Najdi forum

Alergija na taščo?

En lep pozdrav vsem skupaj,

takole, otrok spi, jaz pa čakam, da se mi sladoled malce odtaja … vmes pa spišem svojo zgodbo in težave, ki jih imam … Vem, da me boste najverjetneje napadli, češ kaka koza sem, ampak imejte v mislih, da se vsega zavedam, ampak ne morem preko določenih zadev.

S partnerjem sva skupaj dobrih 7 let, tamala pa je stara 9 mesecev. S taščo sem se pred nosečnostjo zastopila čisto ok .. ko smo se videli, sva skupaj kakšno cigareto pokadili, spili kak kozarček vina, malce počvekali, opravljali in adijo mio, piči miško do naslednjič. Ko sem zanosila, oziroma proti koncu nosečnosti pa sem opazila, da se je spremenila .. no, morda je bila takšna tudi prej, nisva se ravno vsak dan slišali, a ne , ampak po sili razmer … Ta ženska je najbolj pametna, ona ve vse pa čeprav se prekleto moti, ima bojda prav. Soli mi pamet okoli bolezni, zdravil, ni da ni … zakaj? zato ker je ona delala v laboratoriju in je praktično na pol dohter. Na splošno ima pri vsaki stvari, ki jo rečem, avtomatično feedback: AH KJE PA. Pa če npr rečem, zunaj je pa hladno .: AH KJE PA. Na soncu je toplo. Pa recimo ta primer.. tamala je bila bolna in je izgubila na teži, in to kar precej .. pol kile … pa sem tašči rekla, da je boga, mala suhica (moja mala je bila že prej bolj drobčkana, pod spodnjo krivuljo) in ona nazaj: AH KJE PA bajsek je. No anyway, da ne odtavam predaleč … grem naprej ..

Ugotovila sem, da jo v bistvu ne prenesem. Evo, pa se napisala. Zakaj? Zato, ker me čisto vsak dan kliče z enimi in istimi glupimi vprašanji in tisoč in enim nasvetom. Ona vse ve, vse zna in jaz sem tele. Razumem, da želi samo dobro, ampak človek božji, zakaj me buzeriraš vsak dan z enimi in istimi zadevami?! Ponavlja se kot stara lajna. Tudi mojemu gre to na živce, ker ene in iste stvari ponavlja, brez konca in kraja. Pustimo tudi to, da sem slišala, kako me opravlja naokoli, čeprav tega ni hotela priznat in je generalno zanikala.

Prav tako ji ne zaupam. Sploh glede tamale. Enkrat sta mi ona in tast s tamalo z vozičkom čez ful prometno cesto laufala (ne čez prehod) pa konstantno mi govori, da naj jo kar pustim jokat …
V varstvu pri njima še ni bila, samo pri moji mami, ki ji seveda 100% zaupam. Tamale še ni čuvala, ker se je vedno jokala pri njej v naročju in to ornk histerično, tudi pri tastu. Šele zdaj se je malce unesla in je lažje pri njima. Ko pomislim, da bi jo pustila pri tašči in enkrat bom seveda morala, ker zdaj je že moj partner postal nejevoljen, me kar mine, pokvarjen dan imam in razmišljam samo še o tem. Ko se najavi na obisk, bi se najraje preselila v Avstralijo:( ali pa zbolela za kakšno čudno, nalezljivo boleznijo.

Prav zares sem prepričana, da sem alergična nanjo, že sama misel nanjo me sesuje! Verjetno mi boste napisal, naj poiščem terapevta, ampak mi ne more pomagati, ker jaz vse to, da je velik problem tudi v meni in ne samo v njej, še predobro vem, ampak ne morem mimo tega. Zavedam se, da je mama mojega partnerja, ki jo ima zelo rad, ampak to ne pomeni, da jo moram imeti rada tudi jaz. Ne zaupam ji, ker dela kontra meni, ker ne spoštuje mojih pravil glede tamale. Pogovor ne pomaga. Ne vem kako naj se znebim teh negativnih občutkov, kako naj se streniram, da mi bo šlo vse skozi eno uho notri in skozi drugega ven … kako naj ob njenem obisku, ne nabijem utripa na 200 in kako naj ob vsem tem sploh ostanem zdrava. Tako se mi je zamerila, da zdaj že njenih dejansko pametnih nasvetov ne morem upoštevati.

Upam, da bo lažje, ko bom šla v službo. Bo pa tamala v privat varstvu, ker je nočem pustiti pri tašči pa bi jo lahko, ker sta v penziji, ampak ne morem, res ne, pomoje bi me morali kar hospitalizirati. Poleg tega tast komaj hodi,vezalk si sploh ne zaveže več sam in on bi laufal za tamalo???? Naj ne omenjam tega, da je niti enkrat še ni previla, ker je previjal bojda samo tast!!!

Vem, ni mi pomoči. Mi je pa lažje, da sem dala to ven, ker drugače samo mojega sekiram okoli tega :S

No, dajte me zdaj … 🙁

Živjo,

lepo si opisala svoje občutke ob taščici.Lej, jaz sem že tašča, skupaj živimo s hčerko in njeno familijo-pod isto streho.
Pa si včasih ne morem kaj, da ne bi potalala kakšnega nasveta. Ker mislim, da mi moja starost, življenske izkušnje , dajejo to pravico. Pa to ne pomeni, da mislim, da mlada dva nimata prav,ampak enostavno povem svoje mnenje, bodisi o otrocih, njuni vzgoji, hrani, delu v hiši in okoli nje…..
In moram reči, da sta kolikor toliko tolerantna-hči in zet.Me poslušata- vendar večkrat naredita po svoje.Pa kaj potem! Saj je to njuno življenje, jaz ga ne morem živeti namesto njiju.
Vendar se tudi trudim, da ne “težim” preveč. Se kar nazaj držim in to zavestno. Včasih imam že na koncu jezika, pa se raje ugriznem in sem tiho. zavedam se, da danes življenje teče drugače- predvsem hitreje- kot je včasih.Zato so tudi odnosi v familiji drugačni,kot včasih.
Mi smo recimo delali od 6-14 in smo imeli celo popoldne zase in za otroke, kaj pa dandanes?
Mladi nimajo več časa, samo hitenje in delo, delo….
Zato pa jim tudi priskočim na pomoč : pri čuvanju otrok, skuham kosilo, opravim kaj drugega.
Pa mi je včasih mogoče v tistem trenutku odveč ali pa bi počela kaj drugaga, ampak jima vseeno pomagam.
Ja, malo sem zašla, kajne? tebe zanima, kaj narediti, da se boš bolje počutila v vlogi”ta mlade”?
Svetujem ti, da bodi odkrita, povej kaj si misliš o vsem tem, pogovori se s taščo, vendar brez napadanja, žalitev, očitkov. Enostavno ji povej, da si odrasla, da sama odgovarjaš zase in za svojo družino. priznaj, da marsičesa ne veš ali ne znaš, ampak, da se boš že naučila, saj se nihče ne rodi z izkušnjmi in znanjem.
Lej, morate si zaupati: ti moraš zaupati njej in tastu, onadva pa tebi.
A si pomislila, da sta si kar malo podobni: ti praviš, da ti najeda s svojimi “nasveti”- to verjetno počne zato, ker ti ne zaupa, da znaš dobro opraviti(karkoli že)tudi sama.
Obenem pa priznavaš, da pa tudi ti njej ne zaupaš varstva svoje hčerkice. Zakaj ne?
Če bi jo rada kdaj pa kdaj čuvala, pa naj jo – moraš ji zaupati.

Si pomislila, da pa mogoče zavračaš njeno varovanje hčerkice zaradi tega, ker se podzavestno bojiš, da jo bo tamala vzljubila? In ti ne boš več imela razloga, da jo zavračaš.

kar pogumno, starejša ko boš, več izkušenj boš pridobila, bolj ji boš enakopravna.
Takrat pa,ko ti gre ful na živce, se pa spomni, da si ti najmanj 20 let mlajša in imaš še vse pred seboj, ona pa počasi zahaja.Če pogledaš s tega zornega kota, se vse vidi v drugi luči- kar poskusi.

Lepo se imej

Hvala za zapisano. Se v celoti strinjam s tabo in še kako zavedam problematike. Imaš prav, bojim se, da bi moja tamala taščo vzljubila … in si otročje mislim, zakaj bi imela hčerka rada taščo, če je pa jaz nimam? Ja vem, neumno razmišljanje, ampak si ne morem pomagati … Nočem se tako počutiti in ne želim več preživljati živčnih vojn zaradi nje … rada bi bila mirna in skulirana in se ne za vsak njen “drek” sekirati. Rada bi bila flegma, ne vem pa kako naj pridem do tega.
Pogovor s taščo o tem je pravzaprav banalen. Ona razume in mi obljublja, da se ne bo vtikala, ampak najhuje je, da ona to počne očitno že podzavestno. Vem, vsak človek je drugačen in bi jo morala kot takšno sprejeti. Zakaj? Nočem 🙁 Zdi se mi, da mora zadaj tičati še nek drug razlog zakaj jo tako sovražim … Veliko pa je tudi na tem, da je pri vzgoji dveh vnukov praktično prevzela vlogo mame, ker je njena hči bolj vodljiva in jo potrebuje, in sta imela otroka dve različni vzgoji, pardon 3 različne vzgoje, ker je bila v enačbi še njena mama ,torej prababica!!! In tega nočem pri svoji hčerki. Če jaz nekaj rečem, tako mora biti. Če rečem, da otroku ne sme dajati piti sladkih pijač, jih ne sme .. ona bi ji dala pa kar kokakolo 🙁 Češ, saj ti jo lahko piješ, zakaj je ne bi smela tamala?

🙁

nova
Uredništvo priporoča

Saj po moje je dostikje tako. Tašče se morajo mal pokazat, da znajo, da so samozavestne, verjetno zato, da bi otroka z lažjim srcem pustile v varstvu.

Če ni nekomu dolgčas in ni vse skup provokacija, potem je to tipična rekacia prepotentne mlade mamice, ki je seveda povsem prepričana, da je v trenutku, ko je pogledal njen otrok na svet, požrla vso znanost tega sveta v 3 sekundah in na dušek. Umiri se malo!

Očitno si blazno nesamozavestno bitje, ki ga je tašče na smrt strah. Hkrati sama vase nisi sigurna in te njena predavanja še toliko bolj mečejo s tira. Druga plat te iste medalje pa je dejstvo, da verjetno tašča glede na svojo starost vseeno kaj ve precej bolje od tebe in precej bolje obvlada, kot obvladaš sama. Če drugega ne, ima za sabo vse tiste izkušnje, ki tebe še čakajo. Saj deklarativna zaganost v stilu “moj otrok tega in tega ne bo nikoli….” je čisto fajn zadeva, vse mame jo pogoltnemo v enormnih porcijah, iz česar sledijo enako enormne porcije zarečenega kruha – ampak tako je življenje. Ne vem sicer, kakšna je tašča na splošno in – oprosti! – tvoji presoji niti ne verjamem kaj dosti, vendar če ni tašča hudič v človeški podobi, ki samo gleda, kje bo nafutrala svojo hudobijo in ti zagrenila dan – torej, če to ni, obravnavaj jo vendar kot človeka. Nehaj biti bolestno ljubosumna nanjo in bodi sposobna poštene presoje. Svoji materi pa 100% zaupaš – naivka naivna! Babice so bolj ali manj vse enake – kjer le morejo, razvajajo svoje vnučke in tako je tudi prav! Za to – in točno za to! – so na svetu!! Verjemi, da še noben otrok ni umrl in tudi zobje mu niso izpadli, če je vsake kvatre enkrat spil neko sladko pijačo (se razume – če ni posredi neka bolezen ali kak drug res utemeljen razlog!), noben ni poginil od hudega, če babica ni upošteval vseh svetih zapovedi otrokove mame do pičice in zadnje dlake – a misliš da bodo v vrtcu vsako tvojo muho in mušico vzeli za sveto in jo strogo izpolnjevali, ker si ti tako rekla??? Ali pa morda misliš, da bo tvoj otrok edini do 55. leta doma in zgolj ter izključno pod tvojo komando?! Zresni se, saj menda si mati!

Bolezni se zdravi – tudi alergije! To, kar ti sama opisuješ, meni meji na bolestno obsesijo in pregranjavico, paranojo pred taščo. Nimam idealne tašče, ker tudi sama nisme idealna, po rojstvu prvega otroka sem tudi imela kup nekih pripomb, kaj vse ona ne ve in kako so drugi časi in lalala, pa mi je ena prilično modra dama iz soseske zelo elegantno povedala, da če ne drugega, je ta “nesposobna tašča” svojega otroka ŽE spravila do kruha in ga očitno vzgojila dovolj dobro, da sem ga jaz vzela za moža. Potem mi je še servirala, kaj se mi zdi večje zlo: če babice vnukov niti povohajo ne ali če jih vsake toliko (torej OBČASNO!!! – poudarjam OBČASNO!) malo porazvajajo. Dala mi je misliti. Sama namreč babic nisem imela in vem, kako sem jih pogrešala in kako mi je bilo hudo, ko vsi napletali o ohinsploh babicah – moji pa mene niti povohali nista.

Danes, 14 let in tri otroke kasneje, hvalim Boga za vsak dan, ko je tašča še živa in zdrava ter pri močeh, ko pride in z velikanskim veseljem pazi na vnuke. Če se le da, vtakne v male kljunčke kak mini priboljšek, jim dovoli kaj, kar jim jaz ne (pa nič, kar bi bilo res sporno, npr. 2 risanki več ali kozarec soka več, kot jaz), jim kupi kaj, kar jim jaz ne ipd. Otroci jo obožujejo, mene (oz. naju!) nimajo zato nič manj radi, pa druge babice tudi ne. V 14 letih sva se obe naučili, da jaz kaj preslišim, ona pa tudi zelo dobro ve, kje je meja, čez katero ne sme. Cenim jo in spoštujem jo, ker ji nikoli ni odveč, nekaj narediti za svoje vnuke, kjer vemo in znamo ji njeno dobroto tudi vračamo, veliko je pomagala pri varstvu, včasih je tudi zelo obzirno povedala, če se ji je zdelo, da delam(va) kaj narobe, je tudi povedala kdaj, da ona je pa to drugače ipd. Ko sem bila sama v svojo vlogo matere sigurna, me te pripombe niti ganile niso več. “A res, a vi ste pa tko? No, jaz pa tko.” Ni pa bilo tako zelo redko, da sem sprobala tudi njen način in ni bilo tako redko, da je bil boljši od mojega ;)); samo to priznam danes, takrat pa ne bi zlahka.

Torej še enkrat – umiri se!! Ne imej tašče za poklicnega sovražnika in dejansko, če imaš s tem take težave, je edina pametna pot pot po strokovno pomoč, da te reši te obsesije.

Lahko bi malo lepše razložila, če si že šla napisati cel roman….ne pa da si jo takole napadla, “kako je nesamozavestno bitje itd….ste včasih na teh forumih pametni.
Pri meni je podobno, sicer v blažji obliki, jo imam pa pod sabo, smo v hiši :)))….. ampak se sčasoma navadiš, da ima vedno kaj za pripomnit, moj reče, da se ponavlja, ker je stara in da pozabi :))), yeah right, če verjameš :))……. sicer ima hčerko zelo lepo, tukaj nimam kaj za pripomniti, me pa veliko stvari moti, ki jih ne bom naštevala, se pa velikokrat ugriznem v jezik. V glavnem bi bila srečnejša, če bi stanovali sami, brez nje in bi bila sigurno najboljša tašča na svetu :))).

Ne, ni provokacija in daleč od tega, da bi bila prepričana o tem, da sem požrla vso pamet na tem svetu. Nikakor! Zavedam se svojih napak in ne rinem z glavo skozi zid, da bi dokazala svoj prav. Sicer pa mi po eni strani očitaš, da sem nadvse prepričana vase, po drugi pa me obtožuješ nesamozavesti … Nekako ne gre skupaj, kajne?

Oprosti, ampak tule se nikakor ne bom strinjala s tabo, da tašča glede na svojo starost zagotovo bolje obvlada kot jaz. Kvečjemu bi rekla, da je na stara leta (šteje jih čez 60) več kot očitno pozabila kako je potrebno delati z majhnimi otročki – handling, podpiranje glavice, in še bi lahko naštevala. Pravzaprav se obnaša tako kot da bi imela prvič otroka v naročju! Ja, valda, je spravila gor sina in hčerko ter 2 vnuka, ampak to se resnično nikjer ne vidi, ker do tamale je totalno nezanesljiva.
Kar se moje mame tiče pa ja, ponovim še enkrat in se mi ne zdi prav nič hinavsko, če rečem, da ji zaupam 100%. Pa saj vidim, kakšna je do tamale, jo zna poštimati, jo previje, nafutra, se igra z njo, telovadi, ji poje ni da ni … tašča jo pa samo prime v naročje in jo milijonkrat vpraša: ja kje pa si. S tem da je to prva vnukinja za mojo mamo, tašča pa je vse to že dala skozi. No, res je tudi, da mama dela v porodnišnici. In daleč od tega, da bi pa vsak nasvet svoje mame upoštevala kot nekaj svetega in boljšega kot nasvet tašče. Tudi svoji mami jasno povem, če me kaj moti in če se mi njeni nasveti ne zdijo primerni.

Se strinjam, do kruha je spravila mojega partnerja, ampak pri vzgoji pa ni imela kaj dosti besede. Saj pravim, da je bil za vse tast. Previjal, kopal, hranil je otroke, ona pa je kuhala in skrbela za gospodinjstvo. Tast ji pač ni zaupal … to tudi dosti pove. Zdaj pa je situacija obratna, je pa ona pravi diktator in šefica.
Prav tako sta moj partner in njegova sestra, ki sta bila jasno vzgajana po istem kopitu, kot noč in dan. Partner se svoji mami nikoli ni pustil, da bi ga buzerirala na vsekm koraku, kot to počne z njegovo sestro, ki se ji pač pusti. Oprosti, meni ni normalno, da kliče vsak dan najprej njega in potem še mene, z enimi in istimi vprašanji, kako je tamala, če je dosti jedla, pila, z napotki kaj naj naredim, da bo več spila, pa da naj ji dam za pit vino in medico, da je ne bodo tako dlesni matrale … ne razumem, zakaj bi ji morala VSAK DAN poročati o tem, kaj počneva, kdaj greva ven, kam greva ven, s kom greva ven!!!!! Ima svojega sina in naj se z njim meni, meni pa naj pusti nekaj zraka, da diham. Samo to si želim, a razumeš.

Tudi sama bi rada prišla do takšnega outcoma. Da bi normalno shajali. In se trudim, res se … poskušam se natrenirati z raznorazni afirmacijami, ki si jih ponavljam in si konstantno govorim, da je ona vseeno babica moje čebele in da ne bo večno z nami, ampak v naslednjem trenutku mi zazvoni telefonu, ko je že spet ona s svojimi nasveti, napotki in užaljenostjo, če je ne upoštevam. ma v tistem trenutku me vse mine.

Ne, ni provokacija in daleč od tega, da bi bila prepričana o tem, da sem požrla vso pamet na tem svetu. Nikakor! Zavedam se svojih napak in ne rinem z glavo skozi zid, da bi dokazala svoj prav. Sicer pa mi po eni strani očitaš, da sem nadvse prepričana vase, po drugi pa me obtožuješ nesamozavesti … Nekako ne gre skupaj, kajne?

Oprosti, ampak tule se nikakor ne bom strinjala s tabo, da tašča glede na svojo starost zagotovo bolje obvlada kot jaz. Kvečjemu bi rekla, da je na stara leta (šteje jih čez 60) več kot očitno pozabila kako je potrebno delati z majhnimi otročki – handling, podpiranje glavice, in še bi lahko naštevala. Pravzaprav se obnaša tako kot da bi imela prvič otroka v naročju! Ja, valda, je spravila gor sina in hčerko ter 2 vnuka, ampak to se resnično nikjer ne vidi, ker do tamale je totalno nezanesljiva.
Kar se moje mame tiče pa ja, ponovim še enkrat in se mi ne zdi prav nič hinavsko, če rečem, da ji zaupam 100%. Pa saj vidim, kakšna je do tamale, jo zna poštimati, jo previje, nafutra, se igra z njo, telovadi, ji poje ni da ni … tašča jo pa samo prime v naročje in jo milijonkrat vpraša: ja kje pa si. S tem da je to prva vnukinja za mojo mamo, tašča pa je vse to že dala skozi. No, res je tudi, da mama dela v porodnišnici. In daleč od tega, da bi pa vsak nasvet svoje mame upoštevala kot nekaj svetega in boljšega kot nasvet tašče. Tudi svoji mami jasno povem, če me kaj moti in če se mi njeni nasveti ne zdijo primerni.

Se strinjam, do kruha je spravila mojega partnerja, ampak pri vzgoji pa ni imela kaj dosti besede. Saj pravim, da je bil za vse tast. Previjal, kopal, hranil je otroke, ona pa je kuhala in skrbela za gospodinjstvo. Tast ji pač ni zaupal … to tudi dosti pove. Zdaj pa je situacija obratna, je pa ona pravi diktator in šefica.
Prav tako sta moj partner in njegova sestra, ki sta bila jasno vzgajana po istem kopitu, kot noč in dan. Partner se svoji mami nikoli ni pustil, da bi ga buzerirala na vsekm koraku, kot to počne z njegovo sestro, ki se ji pač pusti. Oprosti, meni ni normalno, da kliče vsak dan najprej njega in potem še mene, z enimi in istimi vprašanji, kako je tamala, če je dosti jedla, pila, z napotki kaj naj naredim, da bo več spila, pa da naj ji dam za pit vino in medico, da je ne bodo tako dlesni matrale … ne razumem, zakaj bi ji morala VSAK DAN poročati o tem, kaj počneva, kdaj greva ven, kam greva ven, s kom greva ven!!!!! Ima svojega sina in naj se z njim meni, meni pa naj pusti nekaj zraka, da diham. Samo to si želim, a razumeš.

Tudi sama bi rada prišla do takšnega outcoma. Da bi normalno shajali. In se trudim, res se … poskušam se natrenirati z raznorazni afirmacijami, ki si jih ponavljam in si konstantno govorim, da je ona vseeno babica moje čebele in da ne bo večno z nami, ampak v naslednjem trenutku mi zazvoni telefonu, ko je že spet ona s svojimi nasveti, napotki in užaljenostjo, če je ne upoštevam. ma v tistem trenutku me vse mine.[/quote]

glede na to, da je to tvoj prvi otroček in imata s taščo tako razliko v letih, pa še mama tvojega partnerja je. Glej ne obremenjuj se preveč, ker bolj ko študiraš, bolj ko jo poslušaš, bolj ti gre vsaka njena beseda na živce. Ko začne s kakimi ultra pametnimi nasveti, raje obrni na šalo, češ, ” nama je pa blo ful v redu, a ne?”, ..” nama je pa to zelo pomagalo?” in pri tem požgečkaj hčerkico, da bo zadovoljstvo še ona pokazala, bodi močna, prepričana, samozavestna, ker v naravi je tako, da mati nagonsko najbolje pozna svojega otroka in ve kako mu pomagati, ga potolažiti. Sploh pa , ko bo videla, da jo glede pripomb ,ignoriraš ne bo več pametovala, vsaj pri meni je bilo tako. Pri prvi je, pri drugi in tretji pa več ni znala ničesar.
Pa na tvojem mestu, bi jo jaz raje v vrtec dala, pa ne zaradi tašče, ampak zaradi sebe, in tistega groznega občutka…ti veš kaj mislim.

lepo se mej

Te popolnoma razumem, res te. In, v končni fazi, za koji k…. bi se trudila zgolj ti? Naj se tudi tašča,kajne?! Halo, kdo pa je ona, fina gospa, zaradi katere se morajo vsi spreminjat, ona pa ostaja zoprna “babnca”….

Tudi pri nas je hotla tašča pametovat,ko sem rodila. Je imela stalno kaj za povedat. Pa smo šli na morje,ko je bila mala stara mesec dni,joj,kolk je imela za povedat, da to pa ni dobro,pa oh in sploh, pa da bo mala zihr zbolela… ja, seveda, zakaj že?

No, sva jo s partnerjem hitro umirila,da je ona imela svoj čas vzgoje, sedaj ga imava pa midva.
Vedno,ko se je meni in hčerki pridružila na sprehodu, mi je pamet solila. Pa sem jo en dan imela zadosti in ji lepo povedala,da, če bom rabila kakršenkoli nasvet, bom že vprašala osebo,ki ji zaupam.
Pa imela je tud pametne v smislu, pusti jokat otroka, tako se mu pljučka širijo. Haloooooo, pa ta ni normalna. Sem ji zabrusila,naj si malo prebere literaturo in če je ona svoje pustila, v redu, jaz svojih ne bom in pika.

Pa ne, da bi jo hotla žalit, ampak o otrocih nima pojma, sploh mi ni jsno,kako je lahko 2 spravila gor…moja mala bo stara dve leti, pa ji še zdaj govori ku-ku in to ponavlja eno uro skupaj. Naša punca jo pa prov tko gleda, kot, da bi hotla rečt : je s tabo vse v redu,babica?! ;))))
V glavnem ene in iste fore uporablja, takšne, ki jih je mala že zdavnaj prerasla.
Joj, pa da ne govorim…enkrat je rekla, da je mala piškova, češ, po njeno to pomeni zaspana. Pa sem ji lepo razložila, da je to žaljitev, kaj ta beseda v resnici pomeni…je hotla,da jo razsvetlim, da ne bo več tako govorila.
Po dolgem razlaganju pa mi reče :ja,sam jz sm tko navajena, bom še vedno tko govorila….ccccc, pa kaj mi pol govoriš,naj ti razložim? Jao, brez veze.
V glavnem, njen največji problem je, da je “kratka”,tko,da ima skoz kšne čudne izpade.
Pa drgač ni slaba ženska, da bi komu kaj hotla, tud kupuje stavri za malo…

No, pa da ne bom samo tašče pljuvala; pri tastu me pa grozno moti,ko greva z malo ven, on se pa dere na mačka, pa na kužka,pa udari ju tudi( O.K., to se je zgodilo 2X, pa vseeno), moja punca pa to gleda.
In kaj je zadnjič naredila? Stopila je do kužka in ga brcnila.
Pa ji skoz govorim, da se kužka lahko le boža…ampak, kako naj ve, kaj je prav in kaj ne???
Pa tko,človek je na splošno full glasen. To sploh ne štekajo, naj ne kolnejo pred otrokom, naj se ne derejo…
Pogovoriti se z njim je pa misija nemogoče.

Hahaha, to je pa moja zgodba na kratko-ker, stvari je bilo že toliko,da bi jih težko spravla sem gor.
Hvala bogu smo vsaj v svojem stanovanju, pa četudi v isti hiši.

Mah,težko je folgat z ljudmi, s katerimi se ne da pogovorit, oziroma te sploh ne poslušajo.
Aja, pa še to;mene nikoli sploh nista marala, sta me že ničkolikokrat žalila, sploh tast, veliko sem pretrpela v tej hiši,odkar pa imava s partnerjem otroka, sem pa kat naenkrat v redu, v glavnem, glumita. In to zato, da imata lahko stike s hčerko.
Drugače sem bila pa že vse, le človek ne-in, prisežem, brez razloga…

Tašče in tasta ne sovražim, vendar pa po vsem,kar sem doživela, jima ne zaupam in ju enostavno ne morem spoštovati….

Jasno, tamala gre v privat varstvo (vrtca ne bomo dobili) … že tako mi bo hudo, ko jo bom pustila pri varuški, če pa bi jo pustila pri tašči, bi me pa najverjetneje kar hospitalizirali ali pa odpustili iz službe, ker bi bila preveč znervirana. Iskreno povedano.

Mah, težko je to. Poskušam biti prijazna in tudi sem prijazna, ampak včasih sem tako ziritirana, da siknem nazaj, sicer na kvazi lep način, ampak vseeno sem v tistem trenutku pasja, in potem je vsa užaljena. Spoštujem jo … do neke mere, do tja do koder ona spoštuje moje meje in moja pravila. Če midva rečeva, da tamale ne bova pustila jokat, da bi se navadila sama zaspat ali pa če bi bila tamala nejevoljna pri nekomu v naročju in bi se zraven histerično drla, je ne bova in PIKA! Ona pa tega ne razume in vsakič, ko se tamala začne jokat pri njej, reče: Ma pustita jo, naj joka, saj mene ne moti! In posledično naj bi bila tamala razvajena, zato ker pač joka pri njej vnaročju in potem vsem naokoli razlaga, da hčerko crkljam. Jasno, da jo bom zdaj crkljala, kdaj pa jo naj? To pa še ne pomeni, da je razvajena.

Tole s tvojim tastom je pa tudi “zabavno”, ja. Včasih se mi zdi, da so tašče in tasti pozabili, kako so se oni počutili toliko in toliko let nazaj, ko so bili sami v vlogah snah in zetov in so morali poslušati milijon in en nasvet. Poleg tega se mi zdi, da nekateri ne razmišljajo več trezno. Otroka ne pelješ čez cesto, tam kjer ni prehoda za pešce, sploh če gre za eno izmed najbolj prometnih cest v LJ! In v pričo otroka ne tepeš živali! Pika. Kakšen izgled pa si potem za otroka?

Jaz bi jima to tudi prepovedala! Tega naj ne počneta , sploh pa ne v pričo otroka!! Kakšen vzgled pa dajeta otroku?! Malčki so kot kopirci, vse posnemajo. Dejanja in besede.
Ti pa le mirno crkljaj in pestuj, objemaj in poljubljaj svojo malčico, brez slabe vesti. Ljubezen še nikoli ni škodila.
Pa zamera gor ali dol.
Drži se.

Moja zgodba – ko sva s taščo živeli pod isto streho, se je vtikala v vse – pospravljanje, vzgojo otrok, najin dopust, ….na žalost se nama je rodil tudi otrok s PP. Sama sem kmalu ugotovila, da nekaj ni v redu, na žalost morala skoraj 15m opozarjati zdravnike, da so se zavzeli zanj. V tem času sem večkrat dobila na krožnik, da nimam pojma o vzgoji, da so njeni otroci bili pridni, spali, ubogali, … da najin je pa nemogoč, da ona bi ga že naučila reda …. ko sem bila sama izčrpana, ni ponudila pomoči, vsaj, da bi si kako uro oddahnila. Enkrat pa mi je prekipelo (spet vtikavanje) in sem ji povedala, da ima vsak človek mejo in, da je ona mojo že večkrat prekoračila. Točno sem ji povedala, kaj vse me moti in ji rekla, da želim, da mi tudi ona pove, kaj jo moti pri meni in, da se bom potrudila, da jo ne bo več. Dve uri sva se pogovarajali (prvič konkretno), nato skupaj spili kavo. Od takrat, ko sva živeli pod isto streho, nisva imeli več težav, nisva prijateljevali, sva shajali. Tako je še danes, čeprav ne živiva več pod isto streho, imava spoštljiv in korekten odnos.
zaključek: najperj postavi mejo, nato se jo poskusi naučiti sprejemati takšno kot je. Mene njene pripombe enostavno niso več motile, ker jih je izrekla ona. Če bi jo moja prijateljica ali mama, bi bila pa užaljena.
Vso srečo, LP.

Lej, še vedno mislim, da si krivična. Tvoja mama pač delav porodnišnici in je dnevno v stiku z dojenčki. A veš, kako so mene gledali, ko sem razlagala o “handlingu”??? Ko marsovka H….kaj? Hen—kwa?! 3/4 ljudi pri 50+ nima pojma, kaj je to pravilno rokovanje z dojenčkom. Pač pokažeš in prosiš, če lahko tako delajo – jaz sem se poslužila cenen fore, da sem naredila “kokeršpanjelov fris”, z velikimi vprašujočimi očmi ” a ne, da hočete otroku samo najboljše?? No, pol ga pa tkole držte!” Čisto vsak je peljal.

Khm, to s prepričanjem o lastnem prav in stopnji samozavesti je pač obratno-sorazmerno ;)) Povsod, ne le pri tebi!

LAhko sicer pogrevaš stvari za nazaj, kdo je koga več vzgajal in zakaj, lahko se naslajaš na njeni “nespsobnosti” , lahko iščeš napake – zlepa ti ne bo zmanjkalo dela, verjemi. Lahko pa jo zgolj sprejmeš tako kot je in probaš iz dane situacije potegnit najboljše – zase, zanjo in PREDVSEM za tvojo deklico. Edino na to lahko vplivaš, na vse tisto za nazaj ne moreš. Odnos s taščo bo tak, kot ga boš ti postavila.

Egotrip. čist popolnoma te razumem. Tudi jaz svoje tašče ne prenesem, prav tako tudi tasta ne. In včasih se mi zdi da se mi bo kar zmešalo, ko pomislim da bomo še nekaj časa živeli skupaj!’ Ja, res, imam še to smolo da živimo skupaj in to v istem gospodinjstvu. Preden sem rodila sem jo še nekako prenašala, odkar pa imam hčerko pa mi je vsak dan nočna mora in komaj čakam, da onadva kam gresta da imam mir pred njima. Hčerka je sedaj stara 10 mesecev in ker živimo skupaj to pomeni, da jo tudi tašča kdaj pazi. Velikokrat jo kar sama vzame, npr če se igramo v sobi in grem jaz za sekundo ven (npr po čaj za njo ali kaj podobnega), že ona prileti not in jo kar vzame!? Poleg tega mi stalno pametuje glede vzgoje. Ko je bla še manjša mi je zmer težila da jo moram pustit da se joka in podobno. Glede hrane je totalna katastrofa, saj mali vedno nekaj rine v usta pa če je lačna ali ne. Ko pridem z malo v kuhinjo, se znalašč ravno takrat spravi nekaj jest, da potem še lahko tamali daje hrano.
Drug problem je to, da me mož sploh ne razume. Velikokrat se zaradi tega skregava in iskreno povem sem z živci čist na psu in to pri mojih 25 letih!! On hodi v službo jaz pa sem cele dneve doma in moram prenašat to žensko! Večkrat sem mu že povedala, da ne morem več tega prenašat ampak on potem vedno začne zagovarjat mamo, češ da mi nič noče in me sprašuje kaj je tako groznega in da naj ji sama povem. Saj vem, da mi ona noče nič slabega, ampak meni gre tako na živce da je res ne morem več gledat. Mnogi se boste verjetno zgražal nad tem, ampak toliko časa sem že tukaj da se mi počasi meša. problem je tudi to da jaz tašči v bistvu nič ne povem nazaj, ker tega enostavno ne zmorem, pa čeprav bi se včasih najrajši zdrla nanjo, vendar potem bi cela vas in cela žlahta govorila da sem jaz zmaj, ker bi ona že tako napletla. Sem tudi zelo zelo nesamozavestna oseba in se v bistvu sploh ne znam kregat ter vse slabo kar nekako potlačim vase, čeprav vem da je to najslabše in se to počasi že odraža na moji psihi, ker sem povsem brez volje. edino hčerkica mi daje moč, da nekako zdržim.
Tašča e zelo dvolična oseba, saj ko se z nekom pogovarja je vse oh in sploh, ko pa obrne hrbet pa ga že ogovarja. Sigurna sem tudi da o meni govori slabo, kadar pride njena hčerka z družino domov in nas ni. Pa tudi kadar smo doma, ji ponavadi reče da naj gre z njo ven, da ji mora nekaj pokazat ali kaj podobnega, in potem bogve kaj ji govori o meni.
Z možem nameravava graditi hišo, vendar pa bo to še trajalo preden bi se dejansko vselili. Poleg tega so problem finance. V zadnjih letih sta se tast in tašča lotila obnove hiše, vendar pa je mož vedno moral prispevati zraven oz je on plačal večino stvari. Sedaj je bilo potrebno še kupiti traktor in seveda je zopet mož bil tisti ki je plačal večino (kar 6000 evrov)!! Seveda sem bila zelo jezna nanj ker bi za ta denar lahko kar nekaj mesecev živeli v kakem podnajemniškem stanovanju, vendar pa on noče niti slišati o tem. toliko denarja kot je že vložil v to hišo in vse ostalo, bi za ta denar lahko sigurno 2 leti živeli kje v stanovanju. Sploh ne vidi kako ga izkoriščata za denar, saj mora za vsako stvar dati zraven. Ko pa npr prodata kako kkravo (živimo na kmetiji), pa mož ne dobi niti centa, pa čeprav poleti vse on dela (košnja in spravilo krme).V glavnem..lahko bi napisala še veliko več pa ne bom.
S tem sem si le malo olajšala dušo, čeprav vem da mi to ne bo pomagalo in bo situacija še vedno taka kot je.

Tudi jaz ne ljubim ravno moje tašče. Živi pod nami skupaj s tastom. Imam srečo, da smo pravila igre postavili že na začetku, ko sva se odločila, da nadzidava hišo z dodatnim nadstropjem za naju. In da je tako vztrajal moj mož in da je tudi tast bil za to. Tašča je to malo težje sprejela, samo k sreči je tast res na mestu in tudi njo večinoma pošlihta, kadar kaj preveč pametuje.

Jaz nimam prav nič skupnega s svojo taščo. NIČ. Nimava praktično nobene teme o kateri bi se lahko pogovarjali (teme o vremenu ipd. ne štejem za temo pogovora). Ko se vidimo se pozdraviva, včasih katera kaj vpraša, samo odkar me je na zadnje nekaj spraševala in ko sem jo direkt prašala naj ji odgovorim po pravici ali naj se zlažem, me pusti pri miru. Nimava enakega okusa, popolnoma sva si nasprotni. Tudi moj mož je marsikdaj ne šteka.

KAr se tiče otroka je tudi mož sam podvomil, kako je sploh lahko vzgojila njega in brata. Ker najine deklice ni znala niti držati v rokah. Otrok pa je tudi ni preveč obrajtal. V bistvu se je pri njej počutila vidno neprijetno. Pač, otroci začutijo vibracije.

Ko je bila stara 15 mesecev sem morala v službo, vrtca pa nismo dobili. In ja, bilo mi je grozno, da sem jo morala pustit pri njiju. Sploh ker smo morali imeti preden sem jo pustila tam UVAJANJE. Ja, ni ju bila navajena, ker se v bistvu niti nismo dosti družili, tast se ni maral preveč vključevati dokler je bila majhna, tašča je imela pa čisto preveč dela sama s seboj. Takšna pač je.
Mi je bilo pa lažje to, da sem vse razložila tastu in sem verjela, da bo upošteval vse kar sem naročila. To mu je za priznati in hvala bogu, da je on tak. Tašča je bila pač zraven. Po 3 letih, je otrok prav nor na tasta, tašča pa je še vedno pač za zraven. In sem preživela. Sicer sem bila neizmerno vesela, ko smo dobili vrtec, samo sem preživela, tudi čas, ko je bila pri njima, ker otroku ni nič manjkalo, jaz pa sem sama s seboj tudi opravila, da se nisem skos neki žrla.

In te popolnoma razumem glede alergije na taščo; res je tako, da ko prideš enkrat do določene točke, ti začne iti VSE v povezavi z določeno osebo na jetra. In potem ne more ta oseba narediti nič več prav, tudi če naredi kaj prav, ti gre na jetra. Zoprno. Pri meni je tašča za vedno opravila. Sem prijazna, ji odgovorim, ji pomagam če je treba, to je pa tudi vse. Je ne poslušam, če mi začne kaj razlagat poiščem prvo možnost, ko izmaglim ali pa ji kar rečem, da se ne strinjam in grem. Ne da se mi več kimat in bit vljudna. Za kaj že? Pač nisva na isti valovni. Če kaj rabi naj pove, klepetala pa z njo pač ne bom. In ja se da naučiti, da ti gre čez eno uho notri in čez drugo ven. Traja, samo se da. Besede grejo mimo tebe in ko greš stran, sploh ne veš več kaj je govorila. Samo dokler boš tako močno čustveno angažirana v to, ne boš mogla tega izvesti. Mene več ne gane kaj si misli in kako to zgleda na ven. Moj duševni mir je neprecenljiv, imam svojo družino za katero moram poskrbeti in čisto preveč zahtevno službo, da bi se imela čas ukvarjati še s taščo. Tako ali ima sama s seboj toliko dela, da ni za povedati.

Tako da, se da…je pa na tebi, da sprememniš miselnost v tvoji glavi in en dopustiš več, da te njeni komentarji iztirijo. Če je možno se izogni srečanjem. Recimo, ko sem jaz hodila na sprehode je nisem niti enkrat samkrat vzela s seboj, Ker mi enostavno ni bilo do tega, da bi šla z mano. Se nimam kaj menit z njo. In je nisem. Kako je to zgledalo na ven, mi je prav malo mar. Če pa si razpet med tem, kaj se spodobi in svojimi lastnimi željami, potem je pa hudo ja.

In v bistvu sploh ne vem zakaj se moraš tako veliko družiti z njo? Živite v istem stanovanju? Si finančno odvisna od nje? Ti kuha, pere? Če je tako, potem boš morala najprej urediti te zadeve. Potem pa počasi naprej.

Drage moje,

ne morete si misliti, kako lažje mi je pri srcu, da izvem, da nisem sama v tem. Razumem in sprejmem pa seveda tudi ostale komentarje, ki pravijo, da sem krivična.

voxaja – najina zgodba je podobna, le da k sreči mi ne živimo skupaj. Jaz sem sicer ful direkte človek, povem v obraz kar je treba, ampak pri tašči in tastu pa zatrokiram, morda zaradi tega, ker gre le za starša od mojega. Ne vem. Mori me, da sem tiho, da se na nek način ne postavim zase, za nas … Bi se moral moj? Hja, poglejte kaj se je zgodilo včeraj …

Včeraj ob 17h se tamala odloči, da bi malce zaspala, jo dam na jošk, mi lepo zaspančka in kar naenkrat mi pozvoni nekdo na vratih! Tamalo je itak skoraj kap zadela, tako se je revčica ustrašila, ker je ravno zaspala, meni pa tudi ni bilo jasno, kdo za hudiča je zdaj prišel. Kdo neki?! Tast in tašča – NENAPOVEDANO! In to brez kakršnega koli pol-opravičila: Veš, sva bila ravno v bližini pa sva prišla malo naokoli. NOč, nada, niente. Izpadlo je popolnoma samoumevno, da sta prišla, kot da smo zmenjeni.
In sem jima seveda na lep način povedala, da sta zbudila tamalo, da je ravno zaspala. In tast prbije: Prav ji je, kaj pa spi zdajle! To mi je šele dvignili pritisk!!! Dejansko sem morala sestavljati kratke stavke, ker se mi je tako glas tresel, da sem mislila v nekem trenutku, da me bo pobralo.
Seveda sta šla noter in tašča TAKOJ: A greš h men?! Pejt h men. Tamala pa v histeričen jok!. Dejansko sem štela, 9x jo je hotela k sebi vzet in prav vsakič se je začela grozovito dret. Ja kakopak, če je hotela biti pri meni, ona jo je hotla pa iz mojega naročja vzet. In potem se čudi, da je tamala ne mara. Ne mislit, da sem bila tiho, vmes sem ji govorila, da naj neha, da jo bo samo še bolj znervirala in da se ji bo zamerla. In ona: Ja ja, saj vem.
In kaj je najbolj hinavskega pri vsem tem?! Da tašča v primeru, ko je zraven še kdo iz njhove familije teži, da morajo tamalo pustit na miru, da naj ne drezajo vanjo, da ne bo začela jokat. HALOOOOOO?!?! Lepo prosim, kdo je tukaj nor??!!!!!!!
In zadeva št. 2. Mojemu sem rekla, da naj uredi zadevo, da jaz trpim, da ne morem več, ženska me kliče vsak dan in je polna nasvetov, pametovanja itd. NE MOREM VEČ! In mu povem na lep način, da jo spoštujem kot njegovo mamo, ampak je pa ne spoštujem kot žensko, ki me skoz kliče in ki najeda mojemu otroku! In najprej se je strinjal z mano, potem pa je obrnil plato. Češ, ali se jaz vedno napovem k mojim domov, ali vedno pokličem? In da se jaz vsak dan s svojo mamo slišim. In da sem boga boga revica, ker trpim, da je njegova mama zmaj in imbecil, moji starši so pa popolni (sarkastično!). In da bo on to zdaj rešil, da bo imel končno mir pred mano, da ne bo več tega poslušal, in da jaz ne bom več trpela revica (sarkastično)., Prav tako mi je večkrat rekel, da sem čudna, ker se pustim tako znervirat. Lahko je njemu rečt, ne kliče njega moja mama vsak dan že 9 mesecev!!! On ko jo ima dovolj, jo kratko malo skenla, adijoooooooo in to je to, hjaz pa moram poslušati sleherno besedo, kimati in ne vem kaj še vse. ZAKAJ ŽE?! Ne dojame, da dela razdor med nama. Dejansko se mi je tako zameril, da sploh ne vem kako naprej. rekel je, da se zaradi mene ne bo kregal s svojimi starši in da se mu zdi, da ga ščuvam proti njim, ampak z mano se bo pa na smrt skregal zaradi njih. Kje je tukaj spoštovanje mene, se sprašujem?
Pri vsem tem nisem popolnoma nič kriva, ker nisem jaz tista, ki drek meša, ampak izpadem pa jaz tisti zmaj Pred taščo, tastom in pred celo familijo – in najhuje pred mojim!

Jaz njo štekam, da ji je ful zoprno, ker je tamala ne sprejme, ampak NI NAČIN, da siliš v otroka potem še bolj, ker je s tem še slabše in gre za mučenje otroke! Zadnjič se je zgodilo, da je tamala 2 uri v kosu spala in potem sta onadva na obisk prišla in je bila tamala res dobre volje, pustila se je nosit, se je igrala z njim itd. TO je bilo enkrat! Vsakič drugič se je drla kot jesihar in ni hotela k njima. In seveda je zdaj ona mislila, da bo kar naprej tako, da zdaj ju ima pa tamala rada in ji seveda ni jasno, kaj je narobe.

Ali je to normalno, da stari starši prihajajo nenapovedano? (ni bilo prvič) A sem jaz čudna, če pričakujem nek bonton glede tega? Kaj če bi imela obiske?

Egotrip, te popolnoma razumem. Tudi jaz sem v družbi popolnoma drug človek kot doma. Tudi ko smo sami doma (brez tašče in tasta) se popolnoma sprostim. Ko pa sta onadva zraven pa sem bolj zadržana in potem izpadem kot da sem neka tečka in zgledam kot da sem jezna. V njuni družbi sploh ne morem normalno fumkcionirat. Verjetno tudi zato ker velikokrat poslušam ko ogovarjata praktično vsakega v vasi, za vsakega imata kaj za povedat in velikokrat se tudi delata norca iz koga (sevda ne vpričo te osebe). In potem si lahko samo mislim kaj vse govorita o men (verjetno kaj takega v smislu, da sem živčna razvalina ipd).. Najbolj mi je hudo, ker tudi s hčerko ne morem vpričo njiju biti tako sproščena in se igrati ter zabavati z njo. Ko sva sami v sobi je vredu, če pa sva v kuhinji pa kar zatrokiram… Na živce mi gre tudi, da ko hranim malo ona zmeraj pametuje in če mala noče vse pojest, ji začne govorit da ni pridna pa da mora takoj vse pojest pa jo neki straši..kr neki no. Ampak fora je v tem, da je mala rada pr njej (kar me še bolj živcira).

Glede druženja s taščo: jaz se ne družim z njo, v bistvu nimava nikakršnega odnosa, pogovarjava se samo tisto kar je treba… Vendar pa ker živimo skupaj, to pomeni da se ji ne morem ravno izognit. Onadva sta skoraj cel dan v kuhinji in to pomeni da ko moram malo nahranit ali pa ko grem jaz jest pač moram it v kuhinjo. Finančno nisem odvisna od nje. Hvala bogu, raje nič ne jem, kot pa da bi moglanjo prosit za kak denar. Itak je tako škrt, da ne vem če bi mi kaj dala. Do sedaj ni moji hčerki dala niti ene stvari, ne ko se je rodila ne za krst, pa tudi za rojstni dan ki ga ima čez en mesec, dvomim da bo kaj dala. Tudi ostalim trem vnukom nikoli nič ne da. Kuhamo in peremo obe (ker imamo samo 1 pralni stroj), včasih ena včasih druga. Vendar pa mora biti vedno vse po njeno. Ko se jaz spravim kuhat mi zmeraj daje neke nasvete, kt da prvič v življenju kuham. Včasih ko skuham kaj po svoje, kaj takega kar še ni jedla se tistega sploh ne pritakne in noče probat, tako da zdaj kuham ene in iste stvari…

Egotirp, kar se moža tiče smo na istem. Tudi meni začne iste fore govorit: ja si pa res boga, ko si cel dan doma..sej ti noben nič noče.. pa da naj že neham njemu skos govorit in naj sama razčistim z njo. Pa ko pride domov in vidi da sem slabe volje, seveda vpraša kaj je, pa mu pač ppovem, da mam tega že poln kurxx da ne zdržim. Seveda se potem razjezi name, da kaj pa naj on zdaj naredi, da hodi v službo in da ne pobira denarja na cesti in naj že neham kar naprej tečnart in da če mi kaj ne paše da lahko kar grem… Seveda me to zelo razjezi, ker me ne upošteva prav nič in sploh ne razume kako se počutim. Poleg tega pa to pove tako na glas, da vse slišita tast in tašča… V glavnem, res ne vem koliko časa bom še zdržala.. Resnično se že bojim, da mi bo enkrat poču film in potem res ne vem kaj bo… Žal še svojga avta nimam, da bi vsaj kdaj s tamalo kam šle, h komu na obisk. Seveda je možu škoda denarja da bi jaz mela avto, po drugi strani je pa brez problema dali tistih 6000 evrov za pofxxxx traktor.
In sedaj bi rad da imava še enega otroka, kar pomeni da bi bila še skoraj dve leti doma!!?? če bi bili na svojem, bi ga imela takoj, ker hčerko res obožujem in bi imela še enega otroka, ampak v takih pogojih pa ne vem…

Saj pravim, pomoje je lažje tistim, ki imajo opravka s taščo 1x na teden, ali pa še boljše 1x na mesec, če jo imaš pa zraven, fizično ali po telefonu, vsak dan, je pa razumljivo, da je nezadovoljstvo veliko.
Jp, in tudi jaz izpadem pred njima, kot da sem totalen zmaj in živčna in nervozna in ne vem kaj še vse … saj takšna tudi izgledam na ven, ko prideta na obisk(nenapovedan!). Ne morem se sprostiti pa tako bi se rada, ker mi prav dol visi zanjo, za svoj duševni mir bi pa vseeno rada poskrbela.
In tudi zame je avto luksuz, baje. Saj so avtobusi 🙁 Me prav boli k, si ga bom kupila pa če se mi na trepalnice rukne … hvala bogu sem finančno neodvisna
Bojim se, da bo ta zadeva s taščo naredila tak razkol med nama, da bom enkrat samo šla …

AH TUD PRI NAS NI NIČ BOLJE….takšna tašča in tast kot jih ti opisuješ sploh nista mogla normalno vzgojit svojega otroka, saj ste čist zarukana !!!
Če bi bila jaz namesto tebe, tvojemu možu-partnerju (otroku te tašče in tasta) sploh ne bi dovolila da se meša v vzgojo….Sam se mi pa čudno zdi, da si ga vzela, tako nevzgojenega….razen, če so ga drugi vzgajali, pol pa nč ne rečem…

Fora je v tem, da je moj partner čisto nasprotje njih in se zaveda njunih napak, ampak ko pa je treba nekaj narest in zaščitit svojo novo družino, to pa ne … razumem da ima rešpekt pred svojimi, ampak da pa potem izpade, kot da imam jaz težave kar tako za brezveze, je pa tudi čisti idiotizem iz njegove strani. In tega ne bom razumela. Nikoli. Če bi bila situacija obratna, bi se tudi jaz slabo počutila, vseeno bi šlo za moje starše. Bi pa ziher govorila z njimi, 100%! On pa pravi, da ne b špec kahla. Kr neki.

New Report

Close