Tkole je bilo
sin, star 10 let, je pustil košarko, enostavno ni hotel več trenirat.Velikokrat, ga je bolela glava, ko je tekal..zAto jo je pustil
Povedal je samo meni, možu ni upal…Ko je mož zvedel, je znoru, da vse zadnji zve
Dal mu je kazen, en mesec brez računalnika in prijateljev…men se ne zdi kazen na mestu, ampak bi se raje vprašala, zakaj mi otrok ni upal povedati. mož pa je iz inata, da nam dokaže, da ima glavno besedo, otroka takole kaznoval…

Jaz menim, da bi bilo res treba, se vprašat, zakaj je tako, kot je…vem, da bi mož zahteval, da hodi do konca leta in potem pusti, vem, pa tudi, da bi mi otrok vsak petek jokal, da ne gre ,da ga glava začne bolet…uglavnem, jaz ostanem vedno v sredini..naredila sem narobe, ker nisem sinu rekla, naj očiju pove, ampak po pravici povedano, se večinma stvari sami dogovorimo, ker mož dela po cele dneve…in sem pač sama dovolila…
vedela sem, da bo norel in zahteval od otroka, da hodi do konca
ja, sem kriva..kaj pa naš gospod, ki se danes drži kot mula, ke5r je užaljen, ker gara za nas, ker si roke maže za nas, mi pa ga ne jebemo pet posto…pa še, ima navado metat otrokom, kaj vse jim je kupil, kaj vse počne za njih, vsako uslugo, ki naredi otroku, mu meče ene 10 let naprej..itd.
povejte mi, kako naj ublažim težavo v familjiji…10 letnik je ves prestrašen, ker ni povedal očetu, čeprav sem kriva jaz…

Sem za to, da otroci poskusijo čimveč dejavnosti in se najdejo v tisti, ki jih veseli. Nič ni narobe, da nekaj začne in ne vztraja, razen, če je to stalna praksa. Sedi z možem in se pogovori, da bo sin že našel nekaj kar ga veseli, ne pa nekaj kar veseli atija.

sin si je to sam zbral, ni ga nihče silil..
in tudi sam lahko odneha al kako…
mož pravi, da, če bo kr pustil dejavnost, ko se mu ne bo dal, da bo tudi pri vsakem problemu, ki ga bo imel vrgel puško v koruzo, ga čist zastopim, ampak ne zastopim, njegove reakcije
plus tega, mi ni jasno, zakaj se sploh kregamo, ker imava tri otroke, ki nama ne delajo sivih las, so pridni, en že polnoleten, res ok. otroci..kaj bo naredil, ko bo ker od otrok čik prižgal, ga bo kaj…če mu že pri taki stvari vn vrže

Meni je žal, kot imam las na glavi, da sem silila otroka, naj vztraja celo leto pri nogometu, čeprav mi je govoril, da mu tam ni všeč. Potem pa naslednje leto pišejo spis in napiše, da se je trener grdo obnašal do njega, da se mu je zdelo, da je najslabši, na ni nič naredil prav. Prav jokala sem.

Tudi pri tvojem otroku dvomim, da je lenoba vmes. Vprašanje, kaj so imeli. Jaz bi se z otrokom pogovorila na samem, brez očeta in šele ko bi izvedela, kaj je bilo na stvari, s tem seznanila očeta.

Kazni pa se ne bi držala, ker se mi zdi krivična. Če moža ni velika doma, itak ne bo vedel.

zadeve rešuj torej s sinom, moža pa pusti, če se mu ne da nič dopovedati. Naj otrok ve, da ima vsaj enega zaveznika doma. Kakšne težave ima tvoj mož, da se znaša nad družino, pa bogve.

l,gnč..a veš, da maš prav..tud jaz mislim ,da ima mož težave, ki jih misli, reševat na nas…
moram sinu stat ob strani, gospod, pa naj sam svoje rešuje…
Moram tud povedat, da ko mož pride iz službe, se otroci obnašajo, kot, da ni nihče prišel, seveda, je potem užaljen…ampak jaz ne morem pomagat, več, kot spomnit otroka naj pozdravi očeta, ga objame…nekje dela narobe, da so se otroci od njega odmaknili, tavečji sploh.Če je mož v kuhinji, tavečji sploh ne bo prišel v kuhinjo oz. bo počakal, da mož odide…ni mu niti, da bi skupaj jedla za mizo…
srce me boli, ko to gledaM..POMAGAT PA NE ZNAM…
Sem že govorila z otroci, pa rečejo…zato, ker se skoz dere..evo, tkole mi razložijo…

Kaj pa če bi se pogovorila, pogovarjala z možem?

Pa ne sam enkrat, pa ne samo, ko pride do krize..vedno, se pogovarjam z možem
počakam, da sva oba ok. in začnem pogovor o kakšni težavi, povem kako jo jaz vidim in pove kako on vidi
moraš pa vedet, da ima moj mož napihnjen ego do neba…kazen je dal iz inata, ne zato, da bi si jo sin zaslužil

Me je sin vprašal, če ga bo ubil, ko bo zvedel, da je zgubil mobitel…ja, tud to mu skrivamo, že dva meseca….

Razmisli najprej in rešuj svoj odnos z možem…ko bo ta ok, bo tudi odnos med možem in otroki boljši….izvorni problem je tu….

Pri nas se to ne bi moglo zgoditi…ker se o takih stvareh pogovorimo in jih rešujemo skupaj…tudi če otrok pove nekaj samo meni ali samo možu, ker ve, da bom za določeno stvar jaz malo huda, za drugo pa mogoče mož, si z možem to poveva in uskladiva mnenja…seveda se potem tisti, ki mu otrok ni zaupal, dela, kot da tega ne ve…ampak vzgajava skupaj in se o stvareh posvetujeva…

1. Ne predstavljam si odnosa z mozem, da bi mu morala jaz aliotrok skrivati, da je izgubil mobitel ali se izpisal iz dejavnosti… Res si tega ne prestavljam.
Jaz sem bila otrok, ki je marsikaj skrival pred ocetom, ker je bil strog in zahteven in tak odnos ni dober. Tukaj ne vem, mogoce bi moja mama lahko kaj naredila, ce bi bila drugacen karakter, mogoce ti lahko kaj naredis za svoje otroke, ker tak odnos je bolan. Tezko verjamem, da ima tak odnos samo do enega otroka.

2. Kaj je z dejavnostjo in zakaj sina boli glava, bi se jaz z mojim vsekakor pogovorila in prisla do dna, ce je to res slabo pocutje iz kaksnega globjega razloga ali pac samo lenoba. Ce se na kosarki ne pocuti dobro, naj preneha, ampak naj se vkljuci na drugo dejavnost in drugo potem brezpogojno pelje do konca leta.
Tukaj dam mozu prav, naj se nauci sprejeti neka dejstva – in dejstvo je, da mora imeti neko dejavnost, pa naj bo to kleklanje, samo da ima nek interes in naj ne oneha, ker se mu ne da vec. Glede na to, da je imel treninge ob petkih, mocno sumim na lenobo – komu se pa se da v petek popoldne kam?

Jaz tudi nisem pristaš tega, da si otroci lahko vse po vrsti zmišljujejo…da je treba včasih vztrajat, ampak zelo ločim, kje je treba vztrajat in kje se lahko neha, če se otrok tako odloči, pa četudi je to lenoba…npr. ne more kar nehat hodit v šolo, ne more kar skinit nekih obveznosti, če pa gre za hobi, dodatno dejavnost, pa moj otrok lahko odneha, če želi…tako kot jaz in večina odraslih…če se mi ne ljubi več hodit na aerobiko, pač neham in nihče me ne sili, da nadaljujem, če se mi ne da več, če se ne počutim dobro, če želim zamenjati za neko stvar, ki se mi zdi bolj privlačna, ali pa enostavno zaradi lenobe….zakaj torej ne bi smel enako ravnati otrok? Malo dvolično, mar ne?

mož je zahteven in strog, do vseh treh je enak, s tem ,da se ga 14 letnica ne boji in se
zna in upa zase postavit, dočim, fanta ne , niti nočta poskusit, ker vedno ima samo mož prav…onadva narobe

strela kaj naj naredim za svoje otroke, povej, svetuj..jaz ne vem več.verjemi, da sem poskusila na lep način, še lepši način, ampak mož se ne premakne niti za cm.
tudi men se zdi ta odnos bolan, pa mu nikakor ne morem dopovedat, da neki ne štima, da so potrebne spremembe…on svoje goni…on ima prav, jaz ne.
mi je rekel, naj si pogledam kaj sem naredila s tavelikim otrokom, da sem jaz to kriva, da je tak..je namreč zelo miren, se izogiba, ima rad svoj mir, ne hodi ven, je skoz doma, nima punce..itd.Uglavenem, če je vse ok. je kriivon, če je kaj narobe, sem kriva jaz…

Jaz tudi nisem pristaš tega, da si otroci lahko vse po vrsti zmišljujejo…da je treba včasih vztrajat, ampak zelo ločim, kje je treba vztrajat in kje se lahko neha, če se otrok tako odloči, pa četudi je to lenoba…npr. ne more kar nehat hodit v šolo, ne more kar skinit nekih obveznosti, če pa gre za hobi, dodatno dejavnost, pa moj otrok lahko odneha, če želi…tako kot jaz in večina odraslih…če se mi ne ljubi več hodit na aerobiko, pač neham in nihče me ne sili, da nadaljujem, če se mi ne da več, če se ne počutim dobro, če želim zamenjati za neko stvar, ki se mi zdi bolj privlačna, ali pa enostavno zaradi lenobe….zakaj torej ne bi smel enako ravnati otrok? Malo dvolično, mar ne?[/quote]

Ti si se tako naucila, da lahko odnehas, ko se ti vec ne da. Dokler gre to za aerobiko, je mogoce se nepomembno ali pa tudi ne – ce imas npr. preveliko tezo, potem odnehas z aerobiko in nehas s hujsanjem, kar je predaja in odstopanje od cilja, ki je pomemben.

Otrok je se v fazi vzgajanja in ucenja, da se ne odneha, ce se ti ne da, da je pomembno vztrajati tudi ob neprijetnih stvareh, kar je danes mogoce kosarka ob petkih, cez 20 let bo pa to kaksna zivljenjsko bolj pomembna stvar.
Ce bi ta otrok prisel k meni in mi jasno in glasno povedal, da na kosarko ob petkih ne zeli hodit, ker se mu ne da, ampak da bo v zameno rajsi hodil ob sredah na karkoli drugega, bi jaz njegovo odlocitev sprejela kot zrelo in ogovorno ter jo spostovala.

Osnovni problem je itak odnos med vama z možem; otroci so pa samo žrtve tega odnosa. Oz. ko bereš tvoje poste nekako deluje da ste na eni strani ti in otroci na drugi pa mož. Zakaj mož ni čutil potrebe preživeti več svojega časa z družino, pa (verjetno) veš.
Kar se pa tega tiče, da otrok neha z dejavnostjo kar sredi leta, ker se mu ne da več oz. mu ni več všeč … tega ne podpiram. Končaj z dejavnostjo letos, drugo leto pa lahko izbereš kaj drugega.
Je pa seveda treba najprej si priti na jasno, zakaj otrok noče na dejavnost. Lahko je zadaj tudi kaj takega (ni jasno zakaj bi ga bolela glava), da je edino pametno takoj odnehat.
Ampak o tem se morata pogovoriti partnerja med sabo PREDNO je odločitev sprejeta in se pogovorit z otrokom in ugotovit, zakaj pravzaprav gre.

Tebi manjka odlocnosti in samozavesti.
Zakaj mislis, da je moz boljsi od tebe in zakaj se ga ti bojis? Moja mama je vedno nekaj zataskavala in skrivala pred ocetom, edino ko mu je padlo na pamet, da bi me tepel, se je postavila zame in to tako odlocno, da je poskusil ene 2x in potem nikoli vec. Jaz mislim, da bi se s tako odlocnostjo morala veckrat postaviti zame in seved atudi zase.

Uci se od svoje hcerke in uci sinove, da se ucijo od nje. Ce se ona zna postavit zase, zakaj se vi drugi ne morete? A pred nosom imate odlicnega ucitelja!
Ne bodi neka utez med mozem in sinovi, ker ponavadi jih potem ti razvajas in ujckah, da nadomestis njegovo strogost. Red je red in ta mora biti.
Med mozem in sinom pa pozabi na nevtralnost in nekontriranje mozu pred otroci – postavi se in jasno izrazi svoja stalisca. Ponavadi v teh sporih nima prav ne en ne drug, sin s tem, da je odnehal in moz s tem, da misli, da je konec sveta zaradi tega. Jaz bo v tem primeru lepo povedala mozu, da ni konec sveta in naj neha travmirati in naj se zamisli, zakaj mu otrok ne upa povedati takih stvari, otroku pa bi tudi lepo povedala, da naj med pocitnicami premisli, kam se bo vpisal prvi teden po pocitnicah in da v postev pride katerikoli sport, ki ga bo obiskoval do konca leta. Ni debate z nobenim od njiju.

Moj fotr je bil cist isti, pa mami tudi. Zadnja leta doma sem vecinoma prezivela v svoji sobi, nisem niti tv gledala skupaj s starsi, ker vedno je priletel kak “komentar”. Fanta sem imela dalec stran, da sem ga cim manj videla, zato ker drugace je bil skoz en problem doma. Od doma se sla takoj ko sem lahko. Grenki spomini so ostali in niti ne hodim pogosto domov na obiske. Zamerim pa tudi mami, ker je velikorat z njim potegnila, nikoli se mu ni upala postavit po robu. Pa tudi se ne da z njim pogovarjat, ne o soli, ne o cem drugem. S tasco in tastom smo si blizje kot sem jaz kdajkoli prej bila s svojimi starsi, ki me v bistvu sploh ne poznajo tako dobro. Vedno eno podrejanje, samozavest pa posledicno na psu.

Problem ni relacija mož-sin, problem je relacija mož-ti. Zdaj, če imate 3 otroke in si ti doma, potem je logično, da mora mož pošteno stisnit, da vas preživi. Logično potem, da ga veliko ni, cena standarda pač. Zdi se mi zelo zelo zelo narobe, da mati probleme otrok prikriva očetu. Odsotnost gor ali dol, če mož ne šankira, ne lufta in frajeriši okoli, potem si ti, ki si več časa z otroki, dolžna otrokom privzgojit ne le naklonjenost in spoštovanje do tebe, ampak tudi do očeta, ki dejansko živi tebe in njih, vas hrani in oblači. Verjetno bi tvoja milina in popustljivost, tvoje razumevanje in toleranca do njih hitro izgubila na stopnji, ko bi tudi ti prišla domov po 10 urah šihta in bi te čakalo še vse delo okoli otrok in doma. Iz tvojega pisanja se razbere, da je na eni strani mož, na drugi pa ti in otroci – pa kakšna družina je to??? Ti advokat otrok, mož pa njihov preganjalec -ali kaj? Očitno tvoji otroci svojega očeta ne spoštujejo, ker tudi ti moža ne. Tebi in njim je logično, da vas materialno preskrbi in to je to, vse ostalo vas niti ne zanima. Iz napisanega razberem, da mož sicer ima kar nekaj težav v odnosu do tebe in do otrok, vendar mu jih nihče ne pomaga reševati, zgolj kriv je za vse. Mislim, da je predvsemna tebi, da se krepko zamisliš.

Glede konkretnega pa – nikoli, ampak res nikoli ne preklicujem moževih ukrepov niti on mojih. Se pa veliko pogovarjava in včasih tudi odkrito reče eden ali drug, da bo o kazni še razmislil in je ne dodeliva v afektu, ko sva vsa razpxxxx, ampak se tudi skupaj pogovoriva. Kaj je smisleno, primerno, ne preveč in ne premalo, kaj bo učinkovito. Meni se sicer zdi cel mesec za neko opustitev dejavnosti totalno mimo, ampak nikoli se ne bi spustila na nivo, da bi šla čez moževo besedo in k laži in prikrivanju spodbujala še otroka zraven – pa halo?! Kje je tu avtoriteta očeta, kje je tu spoštovanje očetove besede?! Kje sploh je oče? Mislim, da je mož po pravici prizadet in užaljen, kajti povedati bi mu morala magari skupaj z otrokom, preden je dejavnost opustil in mislim, da je kazen tudi reakcija na to, da “vse izve zadnji” in niti besede nima nobene, da bi soodločal in povedal svoj vidik. On vas lahko preživlja, druge pravice pa nima. Je tudi moj mož doma precej manj kot jaz, prejšnja leta sem bila jaz doma z otrokoma in je v službo hodil samo on, pa zato nisem ničesar prikrivala pred njim in še manj otrok učila, česa naj atiju ne povedo. Ati je odsoten zato, da nas preživi, da imamo mi jest, pit, oblečt in za vse naše muhe, jaz sem več doma, imam več časa, potrplenja – kar p ane pomeni, da je mož ena zguba, en luzer, ki se goni okrog za lastno veselje in užitek. To sem otrokom dopovedala in danes, ko sem tudi sama spet v službi, krepko občutim, koliko težje je bil strpen, potrpežljiv itd za vse otroške muhe, ki te po 9 urah šihta počakajo doma. Zato je zame tako razmišljanje totalno nesprejemljivo in se ne čudim, da je mož odreagiral tako, kot je.

ne, bojim se moža, sploh ne …sem pa res nekaj časa mislila, da je boljši od mene..no, to, sem prerasla..dekle, me je ubogalo in se začela zase postavljat, fantom ne morem dopovedat

tudi mož bi jih kdaj udaril, če se nebi postavila za njih in to že, če so padli in poškodovali kolo.To mi nikakor ni šlo v glavo in takrat sem spoznala, da ima res problem…ne pa ,da sem jaz slaba…
smo pa res dva tabora,..zakaj ni imel volje preživet več časa z nami..ja, mogoče zato, ker z njim tudi ni nihče, so ga pri 4 letih zapustili starši…plus da je skoz delal, rad dela, se počut koristnega, ko dela nekaj velja..doma, pa zgleda nima tega občutka, pol je pa štala, ker se najbrž počuti isto, kot, ko so ga zapustili starši.Ne vem, ugibam…nisem psiholog, sem samo gospodinja, ki želi mirrrrrrrr

Oprosti, ampak pri zdravniku ste bili? Ker to, da otroka začne glava bolet ob vsakem treningu za moje pojme ni ok. (sej najverjetneje je psihosomatsko, ker če otrok gor rase ob takem očetu in v takem družinskem vzdušju, ni za pričakovat, da bo povedal, kaj ga muči…)

Glede tvojega moža pa… ne vem, prej ali slej objasni otroku, da si mu pač izbrala egocentričnega, manipulatorskega, nezrelega, psihično nasilnega, primitivnega očeta in se mu opraviči za to.
Zaščiti otroka. Pa magari se tipu lažite, da hodi.

Problem imaš ti…to isto, da nas živi, da nas hrani, vse to poslušam že dolgo časa…
če pa damo roko na srce, pa nas štiri hrani in živi država, kamor spadaš tudi ti..ne pa on…
imam 800e od države in naj drži že go..,da nas ž
vi..ja razjezi me, ful ,me razjezi
samo on, on, on, samo on, je nekaj vreden.ma je ku..moj.

če bi tvoj znoru, ker otrok razbije kozarec, če bi znoru, ker si nezna pri šestih letih ornk šnirnice zavezat, ker pozabi kapo, ker si ne spuca dobro čevljev, če bi vsak dan ,nekaj našu, me zanima, če bi bila tih in mu dala za prav…
tavelzga sva še zafurala, ker sem bila bolj tih, tamaldva ,če je kaj v moji moći ne bova…
če je treba, ga tud pstim, pa naj se s vojo mati po bajti lovi, pa frajeriši…ztako, pa sem dala ven…

glava ga boli, če veliko divja, tudi, če gre na r. d. in če je moker, ga začne bolet.Ali pa če je dolgo na rač. tko, da ta kazen, da ne sme en mesec, je čist kul, mu ne bo nič škodlo…kar se sine strinja.Zdravnica je rekla, da ga začne bolet, ker premalo pije, ko divja…pa če ne pije samo tisto uro, ga že boli.Tko, da se mali zdaj trudi in pije vsaj po liter in pol..in ker ga vidim, kako je resno vzel, ta svoj glavobol, kako uboga in se trudi spit, kar si je v flašo natočil, vem, da je odgovoren in da, če ni zdržal do konca na treningu, to pać ne pomeni, da bo vedno pri vsakem problemu tako….