izčrpana mamica
Pozdrav.
Malo da potarnam in slišim še vaše izkušnje.
Moj mali je (bil) zdrav otroček. Nič bolan, le enkrat pri 6-ih mesecih viroza. Julija se mi je iztekla porodniška in porabila sem še 3 tedne dopusta, potem pa…
točno za njegov rojstni dan, tri dni preden bi morala nastopiti delo, vročina in potem izpuščajčki – baje 6. bolezen. Tako da sem bila takoj za dopustom na bolniški za nego otroka. Po enem tednu bolniške sem en teden delala, potem pa spet: vročina in izpuščajčki, baje viroza, čeprav enako kot prej 6. bolezen in spet v bolniški. En teden in en dan.
Jutri grem delat, mali pa v varstvo in sem ful zaskrbljena, da se bo to zdaj kar naprej ponavljalo. Če ne viroze, pa te otroške bolezni, še bolj muhaste in nezaželjene.
Zdaj se bo spet moral uvajati v varstvo, spet bodo problemi, ker je bil doma in ujel ta najin stari dnevni ritem. Pravo mučenje otroka.
Vaše izkušnje? Je res otrokova odpornost tako slaba v drugem letu življenja? Kaj me še čaka?
Jaz bi pa tudi že rada začela v službi tako kot se spodobi. Potrebujem nekaj drugačnega, prav z veseljem grem delat. Naj imam zato slabo vest? Moj dragi mi daje občutek, kot da mu ni prav, da bi raje bila v službi kot doma. Češ, a raje si tam, kot z otrokom. Pa ni to. Le občutek imam, da sva z otrokom že naveličana drug drugega in da oba potrebujeva nekaj novega. In nimam več nekih idej za igro ali volje za sprehode, pogovore itd., sindrom praznih batarij, hih:))) Izčrpana mamica, fizično in psihično. Nikoli ni bil otrok nikjer v varstvu in nikoli nisem imela prostega dneva ali večera, vedno samo z otrokom, 24 ur na dan.
Dajte, rečte kako na moj račun.
LP
Povsem normalno, da si po 11 mesecih želiš v službo. Jaz sem pri prvi začela o službi razmišljat tam nekje pri 8 mesecih, ko je bila že zelo naporna. Kako z veseljem sem šla v službo, samo za malo me pa sploh ni skrbelo, ker jo je čuvala moja mami. Tudi če je bila malo prehlajena, ali imela malo vročine, mi ni bilo treba ostati doma. Zdaj imamo doma drugega otročka, ki bo ta teden dopolnil 4 mesece in povem ti, da sem na službo že pomislila. Doma imam namreč tudi starejšo, ki je stara 3 leta in je grozno nesamostojna.
Ne imej slabe vesti, tudi ti si zaslužiš malo spremembe v življenju, dragemu pa le povej, da naj se odloči, ali hoče izčrpano ženo brez energije, ki bo zvečer samo padla v posteljo in bila vsega naveličana, ali pa žensko, ki je zadovoljna, saj se ji v življenju dogaja še kaj poleg previjanja in hranjenja. Jaz sem se prav veselila službenih poti, čeprav sem hčerko grozno pogrešala, ampak vsaj naspala sem se.
Lp.
Ja, ti kar verjamem, da si izčpana. Ampak ne razumem zakaj si pa nikoli nisi vzela kaj fraj?Tudi če nimaš varstva, kaj pa mož, pa če je to 1X/teden ali 1X/ mesec, ali pa ne vem, kar tako enkrat na blef ko se s kom zmeniš in veš, da bo mož prevzel, nekaj samo zase, saj to vsi potrebujemo.Mi imamo tudi babice daleč stran in dejansko sva brez varstva, ampak vseeno se uspeva zorganizirati. Jaz si tu pa tam vzamem kakšen popoldan(par uric) zase, za kakšen šoping, kavico na easy in čvek s kolegicami, brez slabe vesti. Je pa res težko, če mož ni za, moj je zlat in ga prav občudujem.
LP, D.
Absolutno imaš prav, da si želiš iti delat. Tudi jaz (sem še sicer na porodniški) a hodim 2x tedensko po tri ure v službo se v tem času prav spočijem (čudno a ne ko pa delamo), a ko pridem domov imamo veliko več energije za igro, za nove potegavščine, za lovljenje male plezalke kot pa takrat ko sva z mojo punčkico cel dan skupaj.
izčrpana mamica, nikar imeti slabe vesti. čisto normalno je, da po enem letu 24 urnega bivanja z otročkom, da si človek zaželi iti v službo in imeti “odrasle” pogovore ter delovne izzive. če očetje mislijo, da je tako enostavno biti cel dan doma in skrbeti za otroka, zakaj ne probajo kdaj nepretrgoma več dni cel dan sami skrbeti za otroka? otrok ti je res v največje veselje, vendar so dnevi dosti podobni drug drugemu in če si od prej iz službe navajena hitrega “možganskega” tempa, ti po enem letu ta del malo manjka, kar pa ne pomeni, da bi imela svojega sončka kaj manj rada zaradi tega, ampak imaš pač tudi svoje potrebe (čustvene, fizične, intelektualne…)
kar se drugega dela tiče, pa žal prvo leto res pripada kar nekaj bolniških. otroček je bil prej dosti izoliran, sedaj pride v stik z vsemi virusi in bakterijami in dostikrat obleži. dostikrat se celo zgodi, da izčrpana mami tudi vse od otroka pokasira – jaz sem bila prvo leto pol vseh bolniških doma zaradi otročka, pol pa ker sem jaz od njega vse kasirala v še hujši obliki (npr. rota virus je on enkrat bruhnil in enkrat driskal, jaz pa zaradi dehidracije nekajkrat izgubila zavest). probajta čimveč biti na zraku in čimveč vitaminov, uživajta dneve – predvsem si pa ne pusti nikomur nabijati slabe vesti, ker imaš ti tudi ne glede na vso ljubezen, ki jo nudiš okolici, pravico imeti svoje potrebe in jih občasno celo uspeti zadovoljiti.
srečno
Tudi pri nas je bilo isto. Ravno dva dni nazaj, ko se mu je zamašil nosek sem razmišljala kolikokrat je bil bolan, ko je lansko leto z 1,5 leti nastopil v vrtec-vsak mesec vsaj po teden dni sem bila na bolniški. Spomladi so začeli hodit ven in stanje se je umirilo.
Sprva sem imela slabo vest, ker sem vsak mesec odsotna, potem se pa človek zamisli. Otrok je moj in bo vedno moj, službo bom pa v prihodnje zagotovo zamenjala, zato prioritet ni bilo treba postavljat.
No tudi meni se porodniška izteka in čez 1 mesec grem nazaj delat.
Vsak mi reče kak sem si boga in da mi bodo zdaj dobri časi odklenkali. Halo??? Kaj pa mislijo, da mi je doma ful ful fajn al kaj. Saj je luštno pa vse biti z otrokom je pa tudi grozno naporno biti cel dan samo doma in skrbeti za otroka. Ne počneš druga kot previjaš, hraniš, laufaš za malim, se igraš, sprehajaš, itd… zvečer pa zmatran padeš v posteljo.
Pol pa me folk čudno gleda, ko rečem, da komaj čakam da grem nazaj delat. Pa imam mojo malo pupo zelo rada in jo naravnost obožujem, ampak zdi se mi kot da sem dala možgane za eno leto na pašo, čisto sem ven iz toka dogajanj, iz službe so me še na začetku kaj poklicale sodelavke, zdaj zadnje mesece pa že nič več, kot da več ne obstajam.
Lepo je biti doma, ampak očkom je veliko lažje. Pridejo domov, postrežemo jim s kosilom, pol se malo poigrajo z otročičkom in je to to, pol pa gredo delat kaj drugega. Jaz pa komaj čakam, da pride domov, da vsaj malo prevzame otroka, ker sem že čisto izčrpana.
Ma kakšne urice zase, kakšno kofetarjenje in čvekanje s kolegicami,… niti slučajno ne pridem do tega. Tudi jaz sem imela drugačo predstavo o tem kako bo potekala moja porodniška. Mislila sem kako bom se lahko srečevala s kolegicami na kavi skupaj z mojo pupo, pol pa vidiš da je cel postopek preden se odpraviš od doma in ravno ko se želim vsesti in bi malo pokramljal, pa začne mala sitnarit in ji nič ne paše. Tako se po par minutah hitrega čveka, že moraš odpravit domov, ker vidiš da nima smisla, ko se otrok dere v vozičku, če pa jo vzameš ven pa skače in se zvija v tvojem naročju kot da hoče pokazat vse vragolije. Ja pa je srečanja pol hitro konec. No in tako je minilo eno leto in zdaj že res komaj čakam, da grem nazaj v normalni lajf. Čeprav kolegice, ki so že to dale skozi pravijo, da se zdaj še najhujše obdobje šele začne, ko moraš poleg službe vso gospodinjstvo še vedno imet porihtano, pa še čas za otroka si moraš vzet, tako da je to pol še bolj naporno.
Xena, si dobro napisala. Tudi meni so moji sodelavci pred enim tednom rekli, da naj uživam dokler še lahko. Jaz pa komaj čakam, da otroka uvedem v vrtec in da grem v službo, čeprav je tudi tam obupno, ampak biti samo doma pa tudi ni rešitev. Uvajanje sem začela, zdaj sem doma zaradi otrokove bolezni in mislim, da bo to letošnje leto kar stalnica 🙁
Pipi+, da se bom tako kot ti (in vse ostale, ki so se doslej javile) veselila službe po izteku porodniške (ali že prej), sem si predstavljala, še preden sem rodila. Ampak medtem sem se tako lepo navadila na bolj ohlapen ritem (in predvsem malce poležavanja zjutraj), da mi je bilo kar hudo iti v službo. V prvi vrsti zato, ker zdaj malčka tako malo vidim (v popoldanskem času je treba skuhati kosilo, malo pospraviti, ostane še čas za en kratek sprehod in že mora zaspati, da zjutraj lahko vstane). V malce tolažbe mi je, da je otrok zdaj že kar precej bolj samostojen in da že zna pokazati, da kaj ni v redu, pa tudi z varuško sem zelo zadovoljna. In sreča je, da z uvajanjem v varstvo ni bilo nobenih težav (nekaj pretočenih solzic zjutraj se hitro posuši).
Se pa v celoti strinjam, da je 24 ur ob otročku lahko bolj napornih kot katerakoli služba. Sploh ker kar naprej loviš neke ure (zdaj hranjenje, zdaj previjanje, pa spanje).
Upam, da se bo imunski sistem tvojega malčka izboljšal in da boš zdaj res kaj imela od službe in seveda njega, ko prideš domov.
Briar