zahteven ali razvajen otrok
Danes imam vsega poln kufer! Ze cel dan poslusam (babice, tete, stare mame, dedke in ostale), kako sva razvadila najino sestmesecnico! Res, da je zahteven otrok (drugace dobrovoljen), ampak nikoli nisem imela obcutka, da bi bila razvajena. Ko ji kaj ne pase, pac joka – a ni to normalno ?? Ima mocan glas in ko zajoka je to predirljiv jok, ki gre skozi usesa – pa kaj cem ? In potem je vsakic znova nekdo pameten – “lacna je – premalo mleka imas (ji ze dodajam), zaspana je – ta otrok premalo spi popoldan, razvajena je – sama sta kriva da tako joka, le kako to, da ne more zaspat, ce je tako zaspana; nobenega reda nima – vcasih ko smo imeli vec dela so imeli otroci red,…itd..” Pa kaj delam narobe ? Ob takih dnevih res nisem vec prepricana, ali sem sploh sposobna vzgajati (oziroma ravnat) z lastnim otrokom! Sita sem teh nasvetov in ugotovitev…
Kako pa ve ? Imate, oziroma ste imele pri polletnikih ze ustaljen urnik ? Se tudi vasi kdaj jokajo ?:-) Se se komu predirljivo derejo v vozicku, da se vsi mimoidoci obracajo za vami ?
Ja, tudi naš otrok je zelo zahtevno dete ;-), pa kaj č’mo! Hvala bogu pa imava midva zelo razumne starše in so mi prej v pomoč, kot da bi me “zabijal” na vsakem koraku.
Tudi sama sem kar prosila za pomoč in nasvete ter potem upoštevala tiste, ki so se mi zdeli primerni. Mi je pa žal, da nisem upoštevala še kakšnega več.
Drugače pa jaz še zdaj nimam čisto ustaljenega urnika (pri 10ih mesecih). Grem pa čez 2,5 tedna delat, tako da jo bo tašča “porihtala”. Spopadamo se tudi z njenimi napadi ipike, ko ji kaj ne paše ali česa ne dobi (takoj). Ampak zdaj mi res gre že pri eni uhi not, pri drugi pa ven.
Tudi to bomo preživeli (samo da ni kaj hujšega) ;-))!
Če bom rabila nasvet, bom prosila zanj! To je bil že v začetku moj odgovor tako mami kot tašči in jasno sem jim dala vedeti, da bom oz. bova z možem delala tako, kot bova čutila, da je prav. Predlagam ti, da prisluhneš otroku in sebi in ravnaj po tem občutku. Ti si z otrokom 24 ur in ga najbolje poznaš. A odrasli imamo pa vedno isti ritem hranjenja, spanja, sexa …?! (ha, ha).
Zaupaj vase in ne boš zgrešila. Če pa rabiš nasvet, vprašaj tiste, za katere veš, da ti bodo realno svetovali.
Sama imava 7-mesečnega sina, ki nikakor nima stalnega, strogega ritma. Mu pač prisluhneva.
Srečno!
Delaj le po svojih občutkih.Nasvete poslušaj ,uporabi pa le tisto.kar misliš,da vam ustreza.
Sama imam četrtega otroka in še vedno me veliko ljudi hoče prisilit naj ne zibam vozička,naj pustim 1 mesec staro punčko jokat,ker si bo okrepila pljuča…
Sama ravnam tako kot čutim,da mora biti in tako sem ravnala pri prvih treh, pa so čisto v redu otroci,četudi si niso nikdar krepili pljuč…
Srečno in ne sekiraj se za to,kar ti drugi govorijo-ti si mama in ti veš!!
He, he se mi zdi, da pri dotičnih zelo dobro deluje selektivni spomin. Ko so otročki nekoliko (ali zelo) večji, na ves jok in izgubljene živce kar nekako pozabiš in se spomniš le še veselo nasmejanega čebljajočega otročička:))))) Bodi prepričana, da tudi njihovi otroci niso bili tako “pridni” in so tudi jokali. Nič ne delaš narobe. Tudi vaša damica si bo slej ko prej sama ustvarila nek ritem in bo malo lažje. Vsaj dokler ga spet ne spremeni:))))))
LP Punček
se strinjam z vsemi predhodnicami bi pa le še dodala, da so nam v šoli za starše rekli, da otroka ne moreš razvaditi do enega leta starosti, ampak vse kar z njim počnemo (ga pestvamo, crtamo, ljubkujemo …) si on to zapomni, kot prejemanje pozitivnih čustev, in je to njegova pozitivna popotnica za nadaljnje življenje
jaz sem se tega držala in moram rečt, da ni nikakršnih problemov, da bi bil razvajen to ne, sedaj se mu pa že malo kažejo značajske lastnosti
seveda je in še vedno tudi joka, ampak mislim, da je to pač njegov vsakdan, saj konec koncev še ne zna drugače povedat, da ga nekaj moti oz. ne ugaja
poslušanje okolice: v eno uho not, skozi drugega pa ven; če se mi zdi kaj pametnega, pa shranim v spomin in ob priložnosti preverim, kako pameten nasvet je bil
pa še to: saj smo me mame svojim otrokom in ne OKOLICA (pa sigurno smo tudi mi, naši starši in generacije pred nami veliko prejokali, mar ne?)
uživaj s svojo pupiko in se ravnaj po svojem občutku
ha ha, tudi naša dostikrat kriči na ves glas iz vozička in včasih samo iz sramu pred drugimi zašibava domov in jo vzameva ven… In se vedno sprašujem kako da nikoli koga drugega ne vidim.
Tudi meni, ko sme pri starših, skoz jamrajo, al je kaj narobe, ko jojka, zakaj ne pije več čaja, če ga pa pije , pa – ali je lačna?? Pa tudi – je že razvajena, sami je pa ne izpustijo iz rok tudi, ko je mirna in ni nobene porebe, da jo cartajo…. Si probam ne gnat k scru, včasih me pa res tako razkuri, da komaj zadržujem jok. Ampak se probam zadržat, in preslišat, si dopovedat, da mislijo dobro, da ni na meni, da jih spreminjam, ampak grem mirno skozi, koliko se da…
Takole ti bom rekla: dokler tebi odgovarja, da vsak trenutek zaposluješ in animiraš svojega otroka, v redu. Vedeti pa moraš, da boš svojemu otroku non-stop na razpolago le še slabih 5 mes, potem pa ne več. Kaj bo potem? Največja neumnost, ki sem jo kdajkoli slišala je, da se otroka do 1. leta ne da razvaditi. Se pravi 364 dni je “zahteven”, 365. dan pa postane razvajen – ali kako to gre? Do 11 mes in 29 dni ima otrok “potrebe”, od 12. mes in 1 dneva naprej pa postanejo “kaprice”? Dajte no!
Za moje pojme postane otrok “razvajen” takrat, ko staršu ne pusti več dihati, ko se vseh 24 ur svet vrti samo okoli njega, ko ga je treba non stop cincat, guncat, animirat in se niti minutko ne zamoti sam. Velikokrat s(m)o temu krivi starši sami, ker kar najprej rinemo v otroka v pretirani skrbi, da mu ja ne bi kaj manjkalo. Iz tega so izvzeti samo novorojenčki, ker so res 105% odvisni od mame/staršev, že trimesečnik se recimo prav lepo zamoti z opazovanjem okolice (listi na drevju recimo), če ima le priložnost za to. Seveda, ne ure in ure, 10, 15 minut pa že.
Drug problem je, da otrok čuti nemir, strah, negotovost mame. Tudi pri nas smo imeli probleme s spanjem, ko ni in ni zaspal, jaz sem se pa ob tla metala zaradi tega. Ko sem se jaz nehala s tem obremenjevat in sva šla spat po sistemu “čo bo, fajn, če ne, pa tudi v redu”, je skoraj vedno zaspal v 15 minutah.
Pretirana skrb babic in žlahte je problem, ki kaj hitro mine, ko imajo vsi neutrudni delilci nasvetov priložnost, svojo teorijo udejaniti v praksi. Nekajkrat sem tudi sama pogoltnila kislo jabolko, ko so se njihovi nasveti izkazali za čist uporabne in koristne, še sploh so delovali na njihovem teritoriju. Še danes gre sin pri moji mami sam spat, sam zaspi, sam vstane in pride dol brez bev in cev in tako je pri njej odkar ga čuva, od 11. mes do danes (3,5 let) . Doma, pri nama, so še vedno cele procedure tako za dnevno kot nočno spanje. Pač ve, da na tem področju jaz (pa mož tudi) vedno prej kapituliram kot on. Spet drugje, recimo, je odnehala moja mama, ker je videla, da njena teorija odpoveduje. Lahko je pametovat, dokler otroka vidiš občasno, ko si z njim na redni bazi po več ur, se neha teorija in začne praksa.
Kos prašuješ zaradi vozička: mi smo imeli obdobje joka pri 3 mes, trajalo je par dni, jaz nisem popustila in nikoli več ni bilo problema glede prevažanja. Če je želel ven, sva šla do prve klopice, malo sva se pocrkljala in je šel nazaj v voz. Tako je bilo do konca uporabe vozička. Nikoli nisem tovorila otroka in porivala vozička, kot mamice pogosto tožijo. V vozičku je 100% ležal do 7. mes, ko je končno znal sedet, vozila pa sem s sabo cel kup rekvizitov (knjige, ključe, ropotulje….) , s katerimi se je zamotil v vozičku. Privezala sem jih na vrvico, da jih je lahko brez škode tudi metal ven.
Ljudje smo si različni, otroci še toliko bolj. Bistveno je, da ti poleg otroka še lahko živiš. Če te otrok povsem izčrpa in nisi več sama sebi podobna, je nujno, da nekaj spremeniš. Dokler pa ti sama lahko živiš z vsakodnevnimi napori in zahtevami, je za tebe in tvojega otroka tako pač prav, pa če vsi drugi počnejo vse drugače. Včasih le pomisli malo vnaprej, če bo tisti, ki bi otroka po končani porodniški pazil, lahko ustregel otrokovim navadam.
Skr bna* zadetek v polno-moje mnenje. Tiste, ki ste dojemljive za izkušnje drugih in si ne mislite, da vam hoče kdorkoli pametovati, dobro si preberite njeno pisanje. Seveda pa potem dela vsak po svoje, ampak čez leto ali dve je dobrodošla samokritika. Najhuje je, da potem starši krivi(m)jo druge (vrtec, babice, šolo) za težave, ki jih ima otrok in mi z njim.
Velikokrat se izkaže, da bi bilo kdaj pametno upoštevati kak nasvet “pametujočih” (verjetno nam gredo na živce zato, ker smo negotove ali pa ker nekje globoko vemo, da imajo mogoče tisti z izkušnjami prav).
Še ena malenkost- otroka zelo hitro navadimo (pri najmlajših ne maram besede razvadimo) na določene stvari. Odvaditi jih tega, je težko. Kar naenkrat zahtevati od njih drugačno vedenje (ko nam prekipi), pa za moje pojme zelo kruto, sebično in egoistično.
lep dan
Kot sem že na SČ napisala:
Avtor: xxy
Datum: 17-05-06 18:10
Če ti nimaš občutka, da je otrok razvajen, potem najbrž ni, pa če ti drugi rečejo karkoli. Ko pa enkrat dobiš občutek, da otrok zahteva preveč, ti mu pa ne moreš slediti in se samo vedno bolj izčrpavaš, otrok je pa vedno slabše volje in vedno več časa traja, da ga umiriš, pa je razvajenost najbrž že prisotna.
Jaz bi rekla, da je razvajenost navajenost otroka na določene vzorce obnašanja, ki njegove starše izčrpavajo in jim dajejo občutek, da niso dobri starši, hkrati pa gre za konfliktne situacije med otrokom in starši, kjer bi otrok rad uveljavil svojo voljo, starši pa na to iz različnih razlogov ne morejo (ali ne smejo) pristati.
Dokler se torej oba z otrokom dobro počutita v lastni koži, ni težav, pa če ti drugi še tako razlagajo, da ga razvajaš.
Bi pa še dodala, da otrok ne postane kar razvajen po enem letu, ko je čustveno dovolj razvit, da izsiljuje. Saj tudi takrat še ne izsiljuje zavestno, pač pa gre zgolj za navado iz obdobja pred enim letom, ko je pač dobil tisto, kar je zahteval, ( samo zato, da bi bil mir v hiši). In ta navada se lahko vleče že krepko pred prvim rojstnim dnem , ko otrok ni sposoben biti niti trenutka sam in se sam zamotiti, ampak potrebuje konstantno pozornost. Pred enim letom bo to pozornost zahteval samo z jokom, po enem letu pa najbrž tudi s histeričnimi izpadi in cepetanjem. Vendar gre v bistvu za isto stvar, samo otrokovo zavedanje samega sebe in moč, ki jo doživlja, ko je nekaj po njegovo, sta večja kot prej. Vendar pa ne prej ne sedaj ne počenja tega zavestno in zato, da bi nagajal, pač pa podzavestno in zgolj zato, ker je na take vzorce navajen. Če ga torej že pred enim letom navadimo na to, da bomo takoj, ko malo zajoka ob njem in ga bomo zasipali s pozornostjo, bo tak način usvojil in samo utrjeval. Jaz torej ne bi delila tega na obdobje, ko NE MORE BITI in na obdobje KO JE ŽE LAHKO razvajen. Razvajenost je namreč dolg proces in še kako je res, da ne nastane čez noč, ampak se utrjuje postopoma.
Moj je ravno tako zahteven in povrhu se razvajen…tega se zavedam..sem pa pri treh mesecih uvedla red, saj je bilo joka in krcev in vsega enostavno prevec…tako sem si vsaj pri opoldanskem spanju zagovotovila malo casa zase in gospodinjska opravila…
Je pa nas mali krical v vozicku, tako,da so vsi vedeli,da greva midva od doma…sele pri cca.enem letu je dojel,da se je pravzaprav zelo fajn vozit v vozicku…to se hoce se sedaj pri 24m :)))
Se strinjam, da gre do enega leta v bistvu za navajenost na določene stvari, ki so lahko za mamico tudi zelo naporne. Vsekakor pa si jaz pod razvajenost predstavljam smrkolina nad 1. letom, ki trmari za vsako stvar, ki jo želi, in se dere vedno, ko ni po njegovem, in ključno – ki mu na koncu starša vedno ustrežeta.
Navajenost na določene rituale pa ni razvajenost. In v kolikor navade za mamico niso (preveč) naporne, ni nič narobe, če se jih držita. Pri meni je bila recimo edina stvar, kjer do enega leta nisem ustregla hčerki, ta, da bi jo na sprehodu nosila, če se je drla v vozičku. Enostavno ker mi je bilo pretežko nositi jo v eni roki, v drugi pa potiskati voziček. Pa tudi prepričana sem bila, da je nič ne boli, da je ni strah, ampak da ji samo ne paše, zato sem vztrajala kljub joku (kadar je bilo prehudo, sem se ustavila, se po možnosti usedla na klopco in jo malo pocrkljala, potem pa nazaj v voziček) in kmalu je res začela uživati na sprehodih v vozičku. In še danes, ko ima skoraj leto in pol, nikoli ne teži, da se noče voziti.
Ampak tudi navade se po enem letu dokaj lahko spremenijo, če to mamica želi, seveda počasi, z občutkom in postopoma, brez nekaj joka pa verjetno ne gre. Če do enega leta otrok spi ob mamici v zakonski postelji in zaspi ob dojenju, se ga bo tudi kasneje dalo navaditi na posteljico, na dudo ipd., če to mati želi. Pri nas ni bilo s tem večjih težav.
Naša ni nikoli kaj dosti jokala, če pa sem videla, da je kaj hotema imeti in je zajokala sem rekla “NE, zato ker…”… in sem njeno pozornost preusmerila kam drugam in je nato pozabila zakaj se je začela kremžit… Zdaj je stara 15 mes in se redko zajoče….amopaše vedno se najde kaj novega na policah doma in ji to ne damo….- takrat malo zajoka. Ampak to ni jok, ampak tak IHTA JOK (s solzico!)-če dobi zadevo v roke, se v trenutku smeji in ima usta do ušes.
Jaz v vozičku z njo nisem imela nikoli težav, jih pa ima sedaj tast (ko tašča kuha kosilo) – ko mora 10 kg dondo nositi po 1 uro, v drugi pa voziček….. Ko je začel s tem (je kao vpila in so VSI gledali-beri 5 ljudi), sem mu povedala, da če hoče sam sebi dobro, naj tega ne počne – naj jo vzame ven, pogledata mravljo, eno rožico in še kaj…. potem pa nazaj v voziček in dalje…. In tega ni upošteval-sedaj jo pa skoraj dnevno NOSI! (razen ko zaspi!)
Red si bo tvoja pupa s časom že ustvarila sama, ampak ji moraš malo pomagati s kakšnim ritualom…. ampak eni prej, drugi kasneje, tretji nikoli… mi smo naši od ca. 7 mes dajali zvečer flaško aptamila (sicer se še sedaj doji, ampak za moj boljši občutek sem ji takrat zvečer začela in ji še dajem flaško mleka) in ve, da sledi po flaški knjigica in spanje…. do 21h vedno zaspi (običajno pa do 20h). Nato običajno spi do jutra do 7h-8h – bolj ali manj v kosu (v naši spalnici v svoji postelji).
Če je panika predenj začne jesti – ker ni takoj… jo malo zamoti, ko jih boš pripravljala hrano… sicer pa ji boš itak zdaj zdaj začela dajati gosto hrano… Potem košček kruha, grisin in tam po 1.letu bobi palčka rešijo vse….!!!!!!!!!! :-)))))))))))))))))
Malo uporabi instinkt, malo nasvete…..in kup energije… pa boš videla, da bo vse ok! Ko boš v službi boš pa videla kako čas LETI!!!!!!!!
Ne, katka, navajenost na določene rituale ni razvajenost. Razvajenost je navajenost na rituale, ki jih starši izpolnjujejo samo zato, ker ne morejo poslušati otrokovega joka, drugače bi se pa radi tem “ritualom” izognili. Poglejmo zadevo ob večernem spravljanju v posteljo. Po umivanju in oblačenju pižame otrok pričakuje pravljico, ker so ga tako navadili. Vse je v redu, če starši tudi radi prebirajo pravljice in pač pristanejo in z užitkom otroku preberejo eno pravljico, potem lahko noč in spat. Vendar otrok zahteva še eno in še eno in še eno, starši najprej protestirajo, češ da je ena pravljica dovolj, potem pa samo zato, da otrok ne bi tulil, preberejo še eno in potem mogoče še eno in ko otrok končno zaspi, so vsi izmozgani, tečni in tudi sami že zaspani. To je primer, kjer je otrok razvajen, starši pa to razvajenost še podpirajo, saj mu prebirajo pravljice kljub temu, da sami nočejo in kljub temu, da otrok to zahteva z vreščanjem. Nič pa seveda ni narobe, če otrok poprosi za še eno pravljico na lep način in mu mi z veseljem ustrežemo. Gre torej predvsem za občutek staršev pri tem in za način, na kakršen otrok svojo voljo uveljavi. Samo to. Razvajen otrok je namreč navajen uveljavljati svojo voljo na družbeno nesprejemljive načine, starši se pa ob tem počutijo nemočni.