vzgoja brez udarcev – vprašanje

zadnjič se je kar na veliko govorilo o vzgoji brez udarcev. To je trdila tudi moja kolegica. Obe imava otroka isto stara. Jaz sem pač povedala, da mojga kdaj pa kdaj po riti- ni pa to na sporedu kar naprej. Ona pa je zatrjevala, da svoje punčke ni še nikoli udarila. Ko smo šli skupaj na morje me je kar precej zanimalo, kako to izgleda v praksi. In sem izvedela, a bila hudo šokirana.

Punčke res ni nikoli po riti- KRIČALA PA JE NANJO TAKO, da se je uboga deklica tresla od hudega. Bila je vse od nesposobne punčare, do prasice, očitala ji je, da ni bila zaželjena, skratka čist je ven padla, pa je bila punčka takrat stara 3 leta. Jaz sem stala ene dva metra zraven, pa sem se cela tresla, kaj šele otrok. Je pa res, da je punčka potem ene dva dni ubogala, če je mama samo z očesom trenila. NO IN ONA ŠE NAPREJ VSAKEMU Z VESELJEM RAZLAGA, DA SVOJEGA OTROKA NI ŠE NIKOLI UDARILA IN DA RAJE UMRE, KOT DA SE JE DOTAKNE. fuj in fej pa taka mama

Ja, jaz tudi poznam eno, ki trdi, da otroka nikoli ne udari in čist ven pade ob tem vprašanju. Udari ga res ne, ga pa tako močno stisne za zapestje, da otrok joče od bolečine. V čem je razlika? Dajte mi razložit. Ampak udari ga pa ne in vsi, ki damo kdaj po riti, smo vsega obsojanja vredni. :)))

Aja, pa še neo poznam, ki ne tepe in ne verjame v to. Ampak otroke bolj malo vidi, ker so ves čas pri starih starših.

No, tole je ravno tako mimo, kot bi jo udarila.

Jaz sem tudi hčerko, recimo prvi sve leti občasno po riti. Potem pa sem enkrat brala en članek od tepeža. Ga ne znam ponovit, je pa bilo tam napisano nekaj, kar mi je šlo resnično do srca. Takrat sem se odločila, da več ne položim roke nanjo. Nikoli. In je res nisem. Takrat sem se z njo pogovorila in ji povedala, da ni prav, da sem jo včasih po riti, kadar ni bila pridna. Da mi to ni všeč in da tega ne bom nikoli več naredila.

Ja, seveda tudi meni film poči. Se pa res trudim, da ne bi vpila. Ja, povzdignem glas seveda. Kaj več ne. Raje 2x globoko vdihnem. Vem, se sliši neumno ampak pomaga.

No, se strinjam, da je živalsko kričanje in žaljenje enako fizičnemu udarcu.

Sem izkusila oboje in res sem imela v obeh primerih skoraj identične občutke in čustva.

Ampak spet se pojavlja ena in ista stvar : tiste, ki vam udarec po riti ni sporen, hočete vedno znova na tak ali drugačen način (praviloma s kakim absurdnim skrajnim primerom) diskreditirati druge, ki pač tega ne podpiramo in ne izvajamo.

Kričanje in ne-udarci nimajo nobene zveze. Po mojih izkušnjah večina tistih, ki svoje otroke po riti, zraven še malo zarjove ali spusti kako psovko. Nekateri pa seveda samo rjovejo. Nekateri pa ne tepemo niti ne rjovemo. Pa znamo biti kljub temu strogi in znamo kljub temu (ali zaradi tega) vzgajati svoje otroke.

Jaz svoje hčere ne udarim, niti nanjo ne kričim.

Kar pa ne pomeni, da govorim slinasto, osladno in šepetaje.

Seveda malo povzdignem glas in zaostrim ton in resno povem, kar je resnega za povedati. Ampak kričim pa ne. In žalim, ponižujem in psovem tudi ne. Nikoli. Na nikogar.

Tudi jaz poznam nekaj takih primerkov, ki jim je smrten greh dati otroku eno po riti, jih pa za kazen stuširajo z mrzlo vodo, odtegujejo obroke, zapirajo v temno sobo, puščajo same doma …

Vsaka ti čast. In to čisto resno mislim.

katka nič ne iščem razlogov in opravičil zase. Vem, da sem šibka in ga zato kdaj po riti. Jaz tega, da ga nebi enostavno ne zmorem. To dobro vem, in vse bi dala, da bi lahko drugače. Pa ne gre. Se mi pa ne zdi prav, da se mamice, ki otrok ne “tepete” povzdigujete v nebo- sploh, če se obnašate, kot moja kolegica. Katka, tebi in tebi podobnim pa seveda kapo dol.

Kot pravi katka občutki fizičnega udarca, grobega prijema in zverinskega kričanja in zaničevanja so enaki.

Prva dva otroka sta dobila kaki dve po riti, tudi stisk za zapestje, kričanje. Druga dva na srečo več ne. Pa sem z njimi 24 ur, ker sem še doma.

Sipl ko pasulj. Odločiš se, da so otroci človeška bitja, ki naj bojo vsaj enakovredna velikim ljudem, poleg tega, da niso sami krivi, da so se rodili, da odraščajo in doživljajo frustracije.

Aja, sedaj pa z veseljem kričim na očeta, ko mi teži, sosedi povem kaj ji gre, pa šefu, pa možu, pa….
In ni več potrebe kričat na otroke. Pa veliko uporabljam mirni HOČEM!

Ko bo on ( seveda, ko bo fizično močnejši) tebe, pač se spomni, da drugače pač ne gre!

Imam podobno izkušnjo kot Suree. Meni je ostalo v spominu, da udarimo takrat ne znamo drugače.In pa, da sem si predstavljala kako izgleda, ko otroka udarim: žalostno, ponižujoče… za oba. Punci imata dobrih 10 let in lahko rečem da vzgajam brez udarcev, brez žaljenja, poniževanja, ustrahovanja, groženj in kar je še takega. Pa z jasno določeno mejo in z rezultati sem zadovoljna.
Literature na to temo je veliko ena je tudi Materinstvo in dojenje iz srca.

me res zelo zanima; tudi tebi lahko uspe, z malo vaje. Če drugega ne,se lahko v trenutku, ko začutiš, da je udarec edina rešitev, ti umakneš. Vzameš si čas, se ohladiš in reagiraš drugače. Če ti uspe( in ti bo) samo v polovici primerov, je super .

oko hvala. Točno to sem si zaslužila. Upam da nisi kova moje prijateljice, ko si tako pametna.

Je pa res, da ga nikoli na trdo za zapestje, ga ne zapiram v sobe na ohladitev, ki jo nekatere tako opevate, saj ima po tem prave frustracije. Takšnega histeričnega vpitja, kot ga je izvajal v sobi na t.i. ohladitvi nisem slišala še nikoli. Ko je prišel ven, je komaj dihal, še dve uri se je tresel. In tega mu res ne privoščim.

Ne, ne opravičujem se.

moja sestrična sina in hčerke nikoli ne tepe, niti se ne dere na njih. jima pa najeda non stop. za vsako malenkost (pa možu tudi). ko sem pri njih na kavi pol ure, se že meni meša od najedanja.
zakaj si oblekel to majico, zakaj si se tako počesala, zakaj si tam odložil skodelico, zakaj gledaš to oddajo, kako si se lahko tako popackal, s to krpo se ne briše miza, poberi tisto drobtino s tal, kako lahko to ješ, kako lahko to piješ, kako se lahko družiš s tem in tem, itd, itd. skratka vse jo moti in povsod najde napake. meni bi se utrgalo, če bi morala živet z njo. (no, sin je zdaj pri 13 začel kaditi travo, ampak ona je edina, ki tega ne ve, ker je preveč zaposlena z iskanjem napak), tamala ima živčne napade, mož vzame pivo in je tiho.

Jaz sem jih v otroštvu 3x fasala. Pred mnogo leti, takrat, ko se še ni govorilo o tem, da se otrok ne tepe. In za vse 3 primere še danes podpišem, da sem zaslužila enih par čez rit oziroma kamor je padlo.

kaj pa najedanje
ob tvojem zapisu sem se spomnila na tole:
Moški največ naredi za svoje otroke, če osreči njihovo mamo.

In res je tako. S tem se vse začne, in konča.
Ženska očitno ni srečna.

Se strinjam. Očitno ni srečna. Najedanje je sicer, verjamem, da zoprno kot strela. Ampak hvala bogu, da ob najedanju otrok vsaj ne tepe. Ali se motim?

točno tako. Veliko nas je takih, ki nam lastni otroci znajo požret živce. In takrat se pač umakneš.
Jaz grem na balkon na čik, če je mož doma. V nasprotnem grem na stranišče in štejem do 20. Tam imam spravljeno fotko svoje hčere – na njej je stara 10 dni in prav angelsko spi. Po štetju si jo pogledam, da se spomnim kdo pravzaprav je tista mala vešča, ki mi na drugi strani vrat para živce in koliko mi pravzaprav pomeni. Ti povem, ko se tega spomniš svojega otroka ne moreš udarit.
In potem zmorem. Se obvladam, vem kaj delam. Vzgajam.
Ne tepem, ne stiskam, ne kričim na otroka, pazim kaj govorim. To ne pomeni, da nikoli ne zavpijem. Včasih so moje zahteve precej glasne. Tut ko vrečo krompirja sem jo kdaj odnesla iz trgovine, igrišča. Me je pač treba ubogat. Tako kot je treba ubogat očeta, vzgojiteljice, babice in dedke, tete.

Trudim se bit dosledna – v zahtevah, v nagrajevanju in v kaznovanju. Donedavna nisem uporabljala metode ohlajevanja, zdaj ko je stara 4 leta, ji pa rečem, da se v dnevni sobi ne bo drla in nas vse motila. Naj gre v svojo sobo in pride nazaj, ko se bo umirila in pripravljena lepo pogovarjat. In gre sama. Zapirala je ne bom.

no, jaz sem jih dobila sam enkrat. Od očeta. In to zaušnico. Pri 16h. Sem mu rekla, da je peder.

Padlo je ko strela z jasnega. Presenečenje tako zame kot zanj. In takoj mi je bilo jasno, da sem si zaslužila. V polnem sjaju.

Tut moja hči bo dobila za kaj takega zaušnico. Konec koncev bi jo prisolila vsakomur, ki bi mi kaj takega rekel.

Ampak tega se ne da primerjat z vzgojno po riti. Vsaj jaz ne morem.

Glej, jaz ne povzdigujem nikogar v nebo. S tem, če drugi otroka kdaj po riti, se sploh ne ubadam, res ne. Svoje mnenje o tem povem samo, če je direktno zastavljeno vprašanje – osebno ali tule po MON-u. Sicer pa ne.

Vse moje prijateljice udarijo parkrat na leto svoje otroke po riti, ena celo živalsko kriči poleg tega – pa so še vedno moje prijateljice. In nikoli jim ne pametujem. Seveda pa tudi (če me vprašajo za nasvet) nikoli ne predlagam udarca po riti, ampak drugačne metode. In one vse vedo, da jaz svoje hčere nisem nikoli udarila in da ne kričim in da tega ne odobravam. Pa nima nobena s tem nobenih problemov. Ne jaz ne one.

Pa tudi ne mislim, da so one zaradi udarca po riti slabe mame – pri tisti, ki kriči, se mi zdi, da je slaba mama kvečjemu zaradi svojega vsakodnevnega kričanja, ne pa zaradi udarca po riti parkrat na leto.

Mislim, da temeljna razlika med mano in večino tistih, ki tolerirajo udarec po riti, je samo v tem, da se jaz udarca in kričanja iz otroštva/mladosti ter mojih groznih občutkov ob tem spomnim tako živo, kot bi bilo to včeraj. Ve pa ste svoje občutke in čustva ob tem že pozabile. Zato tudi vztrajno pišete “saj sem si zaslužila” – čeprav za otroka, ki jih dobi, je ta ne/zasluženost čisto postranskega pomena. Bolijo občutki ob tem, ne fizična bolečina – pa naj si bo udarec “zaslužen” ali ne.

Ampak zato vas ne obsojam. Razumem, da vam kdaj odnese pokrov. Ampak res bi bilo dobro, če bi se naučile svojo jezo, frustracijo, občutek nemoči kanalizirati neškodljivo za otroka. Saj če se potudite, to znate – saj svojega moža, šefa, sodelavko, mamo, taščo, sestro tudi ne pritisnete, kadar vas spravi ob živce. Ker tj. znate zadržati svoj impulz, kadar to hočete.

Ampak se je pa treba bolj potruditi, prebrati tudi kakšno knjigo, se ozreti sam vase in se začeti učiti drugih metod vzgajanja in svojega mišljenja in obnašanja.

Saj tudi meni vzgojne metode niso bile položene v zibko. Tudi sama sem čutila jezo, frustracijo in nemoč ob prvih trmastih izbruhih svoje hčere. Pa sem čitala nasvete xxy tu na MON, pa brala sodobnejše knjige (Otroci so tega vredni, Kako se pogovarjamo z otroki in kako jih poslušamo, Elisabeth Pently-jeve knjige, Jesper Juul: Kompetentni otrok idr.). In v teh knjigah je prava zakladnica konkretnih nasvetov in razumevanja otroške duše.

In sem se pač sama učila in poskušala, kak funkcionira na odnosu med mano in hčero (pa tudi za boljši odnos z možem in šefico mi je pomagalo), s čim spodbujam hčerino sodelovanje in s čim spodbujam njeno kljubovanje.

Ampak kot sem rekla – to zahteva dosti več truda kot udarec po riti ali kričanje. In dosti več lastne skromnosti in priznanja, da sam ne znaš, da sploh posežeš po teh knjigah in si se pripravljen iz njih učiti in spremeniti svoje vzgojne metode.

Jaz imam nekaj teh knjig doma in večkrat na leto jih primem v roke in malo prečitam in vedno znova najdem še kaj uporabnega, še kaj, o čemer razmišljam, še kaj, kar bi še izboljšalo mojo vzgojo, odnos s hčero in vsemi odraslimi ljudmi okoli mene.

Jaz nisem popolna, daleč od tega. Polno napačnih vzorcev imam v sebi, ampak delam na tem vsak dan, poskušam jih preseči in spremeniti, tako da so odnosi, ki jih imam z ljudmi okoli sebe, sploh pa z mojimi najbližjimi ljubeči, razumevajoči in kvalitetni. In najboljše ogledalo nas samih so ravno naši otroci. Od njih se lahko največ naučimo – o nas samih, o ljubezni in življenju.

Jaz sem bila velikokrat tepena, ko sem bila otrok. V večini primerov zaradi tega, ker mama ni znala drugače odreagirati. Seveda sem bila pridna in ubogala, to pa zato, ker sem se tako bala mame, da je bilo joj. Včasih če je samo zakričala, sem postala čisto panična, da jih bom spet dobila.

Nimam še otrok, a iskreno upam in tudi naredila bom vse, da jih ne bom nikoli udarila.

To je res. Enega osamljenega udarca se ne da primerjati z rednimi (čeprav redkimi) udarci.

Jaz se spomnim enega udarca očeta in enega udarca mame – in to dvoje mi ni pustilo nobenih posledic. Bilo je pa brez veze in ni imelo nobenega učinka (ne pozitivnega ne negativnega). Oba pa sta takrat udarila iz čiste frustracije in nemoči.

Nikoli pa ne bom pozabila rednega kričanja mame in rednih udarcev sestre. Obeh sem se bala ko hudič križa, sestro pa sem še sovražila povrh.