Z fantom sva skupaj pet let.Pred mesecem in pol se nama je rodil sinek.Kar pa želim povedati je da pri nama ni s prepiri nikoli konec. Prvič in zadnjič sva šla narazen ko sva bila skupaj eno leto,priznam full sem ga pogrešala in ker sem vedela, da je noro zaljubljen v mene, sem se po dveh mesecih odločila,da se vrnem k njemu. Seveda me je vzel nazaj. Mogoče se grdo sliši, ampak dušil me je z ljubeznijo. Je zelo nežna duša, pa vendar se je takrat zelo spremenil. Ne, da mi več ne izkazuje ljubezni, ampak enostavno je postal hladen kar se tiče drugih stvari, ki se dogajajo vsem parom in jih je treba sproti reševati. Full težko je opisati najino vezo,pa naj povem, da ga drugače zelo spoštujem,ker me kot žensko zelo ceni in mi to tudi pokaže, pa tudi ljubim ga! Res!! Ampak v vezi je potrebno še kaj druga, ne samo ljubiti se, saj s tem,da se midva samo ljubiva”skoraj dobesedno” , najinmu sinku ne bova v pomoč, ko jo bo potreboval. Full mi je hudo, pa ne zaradi tega, ker imam sina z njim, ampak, ker želim biti srečna z njim. Upam, da veste kaj sem hotela povedati in da bo pšrišel kakšen pameten nasvet!
P.s. Nočem ostati sama, tako kot marsikatera punca,ženska, žena, karkoli že je, ker vem,da se lahko razumeva,saj ni več obseden z mano kot je včasih bil,želim pa si,da me poleg tega, da me ljubi, upošteva še v kateri drugi stvari. Ta trenutek sedim v zgornjem nadstropju, on pa je z sinkom spodaj,midva sva se namreč spet sprla zaradi po njegovem bedarije! Če mi ne znate odgovoriti me prosim vprašajte,kaj vas zanima,da mi boste lahko pomagali!

Saj te razumem, da si se znašla v slepi ulici, ampak napako delaš v tem, da sprašuješ za nasvete tule in pričakuješ neko čudežno rešitev. Je ni. In je tudi ne moreš dobiti z naše strani, ker tebe in tvojega fanta ne poznamo. Problem morata rešiti vidva sama. Če pa ne gre, se obrnita na strokovnjaka, ki je bolj kompetenten za reševanje zakonskih problemov kot me. Saj veš, prek interneta je lahko biti pameten in mogoče boš dobila tudi kakšen napačen nasvet, ki te bo nesel. V teh vprašanjih se zanašaj samo nase. Srečno! Če pa vseeno vztrajaš, boš pa morala napisati kaj več.

NAPIŠI VSAJ, ZAKAJ SE JE VNEL TA VAJIN ZADNJI PREPIR….

Sej pravzaprav mi ogromno pomeni že to, da se je sploh nekdo odzval,npr. TI. Zdejle sem vmes šla dojit in ko mu pridem takole blizu, mi je full hudo. Res ga ljubim in ne vem kako bi odreagiral, če bi mu omenila strokovnjaka. Evo našla si stvar zaradi katere bi on ostal hladen,ker verjame v najino ljubezen in bi znal to le ignorirati, kao nepotrebni problemi. Kot da noče razumet, da se tudi midva lahko skregava, oz. se včasih morava…niso vsi dnevi prfect, zato ker tudi noben od naju ni. Ej Binči, fuuuuuull ti hvala,ker si se odzvala! Lahko pa mi še zmerej kej napišeš! Čao

Najin zadnji prepir se je vnel zaradi mojih staršev. (Mene namreč njegovi niso sprejeli,ker nisem njihove vere, ( dolga zgodba ),mimogrede, to je še en dokaz, da me ljubi,ODPOVEDAL SE JIM JE, ČISTO.) Zdaj pa js njemu ne morem pokazati kako se moraš obnašati do tasta in tašče, dostikrat mu kakšna neprijetna ugre iz ust, oni pa so potem najbolj bogi jaz pa med dvema ognjema! Večino časa se obnaša, kot da mu na svetu nihče drug ne pomeni nič, razen mene.No pa najinga sinka zdaj, ko ga imava! Ampak moji so ga vzeli pod streho za svojega, zato bi se včasih moral ugrizniti za jezik. Vsaj zdaj, ko še živimo skupaj. Moja mama pa je prava levinja in res zna včasih pretiravat z zamero. Upam, da sem dovolj jasna!

Ne vem, mogoče se motim, toda občutek imam, da se skrivata za tistim: “grozno se ljubiva”. Ljubezen namreč ni neko krasno čustvo, ki ga čutiš do nekoga, ko je vse lepo in prav in ko ni nobenih vsakdanjih tegob. Ljubezen ni nekaj, kar ti zavrti glavo vsakič, ko ljubljeno osebo vidiš. Tisto je zaljubljenost, ki nima nič skupnega z realnostjo in vsakdanjimi problemi. In taka zaljubljenost velikokrat kar izpuhti, ko se par znajde v resnični življenjski situaciji, ko se soočiš tudi z negativnimi lastnostmi partnerja in z vsakodnevnimi problemi. Ljubezen je v zvezi, ki ne bo klecnila ob prvih nesoglasjih, kjer se dogajajo kompromisi in kjer partnerja drug drugemu pomagata in se spodbujata.

Mislim, da se morata s fantom usesti in temeljito pogovoriti. Pa ne o tem, kao grozno se ljubita, pač pa o tem, kaj pravzaprav pričakujeta drug od drugega in od te vaše zveze. Občutek imam (mogoče me vara), da sta oba dokaj nezrela in da na zvezo gledata zelo idealistično.

Če se je on pred svojimi starši postavil na tvojo stran, se mi zdi itak edino fer, da se tudi ti postaviš na njegovo pred tvojimi starši – ne glede na to, kje živita. Saj se da lepo zmenit. To, da se v jezik ugrizneš, tud ne gre dolgo in prej ko slej tud poči. Pa se ne da po pogovorit, kaj kdo misli, pričakuje, kakšen karakter ima kdo in iz kakšne kulture izhaja – ponekod je nekaj normalno, drugod pa ista stvar velja za nesprejemljivo. Zmenta se najprej vidva, pol pa še s starši, če so oni trn v peti.

Hvala za nasvete! Jaz sem tip človeka, ki se zelo nerad krega in mojo mamo poznam tako dobro, da vem,da so to njene kaprice, ki bodo popolnoma popustile, ko se bova odselila in še vedno sem mnenja,da morava midva malo potrpet, že zaradi tega,ker je starejša od naju in ker za vsem stoji tudi to, da sta nama ogromno nudila, ko sva ju potrebovala. Enako se je dogajalo, ko je bil še moj brat doma, ki ga tudi ni sprejela njegova tašča in je takrat mora skrbeti za njegovo ženo(tolk je stara kot jaz), ko pa sta se odselila,se je vse spremenilo. Stari in mladi pač ne grejo skupaj. Jaz to razumem, upam pa da bo kmalu to razumel tudi moj partner.

Hojla!
Jaz ti bom kar napisala, kaj mislim, čeprav se bolj redko oglašam.
Praviš, da si pravkar rodila (mesec in pol nazaj). In to prvega otroka. No – pri nas smo se pri prvi hčeri tudi ves čas prepirali. Za bedarije. (Pa še zdaj se kdaj – pa svet zato ne bo propadel) Moraš vedet oz. oba morata vedet, da se vama je povsem spremenil “svet”. Ti ne vidiš več samo fanta – imaš tudi otroka in tvoj fant te nima več zase. In človek postane malo “napet”, čeprav lahko pred porodom prebereš kupe knjig na to temo in čeprav globoko v sebi veš, da je tako, si v določenih trenutkih ne moreš pomagat. Jaz npm. sem bila blazno zamerljiva. Prav iskala sem, na kaj bi se lahko “obesila”. Mož pa pa tudi ne more svojih živcev “nategovat” v nedogled, tako, da sva si bila pogosto v laseh. Ma je vse minilo! Malo se pogovorita – vsaj poskusita. Če to ne gre, mu kaj napiši. Jaz sem mojemu, kajti če sem bolj take volje potem ne vem kako začet pogovor in sem kar napisala. Pa je prebral in sva potem govorila. In glede tvojih – ko imajo vnučka postanejo nekateri zelo “zaščitniški” in včasih “prepametni” – moje izkušnje. Pri tem se mogoče fant ne počuti najbolje, kajti ti in dete sta “njegova” – upam, da razumeš.
No – najbrž sem pisala bolj zmedeno – ma vseeno – mogoče ti bo kaj v pomoč. Pozdravček!

Hvala za nasvet, a ti vseeno moram povedati, da se to ni spremenilo šele zdaj ko sva postala starša, ampak tisto leto, ko sva šla narazen in spet nazaj skupaj. Krasen ati je, jaz se mu zdaj posvečam ravno toliko kot prej, mogoče še bolj. In on meni tudi, samo spoštovati bi moral še kaj druga, ne samo kar se dogaja nam trem. Na svetu nismo samo mi trije, če se je on odpovedal staršem, so tu še moji starši, moja družina moram rečt, njemu pa sva očitno res dovolj samo midva s sinkom. Zaradi stvari, ki naju razdvajajo se mi ne zdi smiselno it narazen, zelo težko pa se z njim o tem pogovarjam, ker misli, da se to vse lahko prespi. Se mi včasih zdi, da bi bilo lažje, če bi bil kakšen večji problem, bi se vsaj zavzel za rešitev. Včasih je bil full paničar, danes pa vse jemlje z rezervo. Včeraj sem bila tako žalostna,da nisem spala v isti postelji kot on, pa mi je bilo full hudo. hvala bogu, da se lahko takole izpovem, da on tega sploh ne more prebrati,čeprav bi morala vse to prav njemu povedat. Flori, hvala še enkrat. Čav!

Kdo je na tvojem prvem mestu?
Če je to tvoj fant in sincek, ali si delita oba prvo mesto še s tvojimi starši?
Kaj je tvoja družina? Tvoj fant, sin in ti ali imate razširjeno družino?

Pomoje je dovolj, da je s tvojimi starši vljuden, najbrž jim v življenju želi le dobro, to, da niso na njegovem prvem mesti ni nič narobe. Kakšna je prava količina izkazovanja spoštovanja je stvar debate (vsak ima svoja merila), če jim ne dovoli vpletanja v vaše družinske zadeve še ne pomeni, da jih ne spoštuje. Pomoje je tu problem. Veš, včasih se je lažje raziti, kot ostati skupaj in čez čas z novim človekom se nam zgodi isto; problem je lahko v nas, ker nismo sposobni reševati vsakdanjih preizkušenj. Vredno se je potruditi, posebno, ker se še ljubita in je super očka, a ni to vse?

p.s. tudi najini prepiri se večinoma vrtijo okrog staršev in na koncu oba ugotoviva, da je to brez veze. Vsak dan se česa novega naučim in ko pogledam nazaj, se res vse manj pričkava

Razočarana, žal ne vem, kaj naj ti napišem, ker še za svojo situacijo ne najdem pravega izhoda. No, definitivno je to selitev izpod iste strehe z njegovimi starši. A pod to streho … je pesem drugačna.

In to je ravno tisto, kar sem ti hotela reči, nekako se pridružujem Evi22: razčistiti je seveda treba, kaj je zdaj tvoja družina, do katere zdaj čutiš dolžnost? Do svoje prejšnje družine, od katere se osamosvajaš (dokončno se za moje pojme osvojiš itak šele takrat, ko se odseliš stran od njih in si ustvariš svoj dom) ali do družine, katero si si sama ustvarila in naj bi si z njo oblikovala prihodnost, ki je načeloma veliko daljša kot tvoje dosedanje življenje, življenje s tvojo družino?

Ne, pametovala ne bom, ker se na ta račun tudi midva veliko prepirava … in nimam nekega čudežnega recepta za rešitev vajinih težav, kot ga nima nobena od nas … samo toliko v razmislek …

Ko bi ve vse vedele kako lepo se je že samo pogovarjati z vami. Čeprav se med sabo ne poznamo, se mi zdi kot da zaupam osebam, ki jih poznam že celo življenje. Res je , da bom morala začeti gledati na svojo družinico bolj, kot na svoje starše. Ampak to bo očitno šele takrat, ko bomo zaživeli na svojem, do takrat pa bomo probali biti malo manj skupaj,saj imamo mi trije čisto za sebe en o dvonadstropno sobo, samo gospodinjstvo in sanitarije imamo skupaj, to pomeni da smo skoraj pod isto streho! Moram povedati, da so drugače tudi moji starši zlati in da mi je zato najbolj hudo,saj so mojega partnerja in svakinjo vzeli pod streho, ne glede na grožnje njunih staršev. Bomo že nekako,malo manj bomo mi ta mladi popustljivi, pa bo, ker ne želim, da bi se zdaj ko bomo mogoče skupaj še leto ali dve, skregali za zmeraj, saj znam bit jaz tudi zmaj do njih, ko gre za mojega partnerja, tako da je jasno, da se zavedam, da bom z njim dlje, kot sem bila z njima. V vsakem primeru pa hočem ohraniti harmonijo v celi družini, kot jo znamo imeti mi (moja družinica, moja starša in družina mojega brata), ki smo drugače zelo povezani, saj sta oba partnerja, moj in od brata ostala brez staršev, zato ker sta si izbrala naju dva! Eni si pač želijo idealiste za svoje otročke, najina dva pa sta sprejela to kar sva si izbrala midva z bratom!Hvala Evi in Katjuši
Lp

Živjo

No, da se še jaz oglasim. Mislim, da pač je tako kot on misli, sedaj ste vi trije in tvoji starši nimajo tu kaj. Saj ne da se jim odpoveš in prekineš stike, ampak vi trije ste družina. Jaz pred mojimi vedno “branim” svojega moža.

Napako, če tega ne delaš sem videla na primeru mojih staršev. Oče se ni postavila za mamo in zaradi tega sta ji tast in tašča lahko “srala” po glavi njemu pa tudi. Pa še zdej moramo poslušat, kaj vse je babica nardila.

No to je sicer samo ena zgodba.

Drugače je pa zagotovo, kot so že ostale rekle, da samo od ljubezni nič ni in so tukaj še druge stvari.

Zagotovo pa človek z dobrim pogovorom veliko lahko naredi.

čao

Jaz bi ti rekla samo to: mojo mamo in očeta imam zares rada. A ko sem živela doma, sem si tako želela stran od njiju. Na živce sta mi šla sploh v najstniških letih, dobro zdaj smo zares odrasli. Pa vendar: ko sem se preselila k moževim staršem v bajto, kjer imava svoje enosobno stanovanje, se je zgodilo, da sem se neverjetno rada vračala k mojim in še danes se. Parkrat na dan smo na tel. liniji, skoraj vsak dan se vidimo. Mož je rekel: Saj si zdaj, ko živiva skupaj, več pri svojih kot prej!
In to je res. Mislim, da se bo zgodilo enako, ko se bomo selili tudi od tu in bomo končno na svojem.

No pa sem le dobila odgovor, ki sem ga čakala, očitno se ti je res dogajalo enako kot se meni. po eni strani res komaj čakam, da grem od tu in da se bom z veseljem vračala k njim! Hvala ti princesa, imaš pa tak nickname, kot sem ga jaz dala svoji nečakinji!