Nesrečen otrok?
Pozdravljeni.
Sem mamica 5-mesečnega dečka, ki je polno dojen, na videz luštno, debelušno detece. Je načrtovan in zelo zaželen otrok, ki se je rodil v urejeno okolje. Oba s partnerjem imava dobre službe, živimo v novi hiši in večjih nesoglasij v naši hiši ni.
Ampak naš otrok joka. Veliko joka. Začelo se je nekje pri 3. mesecu. Krče, zobke in druge bolezenske tegobe mislim da niso vzrok temu. Otrok enostavno potrebuje 100% pozornost. Tudi ob neprestani igri, pesmicah, pestovanju začne jokati in ga potolaži komaj kakšna najbolj priljubljena igra ali prsi. Pa še to ne vedno. Ne morem si predstavljati, da je otrok pri še ne petih mesecih razvajen, pa tudi v primerjavi z drugimi mamicami, s katremi se videvam, ne počnem nič kaj takšnega, kar bi se bistveno razlikovalo od njihovega početja. Vsaj 10 podobno starih otrok poznam, pa nobeden od njih ni tako zahteven. Vsi se znajo sami zamotiti s kakšno igračko. Mojemu sinku pa je igrača zanimiva morda deset sekund, potem pa zopet v jok.
Imam veliko potrpljenja in volje, izmislila sem si že tisoče igric in pesmic, ampak včasih me zgrabi obup, ker se mi zdi, da sem pogorela na celi črti, saj otroka ne znam “obdržati” v dobrem razpoloženju. Verjemem, da so otroci različni in različno zahtevni, ampak morda vseeno delam kaj narobe. Ali bi ga morala pustiti, da včasih joka? Bi ga morala položiti v ležalnik in se ne meniti zanj, da bi vedel, da ne more dobiti vsega? Kam se naj obrnem ali kakšno knjigo naj vzamem v roke, da bi izvedela kaj več o prjemih pri tako majhnih otrocih? Včasih sem že zelo izčrpana, saj preživim večino dneva sama z njim, drugič pa se mi glasno nasmeji in imam slabo vest, da sploh tako razmišljam…
Hvala za nasvet,
Tinca
Ej Tinca, verjamem, da si skrbna mati, tudi jaz sem se spraševala podobne stvari (saj se še vedno). Na sprehod ga nisem mogla v miru peljati, ker je hitro planil v jok, prve mesece je resnično deloval kot nesrečno dete, pa sva ga oba z ljubeznijo pričakovala. Zdaj je star deset mesecev – zelo, zelo se je popravil, postaja prav vesel otrok, poln zabavnih domislic, tudi drugih ljudi se ne boji več – prve mesece sva bila itak dobra samo jaz in mož. Joka je veliko manj, še vedno pa kakšnega preprosto ne moreva definirati- zakaj neki se zdajle iz lufta spet dere ć- pa se to lahko zgodi doma ali v družbi (kar je manj zabavno). Tudi zamoti se že veliko bolj sam, pa tudi ne vedno – če je bolan, ali se slabo počuti, je še vedno kar naprej pri meni, sicer je jok in stok. Zdaj pride kar sam in mi pleza po nogah. Ponoči imamo še vedno joke kar iznenada, ko se ga ne da potolažit – ampak mislim, da bomo tudi to enkrat prerasli.
Toliko, če ti je kaj v tolažbo, taki otroci obstajajo in zato ni nič narobe ne s starši, ne z otrokom. Verjetno je bolj občutljiv, naš je zagotovo. Kako ga bom razvadila … o tem pa čez nekaj let, bomo videli, če bo res tako slab rezultat. Če me otrok potrebuje, se mu ne bom odtegovala.
Tudi moja hčerka je bila nekje do pol leta velik jokavček. Pri njej je bil problem dnevno spanje, saj se je zbujala po 20-30 minutah in bila kronično neprespana, zato tudi zelo razdražljiva, nič ji ni bilo všeč…. Ko sva porihtali dnevno spanje, je postala pravi dobrovoljček. Morda tudi tvoj malček premalo spi?
Dojenček nikakor ne more biti razvajen. Če joka, mu nekaj fali, pa če mamice to ugotovimo ali ne. Če ne drugega, naj vsaj joka v materinem objemu in NIKOLI SAM.
Otrok, ki sedaj zahteva 100% pozornost, bo kmalu zahteval 120% pozornost, ki pa jo starši enostavno ne moremo dati. Kot sem že večkrat napisala, otroka moramo naučiti tudi tega, da se bo znal sam zamotiti. Če to pomeni nekaj minut joka (ob tem, da je otrok naspan, sit, zdrav) v stolčku z igračami in ob tem, da ves čas vidi mamo, bog pomagaj. Zaradi tega ne boste slab starš in otrok bo mogoče ugotovil, da se zna zamotiti tudi sam nekaj minut.
Poglejte starejša sporočila, kjer je veliko napisano o tem. Začuda so ravno otroci, ki jim starši posvečajo čisto vso pozornost in ne zmorejo niti trenutka brez njih, najbolj jokavi in sitni. In ker so jokavi, se jim starši posvečajo še bolj (nekdo je pred kratkim pisal, da otroka vzame celo na stranišče s seboj, ko opravlja potrebo – drži ga v naročju), otroci pa so še bolj nezadovoljni in na koncu jokajo tudi v naročju. Starši pa so prepričani, da so pogrnili pri starševstvu, ker bi se morali znati otroku še bolj posvečati in se še bolj intenzivno ukvarjati z njim. Napaka pa je žal ponavadi ravno v pretiranem ukvarjanju z otrokom, ko otrok ne ve, kaj bi počel, ko ostane dve minuti sam.
Samo še toliko – moja hčerka je vedno dobila mojo 100% pozornost in sem res vedno naredila vse, da ne bi jokala (jo nosila, skupaj sva spali …), pa je danes 8-mesečnica izjemno samostojna – sama se igra, ničesar in nikogar se ne boji, spi v posteljici… Prepričana sem, da če 5-mesečni otrok joka, je nekaj narobe, pa četudi je to “samo” potreba po materinem naročju.
Sploh ni nujno, da je karkoli narobe oz. je velikokrat narobe samo to, da se otrok ne zna sam zamotiti. In potem zraste v dvoletnika, ki kar naprej pleza po starših, če se mama pogovarja s kom drugim, zahteva pozornost z neprimernim vedenjem ali jokom, skratka z njim se morajo kar naprej ukvarjati, čeprav bi se že dolgo lahko za nekaj časa zamotil sam. Prepričana sem, da ste že večkrat videli take otroke. Pa težava ni v neposvečanju pozornosti, pač pa ravno obratno – preveč je ima.
Če je bila vaša hči pri 5. mesecih kar naprej po naročju in se ni znala zaigrati sama niti za nekaj minut (kar dvomim), potem pa se je pri 8. mesecih naenkrat kar sama zamotila, imate pač srečo. Večinoma pa temu ni tako. Otroci, ki so pri 5. mesecih kar naprej v naročju in jokajo takoj, ko jih kam odložijo, bodo taki tudi pozneje – v večini primerov, če ne bomo ničesar naredili, da ne bi bilo tako. In pozneje bodo sitnarili vsakič, ko bomo komu drugemu namenili nekaj svoje pozornosti. Otrok pač mora vedeti, da obstaja čas, ko se MORA zamotiti sam, ker tudi starši potrebujemo čas zase. In v skladu z otrokovo starostjo ga tega učimo ves čas – ne npr. od enega leta naprej ali od tretjega leta. Petmesečnika bi pač morali naučiti, da se zna nekajkrat na dan za nekaj deset minut zaigrati sam. Konec koncev že zna prijemati igrače, jih preizkušati in dajati v usta. In mislim, da ga ne bi smeli ob vsakem negodovanju in cmihanju takoj vzeti v naročje. Tako je moje mnenje. Vsak starš po pa seveda delal v skladu s svojo osebnostjo in mišljenjem.
Ampak če je kaj narobe z otrokom (kot pri moji hčerki, ki ni in ni mogla spati in je bila posledično cel dan jokasta), potem se pač ne bo sam igral oz. se zamotil. Matere pogosto, ko ne vidimo, kaj je narobe z otrokom (ni lačen, ni polulan ali pokakan, ni mu vroče ali ga zebe), sklepamo, da z otrokom ni nič narobe in je preprosto tečen. Ampak v resnici z otrokom je nekaj narobe, samo matere tega pač ne ugotovimo. Ko sem pri svoji hčerki pri prbl. pol leta z veliko truda in “razvajanja” (kot bi nekatere rekle skupnemu spanju) poštimala dnevno spanje, je tudi vse ostalo lepo steklo.
Jaz pa bi dodala, da pri vseh otrocih varianta s puščanjem morda le ne funkcionira tako dobro. Preizkušeno pri nas. Po pol minute rahlega cmevkanja je – že od samega začetka dalje – padel v tako ofenzivo, da se ga potem pomiriti ni dalo – ne v petih minutah, šele po desetih, če sem imela srečen dan. Kljub ujčkanju in prigovarjanju in prepevanju! Samo starš, ki ima tako izkušnjo, da otroka pomiriti ne more, čeprav je pri njem lahko potrdi, da se puščanje otroka v cmevkanju in javkanju ne obnese vedno. V bistvu je bil otrok precej bolj pripravljen na sodelovanje, če sem se hitreje odzvala na njegove prošnje. Po malih korakih napredujemo. Zdaj sem vesela za vsakič, ko se zamoti in ga pustim popolnoma pri miru. Počasi se minute daljšajo. Pri nas drugače ne funkcionira.
No, pri nas pa je funkcioniralo. Smo imeli petmesečnico ki tudi nekaj minut ni hotela biti izven naročja. Dokler enostavno nisem mogla več, ker sem morala skuhati tudi kosilo in se ukvarjati še s starejšim otrokom. Pa sem jo pustila v stajici z igračami in je malo pojokcala potem pa se le začela sama igrati. Če bi nadaljevala s pestvanjem bi imeli sedaj pravo cmero, sem prepričana. Stara je devet mesecev in se lepo zamoti sama -tudi po celo uro.
Meni se zdi da pri branju Daninega predloga marsikatera mamica spregledala, da je Dana napisala
“ves čas vidi mamo”.
Mislim, da ni tako zelo grozno pustiti otroka na tleh/vposteljici/vstajici ker ga ne zmorete več po rokah nosit. Pod pogojem, da ste zraven, da se vsaj sprva pogovarjate z njim, ga poskušate pomiriti z glasom. Da otrok počasi dojame, da samo zato ker ni v maminem naročju še ne pomeni, da mame ni. Saj bo jok, ampak strahu pa ne bo.
Po moje se otrok bo navadil in sčasoma ne bo več treba bit zraven, dalo se bo pomit posodo ali skuhat ali pa za 10 minut noge v luft dvignit in počivat. Otrok vas bo videl, ampak 100% pozornosti pa ne bo več potreboval. Saj bo zaposlen z raziskovanjem okolice, igranjem….
Otroci so različni. Eni so individualisti eni pa stalno potrebujejo družbo, nekateri pa so nekje vmes.
Tudi naš prvi sin je ogromno jokal kot dojenček. Zadovoljen je bil edino v mojem naročju in včasih pri atiju. Dojil se je po eno uro, tudi uro in pol.Včasih se mi je zdel najbolj nesrečen otrok na svetu. Nikoli ga nisem mogla odložiti. Če je sedel v stolčku, sem se morala sklanjati k njemu. Ko sem kuhala sem ga nosla v kengorujčku. Ko sem pomivala posodo, sem ga imela v stolčku ob koritu. Ko pa je začel samostojno sedeti, pa je postal pravi dobrovoljček. Zadostovala je koca in igračke okoli njega in seveda moja prisotnost. Kar koli sem počela, sem se z njim pogovarjala, mu razlagala različne stvari. Vmes tudi zaplesala in zapela. Čez dan je bil izjemno zahteven, vendar ko je zaspal, je spal celo noč. Še danes pri devetih letih ni rad sam. Najrajši ima družabne igre in timske športe. Ima mnogo prijateljev in z lahkoto sklepa nova poznanstva. Je otrok, ki potrebuje mnogo pozornosti in pohval.
Mlajša hčerka pa je nekaj čisto drugega. Ko sem jo kot dojenčka položla v posteljico, se je takoj zamotila prvo z ogledovanjem, svojimi rokicami , nogicami.. Vsakokrat sem se vedno znova čudila, kako je to mogoče in kako sta si različna. Brez problema se zaigra tudi za dve uri. In ko imam včasih že slabo vest, da se ne igram dovolj z njo ( sin zna vedno zahtevati družbo) in jo vprašam, če se grema kako igro, mi reče: “Mami, zdaj nimam časa. Kaj ne vidiš, da se igram?”
Kljub temu, da se dosti sama igra, se pa zelo rada pride večkrat pocartati. Seveda, ko si sama želi.
Kaj na vam rečem.
Dajmo otrokom tisto kar potrebujejo. Pa naj bo to družba ali samota.
Pri nas je bil oz. je enako!!! Zdaj ima sinko 23 mesecev in zahteva 100% pozornost, sicer je vreščanje, da ostane skoraj brez zraka,…. Do 1.leta je bilo katastrofalno- jok,jok,jok,..z možem sva jedla izmenično (ko sem jaz jedla,ga je on držal in obratno), na wc-ju je bil v mojem naročju, v vozičku se ni in ni hotel vozit (se je hotel nositi), …v glavnem-nismo ga mogli pustiti samega niti pol sekunde!!!Nažalost pa je jokal tudi v naročju!!
Sam se ni znal zamotiti do približno 15-16 meseca, pa še to zelo zelo kratek čas )max.10 min).
Tudi naš sinko je zaželen otrok, obdan z ljubeznijo, zato sem sem se obupano spraševala, le kaj je narobe z mano, kaj delam narobe, kaj je z mojim otrokom..¨?????
Pediatrinja je svetovala, da naj ga kar pustim v posteljci jokat par minut(če je sit,zdrav,previt) in sem to tudi naredila, a po par sekundah dretja, se je moje dete pobruhalo od joka in takrat sem se zaklela, da tega ne bom naredila nikoli več!!!
Priznam, da sem več kot 1 leto trpela ob joku in histeričnih izpadih in da je moja hrbtenica veliko pretrpela, samo da je sinko čim manj jokal, saj tega nisem več mogala prenašati!
Zdaj je VELIKO bolje. Veliko se igramo z njim, je mali razvajenček (do zdrave meje!), pa vendar vem,da je srečen otrok in ob tej misli sem srečna tudi jaz! In srečna,da smo težko obdobje prebrodili!
Septembra gre v vrtec in upam,da se bo naučil igrati se sam in biti malce manj jokav,če ni takoooj po njegovo?!
Se opravičujem,ker sem napisala cel spis.
Srečno in lp
No, z otroki imamo različne “križe in težave”. Res je, da imajo različne karakterje, eni so bolj individualisti, drugi obratno. To delno prinesejo že na svet. Vendar v načelu nimam s tem, da otrok malo pojoka, nobenih težav ali moralnih zadržkov. Normalno je, da starši hočejo tudi nekja časa zase. Saj so se res sami odločili za otroka, vendar non stop, 24 ur na dan, vsako minuto pač nihče ni zmožen se nekomu posvečati in pika. Jaz ne verjamem v to. Kaj? A potem greste kakat v tandemu? Pa – a potem nikoli več ne boste seksale s partnerjem?
Ne vem, no. Zadnjič sem nekje na forumu brala o tem, kako uspavati otroka zvečer – in spet 2 tabora: ene ste bile za ene proti joku otroka, ker starši želijo, da se navadi spati sam. In prebrala sem kritiko na starše, kao da to želijo samo zato, ker hočejo zvečer gledt TV!
In kaj je s tem narobe?
Če se jaz cel dan ukvarjam z otrokom in samo z njim in potem še mož, ko pride domov in včasih nimava postorjenih osnovnih reči, zamujava s plačili položnic, ker se ne obesiva na klik, ampak se posvečava otroku (samo kot primer!) … in si potem zvečer želiva kako uro zase, sva potem slaba starša?
Slej ko prej se otrok mora navaditi na to, da zaspi sam – kako bo pa v raznih kolonijah, šoli v naravi, …? Zakaj ga ne bi navadili že zgodaj na to?
Ne vem, vsaka mamica, vsak starš ima svoja načela, svoja razmišljanja. Že z možem se morava o marsičem pogovoriti, ker imava različna gledanja na reči, sprejemati morava kompromise in tudi kar se starševstva tiče, je tako. Prvič sva v tem (prvič sva straša), oba se enako “loviva”, zato bereva, tudi forum, revije, knjige, članke, se pogovarjava z ljudmi – babicami, sestrami, brati, tetami, mamami, … in še potem med sabo in se sama odločava, kako in kaj.
Gledava na to, da poskušava dati otroku občutek varnosti, s tem ko mu dajeva vedeti, da sva prisotna, da ni sam, kljub temu da je sam v posteljici, midva pa kuhava kosilo. Že tako je najin otroček kar “zahteven” in si želi najine pozornosti, ampak po rokah ga stalno nosila ne bom. Ni šans. Takega mnenja sem že dolgo: gledala sem nečake, ki so jih vsi, ki so prišli na obisk, nosili po rokah. Seveda so se tako navadili in kaj je preostalo staršem, ko so obiski šli?
NO, zato sem jih jaz le redko redko vzela v roke in jih nosila naokoli.
Veliko sem z otrokom, saj zato sem na porodniški, ampak kar je preveč je preveč. Vsaka ve, kje so njene meje in mislim, da je nejbolje se prilagajati le-tem. Če veste, da nečesa ne boste mogle izvajati dalj časa, se temu pač izogibajte. No, jaz delam tako. Predvsem pa sledite svojemu “prav”.
Meni se zdi prav, da smo z otroki, jim dajemo občutek varnosti in da smo tam za njih. Zdi pa se mi tudi prav, da se znajo zamotiti sami, ker dejansko tudi dojenček RABI SVOJ MIR. Včasih smo res preokupirani z mislijo, da moramo biti non stop z otrokom, morda pa joka ravno zato, ker je tega preveč.
Vem, da nisem 100%, marsikje bi mi lahko očitali napake, še sama jih vidim, ampak učimo se in verjamem, da mame delamo, kot mislimo da je najbolje. Na napakah se pa učimo, ne?
Eno je, če otrok malo pojokca, povsem nekaj drugega pa, če zares joče. Mislim, da ni mamice, ki bi takoj skočila na vsak stokec, ampak na pravi jok se je pa pač treba odzvati. Tudi pri nas je tako, da hčerko veliko lažje umirim in jo zamotim, če se takoj odzovem na njen jok. Po kakšni minuti joka (samo parkrat, ko sem bila pod tušem in enostavno nisem mogla takoj k njej) je pa neutolažljiva tudi pol ure.
Sicer pa ne razumem logike, po kateri naj bi za otroka dobro, da ga že zelo zgodaj navajamo na “samostojnost” (uspavanje, spanje, lulanje v kahlico….) – vsak otrok ima drugačen ritem razvoja in mislim, da je treba upoštevati vsakega otroka individualno, ne pa težiti k čimhitrejši “samostojnosti”. Saj tudi sedijo, shodijo…. ne že kar takoj in ne vsi ob isti starosti. Mislim, da siljenje k “samostojnosti” enako lahko pusti čustvene posledice, kot na fizičnem področju če npr. otroka posedamo, ko še ne sedi sam, ga dvigujemo na nogice, preden shodi… Meni se bolj zdi, da starši, ki silijo svoje dojenčke k prezgodnji “samostojnosti”, hočejo predvsem zase imeti čimpreje mir pred njimi.
Seveda! Se popolnoma strinjam s tabo! Otroka ne smeš na vsak način v nekaj siliti. Probaš, pa vidiš. SEVEDA MORAŠ POSLUŠATI SVOJEGA OTROKA. Če piše v knjigi, da naj bi se pri 5-ih mesecih že dvigoval v sedeč položaj, tvoj otrok pa leži ravno kot le kaj, ga seveda ne boš silila sedeti. To je dejstvo.
Pravim samo, da ni treba za vsak cmihec že leteti k njemu. Res pa je, da nas večina govori samo iz lastnih izkušenj. Moja punčka recimo zelo zelo malo joče in ko zajoka, vem, da je nekaj res narobe – ponavadi je to prvi znak zaspanosti.
Pri vas je pa kaj drugega.
Pri nas recimo sem ugotovila, da lažje zaspi sama, kot z mojim ujčkanjem. Seveda je ne vržem v posteljico in naj spi, ampak sem ob njej, jo božam, pojem, nežno prigovarjam, … včasih sem tako vse dokler ne zaspi, prav čutim, da “me ne pusti stran”, včasih pa se sama obrne stran in jaz lahko kar grem.
Ne samo, da so otroci različni – že pri istem otroku imaš različna razpoloženja in zato moraš različno odreagirati.
Na wc z otrokom v naročju … no, to je pa po moje že mal too much. In te “samostojnosti”, če temu tako rečemo, se mi zdi, da je fino, da otroka naučimo.
Je pa res, en otrok se nikoli ne bo znal sam zamotiti, sam igrati, drug pa bo med igračami lahko sedel ves dan sam. Še na spanje bo pozabil. In to pri istih starših!
Pri nas je jokala kadar nas je mela dovolj, če je pač hotela biti malo sama…. pa si jo pustil na tleh med igračam, nekaj časa je jokcala pol pa si jih je ogledovala….
Je pa vsak otrok drugačen in včasih res pomaga če pač se oseba zamenja, da ne gleda vedno le mamice….
Pa parkrat ko ni šlo drugače sem jo za 10min pustila pri TV, če je bil fuzbal je bil mir…. ni zdravo, a 10min ji res ni škodilo.