Spanje enoletnega otroka – živi obup!!!!!!!!
Prosim za kak pameten nasvet. Imamo enoletno punčko, ki je bila do svojih osmih mesecev tako pridna, da sploh ” nismo vedeli da jo imamo”.
Od osmih mesecev naprej pa je grozna. Naj konkretno opišem:
Čez dan je zlata.. Pridna, ješča, razpoložena,itd. Ko pa pride večer – okoli 20. ure – si začne peti Nina nana in vleči prstka( brez njega ne zaspi).. Postane čist out… zaspana, da je kaj. In tukaj nastane problem. Začnem jo nositi, ji prepevati, zaspi na ramah.. Jo dam v posteljico.. v trenutku budna in začne kričati da je kaj. No, potem jo dam v svojo posteljo in ležem zraven nje. Zaspi – sicer po dolgem času. No in tako spi kakšno uro. Nato pa se predrami ( okoli 22. ure) in joka celo noč. V bistvu spi in joka. Joka pa nepopisno.. Jo cartam, božam, šepetam.. NIČ uspeha. Poskusila sem tudi že z malo ostrejšo metodo: povzdignem glas in rečem, da je pač treba spančkat, itd… Ampak vse brez uspeha.. Tako se vleče do jutra, ko se začne svitat… Jaz sem že čisto brez moči… Spim praktično NIČ… Aja ; še to: ko pa ob kakih pol sedmih vstanemo začne ona neutrudno vleči prstka in je čist zaspana… Kaj naj naredim? Ima katera podobne izkušnje? Zelo zelo bi bila vesela za bilo kakšen nasvet, saj drugače bodo po moje morali mene peljat zaradi izčrpanosti :))
Torej, če ve katera za kakšen trik, metodo, prosim z besedo na dan
Hvala vnaprej
Dobrodošla v klub nespečih. Naš sinko je star 18 mesecev in ima podobne spalne navade kot vaša in to že od rojstva. Še nisem spala 2h skupaj odkar je prišel na svet. Recepta za boljše spanje ni. Mi smo poskusili že vse živo – spali smo že v vseh prostorih, tudi na tleh, pa ni bilo nič bolje. Zobke je dobil šele pri 11m, zdaj je vsak teden drug na vidiku, tako da je spanec še slabši. Tudi jaz ne vem kaj narediti. Sori, nimam nasveta, mogoče le tolažba, da nisi sama.
lp,hepi
jaz bi samo rekla, da punčka pri vsem tem ni nič kriva.
a bi ti spala dalje, če bi te uspaval tvoj dragi z božanjem, nežnim prigovarjanjem, zibanjem, v topli bližini ali v njegovem naročju, naenkrat pa bi te potisnil v neko temno sobico v hladno posteljo? ne vem, jaz se s tem nebi strinjala. če si začel tako, tako nadaljuj!
kar pomeni, po mojem mnenju, da ste punčko že od začetka navajali na uspavanje. otrok se mora znati uspavati sam. ti mu lahko pomagaš, ne moreš pa ga u-spavat!
če mene vprašaš je rešitev na dlani. prenehaj z nošenjem, petjem in zibanjem. uvedi rutino. igranje, kopanje, oblačenje, večerja, spanje. pred spanjem odidi z njo v sobico, položi jo v posteljco in ji pomagaj zaspati tako, da ne bo odvisna od zunanjega dražljaja.
kako ti bo to uspelo, ne vem, sama moraš najti način.
da ima punčka zaradi tega težave in da ni ponočnjakinja, je jasno po tem, da je zjutraj totalno zaspana. kar pomeni, da ne spi dovolj. ne dela galame zato, ker nebi bila zaspana. je zaspana, a ne zna sama spat.
ne vem, moj nasvet je zgornji opisan. morda ji poveš zgodbico, pravljico, daš ji dudo, ninico in odideš.
verjetno bo jok.
prvi večer se vrni v sobico in jo ponovno pomiri ter takoj odidi.
nato se ne vračaj več. pusti, da razvije jok. sliši se kruto, toda počakaj 15, 20 minut.
baje da so trije vrhunci. močan jok, vrhunec, potem se zdi kot da bo minilo, pa se to ponovi še dvakrat, nato otrok preneha.
starši pa menda naredimo to napako, da popustimo po drugem vrhuncu in otrok “je dosegel svoje” zato se iz tega ni nič naučil.
Najprej tolažba: verjemi, minilo bo. Tudi pri nas so bile grozljivke s spanjem, danes pa je recimo naš petletnik prespal celo noč do pol desetih zjutraj. Ponoči se zbudi res samo še izjemoma (če je recimo bolan ali če je res zelo vroče), sicer pa spiiiiiii.
Čeprav ti trenutno zgleda, kot da nikoli več ne boš spala, verjemi, da boš.
Glede recepta pa se v bistvu strinjam z “drugače”, samo mogoče ne v tako zelo orto obliki. Tudi za otroka ni dobro, če se ponoči ne naspi; tudi ona je izčrpana. Predvsem najprej izključi vse možne razloge, zakaj bi punčka lahko jokala (jo kaj boli, tišči, je polulana, ji je vroče itd.) Če razloga ni, mora nekako dojeti, da je noč za spanje. Uvedi torej večerno rutino – vedno popolnoma enako: večerja, umivanje, pižamica, pravljica, spanje. Položi jo spat, jo pockrljaj, poljubčkaj; povej, da je čas za spanje in odidi. Če bo jokala, se čez določen čas vrni, jo spet pobožaj in pockrkljaj (a ne jemlji je iz posteljice!) in spet odidi. če bo spet treba, se spet vrni, a kasneje.
Vem, da bo tole težko, sem preizkusila. Mogoče bi bilo dobro, če uspavanje prevzame nekdo drug (očka?). Vsekakor pa vztrajaj, kakorkoli se boš že namenila.
Pa še tole: ko smo imeli težave s spanjem pri nas, je naša pediatrinja rekla: tudi otrok mora razumeti (in pri enem letu počasi že lahko kaj razume), da ni edini na svetu. Da bi starši naredili vse zanj, ravno gavznili pa tudi ne.
pri nas je isto že skoraj od rojstva,star je 19mes,še tudi nisem spala 2ure skupaj.je pa sedaj kakšen teden malo bolje ker mu ne devam več ponoči čaja za pit ampak samo vodo-te pa noče.se pa tudi v spanju kdaj joče vendar malo in zaspi nazaj.verjetno se jim kaj sanja.tudi sama upam da bo s časoma bolje.
ja, nisem ravno razumela ali se zbudi, ker se ustraši…kaj sanja ali ker je žejna….ji je vroče…zakaj? razumem pa da je pri tebi malo bolj mirna kot v svoji posteljici kajne, samo še vedno ne spi ponoči?
rutina je obvezno…lepa rutina :o), če ima punčica svojo sobico se čim več tam po dnevi igrajta…pa spat jo daj čez dan samo v njeno posteljico..vztrajaj….kakega lepega medeka ji daj….pa pobožajta ga vsakič ko gre spat…..nauči jo da je posteljica nekaj lepega….veseli se z njo igrajta se gor…..magari skačita če je treba-podnevi. počasi bo čutila da je tam lepo…pa še nekaj…lučko ji prižgi….tako ki malo sveti….morda se česa hudo boji. glede odhodov iz sobe pa isto kot zgoraj, lupčeka, pravljico….pobožat medota in aja aja….pa lučka! lp
Priporocam ti knjigo od E. Pantley: Otrosko spanje, brez joka v sanje. Ne pricakuj da bos tam nasla instant resitev, ker je ne bos. Meni je knjiga pomagala, da sem bolj potrpezljivo uvajala manjse spremembe in rezultat je, da nas 17m trenutno spi od devetih do sestih, obicajno z enim bujenjem okrog 4-ih. Pri 8 mesecih pa se mi je zbujal na eno do dve uri.
Res je kot pravijo – zagotovo bo minilo. Smo dali tudi mi podobno skozi. Sem pa ugotovila da nsta spala vedno le zaradi nekega vzroka, čeprav sem dolgo rabila da sem pogruntala da ji je npr. vroče. Nemogoče se mi je zdelo da spi smo v tenki pižami (ko še ni bilo tako vroče) in nič pokrita. Pa ravno to je rabla.
Napaka, ki je (moje mnenje) raje ne naredit je ta, da poskušaš vse mogoče. Samo njgova posteljica je za spanje in prej ali slej bo to spoznal. Vztrajaj pri eni in isti rutini in jo izvajaj nežno. Vztrajat pa je treba več mesecev. Najbolj nevarno je da obupaš. Ko je otrok že čisto blizu tega da se navadi ene rutine, obupaš in poskusiš nekaj novega.
Pa si spet na začetku…
Veliko uspeha.
Brez zamere-scartali ste jo!
Verjetno,ji prepevaš že od rojstva,jo nosi(čeprav pr dojenčku je to brez potrebe,če nima krčev).Normalno,navadila se je na cartarijo sedaj pa pelje svojo pot dalje.Upam,da se boste kmalu naspali :)))
Koneckoncev pa,saj jih imamo zato,da ji cartamo,toda to se nam 100kratno vrne!
A, ja. Isto je moja prijateljica govorila za svojega sina, od tretjega meseca dalje so mu domnevno “rastli zobi”, ker ni nič spal! Fant ima 14 mesecev in ima točno 2 (!!!!!) zoba, v tem času od tretjega meseca pa bi jih po njihovi logiki moral imet po dve vrsti, kot morski pes! vedno pa pozabi dodati, da so ga od rojstva gugali v jajčku, peljali z vozičkom po makadamu, vozili v avtu, nosili na rami, prepevali, ujčkali, dojili, mrmrali in guncali posteljco, dokler je zaspal. in če se je čez pol ure prebudil, so ponovili vse še enkrat. tako do jutra.
seveda pa so bili krivi zobki!
no, sicer je zgodba povsem resnična.
res se je potrebno prepričat in izključit bolezen pri otroku, ki se prebudi. ampak ki se PREBUDI, ne pa ki se PREBUJA in kjer se očitno vidi, da je bil navajen neke procedure uspavanja.
katka, preberi še enkrat. spremenilo se je pri osmih mesecih. do enega leta so to 4 meseci.
v tem času jo ujčkajo, spijo poleg nje, ona spi z njimi….ja navadili so jo, v 4 mesecih lahko dojenčka navadiš in razvadiš tako da je joj! samo enkrat mu popustiš, pa bo naslednji dan že zahteval. napačne spalne navade mu lahko privzgojiš pri 3, 5 ali 8 mesecih, lahko tudi pri 3 letih.
ko se ti bo enkrat 3letni otrok zbudil in ne bo hotel spat, mu boš dala risanke za gledat. ti misliš, da se naslednjo noč, ko se bo zbudil, ne bo spomnil da je ura za risanke?
to sem že napisala v prvem postu, da se najprej izključi bolezen, toda a je treba prilivat olja na ogenj? ma sto kilometrov daleč se vidi da je otrok scartan! pišuka, zakaj podpirat razvade, ki ne kratkoročno ne dolgoročno ne koristijo nobenemu! mala se bo razvadila in še kar nekaj let ne bo spala, mamici bodo posiveli lasje in se ji od teže prenašanja zvila hrbtenica, da ne govorimo o intimnem parnterskem odnosu, na koncu se bosta še odločila, da ne bosta več imela otrok, ker se ne spi (in ker ni časa ga naredit) in tako si bodo vsi naredili medvedjo uslugo, samo zato, ker zdaj ne morejo tri, štiri noči potrpet in otroku na malo manj ustrežljiv način dopovedat, da je noč za spanje…
Pri vseh nemajhnih kolobocijah okolispanja, jaz (in tudi ne noben drug!) nisem otroka nikdar in nikoli prenšala in guncala in ujčkala, da bi zaspal. Sem se pa ulegla zraven in ga objela, najprej zato, da mi ni zbežal iz postelje, kasneje pa se je na to navadil. Sin se je rodil težak, bil nato kasneje bolj shiran ko tne, vseeno pa sem imela pred očmi, da se 5 kil da prenašat, 12 kil in več pa vedno težje. Predstavlja si, da sama nekje zaspiš, pa te potem prestavljajo naokrog – saj se moraš zbudit, a ne?
Uvedi rutino, magari med dopustom, ko lažje nadoknadiš spanje, počasi in s potrpljenjem bo šlo, verjemi!
Mi smo sli na trdo varianto. To pomeni, da ko smo ukinili vecerno dojenje, okoli 11 meseca, so se zaceli problemi, ker jasno ni znala zaspati brez dojenja. Logično. In smo šli, kot je opisala ena od predhodnic: tuškanje, zaemnit lučke, pogovarjanje na previjalki, mazanje s kremico, zagrnit rolete, se oblečt in – najpomembneje – DIREKT V POSTELJO, LAHKO NOČ, RADA TE IMAM, ČAS JE ZA SPANJE. In odhod iz sobe. Jasno, da je bilo dretje. Vsak navezan otrok se bo jokal, ko starš odide. Njej je bilo težko, meni tudi, ok, možu nekoliko manj:)) AMpak smo zmagal. Najprej je trajalo 1 ur govorjenja, stokanja, kričanja … (noter sem hodila po občutku, ampak ne prepogosto)… Sedaj, po mesecu in pol, se uleže, pove, da ji ni uredu, ko odidem, potem pa zaspi s svojim dojenčkom… JAsno, da je težko, ampak mislim, da je moja naloga da jo naučim, kako zaspati sama in da je spanje nekaj normalnega in noben baubau. ZAto tudi nimamo nekih hudih ritualov, razen tuširanja in pogovarjanja na prevjalki v enem mirnem ozračju. SREČNO!!!!
Mi smo imeli probleme le s hčerko in sicer uspavanjem. To je trajalo ure in ure. Potem ko je imel sin 6m je še on poskušal podobno, pa sva čez noč rekla, ni več crklanja in borenja z vama. Ob 7 bosta hodila spat in pika. Naslednji večer sva ju ob 7 dala vsakega v svojo posteljo, lahko noč in šla ven. Čez 5min jok in dretje. Sva šla not, rekla nič ne pomaga, vesta da morata spat in pika. Po enemu tednu dretja sta dojela da je konec izsiljevanja in od takrat spita. Res smo sedaj uvedli še pravljico, a potem vesta da se gre spat in konec.
Pač saj ti je hudo, a treba je vztrajat.
Mislim pa da je treba tvojo punco dat spat preden je čist zaspana. Ob 7 jo nahrani, umij in preobleči, pa jo daj pred 8 že v posteljo. Otrok lažje zaspi ko še ni čist zaspan, ker če je zaspan ob 8 in ga začneš rihtat prebrodi krizo in je konec. Pa brez nošenja in cartanja, ker je to sam slabo. Boš mela mal več dretja pa kaj.
Če pa se ponoči otrok zbuja pa so lahko more. Pri nas je imela tako obdobje hči, a pri kakšnem dobrem letu. Če je takrat nisi popolnoma zbudil se je jok nadaljeval in ponavljal. Tako da otroka čisto zbudi, da je brihten, ga pomiri in daj v posteljo. Potem je moja spala celo noč. Če sem jo le prb zbudila se je jok nadaljeval. Je pa težko čist zbudit otroka, traja nekaj časa.
Če se boš odločila otroka navaditi na spanje v njegovi postelji, vztrajaj in ne popuščaj. Res je, da otrok ne zna sam zaspati in se ob najmanjšem šumu spet zbudi in pričakuje vedno znova uspavanje, ki mu je znano. Ali sprejmi otrokovo odločitev, da ga boš nosila, ujčkala, prepevala ipd. ter se ne pritožuj, ali pa se odloči, da boš temu naredila konec. Ampak odločitev mora biti zares trdna. Kot so ti rekle zgoraj, ritual in odhod v posteljico. Vsakič, ko se bo raztulila zares, prideš k njej, jo potolažiš, če je res hudo vzameš v naročje, vendar jo daš takoj ko se pomiri spet v posteljico, jo mirno pobožaš in greš. Vrata so lahko odprta, da bo vedela, da si tam zraven, da jo pa v nobenem primeru NE BOŠ ODNESLA V DNEVNO SOBO ALI V SVOJO SPALNICO. Če se ponoči zbudi in razjoka, jo greš pogledat, spet pomiriš, pobožaš, nekaj časa si lahko zraven, potem pa rečeš lahko noč in greš. Zadeve ponavljaš, kolikor je pač potrebno. Otrok bo v kakšnem tednu dni dojel, da misliš resno in da boš VEDNO prišla, če te bo potrebovala, da pa je ne boš NIKOLI odnesla ven iz njene spalnice, ko je čas za spanje. Otrok se potem neha prebujati tudi ponoči, ker ima zasidrano v podzavesti, da se zbujati ne splača in tudi če se bo kdaj ponoči zdramil, bo znal sam nazaj zaspati. Preverjeno deluje, vendar samo pri odločnih starših. Izredno redke so izjeme, pri katerih zadeva nikakor ne deluje in ki tudi po več mesecih starševega doslednega ravnanja, vztrajajo pri joku.
Lahko pa se sprijazniš s tem, da bo vse skupaj enkrat minilo (zgoraj nekdo omenja, da je pri petih letih otrok prvič prespal vso noč) in se ponoči pač še naprej zbujaš. Odločitev je samo na tebi.