Kaj naj narediva? – posojanje denarja
Z možem ne veva več, kaj naj. Gre za en zlo zoprn problem – posojanje denarja.
Problem je v tem, da naju možev kolega, ki je brezposeln kar naprej prosi za denar. Oz.- najbolje je, da grem po vrsti in napišem dobesedno stisko te druižine. Gre za mlado družino – on 28, ona 21 let. Imata dve majhni hčerkici – ena je stara točno eno leto, druga deklica 1 mesec. Socialna stiska v družini je velika. Ona do sedaj še ni delala. ko je končala šolo, je zanosila in prišla živet k fantu. Poročila sta se, ona s svojo družina nima dobrih odnosov. Vse lepo in prav, vendar on je delal za tistih skromnih 70.ooo na mesec, Kar je bilo počasi za družino premalo. Pa bi še nekako šlo, vendar nekako ne zna z denarjem. Sploh ne gleda vnaprej. Živijo od danes do jutri. Letos maja je izgubil službo, nove ne najde. Poleg tega ima doma nepokretno mamo, za katero mora on skrbeti. Obrnil se je že na socialno, na občino, na cerkev…saj so mu pomagali…vendar kar naprej pa ne morejo. Sedaj prosi denar že po trgovinah, kliče na razna podjetja, ker enostavno nima dat deklicam kaj za jest. Tudi naju je že velikokrat prosil in vedno sva mu denar “posodila”. Veva, da ne bo mogel vrnit, hudo nama je zaradi deklic. Lačni sta, potrebujeta hrano. Vedno, ko jih obiščemo nakupim plenice, mleko, čokolino, kašice in zraven primaknem kakšen tisočak. Vendar tako ne more it kar v nedogled naprej. Tudi midva imava svoje življenje in izdatke, ter stroške. Tudi jaz moram orng premislt, kaj in kako z denarjem-ga ne zapravljava kar tako.
Ne veva več, kaj naj. Mož se je pred pol ure usedel v avto in se peljal v 1 uro oddaljen kraj, kjer živi ta družina, da jim da 10.000 sit, ker imajo mleka za deklici samo še za jutri zjutraj. Ko je danes popoldne zvonil telefo, sem točno vedela, kaj in kako je – da je spet kriza. Zvečer je prišlo na gsm roteče sporočilo, da ne vesta, kaj naj, da naju lepo prosita, da se jima bo zmešalo. Uf, kako je to hudo. Tko bi jim rada pomagala, vendar sta po moje na vseh mogočih krajih zadolžena. Nimata tud najosnovnejšega za preživetje. Saj drugače sta zlo skromna-res bi vse dala za deklici…. Kaj pravite, kaj naj? Se jaz lahko obrnema na kakšno ustanovo, al kako začnem zbirat denar z njiju, al karkoli?
Hvala za kakršnokoli mnenje.
Ob takih zgodbah me kar zvije. Mislim, da sama ne bosta mogla prav veliko pomagat, saj človek rabi delo, ne samo denar za “poštukat”. Ne vem, poskusiš lahko Karitas, Rdeči križ, CSD – za začetek. Pa kak privatnik bi ga morda vzel, vsaj za nekaj časa, če je kdo tak v bližini. Hudo je, ko človek pride v tako situacijo!
Pri Nedeljskem dnevniku imajo eno super akcijo, Iskrica Nedeljskega, kjer s pomočjo dobrih ljudi in sponzorjev skušajo izboljšati življenje prikrajšanim otrokom. Mislim, da opisana družina popolnoma ustreza njihovim merilom, pravzaprav menim, da je pogoj le to, da svojo zgodbo povejo za časopis. Poudarjam, da ni prav nič sramotna, žal je takih v Sloveniji ogromno. Če hočeta starša tako pomagati deklicama, mislim da bodo pri Nedeljcu takoj za sodelovanje. Pokličite novinarko Nado Mavrič, ki akcijo vodi na 01 30 82 450 (to je številka od Nedeljca).
Toliko zaenkrat, upam, da bo uspelo. Jaz lahko pomagam še tako, da jim pošljem eno vrečko Aptamila 1, če ga uporabljajo za malo in dve Cmformila. Žal jutri odhajamo na dopust, a takoj ko se vrnem, grem lahko poslat na pošto.
Držim pesti!
Čeprav v revščini , je za deklici bolje da sta doma z mami in očijem. Le način je potrebno najti , kako pomagati staršema , trenutno oćetu da prideta do zaposlitve. Kaj preveč upanja nimam za CZSD , tu velja le akcija ki bi stekla preko javnih občil in seveda do takrat kakšna pomoč vseh nas , ki sicer nimamo ne vem kaj , toliko pa le , da lahko malce pomagamo s kakim tisočakom. Verjamem tudi , da se v marsikaterem domu ” valja ” stvar , ki bi omenjeni družini ki težko živi , prišla prav.
Zavedati se moramo , da je med nami revščina in ljudem ki živijo v njej ni lahko.
Žalostno, res. Sprašujem se, koliko je še takih slovenskih družinic, ki še za osnovna sredstva nimajo. Po drugi strani pa poglejte koliko je romskih družin, ti pa dobijo vsak mesec toliko od države, da se jim še zaposlit ni treba. Ne samo, da se jim ni treba, tudi hoteli ne bi. S tem sistemom je nekaj hudo narobe.
Kolikor vem, od rdečega križa bi morali gotovo kaj dobiti. Karitas bi bil tudi pravi naslov. Pa seveda takole, če ima katera kaj odveč….
Lačnega moraš naučiti loviti ribe, torej naj znanca vse svoje napore usmerita v iskanje kakršnekoli zaposlitve za očeta.
Ni vrag, da ne bi uspel česa najti.
Slabo plačano, najbrž, a vendarle.
Z otroškimi dodatki in socialno pomočjo bi verjetno nekako šlo.
Za nepokretno mamo naj poskusijo najti pomoč v bližnjem zdravstvenem domu (patronaža), slišala pa sem tudi za brezplačno pomoč na domu – žal kontakta nimam.
Celo življenje ne bosta mogla računati na vajino – in pomoč drugih; lepo je, da je tukaj veliko ljudi, ki so pripravljeni pomagati, najprej pa si bosta morala pomagati starša sama.
Nase sta prevzela odgovornost za družino, za otroke. Čeprav sta mlada, se morata končno začeti odgovorno obnašati – v situaciji, kakršni sta, bi se sama težko odločila za otroka, kaj celo dva. Če pa je nedolžno dete že tukaj, naj napneta vse sile, si naredita finančni in razvojni plan in poskrbita, da bo čez čas življenje za vse bolj znosno.
Najbrž ti je hudo in verjetno sta ti znanca že uspela vcepiti občutek krivde in nemoči; nikar – pomagaj, kolikor zmoreš, predvsem pa se pogovori z njima in jima nakaži, v kakšni smeri bi lahko začela reševati svoje težave.
Najbolj strahopetno je s težavami obremenjevati druge in igrati na struno nedolžnih otrok – žal pa opažam, da je tega vse več.
Lp,
Ali
Napiši nam naslov, kam naj kaj pošljemo, sama sem pripravljena nekaj pomagat. Tudi deklico imam staro skoraj dve leti in bi se tako za deklici našlo marsikaj uporabnega, tudi kakšna igrača, pa kakšen tisočak tudi.
Joj, prične me boleti trebuh ob takšnih zgodbah, ko veš kako si brezmočen in kako malo lahko pomagaš, vendar vaju popolnoma razumem, enostavno ne gre, da bi stalno pomagal, poleg svoje družine, še eni. Zelo vaju spoštujem in cenim, da pomagata kolikor moreta.
Povej nam kaj poleg denarja še potrebujejo, če nočeš dati naslova na net mi iši na email: [email protected]
Joj, Ali, kako si polna sama sebe. No, povej kaj si naredila tako dobrega v življenju, da drugim soliš pamet? Ali res nimaš kaj drugega za povedat, kot da stresaš puhlice?
Ne vem, zakaj toliko ljudi misli, da revni ljudje radi živijo od tuje pomoči? Ali menite, da imajo samo premožni zavest o osebnem dostojanstvu?
Ne vem, zakaj je vedno treba najprej moralizirat in potem pomagat?
????
Počasi vdihni in izdihni, pa še enkrat preberi.
Pomagati- seveda – a tudi pomagati, da se človek postavi na noge.
POmagati temu očetu najti zaposlitev bi bilo v tej situaciji še najboljše, kar bi se mu lahko zgodilo. Torej nisem stresala puhlic.
Če človeku celo leto vsak dan “posodiš” jurja ali mu sobo napolniš z rabljeno obleko, mu dolgoročno s tem pač nisi pomagal. In mu ohranil osebno dostojanstvo. Ali pač?
Revni ljudje gotovo ne živijo radi od “miloščine” tistih, ki jim gre bolje.
Ravno zato menim, da je tega mladega očeta potrebno čimprej zaposliti.
Sem mislila, da sem le podala mnenje (in nasvet), zdaj pa vidim, da sem ti posolila pamet – in stopila na žulj.
Že kar tragikomično je, kako na forumu izražanje različnih mnenj (za katera je prosila avtorica prvega posta) ni več zaželjeno. Kaj je z vami, dekleta?
Lp,
Ali
Kristina, ti si ena dobra dušica.
Že s tem, ko sprašuješ pomagaš ustvariti zavest, da si moramo ljudje med seboj pomagati.
POmagala si verjetno, kolikor si mogla, ne moreš pa rešiti sveta. Če bi vsak od nas pomagal nekomu, kot si ti (tudi z iskanjem rešitve), bi bilo več srečnih ljudi. Boš videla, kako si boš oddahnila, ko si bo družina opomogla, ker boš vedela, da jih nisi pustila na cedilu. Ne vem, po mojem lahko sedaj pomagaš edino še s klici na CSD.
Mlada mamica je v hudi stiski (a se še spomnite, kaj so rekle babice, da vsaki porodnici šest tednov smrt pred posteljo leži?), oče pa najbrž tudi težko išče delo, ko mora vsak dan premišljevati, kaj bodo jedli.
Mogoče bi jim plačale (ti ne, jaz pa prispevam, sicer da ne bi mislili da imam kako bajno plačo, ampak otroci so na počitnicah pa z možem trenutno zelo malo zapraviva za hrano), na Mercatorju pa bi se mogoče tudi odzvali, da jim odpeljejo, če so kje bogu za hrbtom – seveda, če bo fasunga plačana.