Osebna izpoved
Saj niti ne vem kje in kako bi zacela…Clovek pomisli, da bo zbezal na drugo celino, zacel znova, nasel notranji mir…, pa ne mores ubezati travmam iz otrostva. Vedno znova se vracajo, ljudje te vidijo srecnega in nasmejanega, nihce pa ne ve, da ponoci ne mores spati, se premetavas in v mislis snujes knjigo z naslovom: ‘Mama, sovrazim te!’
Resnicno sem prisla do zakljucka, da bom obiskala psihiatra, da enkrat in dokoncno pocistim za seboj, saj ni res, da moram pri skoraj tridesetih in svojo druzino, pretakati solze zaradi svojega otrostva!!
Vcasih se cudim, da sem sploh normalna…Pri 15-tih sem delala samomor, ne da opozorim nase, ampak sem resnicno zelela umreti, pa sem izpadla problematicna najstnica in ceprav sem takrat delno opisala vzrok, ki je skorajda pristal pri prijavi na policijo, so me te nase ljube socialne sluzbe poslale nikamor drugam kot domov!
Moj foter je bil moj heroj… Nikoli me ni vdaril, vedno je bil prijazen do mene, me jemal s seboj po opravkih… Ko sem bila majhna, me je branil ob maminih izbruhih, pa se je njen bes preusmeril na njega, razbijala je stvari, se zapirala v kopalnico in jedla tablete, enkrat je vzela izvijac in ogrebla vrata, drugic ga je porezala z nozem… Pa me je nehal branit, se zakopal v delo in se vracal sele ob vecerih. Danes vem, da je dalec od heroja, navaden poden, slabic, do katerega ne cutim nicesar drugega kot globok prezir…
Bila sem dobra ucenka, v petem razredu sem imela za celo knjigo pesmi, v sedmem sem napisala scenarij za film in ga poslala na RTV (seveda se niso javili), zelela sem igrati piano,bila sem dobra v slikanju, imela sem malo morje ambicij…. Danes sem nihce, s srednjo solo, nikoli dokoncano knjigo, nekaj slikami, kupom frustracij in izredno mocno izrazenim cutom za psihicno bolecino… Vcasih se mi zdi, da sem kot spuzva, ki srka tujo bolecino…, vse nesrece in krutosti, ki se dogajajo na svetu, se posebej otrokom in zivali, me osebno prizadenejo…, in jocem…, oh koliko jocem… Kot bi morala krivdo clovestva nositi na svojih ramenih…
In se danes boli, ko pomislim na svoje zivalce, ki so me brezpogojno ljubile… Ki so jih prinesli domov in se jih cez nekaj casa na tak ali drugacen nacin znebili, jaz pa jih nisem mogla zascititi… Ker sem bila sama tako majhna in nebogljena in odvisna…
In ne morem razumeti… svojo puncko ljubim do nezavesti…
Draga Oxanna, hvala za tvojo izpoved. Ne boš verjela, a kako zelo te razumem!!! Kot da bi brala svojo zgodbo. Le brez samomora a z očetovim alkoholizmom. A meni še ni uspelo ubežati: občasno me starša še vedno zvlečeta v svoje špile in sranje ki ga imata med seboj. Tudi sama se že nekaj let spravljam na kakšno terapijo. Sedaj sem našla prijateljico, ki je dala čez podobno sranje in me razume. Le ona od vseh ljudi na svetu ve, kaj se je dogajalo pri nas doma in to sedaj skupaj predelujeva. Meni to zelo pomaga in sem vedno močnejša. Zadnje leto sem se staršem uprla in jima dala vedet da naj imata svojo igro med seboj, mene pa naj pustita pri miru. A še je v meni nekje globoko zakopana tista mala, zvedava in talentirana deklica… ki bi kljub vsemu rada imela rada svoje starše.
Vem, da si daleč na drugi celini, a vedi da mislim nate.
Draga Oxanna, ne misli, da si edina s travmami iz otroštva in težavami, ki se ti vlečejo celo življenje. Lahko bi ti povedala dosti podobno zgodbo, opisala dokaj podobno osebo, vendar, kaj bi ti to pomagalo. Priporočam ti, da se odločiš pustiti to za sabo in vzameš svoje življenje v svoje roke. Iz lastnih izkušenj vem, da ni lahko. Da se stvari vedno znova vračajo. Da te prizadenejo stvari, ki jih kdo drug niti ne opazi. In da se moraš boriti vedno znova. Tudi jaz bi včasih kar obupala, vendar se vedno znova postavljam na noge. Ker je vredno! Tudi jaz imam svojega otročka rada do nezavesti. In dopovedujem si, da si zasluzi boljšo mamo in otroštvo, kot sem ga imela jaz. Da moram narediti kaj iz sebe, da bom zadovoljna in srečna in potem bo tudi moj sinko srečnejši, kot sem bila jaz.
Tudi ti imaš možnost narediti kaj iz sebe, se vpisati na faks, ki te zanima in se pričeti ukvarjati s stvarmi, ki te zanimajo. Vem, da ni lahko, tudi zame ni. Toda če je volja, se najde tudi pot. Pri tridesetih še nisi prestara za to, verjemi!
Za tiste hude čase pa: meni prav paše, če lahko komu malo pojokam, da se lažje postavim na noge. Včasih je dovolj že malo družbe. Mimogrede: sem stara približno toliko kot ti in tudi interese imam podobne. Če želiš spoznati sorodno dušo ali samo poklepetati, mi odgovori, pa se ti bom javila na tvoj mail.
V vsakem primeru pa: jutri bo nov dan in zjutraj, ko se boš zbudila, bo vse lepše! Podravček!
Oj, Oxanna!
Težko ti dam nasvet, ker nimam takšnih izkušenj. Lahko ti pa vlijem malo pozitivne energije.
Najbolje je , da v težkih situacijah izvlečemo tisto, kar je najbolje za nas.Se sliši čudno, ampak drži. Naredi obračun in pomisli, kaj si dobrega odnesla iz otroštva. Kaj si pridobila kot človek. Kaj te je naredilo boljšo od tvojih staršev. Razmisli, kaj ti si in oni nikoli niso bili in ne bodo. Pokaži jim to svojo večvrednost, svojo pozitivno energijo, pokaži jim, kakšen starš si in kakšni oni niso. Bodi boljša in zmeraj jim boš opomin, da so oni slabši, da niso zmogli biti to kar si ti -mama.
“…ljudje namreč ne vidijo lepote tega sveta, ker jih slepijo njihove strasti in napake, zato so drug od drugega oddaljeni bolj kot zvezde…”
Glede ljubezni do svoje hčerkice pa ta misel:
“….Dobro vidimo samo s srcem. Bistveno je očem nevidno. Zaradi časa, ki si ga izgubil za svojo rožo, je ta roža tako pomembna…Ljudje so pozabili to resnico. Ti pa ne smeš pozabiti…Odgovoren si za svojo rožo… “
( Mali princ)
Ljubi svojo punčko in ljubi tudi sebe. Živi za danes in jutri in ne za včeraj. Ni vredno.
Veliko sreče in veselja v življenju ti želim!
Joj, Oxanna, sem prebrala tvojo zalostno izspoved…potem pa malce zgoraj opazila tole misel:
“Tebi pripada tvoj čas in tvoje sanje. Tvoja energija pripada tebi. Lahko jo obdržiš, ali pa dovoliš, da ti jo odvzamejo. Lahko jo daš proč ali pa zakoplješ v sebi. Zavestno lahko ravnaš s tem kar imaš ali pa lahko pustiš svoje življenje skozi roke. To je tvoja odločitev! Odločiti se – pomeni predramiti se! Predramiti se – pomeni odločiti se!”
Kar streslo me je…
Ja, kar nekaj dobrih nasvetov so ti dale punce pred mano…
Verjamem, da ti mora biti zelo hudo in zelo tezko na trenutke… ampak moras cez to…moras ziveti za danes in stvari iz preteklosti pustiti za seboj… Ne pozabiti, ampak nekako oprostiti… Vem, to je grozljivo tezko…
Ampak odlocitev je tvoja: da te preganjajo more od vceraj, ali pa ziveti polno za danes in jutri… Mislim, da se ze zaradi tvoje druzinice “splaca”…
Ja, sanje se vedno lahko uresnicis… zelim ti veliko srece na poti teh uresnicitev…S.
Pozdravljena Oxanna,
Moje življenje je poplnoma enako. Živčna in od alkohola ubita mati, ki je kadar ne pije super ženska in oče deloholik.
Naprej ti ne bom razlagala, sama dobro veš kako gredo potem take stvari. tudi jaz še nism trideset , imam svojo družino ampak vso svojo energijo usmerjam svojim malim sončkom. trudim se biti čim boljša mama. In v letošnjem letu sem sprejela sklep, da vsak prosti trentek naredim nekaj zase, za druge ljudi se ne sekiram in na življenje gledam pozitivno.
V vsaki stvari poiščem nekaj pozitivnega. In če je še tako zelo hudo si mislim, lahko bi bilo še slabše. kaj pa če bi recimo imela duševno zaostalega otroka, kaj pa če recimo eden nam najbljižji jutri umre,….
nasmej se, in pojdi v nov dan z nasmehom, trudi se biti srečna, ne dovoli da ti srečo kalijo drugi.
Tvojo življensko zgodbo zelo dobro razumem, ampak samo tako se boš lahko pobrala.
Zavidam pa ti tvoje solze, ti lahko jočeš,in bolečino izjočeš jaz tudi jokati ne morem več, ampak ne vem zakaj, enostavno že kar nekaj let nisem jokala ne morem, je pa res da v duši pa boli in hudo skeli.
Mislim nate.
Draga Oxanna, tvoja mati je (bila?) bolna. Tega pa ti niso razložili. Glede na negativno samopodobo, ki jo izražaš in čustva globoke žalosti, ti toplo priporočam obisk pri prihoterapevtu oz. psihiatru. Ne glede na globoko ljubezen do lastnega otroka, moraš najprej razčistiti sama s sabo. Stopiti korak naprej.
Nina
Pozdravljena!
Res je žalostno, ko vidiš, koliko nekateri ljudje, posebno otroci, pretrpijo za štirimi stenami. Tudi moje otroštvo ni bilo rožnato, ampak še vedno lepše od tvojega. In meni je marsikatera negativna stvar iz otroštva pomagala, da se sedaj lažje spoprimem s problemi. Kar nas ne ubije, nas krepi, pravijo. In menim, da je to zelo blizu resnice. Pač nisem razvajena in ob problemih velikokrat pomislim, da nobena stvar ni tako huda, da ne bi mogla biti hujša. In to pomaga, verjemi.
Mogoče bi bilo res dobro poiskati strokovno pomoč. Da ti pomaga počistiti s travmami iz preteklosti in ti ponovno vliti samozavest, ki si jo v poznem otroštvu že imela. Da ti pomaga ponovno prebuditi številne talente, za katere je res škoda, da bi jih kar tako zavrgla. In zapomni si: NIKOLI NI PREPOZNO! Bistveno je, da imaš pred sabo cilj, da razmišlaš pozitivno. In da se trudiš za urejeno družino, predvsem pa za to, da bo tvoja punčka imela lepše otroštvo, kot ti. In prepričana sem, da ga bo imela!
Draga Oxanna,
upoštevaj Ninin nasvet!
Si še čez lužo? Tam jih imaš cel kup, srečno roko pri izbiri dobrega.
lp
J.
ps. oh kako sem bila vesela tvojega sporočila, ko vidim, da nas še bereš, potem pa tako zaskrbljeno pisanje. cheer up in pomagaj si!
Si našla prave čeveljčke? Mala je že prava princeska, kaj?
O kako te razumem, saj sama še vedno živim v enakem peklu, le da je oče alkoholik, ki maltretira vso družino (mene, brata, mamo, stare starše), vsi mu baje želimo nekaj slabega. Ne pomaga noben pogovor, nobeno dejanje. Sama sem tudi nekaj pred 30 letom, pa se bojim ustvariti družino, ne želim, da je moj otrok deležen (niti delno)takšnega življenja. Delam na tem, da se bi odselila, ampak to še ni možno takoj.
Vem, da se bo verjetno meni nekaj zgodilo in se mi v nos vrnilo, ampak RESNIČNO si želim, da bi moj oče umrl. Čutim samo še neko otopelost in sovraštvo do njega.
Draga moja dekleta!
Kako vas imam rada!! Hvala za tople besede in prijazne misli, ne morem povedati, kako ste me razvedrile… Srecni otrocki, ki vas imajo!
Danes se bom narocila pri terapevtu, tukaj je to tako moderno ;).
Anejka; vesela bom poste
Jagodaa(pa kje si nasla tisti znakec, na moji tipkovnici ga ni:)); jaz vas vsak dan berem, brez skrbi. Ceveljci, so se vedno problem, zdaj pac kupim dvojne, ko najdem kaksne, ki ustrezajo. Pupa pa raste ja, zdaj je v fazi plezanja na mizo, tako da imamo stole, kar polozene po tleh :). Ce te zanima si lahko ogledas na
Se enkrat hvala in veliko ljubezni vsem!
Draga Oxanna!
Lahko bi ti napisala veliko, vendar bom kratka, pa upam, da moj nasvet pri tebi in morda ostalih pade na plodna tla. Sama sem sicer imela zelo ssrečno otroštvo, me pa spremljajo že od najstniških let depresije, katerim vzroka ne vem.
Pomagam si z naslednjo tehniko, ki res deluje, samo malo vztrajati moraš: Takrat, ko se počutiš slabo, si jezna na koga (čutiš katerikoli slab občutek), enostavno prenehaš misliti (ne smeš imeti nič besed v glavi: zakaj tako, ne morem več ipd.), ampak ne bežiš, temveč se soočiš s svojimi negativnimi občutki in jih do konca občutiš, vendar brez misli zraven.
Potem čutiš, kako že prvič, ko to narediš jeza, žalost ali karkoli počasi izzveni.
Glavno načelo je: Ko se počutiš dobro razmišljaj o lepih stvareh o tem, kako je življenje lepo (pa četudi je to le 2 % tvojega življenja na začetku), ko se počutiš slabo, ne razmišljaj o ničemer, samo občuti, kar čutiš (Torej ostalih 98 % časa-v bistvu cel dan, ne razmišljaš o ničemer). Tudi pogovarjaj se o slabih občutkih z nikomer, lahko enkrat, na začetku, potem pa z njimi opravi sama, ker nihče ne more tega narediti namesto tebe.
Veliko sreče in volje ti želim!
Lp, Srči
Se strinjam, Srčika!
Draga Oxanna!
IMEJ SE VENDAR RADA! Vzemi se v roke, drugače se ti bo še zmešalo! Pa še kakšno bolezen si boš na ta račun pridelala… Kar je bilo, je bilo. Zdaj imaš svoje življenje (in otroka!) in zanj si odgovorna. Vem da se stvari, ki so te prizadele, ne da pozabit čez noč. Ogromno, ogromno časa in volje boš potrebovala, da boš razčistila s tem. Zavedaj se, da si TI tista, ki je POMEMBNA. S tem, ko se trpinčiš, ne škoduješ tistim, ki so ti storili krivico (staršem), ampak sebi!
Zelo toplo ti priporočam knjigo ŽIVLJENJE JE TVOJE Louise L. Hay. Če boš imela kaj časa, jo le vzemi v roke!
Sicer pa- bodi srečna in imej se rada!!
Draga Oxana!
Starsi nam dajo to kar znajo. Nekateri znajo vec, drugi manj. Predvidevam, da ti ki nam dajo manj kot mi potrebujemo, imajo vec kot prevec svojih tezav katerim niso dorasli. Obnasajo se agresivno. Kot majhni otroci so, ubogi in nebogljeni. Ne najdejo prave poti, smisla in srece sami v sebi, temvec zahtevajo to od okolice. MI, njihovi otroci, nismo nikoli dovolj dobri zanje… Odpusti jim. Nikoli ne bodo vedeli, kaj so zamudili v lastni druzini. To je najvecja kazen!
Tezka sola je imeti neodrasle starse. A naj te njihovi problemi ne pripeljejo na njihovo pot. Prepricana sem, da si ti zelo dobra mami svoji hcerki. Pozorno ji prisluhni in nauci se ziveti svoje zivljenje srecno. Izobrazba v zivljenju ni vse! Ohrani srce in duso in tvoja hcerka ti bo hvalezna do konca zivljenja. Ali si predstavljas kako lepo bo biti vse zivljenje ob hcerki s katero se razumes?
To bi lahko imeli tudi tvoji starsi, a so si izbrali svojo pot.
“…Ne oziraj se nazaj. Preteklost je zatocisce premaganih -ali pa starih ljudi- ti pa se ne smes pristevati ne k prvim, ne k drugim. Kar se je zgodilo je koncano, in pozabi, pozabi. Nikar ne zivi od svojih spominov, to je hrana sibkih moz, ti pa si mocan; glej naprej in nikoli nazaj. In nikar ne pozabi, da je zivljenje darilo bogov: ne smemo ga prezirati, ne smemo ga nikoli zavreci ali pa po nemarnem zapraviti. Zivi mocno, zivi pogumno, zivi toliko intenzivno kolikor le mores…”
Odlomek iz knjige PALACA VETROV, M.M. Kaye, ki mi je dala moci vedno kadar sem bila na tleh.
Sama sem danes srecno porocena in mamica.
Veliko srece.
Reneja
Draga Oxanna,
sočustvujem s tabo. Menim, da si se odločila prav, da poiščeš tudi pomoč strokovnjaka. Kajti najpomembnjše zate bo, ko boš nehala sovražiti. Ko se bom sprijaznila in začela spoštovati sebe in svoje sedanje življenje. Ko boš gledala v prihodnost. To je gotovo težko. A dokler ne prekineš s travmami iz otrošktva, boš najbrž nekako vseskozi odvisna od tega bremena. Tlačil te bo in te spravljal v jok. Ali ni lepo, da si lahko ti drugačna mama? Ženske smo močne in si znamo pomagati. Pojdi na pogovor, verjemi vase in pojdi naprej. Pozabiti ne moreš, oprostiš lahko. Potem boš ozdravljena in svobodna.
M