skokec
Tudi pri nas smo zelo uživali v skokcu, dokler se ni zgodila nesreča. A ne z mlajšim pač pa s strejšim sinom. Čeprav ni prerasel skokca (po reg. teži) se je obesil nanj, klešče, ki držijo skokec na podboju so se snele in končali smo na urgenci v “šivalnici”. Naj povem, da sem bila zraven! Da sem otroka praktično držala pa se je zgodila nesreča! Zadeva je bila enostavno prehitra, da bi jo prestregla. Raje ne pomislim, kaj bi bilo, če bi to priletelo na mlajšega, ki takrat še ni imel zaraščene fontanele.
Naj vam bo moja bridka zgodba v opozorilo, da nesreča nikoli ne počiva. Še danes mi je hudo, ko se spomnim na prelito kri in predirljiv jok. Na izraz na obrazu, ki je kazal bolečino in neizmeren strah. Kaj bi dala, da bi lahko zavrtela čas nazaj! Previdno torej!
Kwakica
Tudi mi smo imeli skokec, vendar smo ga namestili kar sredi sobe, da se nista mogli kam zaleteti. Malo smo ga tudi priredili, da je bolj skakal – klešče smo dali stran in dodali dodatne 3 vzmeti.
Skokca je starejša hči preizkusila pri znancih, nato pa smo ga pri 7 mesecih kupili še sami in je res neizmerno uživala. Krožila je, vriskala in včasih tako krožila tudi po 20 minut. Tetra plenico smo ji dali pred usta, ker se je slinila in abs-ke na noge. Žur!
Mlajšo smo nekako v isti starosti dali prvič v skokca, vendar ni nikoli tako uživala.
Natassa