Koliko so vam finančno pomagali vaši starši, ko ste “šli v svet”in si osnovali svoj dom, svojo družino.

Moja zgodba je takale. Pri petnajstih sem odšla od doma, ker sem bila upornica in ker sem imela zelo slabe družinske razmere (spori med staršema). Takrat je oče dvignil roke od mene, kar si razlagajte tako, da se mu ni več zdelo dat zame niti tolarja. Preživljala sem se sama.
K sreči sem danes srečno poročena, imam družino. Moji starši dokaj dobro zaslužijo in kljub temu, da vidijo, kako nujno potrebujemo novo, svoje stanovanje in da bi nam z majnšim finančnim zagonom uspelo, se obnašajo, kot da se to njih ne tiče. Smo pet članska družina, na razpolago pa imamo 30 m2. V isti sapi naj še napišem, da sva oba z možem zaposlena in da imava povprečne plače, pa vendar sva začela iz nič in trenutno še odplačujeva pohištvo, avto,…
MOž mi večkrat reče, da mi starši pa res niso dolžni nič dat, jaz pa sem žalostna, ker vem, da bi lahko vsaj malo pomagali, a so, vsaj očetu bolj važni kolegi, kot pa lastna hčera.

Kaj menite o tem vi, oziroma, kakšne so vaše izkušnje?

Nena

Meni starši finančno niso pomagali nič od mojega 18. leta. Bili so proti temu, da grem na faks, ker mi je oče po srednji šoli “zrihtal” službo na pošti. Sama sem hotela študirati in mi je rekel: “Ne v moji hiši in ne z mojim denarjem.” Tako sem se pobrala in šla v Ljubljano in doštudirala.

Strinjam se s tvojim fantom, da starši niso dolžni financirati odraslih otrok. Je pa res, da me je sedaj oče vprašal za finančno pomoč in to za novo ograjo okoli njihove hiše in sem jo tudi odklonila. Ker tudi otroci niso dolžni financirati staršev.

No, ravno tebi smerekca sem hotela napisat en post, ker sem brala tiste frke o denarju. Pa ne bom zdaj o tem.
Najprej naj ti napišem, da so me starši nehali financirat pri petnajstih letih in niso bili tako milostni kot pri tebi, do osemnajstega leta.

MOŽ pa misim, da tudi nima najbolj prav. Če jaz imam otroke, se bom potrudila, da bom tudi odrasle podpirala do željenega poklica, pa če bom v to vložila zadnje atome.
Ena misel mi roji poglavi ves čas. Nismo mi zaradi otrok na svetu, otroci so zaradi nas, ker smo mi tako hoteli.
Pa brez zamere. Vem, da si težko predstavljaš, da česa nebi imela pri svoji plači, h krati pa ti privoščim, ker vem, da se je treba potrudit, da do določene izobrazbe prideš, po drugi strani pa moraš dobljeno službo tudi dobro opravljat, ali pa kot si napisala, ljudje čakajo v vrsti…

Nena

No, kot sem napisala že v enem drugem postu, sama sem bila med študijem večkrat dobesedno lačna. Pa tudi po zaključenem faksu mi ni bilo lahko. To povem samo zato, ker mi tukaj gor nekaj žensk očita, da se mi z mojimi dohodki ne sanja, kako je tistim, ki zaslužijo dosti manj. Zelo se mi sanja.

Tudi jaz mislim svojim otrokom pomagati do izobrazbe, glasbenih želja jim pa ne mislim izpolnjevati. Imam namreč kar nekaj sošolcev, ki so jim starši prinesli vse na pladju in ni sedaj nič z njimi.

Se izjemoma strinjam s smrekico.

Meni starši niso pomagali nič. Tudi moj študij je splaval po vodi, ker doma ni bilo volje zanj, sama se pa pač nisem znašla. Ko sem nujno rabila avto zaradi službe, mi je oče posodil 10.000 DEM, ki sem jih do zadnjega pfeninga vrnila. In če me vprašaš danes, mislim, da je bilo tako edino prav. Tako veš, kaj se pravi, za stvari ZASLUŽITI in jih ne kar iz zraka dobiti.

Tudi danes mi starši ne pomagajo čisto nič. No ja, kako glavo solate dobimo z vrta pa kak korenček, pa vsake toliko dobi tamal kak bodi in babica kaj splete zanj. Tudi tašča primakne kako zelenjavo ali kako klobaso, ker živi bolj na vasi, sicer pa se živimo sami, kot vemo in znamo. In mislim, da je tako prav. Verjetno bi v kaki stiski eni in drugi prišli na pomoč – s posojilom, ne z darilom.

Dolžnost staršev je otroke spraviti do lastnega kruha. Tudi jaz bom otrokom študij omogočila, če ga bodo želeli. Vendar ŠTUDIJ, ne pohajkovanje s faksa na faks. Študij, izobrazbo. Do diplome. Pod pogojem, da bodo svoje obveznosti vzeli resno. Sem pa strogo proti “glasbenim željam”, v stilu za maturo bi rad avto, za diplomo pa hišo. Ne! Pa ne zato, ker bi mi bilo škoda denarja za otroka, ampak zato, da se stvari nauči ceniti, da se nauči, koliko truda je v vsaki stvari in konec koncev tudi zato, da bo(do) poznal(i) zadovoljstvo, ko uživaš v tem, kar si si sam prislužil.

Meni se ne zdi, da bi bili tebi ali komurkoli starši kaj dolžni.

Meni niso financno pomagali nic, ker mi niso imeli s cim (prosvetarska druzina). So me pa spravili gor, mi omogocili studij in vse kar spada zraven (podnajemnisko stanovanje), hkrati pa sem bila relativno dolgo doma (do 28. leta). Ceprav zelo samostojna, imela sem dobro stipendijo (Zoisovo), mi doma ni bilo potrebno prispevati nicesar. Ze v casu studija sem se ukvarjala z redko tehnicno panogo, ki mi ji prinesla lep zasluzek, ki ga sem ga vecinoma hranila za cas, ko bom odsla na svoje (no, vcasih sem tudi kaj “za duso” zapravila :).

Ko sem zares odsla na svoje, od starsev niti nisem pricakovala nobene financne pomoci, ravno tako ne moj moz. Oba sva se s kaksnim delom kar dobro znasla ze tekom studija, dobila dobri sluzbi, izkoristila priloznost in sluzbi celo zamenjala v se boljsi. Res nama je delo jemalo kar veliko casa, ampak, ker sva oba zelo delovna, delala sva pa celo v isti panogi, tega nisva jemala kot breme, ampak kot veselje in uspeh, ki je bil tudi dobro nagrajen.

Kupila in opremila sva stanovanje sama. Ne naenkrat, ampak v 3h letih. Ne v centru Ljubljane, ampak malo ven. Vsa denarna porocna darila sva prihranila in jih smotrno vlozila v tisto, kar sva najbolj potrebovala.

Kljub temu, da mi starsi niso prav nic financno pomagali, sem mi zdi, da je prav, da bi jim v primeru, da bi oni potrebovali mojo financno pomoc – jaz pomagam, ce le in kolikor morem. Hvalezna sem jim, da so me spravili gor in poskrbeli, da imam v glavni stvari urejene, cesar mnogi moji sosolci, ki so jim starsi financno veliko prispevali, nimajo. Ne recem vsi, od vecine taksnih pa – roko na srce – ni prav veliko. Ali se se vedno zanasajo na starsevsko pomoc in se obnasajo kot neodrasli otroci, ali pa so celo zafurali vse tisto, kar so jim starsi dali ali zapustili.

Alexa

Meni moji niso pomagali čisto nič. Z bratom se od konca osnovne šole vzdržujeva sama. Ni nama bilo lahko, a naju je to nekako utrdilo. Veš, da se lahko zaneseš le na sebe in postaneš kar bolj močan. Ne samo, da starši niso nič pomagali, zdaj midva vzdržujeva njih. Nič me ni motilo, da mi nikoli niso pomagali in me že zgodaj prepustili surovemu boju za obstanek, zamerim pa jim malo, da se jim pri njihovih poznih 50-ih zdi samoumevno, da obratno pa gre!

Starši so mi pomagali pri najpomembnejših stvareh:
1. naučili so me trdega dela in vedenja, da si je za priboljške potrebno zaslužiti (stalno počitniško delo v srednji šoli in na fakulteti), imela pa sem tudi Titovo štipendijo,
2. ko sem prvič reševala stanovanjski problem so mi pomagali tako starši kot stari starši; ko smo kupovali večje je sodelovala tudi tašča.
3. mati mi je varovala vse 3 otroke; prvo hčer do vstopa v šolo, druga dva otroka pa prva 3 leta.
Zdi se mi popolnoma samoumevno, da starši (v okviru možnosti) pomagajo otrokom in otroci staršem, pa tudi, da si v pomembnih zadevah pomagajo sorodniki.
Pozdrav!
Nina

Ogromno.

– pomagali finančno pri prvem in drugem reševanju stanovanjskega problema (pri gradnji), s tem, da smo se dogovorili, da bratu ostane domača hiša
– pomagajo z varovanjem našega buhtlja
– pomagajo s tem, da so zame še vedno “tu”, kadarkoli jih “potrebujem” (kar mi najbrž največ pomeni, nenazadnje sem zato po petnajstih letih klatenja po svetu na koncu pristala v rodni vasi)

Pomagali so mi tudi med študijem (kupili prvo katro npr.), ampak od osnovne šole naprej pa ni minilo poletje brez počitniškega dela.

Upam, da bom dočakala čas, ko bova lahko tudi najinemu buhtlju pomagala pri prvih samostojnih korakih. V naši družini je pač od nekdaj tako bilo in tako (upam) bo tudi v prihodnje.

Maxi

Mislim, da obstajata dva tipa familije: tista, kjer si člani pomagajo moralno in tudi finančno in tista, v kateri si mogoče pomagajo samo moralno, finančno pa bog ne daj!

Pri nas je moja pokojna babica še pri več kot osemdesetih letih dajala “žepnino” moji mami, ker je pač imela več potreb kot ona, nenazadnje mene! Podobno je tudi z mojo mamo in očetom, ki pravita, da dokler bosta lahko pomagala hčerki in vnukoma, se bosta počutila živa.
Ker zakaj tisti, ki ima denar in manjše potrebe, ne bi prispeval tistim v družini, ki ne vejo, za katero investicijo bi prej dvignili kredit.

Sem kar malo žalostna, kako nekateri pišete o svojih starših: “…mi nič ne pomagajo, mi ne dajo niti tolarja itd.”. Iskreno upam, da ne bo enako tudi z vašimi otroki. Pa ne me za “krvatlc zagrabt” od jeze, ampak groza, kako razmišljate o svojih starših, kaj so dolžni in kaj niso. Zakon je jasen: do 18. leta moramo starši poskrbeti, da so naši otroci preskrbljeni oz. moramo zanje skrbeti do 26. leta, v kolikor se šolajo, drzgače pač ne (vsaj materialno). Hudo, ne – smo spet pri denarju. Tako je pač v zakonu, pa v realnosti?

Moji starši so moje vse. Od nekdaj me podpirajo, mi stojijo ob strani, skratka imamo resnično pristne družinske odnose. Imela sta me pri rosnih 18., njune sanje o šolanju so takrat padle v vodo. Pa sta šla v službo. Oba imata končano srednjo šolo, oba sta vsak v svoji firmi že od takrat (to so bili pač drugi časi, danes je bolj priljubljena verižna kariera), mami ima mizerno plačo, ati dobro. Pa sta varčevala, da sem lahko šla iz majhnega kraja študirat v Ljubljano (na žalost smo za las presegali cenzus in tako sem pristala v najemniškem stanovanju), v tem času pa je moj brat hodil v srednjo šolo. Vseskozi sem razmišlajala o tem, kaj bi naredila, da bi ju vsaj malo finančno razbremenila, in tako sem pridno študirala, zraven veliko delala preko študenta in sama plačevala najemnino, kasneje pa še ostale stroške. Za njuno 25. obletnico, sva ju z bratom “poslala” v Tunizijo na počitnice, tudi ta denar sva oba pridno pridelala. Leta so tekla, študij sem končala z odliko in od staršev dobila avto. Ati je dejal, da ga kupil tako, da je ves čas denar, ki ga je mislil dajati za najemnino, varčeval in tako se je nabralo za par let starega puntija.
Medtem je moj brat začel delati, ob delu študirati, živel je doma, nič mu ni bilo treba plačevati, v dogovoru, da skuša čimveč privarčevati. In je, toliko, da si je kupil stanovanje – z gotovino (sicer ne v Ljubljani).
In danes sta moja starša presrečna babi in dedi, še posebej, ker sta oba še tako mlada, in še vedno so tu, zame in za mojega brata, podnevi in ponoči, v bolezni in zdravji, sreči in nesreči, pa čeprav kilometre daleč.

In res mi je hudo, da nekateri tega nimate. Jaz upam, da bova z možem svojim otrokom vsaj pol tako dobra starša kot sta moja meni.

Sedaj sem pa menda res izpadla z izjemo Nikite in Maxksi, kot da sem en socilani problem, kot da sem celo živlenje do svojih 27. vse imela prinešeno na pladnju, kot da tudi jaz nisem nič dala skozi,
Ko sem pisala tale post, sem resnično hotela vedet, koliko so vam pomagali, saj so moji starši finančno sposobni, da bi mi omogočili, kot sem že napislala štart za nakup stanovanja. Tukaj ste me nekatere spet narobe razumlele. Nočem, da bi mi ga enostavno kupili, želim le, da pokažejo malo naklonjenosti in mi pomagajo trenutno, saj z možem s temi dohodki, ki jih imava nisva sposobna za tak nakup. Se tudi že napisala, da do sedaj zasluženega denarja nisva zapravljala za neumnoisti ampak za to, da lahko živiva.
Ker pa vem, da bodo trenutni dolgovi minili, sem tisto, kar bi mi lahko bila starša sposobna dat, tudi pripravljena vrnit. Moti me odnos, kot sem tudi že pisala, še posebej mojega očeta, do mene. Da ni toliko, da bi vsaj malo prisluhnil mojim težavam.
Pa vas vse tiste, ki ste tako trdo garale, z izjemo mene, saj ste me takoj linčale, ali boste svoje otroke pri osemnajstih podile od doma, ker jim ne boste nič več dolžne? Svojim otrokom ne boste pomagale kadar bodo v stiski, če bo v vaši moči? Se pa res strinjam, da otrokom ni treba uresničevat “glasbenih želj”. Pa saj tiste, katere imamo srednjo šolo in temu primerno plačo itak ne moremo kaj prida uresničevat vsemogočih zahtev naših malčov, tudi če bi hotele. Najbrž se strinjate?
Maxi je napisala, da so ji starši pomagali pri gradnji, poznam veliko ljudi, ki so jim starši pomagali po svojih najboljših močeh in je prav zanimivo brat, koliko vas je tukaj gor takih, ki ste se morale čisto same prebijat. Me veseli, da nisem osamljen primer in to mi da energijo, da se borim naprej.
Za koga? Za lepšo prihodnost mojih otrok.

Nena

Moji in moževi starši pomagajo kolikor le lahko – tako finančno kot moralno in kakorkoli že … Pa nobeden od naju ni razvajen ali da ne bi znal česa cenit in podobno. Sva oba doštudirala, mož celo dve fakulteti, imava poklica,
ki ju z veseljem in skrbno opravljava in imava dva ljubka otročka, za katera tudi z vso ljubeznijo skrbiva.
Zelo sva jim hvaležna, tudi midva želiva biti taka starša.

Meni so moji starši največja opora. In upam si reči, da tudi jaz njim. Ko res potrebujem, mi, nam pomagajo, tudi finančno. Če lahko, seveda. So rekli, da potrebujem zdaj, ne pa takrat, ko bodo oni umrli. Sem si tudi jaz že v osnovni šoli začela služiti prvi denar, niso padali na moje muhe, ampak če so videli, da mi nekaj res veliko pomeni in sem za to pripravljena tudi sama prispevati delež, so mi stali ob strani. In sem jim bila za to vedno hvaležna in jim vedno bom. In bom vesela, če jim bom takrat, ko bodo oni res potrebovali pomoč, tudi jaz lahko stala ob strani. Upam si reči, da nikoli ničesar ne pričakujem od njih – pa vendarle nisem nad njimi nikoli razočarana. Uh, zdaj sem pa že ena sama lužica:-))

Mi je žal, Nena, da imaš ti drugačne izkušnje – se pa bojim, da bo najbolje, da se čim prej sprijazniš s stanjem, kakršno je. Dejansko ni nihče ničesar dolžan. In če človek sam od sebe ne čuti, da bi lahko s tem naredil nekaj dobrega, potem je tudi bolje, da ne dobiš od njega ničesar – ker se zna zgoditi, da ti potem tisto vse življenje meče pod nos. Pa srečno!

Tudi sama razmišljam podobno kot Miša.
Imam zlate starše, ki so me vzgojili tako, da znam ceniti delo, znam delati in poskrbeti zase in za svojo družino.
Kljub temu nisem razvajena in mi moralne vrednote niso niti malo tuje.
Pri tridesetih še vedno živim doma ( s fantom imava v ” najemu ” zgornje nadstropje hiše ). Za stroške praktično ne plačujeva nič, ker moja starša tega enostavno nočeta. Ker vidita, da varčujeva, da si bova nekoč uredila prizidek in srednji del hiše, enostavno ne zahtevata ničesar od denarja. Kljub temu včasih sama kupiva kakšno stvar večjo ali manjšo in se jim na tak način vsaj malo oddolživa pa čeprav se zavedava, da je to kaplja v morje.
Nista bogata – prej nasprotno a za naju z bratom jima nikoli ni žal ne denarja ne truda.
In ko sem pred dobrim mesecem in pol rodila njuno prvo vnukinjo sem se tega še bolj zavedla. Kuha mami, zlikala nisem še ene žehte ker enostavno ne utegnem ker me mami vedno prehiti in mi tega ne dovoli. Skratka pravi, da dokler bomo imeli njo nam bo pomagala tako in drugače. Želi, da se trenutno ukvarjam samo s svojo malčico. ( kljub temu si stanovanje pospravljam sama, čeprav bi mi ga z veseljem tudi ona ). O fantovih starših pač ne pišem, ker jih žal ni več med živimi in tudi za to sem jim hvaležna, da so ga takoj ” vzeli ” kot za svojega in imamo take odnose kot jih imamo.
Resnično sem hvaležna samemu Bogu, da imam take starše in to želim dati tudi svojim otrokom. Predvsem si želim biti tu za njih, ko me bodo najbolj potrebovali – finančno in moralno. Z pravilno vzgojo in srečo v življenju sem mnenja, da tudi finančna pomoč ne bo vplivala pogubno na njih in bodo to znali ceniti kot znam to danes cenit sama.In seveda želim, da bom lahko tudi staršem pomagala ko me bodo potrebovali in kadar me bodo mi za njih sigurno ne bo žal ne časa in ne denarja. Pa čeprav jim nisem ” dolžna ” nič in prav tako ne oni meni.

Lepe odnose vam želim saj je tako življenje res lepše in manj zakomplicirano. In še to naj napišem: Hvala Bogu denar še zdaleč ni vse ( čeprav je včasih krvavo potreben ) več šteje ljubezen in pripadnost. Na tem se gradi zaupanje in po mojem mnenju je to ključ do vsega.
Lep večer!¨
Valerija!

Ja jst morem rec,da sem lahko vsela,da imam taksne starse kot jih imam,tudi mozevi so super.Ne me zdej razumet kot,da mi dajejo vse.Ni res kolikor le lahko .So me naucili kaj je trdo delo saj sem ze od svojega 15 leta vedno kaj nasla za delat ali preko studentskega na kako drugo napotnico al pa sama.Kljub temu,da mojim vcasih ni bilo vsec,da sem kelnarila v diskoteki pri svojih 18 letih sem se tam pocutila super,tudi sef je bil z vsemi zelo prijazen.No pri nas se je res takrat veliko kregalo zaradi mene ampak sem sama hotela biti samostojna,vpisala sem se na fax,se izobrazevala tko,da sem res sama delala,od kelnarice,prodajalke,tajnice…. Ampak moji mi zdaj zelo zelo stojijo ob strani in se spominjajo kako so me grajal zakaj delam ,jst sem vedela zakaj.Imela sem svoj denar katerega nisem rabila prosit in sem si lahko kupila pac kar sem hotela. Danes sva z mozem v svojem stanovanju z naso malo pikico in smo zlo srecna druzinica.Res pa moram priznati,da nam oboji financno kar lepo pomagajo. LP

Hm, predvsem je pri nas tako, da brez težav rečeva, če potrebujeva pomoč. Če je mogoče bodo nama priskočili na pomoč in midva njim.

Moji in moževi starši nam veliko pomagajo – čuvajo sina, ko je bolan, gredo ponj v vrtec, ko sva midva zasedena, sine je kdaj pri njih čez vikend, da greva midva malo po svoje, svak nama pomaga pri kakšnih večjih delih okoli hiše.

Finančno pa so nama na začetku res veliko pomagali – ampak spontano, na lastno pobudo, midva sva bila odločena, da se pretolčeva sama, potem pa so nama v bistvu zelo veliko pomagali…

Od njegovih sva dobila tole našo mini hiško, brez katere bi bili še zdaj podnajemniki.

Je pa res – Vse, kar so nama starši denarno dali, sva dobila v smislu darila – denimo za možev RD, za moj, za novo leto, za poročno darilo (hiško), nikoli pa za nič nisva prosila, to so bila presenečenja. Denimo – sva jim povedala, da se bova poročila in bova iskala novo stanovanjce, pa so nama na nekem kosilu nekaj mesecev pred poroko dali zavitek v katerem je bila vsa dokumentacija hiške in parcele. Hiško sva potem obnovila s svojim denarjem, le za okna nama je denar podarila moževa babica, ki je res malce bolje situirana. A spet je bilo to nepričakovano.
Sicer si kdaj kaj malega izposodimo in tudi vrnemo. Včasih pa so spet malce čarobni teli najini sorodniki:

Ko sva lani potrebovala nekaj tisoč mark za nov avto, nama jih je posodila moževa babica. Imela sva namen vrniti vse do zadnjega, pa je lani mož za RD dobil čestitko, v kateri je pisalo, da so vsi dolgovi poravnani (vrnila sva okoli 2/3 izposojenega).

Torej: v naših družinah se prosi za pomoč brez občutka krivde in se pomoč nudi brez teženj po protiuslugi.

Glede denarja pa se ne prosimo (tudi zato, ker čisto suha midva nikoli nisva, bi mož umrl, če ne bi bilo nekaj “zaledja”), se pa denarne zadeve večinoma podarjajo brez “podnapisa” – zdaj pa bodite hvaležni! Če ne bi dobila nič, se ne bi obremenjevala, niso oni dolžni dajati nam, ne mi njim. Če ne znamo biti finančno neodvisni, potem nismo še odrasli. Seveda pa je drugo, če bi mi stradali, takrat bi prosila za pomoč. Ampak k sreči do tega nikoli ni prišlo.

Tako da so naše družine precej povezane. Za to sem hvaležna.
T.

Oba z možem od 16 leta delava, jaz sem od 18 bila neodvisna od svojih staršev, plačevala najemnino za stanovanje, le tu in tam so kaj primaknili. Mož od 16 leta dela, sam si je kupoval obleke, na hrani in stanovanju pa je res bil malo dlje od mene – do 24 leta.
Tudi jaz poznem dneve, ko sem imela še za cel teden le 400 tolarjev.
A ko so starši videli, da sva odločena postaviti se na noge, so nama tudi pomagali. Da pa bi nama prinesli kaj na pladnju, pa menim, da so preveč oni garali, da bi nama pustili, da bi se švercala…

Ampak nekaj je – ta mlada dva (moja sestra in možev brat) pa se še pri 25 letih vozita na denar svojih tastarih – a je to sprememba v vzgoji ali so mlajši dejansko bolj razvajeni?
T.

Kar malo težko mi je pri srcu, ko pišete, kako zlate starše imate, a sem h krati vesela, da je tako.
Hvala vam za vse vaše izkušnje in mnenja.
Do petnajstega leta se bila deležna le poniževanja in graj, pohvale v njihovem besednjaku ni bilo. Vedno je bilo vse v smislu tega, da iz mene tako ali tako nič ne bo, a sem dokazala nasprotno.
Res imate prav, da vse ni le v denarju, toda če ni v ničemer, tudi v moralni podpori ne, je težko verejet, oziroma se sprijaznit, da se ravno jaz bila tisto pre….o seme.
A kot je napisala ena od vas, je res najbolje, da se s situacijo sprijaznim in živim naprej. Nebi pa si odpustila, da bi jaz svojim otrokom kdaj bila takšna mama, kot sem jo imela jaz. Po pravici povedano ju mrzim.

Hvala še enkrat za vaše odgovore, še posebej zato, ker je to eden redkih postov, kjer, za enkrat še ni bilo žaljitev.

Nena

… da ne bi mislila, da smo samo med in mleko jedli – o očetu nisem napisala nič. Ampak to je druga zgodba, ki ni za tukaj. Tudi jaz ne morem dojeti, kako je posameznik lahko tak kot je. Pa sem pač zaprla poglavje, živim naprej, če je tu prav, če ni, ni treba. Jaz se ne žrem več.

Nena – preberi knjigo o strupenih starših. Mislim, da bi bo mnogo lažje.

Susan Forward: Strupeni starši : rešite se boleče zapuščine staršev in zaživite svoje življenje!

Lp
T.