… je nedvomno biti mama.
Občudujem vas mamice, ki ste doma in imate ob sebi vse svoje malčke. Ki same kuhate za družino, opravljate nakupe, perete, likate, poleg tega pa imate še zgledno pospravljeno in čisto v hiši. Po možnosti obdelujete cvetljično gredo in skrbite za zelenjavni vrtiček. In morda še kaj spletete ali sešijete za svoje otroke in zase.
To vse je bila moja mama ob treh malih otrocih – rojenih v 4 letih. Od nje so poleg vsega pričakovali, ker je bila pač doma, da bo v hlev postavila še kakega telička in prase. Kure in zajci so bili samoumevni.

In jaz? Ponosna sem, ker sem na porodniški in imam doma ob sebi tudi dveinpoletnika. Vendar – na kosilo gremo k moji mami en štuk nižje, starejši se kako uro na dan pazi pri dediju, kako uro pa še pri babi. Ostalo, kar sem naštela zgoraj, … hm…

Edina razlika je v tem, da je bil moj oče odsoten o doma (v službi) od 5.45 do 14.15, moj mož pa odhaja od doma ob 6.30 in se vrača običajno 11 ur kasneje.

P.S.
Danes sem sama kuhala kosilo ob dveh malčkih in …. skoraj sem pregorela … eden v jok, ker je bil zaspan, drugi v jok, ker bi rad ves čas gledal v lonce…

Blagor tebi, ki lahko greš vsaj en štuk nižje na kosilo. Midva s fantom in našo deklico živiva čisto sama, prva babica je 150 km odaljena. Fant ima terensko delo, tako da sva punci v glavnem čisto sami. Ti povem, da je včasih kar hudo, ker sem čisto sama za vse in nisem niti 5 min prosta.
Zanima me, če je še katera taka, da nima v neposredni bližini taste in tašče, ter stare mame in sama poskrbi za vse.

Res je, to je najtežji poklic, čeprav mnogi ne verjamejo, marsikatera pa podtakne otroke vsakomur, ki jim pride prav. Kar nekaj jih – na žalost, poznam.
Hudo je, če so otroci prbl. enake starosti, tam je sploh težko brez pomoči. Ali pa obratno, morda se pa lažje zaigrajo med seboj.
Je pa ena velika razlika med vzgojo otrok včasih in sedaj. Včasih so dali otroka v koš in ga pustili ob robu njive, medtem, ko so ženske plele na njivi. Ali so se igrali zunaj pred hišami, plezali po drevju, se šli indijance in kavbojce…..
Sedaj pa je slika popolnoma druga. Moderna družina živi v hiši poleg ceste ali v bloku, stolpnici. Ni za pomisliti, da bi otroka poslal ven, da lahko ponarediš kako stvar, skuhaš, posesaš…. Vse je treba postoriti skupaj s otroci. Jaz sem pogruntala, da je najbolje, da zaposlim otroka tako, da mi pač “pomaga”. Imam potem manj dela s pospravljanjem, pa še na očeh ga imam. Poleg tega je tudi otrok zadovoljen in srečen, ker je s teboj in se čuti zaželjenega. Tako so bolj pridni. Bolj, ko jih pehaš v svoj kot, naj se igrajo ali jim prižgeš risanke in drugo – bolj ti radi ponagajajo. Potem je pa res hudo. Nasilje rodi nasilje in pri otroku še kontriranje, tako, da je krog zaokrožen.
Je pa včasih res težko ob vsem delu še gledati na otroka, se pogovarjati in mu biti na razpolago.
Povem vam skrivnost. Jaz jemljem zdravila proti depresiji in moram reči, da sem bistveno bolj sproščena in lažje premagujem vse težave in napore.
Če grem pa konec tedna z družino še na sprehod, zvečer pa z možem na pizzo., potem še kar peljemo nekako.

Tudi nimam nikogar blizu. Mož je pogosto službeno odsoten. Dva otroka, en v vrtcu, drugi star 11 mesecev. Včasih je prava kriza!

Poskusi biti malo manj zahtevna do sebe, pa bo šlo lažje.

Kuham zato, ker rada kuham. Še raje pečem.
Likam samo strogo nujne stvari (zelo malo). Če perilo pravilno obesiš in takoj zložiš, ne potrebuje likalnika – razen če nisi preveč pedantna.
Nakupujemo enkrat na teden – vsi skupaj.
Stanovanje ni nikoli popolnoma čisto – včasih je tako, kot bi udarila bomba. Velja pa pravilo, da mora biti do te mere pospravljeno, da si kdorkoli ne more zlomiti noge, če ga ponoči luna nosi (recimo mene). Torej obvezno pospravljene igrače.
Štrikam zato, ker rada štrikam in ker ne morem gledat televizije ne da bi nekaj vrtela med prsti (ker pa gledam TV v zelo majhnem obsegu, tudi naštrikam vedno manj).
Šivam – ja, tudi to je moj hobi.
Imam svoj vrtiček, ki bi se včasih najraje oplel sam, ker mora počakati na vrsto – svojo blitvo, korenje, bučke, začimbe, solato, sončnice in še kaj imam pa le.

V glavnem si ne belim glave s tem, kakšno imamo doma, pa vsi 4 delamo vse – nisem samo jaz tista, ki bi “skrbela za hišo”. Če v omari ni svežih gat, nikomur na kraj pameti ne pade, da bi bila za to kriva jaz … Takrat ugotovimo, da bi se morali spraviti na delo in gate iz košare čistega perila (ali pa še s štrika) zložiti in pospraviti v omare. A kdo? Vsi skupaj, je še zabavno zraven. Na začetku zamudno, ker so otroci bolj za zgago kot ne, sčasoma pa postane to rutina …

Pa še okrog gledanja v lonce … Sklepam, da ima te želje starejši … Naš dveletnik ob vikendih skoraj vedno “kuha” zraven. Iz kuhinjske krpe sem mu naredila predpasnik, vzame svojo posodo, svojo kuhalnico in meša bolj vneto kot “ta pravi” kuhar. Potem pa družno poskušamo kaj se kuha v “pravih” loncih in kaj v njegovih. Potem pa hvalimo na vse pretege …
Skozi igro (in ne samo odganjanje proč zaradi nevarnosti – na kar moraš seveda tudi paziti) lahko tudi sebi precej olajšaš življenje. Ko sem bila na porodniški (tudi z obema), pa sva z večjim večkrat skupaj “kuhala”, mali pa naju je opazoval z mojega hrbta (v nahrbtniku). Ja, kondicije imaš ob koncu porodniške za izvažat.

Izprezi malo in se osredotoči na najnujnejše. Kdo bo pa to opravil, če ti res pregoriš?

LPM

Ja, tudi midva sva z malčkom sama do pol pete popoldne. Dan si poskušava popestriti s sprehodi, srečamo se s kakšno kolegico, greva po nakupih, uživava na klopci v senčki, ali pa odprem forum. Ko zaspančka – pa vmes kaj pospravim, zlikam ali pa si samo privoščim čas čisto zase. Popoldne pa še skuham kosilo, za katerega mi tudi že zmanjkuje idej. Ja, je kar naporno, kakšen dan bolj, kakšen dan manj. Odvisno tudi od vremena. Če je dež nama ne ustreza – cel dan biti v stanovanju je kar kriza, v tejle vročini pa vse opravke in sprehode opraviva že bolj zgodaj dopoldne. Ker potem itak ni za dihat. Malo si oddahnem šele zvečer, po deveti, ko se ohladi in malček že spančka. Ampak ponavadi me tudi kar pobira od utrujenosti. Tako nekako nam(a) minevajo dnevi. Še vedno pa prehitro…
Lep dan, D.

Ko je bil moj najstarejši star leto in pol, je umrla tašča (moja starša sta umrla že prej) .V enem tednu smo morali dobit vrtec – hvala bogu za veze in poznanstva. Prva stvar,ki sem jo prijela v roke, ko sem drugič prišla iz porodnišnice je bila metla. Tretjič pa sem najprej spila kavico. Tast je bil star 80 let (zdaj jih ima 88),
nikoli ni pestoval niti svojih otrok, tako da je tudi vnučke redko pocrkljal. Zdaj že
bolj otroci pazijo nanj kot on na njih. Moj najstarejši ima zdaj 15 let najmlajša pa 8.
Oba z možem sva v službi (zadnja tri leta je mož sicer na bolniški).
Do lani smo imeli tudi krave in teličke pa je mož zbolel in imava samo še kokoši.
Tudi njive sva skrčila na minimum. Za nobeno stvar pa nisem sama – vedno sva oba z možem.

lp,lili

je naporno,vendar z dobro voljo gre.

pri nas je še težje:

živimo sami,nimamo pomoči tašče ali mame, tako, da kosila, večerje ali varstva na tak način ni. kuhamo, likamo, pospravljamo…. sami. oba hodiva v službo (moj urnik je OK – 7:30 – 15:30, možev pa…). včasih sem sama za vse tudi po cel teden – od nakupov, pospravljanja, kuhanja, čiščenja, rožic…. in moram reči, da je takrat ful naporno.

sicer pa, saj bo enkrat lažje!

Ja, se strinjam z vsem, kar ste napisale. Res je vcasih kriza, se posebej, ko se ti mudi in eden tecnari, drugi pa tudi. Takrat bi najraje poslala vse k vragu in se kam skrila, ali pa se jaz tecnarila. Se pa strinjam z Matejo, da moras delo prilagoditi otrokom in narediti najnujnese. Jaz imam na sreco studentko, ki mi pospravlja 1x na teden in tako vem, da bo vsaj 1x na teden posesano in pociscena kopalnica. Za kosilo kuham v druzbi: eden sedi na tleh in se igra, drugi pa pomaga, ali pa laufa po terasi in me gleda. Vecerjo pa pripravim popoldne, ko otroka spita (vsaj kar se da pripravit prej), ker je zvecer vedno kriza. Pometam in sesam tudi v druzbi: eno metlo jaz, eno metlo (ali sesalec) tamali. Roze zalivava v druzbi, na vrt po zelenjavo greva v dvoje, v trgovino itd. Otroci ko niso zaposleni tecnarijo, ce jih zaposlis ob sebi, ob svojem delu, bojo en cas pomagali, potem pa se zatopili v svojo igro in bos koncno prost da pohitis z delom. Tisto pa: “Pusti stat, ker ni zate”, ne gre najbolje. Takih del se enostavno ne lotim, ker vem, da bom imela takoj tezave.

Jaz se javljam: ena babica 130 km stran, druga pa samo 10, ampak jo vprežemo samo v nujnih primerih. Kosilo vedno skuham sama (včasih mož) in tudi vse ostalo postorim (ampak samo tisto kar je nujno). Mož je socer popoldne doma, a mi kaj dosti ne pomaga, ker hoče biti tamali (16-mes) samo pri meni, pa še z večjim (10 let) se moram učit. Zelo, zelo naporno, ampak saj ženske vse prenesemo.

LP, Tanja

Naša triletnica se sicer zelo lepo zamoti sama, ampak sesanje, ribanje kopalnic in likanje skupaj z njeno družbo še vedno odpade. Jaz drgnem, fant jo popazi. Obešanje perila, praznjenje pomivalnega stroja, ali pa hitro brisanje po tleh, to pa še gre. Tudi če sva sami. Kuhanje kosila? Težko, ker je že lačna, utrujena in sitna. Čez vikend jo spet zamoti fant, jaz kuham. Še sreča da čez teden midve prideva skupaj domov, fant pa naju pričaka s kosilom (turnus).

Če je potrebno temeljito čiščenje, gre k eni od babic za nekaj ur, midva pa noriva po stanovanju s cunjami. Ker imam vse za šivanje pri starših, greva skupaj tja. Oni jo pazijo, jaz šivam. In pomerim, če je potrebno. To se zgodi 4 – 5 x na mesec.

Bi pa bilo bistveno bolj enostavno, če bi že sedaj imeli nizkopritlično hišo. Zunaj bi se igrala, jaz pa bi likala ali kaj dela, pa bi jo imela vseeno na očeh. Ali pa brkljala po vrtu. Sedaj pa mora vsaj eden od naju z njo dol na dvorišče (smo v drugem nadstropju). Največkrat pa kar oba, ker se nobenemu ne lušta samo gospodinjit. Pa je bolj lušno, če smo vsi trije zunaj. Čez vikend pa tako odmeglimo vsaj za polovico dneva kam drugam.

Moja mati je alergična na ‘blokovske babe’, ko nimajo kaj delat, tako da lahko sedijo na klopcah pred blokom. Uganili ste, nikoli nista živela v bloku. Pa me je včasih skoraj prepričala, da so res. Ampak danes vidim, da so zunaj na klopi zato, ker 20 metrov stran skačejo njihovi otroci. Ker sem v bistvu tudi jaz taka, samo da nismo v pravem bloku.

Kuhamo, pospravljamo in pazimo otroka sami in je včasih res hudo. Sicer je čedalje boljše, ampak ko je bila stara pa eno leto, pa tam do dveh let, je bila pa večkrat resnična kriza.

Je pa res, da že 3,5 leta nisva bila v kinu, kolesarila sem v teh letih samo parkrat. Bila sva v povprečju na 1,5 žura na leto v tem obdobju. Nakupovanje (včasih je tudi to potrebno) sva sama brez otroka opravila samo cca. 6 x v 3,5 letih. Rolala sem pa, in tako, da sta se tamala in ati peljala s kolesom zraven. Preprosto se nama ne zazdi, da bi dala tamalo v varstvo vsako drugo soboto, midva pa na žur. Pa tudi preutrujena sva.

Sedaj si še lahko privoščimo, da smo veliko skupaj, ko pa bo na vrsto prišla gradnja hiše, bo pa imel fant z organizacijo toliko dela, da bova midve bistveno več sami.

Jaz imam v hiši taščo in tasta (oba sta še dokaj “mlada”) ter 15 km stran še moja starša (na žalost že kar “stara”).

Moram reči HVALA BOGU zanje. Vsi pomagajo kolikor se le da.
Sem jim zelo hvaležna za vse.

Ja resnično smo lahko SREČNI tisti, kateri imamo pomoč starih staršev, tega se zelo zavedam.

Lep pozdrav vsem

….hvala bogu tistim, ki imajo dobre tašče. Meni prav nič ne pomaga, da imam en štuk nižje taščo, ki se ponudi za varstvo tamalga enkrat na pol leta. Da bi med tednom, ko hodim v službo (noseča) kaj skuhala za kosilo, ni govora….. Še dobro, da imam tako dobro mojo mami, ki mi včasih skuha kosilo, dopoldne pa še pazi mojega sinčka. Res je zlata vredna!
Biti mama, gospodinja, kuharica… je res naporno, ampak saj kar nekako gre

lp

Jaz se nič ne pritožujem, smo v isti hiši z tastom in taščo, ki se hvala bogu ne vtikata v nas, tašča ni nikoli hodila v službo in ji je kuhanje kosila namesto službe, še ko je zbolela, sem morala skoraj na silo jaz skuhati, tako da sem že skoraj pozabila kako kuhati (čeprav sem doma celo srednjo šolo kuhala, ker je mami delala )

imam dva otročka, pričakujem tretjega, nam pa pogosto priskočijo na pomoč tudi z varstvom, če je treba (je pa res, da mož dosti pomaga pri delu tastu – ima manjšo kmetijo)

imamo se pa luštno, ker sta tamaučka skoraj ves dan zunaj, oba zelo zdrava, ta večji že v vrtcu, tamalega zdaj pazim jaz, ko sem na bolniški pred porodniško,

no ja, pospravljeno pa nimamo preveč, čeprav bo kdo rekel, saj ne kuha, bi se ji moralo stanovanje kar bleščati od čistoče…

Helena

Resda je najtežji poklic, ampak zame tudi najlepši (ne glede na to, da sva sami cele dni, nedelje pa imamo skupne).

Pozdravljeni!
Mi imamo pa naše babice in dedije oddaljene kar 3,500 km. Ja, tako je, mi smo tukaj sami, brez pomoči drugih domačih, zdaj šestčlanska družinica, vsak s svojimi potrebami 🙂 Jaz sem zdaj doma, odkar smo v tujini, tako, da je vseeno malo lažje, čeprav smo brez očija od 7-ih zjutraj do skoraj 18-ih. Sem bila pa tudi že sama doma (še v Slo.) s tremi otroci, dvema v vrtcu, enim v šoli, jaz pa v službi in to kar celih 6 mesecev, ko je mož šel pred nami v tujino. Vstajanje ob petih, otroke v vrtec, šolo, jaz v službo, potem pa domov, pa kosilo, ki ga otroci v vrtcu nikoli niso kaj dosti jedli, pa popoldan malo na zrak, večerja in otroci spat. Jaz pa na delo seveda… likanje, pranje itd. Ja, dobra “shujševalna kura” je bila to, bi jo bilo spet dobro ponoviti 🙂
LP! Vladka

Nimam nobenega blizu ( 130 km so daleč) vendar so mi pri starejši pomagali, kadar je zbolela, so jo čuvali, da nisem bila na bolniški, kar mi je pa tudi ogromno pomenilo. Te vsakodnevne zadeve pa že nekako porihtam. Sedaj imam pa zopet dojenčka, vendar je ta starejša punca že 13 let stara in sploh ne morem verjet koliko mi pomaga. Sploh nisem računala na kaj takega, ko sem bila noseča.Meni ogromno pomeni že to, če ji kupčka podre ali malo nosi, ko jo zvija. Očka je tudi v službi do 17 ali 18, tako kot pač sedaj večina tistih, ki hodimo v službo. Kaj bo šele takrat ko bom šla še jaz, sploh sedaj ne smem pomislit…

Se strinjam z Diano, definitivno najlepši poklic.

Tudi mi smo veliko sami, skoraj vse dneve, ampak gre…
Čas po službi je rezerviran za moja miškolina (2,5 leti in leto dni), za sprehode, čofotanje v bazenu na vrtu ali terasi, obisk igral, kmetije, konjev,…

Tudi za pospravljanje se obvvezno najde vsak dan čas (alergik in astmatik), se pravi sesanje, pomivanje, brisanje prahu.

Da o likanju in vsem drugem niti ne govorim;)
Tudi kuham sama, vsak dan. Da imata malčka toplo večerjo oz. pozno kosilo (sicer jesta v vrtcu).

Žal pa tudi sama nimam nikogar, ki bi mi lahko kadarkoli priskočil na pomoč;(
Tako, da se včasih, ko vsa sesuta obležim na kavču res vprašam, kdo bi vse to postoril namesto mene, če bi se meni kaj zgodilo…

Pa še 3 izpie moram narest;(( pa nimam pojma kdaj..

Miškolina sta pa vsekakor na prvem mestu in mislim, da je prav tako.

Hladen večer vsem;)

Zakaj je en otrok v vrtcu, če je mama doma?

Ko sem bila tretjič na bolniški in potem na porodniški, je starejši začel hoditi v prvi razre, srednja pa je hodila v vrtec. Kadar si je zaželela je ostala doma, vendar v glavnem si je želela v vrtec, ker je imela pač tam svoje “prjatlčke”.
lp,lili