Družina ali kariera
Jaz sem že ena od teh. Imam visoko izobrazbo in na kariero lahko kar pozabim. Ves čas sem se počutila manjvredno od vseh…vsi me tudi kar naprej sprašujejo, če sem kje v službi, če kje delam…ne vem več, kaj naj jim rečem. Saj vendar vedo, da sem doma! Odkar sem prebrala knjigo “Gospa, vi pa kar doma?”, se počutim boljše. Prej sem mislila, da sem res odpadnica.
Zanimivo, da si to vprašanje vedno postavljajo samo ženske. Moški se tega ne sprašujejo, oni imajo lahko družino in kariero! Žalostno. Kot bi bili še vedno v 19. stoletju!
Pametna ženska ni končala faksa, naredila magisterij ali celo doktorat, da bo potem lahko zgolj doma v vlogi mame, žene in gospodinje. Potrata časa za vse njeno šolanje.
Da ne pomislimo na to, kaj se zgodi, če tako ženko zapusti mož? Potem ostane sama s tremi ali štirimi otroki, v službo jo itak ne bo vzel nihče, ker se je v današnjih časih treba tekoče izobraževati pri svojem delu, ker se stvari hitro spreminjajo. V taki situaciji bo ženski najbrž žal, da ni na področju službene kariere v bistvu nič dosegla in da nima svoje samostojnosti oz. svojega denarja.
A seveda!
Moškim je vse dovoljeno… moški delamo vse po svoje… moški smo krivi!
Draga moja Danaja. Družina je zveza ženske in moškega, ki SKUPNO odločata…
Vsaka ženska si sama izbere svojega partnerja z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Če si je izbrala “slabega”, to zagotovo ni samo njegova krivda. Če se odločita za otroke (pa naj bo eden ali štirje), mož zagotovo ne more delati kariere, ker ga otroci potrebujejo ravno tako kot mamo. Še posebej če hočemo, da imajo “uravnoteženo” vzgojo.
Strinjam se, da je takšnih družin zelo malo. Ampak a smo za to krivi (samo) moški???
Ha, ha, Danaja, Tvoj komentar me spominja na misel: zakaj bi jedla – toliko dela s pripravami, nato gre energija za prebavo, nazadnje pa itak vse konča v kanalizaciji. Raje kar svežo solato vržem v školjko.
Normalno, da mi šola koristi, pa ne zaradi papirjev, ampak zaradi znanja in izkušenj, ki sem jih dobila v študentskih letih. Vem, da lahko čez noč postanem vdova, ali se usoda kakorkoli poigra z mano. Še vedno me je rešilo znanje in samozavest. Pametna glava je močno orožje, pa če priznaš ali ne. Gre za stil življenja, ne za papirje. Ta stil prenašam na otroke tako da jih učim cenit uk in vztrajnost, ne pa žuranje vsak vikend, kot to počnejo ženske brez vizije, kot si ti-Danaja, sklepam…
Morda bi se tudi jaz odločila, da ostanem doma, pa so pritiski okolice preveliki, da bi si to upala storiti.
Vsekakor pa bi si vsaka mamica morala odgovoriti na nekaj vprašanj, preden se odloči ostati doma:
Ali sem pripravljena živeti brez svoje plače, ki mi omogoča drobne razvade in relativno neodvisnost?
Ali bi svojim otrokom s samo eno plačo lahko omogočila standard, ki si ga zanje želim?
Ali sem doma samo zato, da kuham, perem, likam in pospravljam in sem 24 ur na dan na razpolago svojim otrokom in ali me to izpolnjuje?
Ali se mož strinja da živimo samo z njegovim zaslužkom, ali ga to obremenjuje?
Pa še kaj bi se našlo…
Veliko uspeha pri izbiri odločitve in sprejemanju posledic le-te!
Lep pozdrav
Snežinka,
dobro vprašanje.
Če bi se morala sama o tem odločati, bi si sigurno skušala najti odgovore na vprašanja, kot ti jih je zastavila Beba. Vsekakor pa bi pri tem upoštevala želje partnerja in možnosti kasnejše vrnitve na trg delovne sile, pa seveda možnosti varstva.
Predlagam ti, da se odločiš za kombinirano varianto, zaradi otrok in zaradi sebe.
Vsekakor pa mislim, da izobrazba ni ovira za status gospodinje, ampak je prednost.
Srečno,
Lara Ana
Prvič, če ostaneš doma, to ni za vedno (otroci zrastejo).
Drugič, napačno je vprašanja: družina ali kariera, za družino je potrebno izkoristiti pravi čas (materinstvo je biološko omejeno), za kariero pa je čas tudi po 35/40 letu.
Finance imava z možem skupne, torej se ne sprašujeva, kdo dvigne komu koliko denarja in za kaj.
Ne mene ne izpolnjuje samo gospodinjstvo in samo otroci, zatorej poskrbim še za drugo vrsto možganske telovadbe in sprostitve.
Kaj je standard – počitnice z avionom, 2 avtomobila, knjige, vikend, lastna hiša, nov mobitel, vodni sesalec, amc-posoda, tv s plazmo?
Nam trenutno ničesar ne manjka, res pa imata navadne punčke in ne babyborna, precej izposojenih oblačil in ne novih modnih znamk, igro v peskovniku namesto popoldanskih plesnih vaj ipd.
Zato, ker ne živim podobno kot ti, me označiš za tako, ki vsak vikend žurira? Nezrelo! Ti ne poznaš mene in jaz ne tebe. Izrazila sem le svoje mnenje o ženskah, ki ostajajo doma, lahko pa bi imele uspešno kariero. Na koncu tako ali tako ljudje živimo na način, ki nam najbolj odgovarja. Tebi pač odgovarja dom, otroci in mož, meni pa odgovarja partner, s katerim se imava rada, vsak je uspešen na svojem kariernem področju, dovolj pa nama ostane časa za stvari, ki naju veselijo.
Srečo imam, da me moj delodajalec ceni in spoštuje moje mnenje, že zaradi same plače, ki je precej dobra, ne bi ostala doma:)
Pekica, jaz se popolnoma strinjam s tabo. Izobražena mama vse dela drugače in zakaj ne bi imeli otroci najboljšega? Zakaj naj bi bile za otroke v polni meri primerne le neizobražene mame? Kar nekaj kil knjig in kilometrov sveta je treba prebresti, da veš kaj je za otroke najboljše. Ne samo ponudba BTC-ja ampak vse kaj drugega. Zakaj ne bi mama razsikovala v kuhinji, ustvarjala z otroki, če je umetnica? Ali ne zaslužijo naši otroci najboljšega? Toliko neumnosti so nam vtepli v glavo! Tako polni smo predsodkov o nevrednosti materinstva in tako grde besede označujejo najprej samo spolnost in potem tudi neželeni produkt spolnosti – naštepaš otroke, narediš mladiče…. Grozno! Jaz sem za možnost izbire! Vsi imamo možnost šolanja, potem pa naj izbere vsak(a) kar ji bolj ustreza – služba na polno, delno ali dom. Sedaj je vsaj nekoliko bolje za prva tri leta. Zakaj gledamo na mame, ki si upajo biti doma kot na manjvredne? Jim zavidamo? Verjetno? Drugače se ne bi ob to vsak spotikal! Prav je , da o tem pišemo in govorimo. Se vsaj koga prime.
Jaz počasi končujem porodniško za svojega tretjega škratka. In moja dilema – družina ali kariera- počasi prihaja vedno bolj v ospredje. Zdaj sem še doma, pa mi zmanjkuje časa. Imam še to smolo, da sem zaradi nosečnosti ostala brez službe (kajpak, zaposlitev za določen čas) in zdaj že iščem službo. Da si izboljšam izhodišče pri iskanju službe, poskušam končati magisterij, pa ne gre ravno pretirano hitro. Ob treh kričačih pač ne. Mi pa paše vsake toliko pogledati v študijske knjige in malo pognati sive celice v tek, da ne zakrnijo.
Najbolj bi mi ustrezalo ostati doma še kakšni dve leti, biti mama, počasi zraven dokončati ta magisterij, pa potem razmišljati o karieri. Nisem tak človek, da bi vse življenje bila zadovoljna v vlogi mame in gospodinje. Nisem pa tudi ne deloholik ali karierist. Jaz bi naslednjih 10 let delala za polovični delavni čas, imela bi še vsaj enega otročka, tudi kakšen študij bi si omislila.
Ampak to je moja želja. Realnost je drugačna. Upam, da bom dobila službo. In takrat verjetno ne bom mogla sanjati o polovičnem delavnem času. Spet bo to zaposlitev za določen čas. Ki bo trajala več let (če bom imela srečo). Dvakrat sem že izgubila zaposlitev zaradi nosečnosti (kdo bo podaljšal pogodbo nosečnici). Pa niti ni finančna plat tako problematična. Veliko hujše je pametovanje okolice. Najbolj sorodnikov. Da si danes ženska ne more privoščiti, da bo kar doma. Da je neodgovorno imeti več kot enega otroka, sploh brez službe za nedoločen čas. Če imaš tri pa si že čisto zblojen.
Meni se zdijo ˝čudni˝ ljudje, ki se zaradi kariere odpovejo otrokom. Vem, da si jih nekateri res ne morejo privoščiti, mnogim pa je to samo izgovor. Otroci pač prinesejo veliko, veliiiiko dela. In dejstvo je, da čez 10 ali 15 let ne bom več imela dileme, otroci ali služba. Takrat bo moja biološka ura odbila.
Življenja brez otrok pa si ne morem predstavljati. Kaj sploh počnejo ljudje brez otrok? Koga cartajo, lupčkajo, tolažijo. Svoj novi avto? Kdo jim daje občutek, da so najpomembnejši človek na svetu? Kuža? O čem razmišljajo čez dan?
Ja, nekatere je res težko razumeti…
Zakaj živimo???
Mnogi imajo danes težave že pri izbiri, katera misel je prava: “Jemo zato da živimo.” ali “Živimo zato da jemo.” Kako jih ne bi zmedle dileme, ki so še višje na stopnici razumevanja življenja – kot naprimer:”Delamo za denar za preživetje” ali “Živimo za delo in denar.”
Kdor pravi, da ne more imeti otrok zaradi finančnih težav, je lažnivec! Če prebiraš ta forum, imaš dovolj denarja, da si lahko privoščiš otroke. Poglej okrog sebe – pa sploh ni treba v Darfur, ker je tudi v Sloveniji dovolj revežev. Otroci ne rabijo toliko denarja; rabijo pa tvoj čas, pozornost in ljubezen.
Če se partnerja odločita za kariero, potem je morda bolje, da sta brez otrok. Upam, da jima bo denar omogočil zapolniti praznino.
Če se odločiš za otroke, jih imej veliko. Saj če hočeš vzgajati enega, lahko na “kariero” kar pozabiš. In če vzgajaš enega, je vseeno če zraven vzgajaš še enega in še enega in še enega… Samo bolj bodo vzgojeni, ker se bodo morali že med sabo dogovarjati in navajeti na red – za kar so edinčki najbolj prikrajšani – in manj bodo razvajeni, ker jim pač ne boš nudil naj-modernih-dragih igrač, ker se bodo naučili počakati na izpolnitev svojih želja, ker se bodo naučili (vsaj malo) skromnosti.
Res pa je, da vsakomur najbolj ustreza njegov življenjski stil. (Če mu ne, si je pač sam kriv, ker ga ne spremeni.) Enim služba in denar, drugim družina in otroci. Čez kakšnih 50 let bomo izvedeli, kdo je imel bolj prav.
Meni je vzor “preroška misel”, ki jo je pred leti čisto mimogrede izrekel eden od mojih takratnih sodelavcev:”Nisem še slišal za človeka, ki bi na smrtni postelji obžaloval, da je v življenju premalo časa posvetil svoji službi.” Morda pa bo kdo od teh ameriško-kapitalistično-deloholično-potrošniško-materialno-finančno-… zagnanih prvi.
(trikrat očka)
Čestitam vsem mamicam in očkom, ki s ponosom govorijo o svojih otrocih, ki jim dajejo svojo ljubezen, čas in pozornost. To je tisto, kar otroci potrebujejo. Za srečo ni potreben denar, z denarjem si tudi ni mogoče kupiti ljubezni in naklonjenosti otrok. Materialne dobrine so potrebne, toda pomembnejša je ljubezen. Čestitam mamici, ki piše, da se otroci igrajo z navadnimi punčkami in skačejo po peskovniku…
Ko bodo otroci odrasli, si ne bodo z žarom v očeh pripovedovali, kako super je bilo na plesnih ali na tečaju tujega jezika, ampak kako je dišalo, ko so z mamico ali očkom pekli piškote, se lovili po travniku, se smejali in raziskovali lepote življenja…
Zadnjič sem nekje prebrala, da si naj starši večkrat nadanemo “vesel obraz” in naj se razigrano veselimo in igramo z otroki, zaskrbljenost in resnost pa naj pospravimo zase. Otroci imajo radi vesele, vedre starše! Kaj pa nas veseli, kaj nas dela vedre in zadovoljne, pa ve vsakdo sam. Za nekoga je to kariera, za druge dom, za tretje kombinacija obojega. Pri izbiri naj ne odloča zgolj denar temveč prisluhnimo notranji želji: kaj nas bo osrečevalo. In potem bomo lahko dobri starši, če se odločimo za družino ali tudi za kombinacijo s kariero.
Lep pozdrav, bodite srečni s svojimi otroki in partnerji.
Ana (mamica dveh sončkov,)
Ni vrag, da ženska z dobro izobrazbo in malce iznajdljivosti ne bi našal službe, tudi če je bila deset let doma. Takšno razmišljanje, kaj bo če bo, je itak brezvezno. Kaj pa, če bi naredila dva faksa, magisterij, rodila dva otroka, se kljub temu maksimalno trudila tudi v poklicu, in pri 40. umrla? Brez veze. Živimo zdaj in tukaj. Jaz lahko rečem samo, da super, ker tako uživa, in res, da bi bila ta možnost dana vsem, moškim in ženskam.
>>> Življenja brez otrok pa si ne morem predstavljati. Kaj sploh počnejo ljudje brez otrok? Koga cartajo, lupčkajo, tolažijo. Svoj novi avto? Kdo jim daje občutek, da so najpomembnejši človek na svetu? Kuža? O čem razmišljajo čez dan?
Kaj takega! Na takšne besede oziroma razmišljanje pa moram odgovoriti!
Kako lahko nekdo sodi ljudi po tem ali se odločijo za otroke ali za kariero? Če Vas nekdo odloči za zblojeno (kot ste se sami izrazili), ker imate več otrok, se Vam zdi prav grozno. Ko pa sami razmišljate o tistih brez otrok, pa si dovolite soditi kar vse povprek! Češ, kaj ti ljudje v svojem življenju sploh počnejo. Oprostite, ampak takšno razmišljanje me prav dvigne. Meni je res vseeno, če ima nekdo otroka, ali pa ne, glavno, da je zadovoljen s svojim življenjem.
Očitno Vam, gospa trikrat mamica, resnično manjka sposobnosti, da se vživite v koga drugega. Ker si očitno ne znate predstavljati, kaj počno drugi, ki so brez otrok. Ne vem, ali Vi ničesar ne počenjate, kar nima veze z Vašimi otroci??? Ali nimate normalnega razmerja s partnerjem??? Sprašujete se, o čem ljudje brez otrok razmišljajo čez dan. Ali Vi razmišljate samo o svojih otrocih, ali kaj? Očitno menite, da je samo Vaš način življenja pravilen. In predvsem EDINI pravilen.
Pa lep pozdrav vsem!
Čisto se strinjam s terry. Nekateri so si izbrali tak način življenja, drugi drugačnega. Nekdo, ki ima 5 otrok, ni prav nič bolj pomemben in več vreden kot nekdo, ki otrok nima. Človeško življenje je neprecenljivo, pa če ima ta človek otroke ali ne. Tudi smisel življenja vidimo ljudje različno. Nekateri ga vidijo v rojevanju in v skrbi za otroke, drugi ga vidijo v znanstvenem raziskovanju ali v svoji karieri, npr. kuharja ali pa univerzitetnega profesorja, saj ni važno.
Tisti brez otrok imajo svoja bolj ali manj kvalitetna življenja, prav tako kot tisti, ki otroke imajo. Da bi zviška gledali na drugačne od sebe ni ravno lepo niti pravilno.
Pri nas pa je zadeva malce obrnjena.
Imamo tri otroke in sožitje treh generacji pri hiši. Organizacjisko dopoldan družina zadeva deluje z pomočjo stare mame. Žena dela za sramotno majhno plačo delo ki ga celo telesno teško zmore. Brez sledu moškega šovinizma sem ji predlagal da naj ostane doma. Z finančnim vidikom se ne obremenjujem, najprej ker ne zaslužimo tako malo, po drugi strani pa ker denar ne odtehta. Edino kar je zares zamujeno je vsek dan ki ga ne preživiva z otroki. Starši, predvsem mamice poskušajte se otresti “pametnih” nasvetov in poglejte resnici ” otroku” v oči in si odgovorite kaj res potrebujete
Vsem emancipirankam pa še enkrat povem da bi bil , če bi se zadeva pri nas obrnila tako da bi žena lahko preživljala vse nas, prev zagotovo ostal doma ob družini.