težka odločitev
Pozdravljeni!
Že pred časom mi je prijateljica pripovedovala o neki mladi nosečnosti- gre za od še ene prijateljice sestrično. Pa pustimo to. Skratka, dekle naj bi imelo 18 let, zanosilo, starši že pripravljeli vse za ohcet- prihajajo iz vasi, in je bilo torej že kar čas za družino. Pa so tej mladi nosečnici na UZ nekje v 3 mesecu našli prirojeno napako- namreč ta otroček je imel eno rokico dolgo do komolca, potem pa ni bilo več nič, ne okostja… Drugače vse uredu. In to je bila največja zdaj največja tragedija na vasi, in na sploh. In so domači ugotovili, da bi bil le preveč drugačen, odstopal bi od drugih,pa še tako mlada sta, denarja tako ali tako nimata… (ampak prvotno je bilo že vse zarisano- poroka, življenje pri starših od enega,pa tako napreje); skratka bilo je vprašanje, nadaljevati sicer normalno nosečnost ali končati to življenje, ki po njihovo nima prihodnosti.
Torej stvar je sledeča- padla odločitev za splav v nekje dobrem 4 mesecu, le ena (ta glavna) porodnišnica jih je sprejela in zdaj baje že 2 dni rojeva. Dali so ji popadke, ampak svar se ne pospešuje ravno.
Kruto. Boli. Verjetno to nesojeno mamico še najbolj.
Tudi sama sem noseča, poznam strah, da bo z otrokom vse uredu, da se zdrav rodi,… kot vsaka mati. Ampak, kaj bi ve naredile v takem primeru?
Jaz mislim, da je vsak zdrav otrok normalen, le da se na zunaj razlikujejo, tako so temnolasi, beli, črni, eni pač se pa rodijo z telesno napako. Tak človek še zmeraj dela, živi; znanost in medicina pa tudi takim stojita ob strani in so izdelali proteze. Jaz mislim, da je kritično gledano na take ljudi, kot rasizem. Ja pač imajo pa drugačne življenske izkušnje, so pa bolj vešči z drugo roko. Tako, kot slepi , ki imajo zelo razvit sluh.
Življenje nas vse preizkuša. Na tak in drugačen način. Na nas pa je, da se uspešno prebijamo skozi, in bogatimo izkušnje.
Lepe praznike vam želim!
Tudi jaz sem se bala, če bo z mojim otročkom vse v redu, ampak nisem šla delat nobenega testa prej, saj sva z možem rekla, da ne glede na to kakšen bo, je najin in ga bova imela najrajši na celem svetu. In sedaj, ker sva zaupala imava čudovito hčerko (popolnoma zdravo), ki je največji čudež na svetu in ji to tudi vsak dan poveva. Molim pa za to punco, saj je po moje ni večje bolečine na svetu, kot se ločiti od svojega otročička.
Draga Tea
Tudi mene je tvoja zgodbica pretresla,amak dvomin, da je to čisto tako kot si napisala. A zakaj?
1. Ker ženska do 6.meseca nosečnosti ne rodi, ampak opravi splav, bodi si spontan ali pa načrtno sprožen.
2. Ker dvomim, da lahko traja splav dva dni…..
3. Ker splav opravijo b.p., če resnično ugotovijo, da je z zarodkom nekaj narobe, torej jaz dvomim, da gre v tem primeru, za t.i. razlog-manjkajoča rokica…., oz. za splav zaradi napake na zarodku,
4. Ker se mi zdi, da je šla tale zgodbica že čez preveč usta, preden je prišla do tebe, da bi lahko vse držalo
5. Ker je bilo tudi zdravstveno osebje že tolikokrat kritizirano v javnosti, da dvomim, da bi si privoščili takšno početje
6. Nenazadnje sem pa tudi sama z vasi in vedi, da dogajanje na vasi ni čisto takšno ko je bilo v času Visoške kronike, oz. kot si ti predstavljaš in to je tudi ena od potrditev, da si mal naivna in zgodbica verjetno ni čist takšna kot opisuješ.
Pa brez zamere draga Tea.
Ja, tudi jaz sem noseča in tudi mene je strah, da z mojim otročkom ne bo vse v redu. Vsak dan posebaj molim, da se razvija normalno in da je z njim vse v redu. Ne vem kaj naj rečem? Razumem in spoštujem ljudi, ki se odločijo, da z težko prizadetim otrokom ( s tem mislim predvsem mentalno zaostalim ), ne bi mogli živeti in seveda tudi take, ki se za ta korak kljub vednosti odločijo. Sem mnenja, da so to hude življenske preizkušnje, za katere vesta le bodoča starša in v vsakem primeru preživljata pekel, ko se morata odločiti za ali proti. Mislim, da posamezniki nimajo pravice v to kakorkoli posegati, še manj obsojati. To so res težke zadeve! To je moje mnenje!
O konkretni zadevi pa razmišljam tako: Žalostno, da so odločitev prinesli drugi in ne v popolnosti starša tega ubogega otročka. Ne vem sicer zakaj sta dovolila da o tako pomembni zadevi odločajo drugi in verjamem, da bi si mati mogoče v drugačnih okoliščinah tega otročka želela rodit saj kot rečeno to ni taka napaka, ki se je ne bi z leti dalo popravit in vsekakor ni napaka, ki bi vplivala na kvaliteto otrokovega razvoja. Ne vem težko sodim o drugih in tudi nimam te pravice, a vem, da bi sama takega otroka sigurno obdržala in se trudila, da mu omogočim kar najkvalitetnejše življenje. A kot že rečeno je to le MOJE mnenje in moj pogled na te stvari.
Vsem mamicam in vsem bodočim mamicam želim zdrave otročke, lepo in kar se da nestresno nosečnost in zdrave dojenčke. Lepe praznike vsem! V.
Kot sem omenila, sem za to slišala pred dobrimi 3 tedni, sedaj pa definitivno mora roditi, ne splaviti. kar sam pomeni da je že toliko noseča- za sebe vem tedne, za njo pa se omenja 4-5 mesec. Je pa res da ni 4-5 mesecev pri vseh isto- eni upoštevajo lunarne, drugi te nosečniške mesece. Torej je v resnici noseča mal nad 20 tedni, ko mora roditi, ko se ne opravlja več splav. Saj tudi po amniocint…. ko moraš čakati 3 tedne, pa se odločat, če je ptrebno, je že tudi treba roditi. Žal pa se dogaja v resničnem življenju, verjeli ali ne.
Najprej… roditi takšnega otroka ali ne… ne vem, to mora biti odločitev OTROKOVIH STARŠEV!, če že koga. Iz zgoraj napisanega pa razumem, da je bila to nekakšna “skupinska” odločitev sorodnikov. Imeti otroka, vendar biti toliko nezrel, da se ravnaš tako, kot ti to narekujejo drugi?
Pa še to – kadar gre za pozno odkrite nepravilnosti, obolenja ali bolezni, potem dejansko splav ni več splav, ampak sprožijo porod. Seveda z vnaprej znanim izidom. Žal. (moja sodelavka je “splavila” – po terminu, ki velja za otroke, ki pridejo na svet toliko prezgodaj – pa je deklica zdaj stara toliko kot moja – 5,5 let. Na dokumentih iz bolnišnice, ki mi jih je pokazala pa piše, da je šlo za spontani splav?????????)
Lp, Yo
Žalostna zgodba. Poznam kar nekaj ljudi, ki imajo kako telesno hibo, pa polno živijo in se odlično vključujejo v družbo. Je pa splav odločitev posameznice, čeprav huda odločitev. Upam le, da se je dekle tako samo odločilo in ne pod pritiskom drugih, kajti še huje ji bo sicer živeti ob misli, da deteca ni več. Jaz imam deklico s prirojeno napako. Izvedela sem ob porodu. P o operaciji bo takšna, kot vsi drugi. V vsakem primeru bi jo imela, zdaj, ko jo poznam. En nasmeh in objem, pa sem najsrečnejša mamica. Lep pozdrav vsem in srečno.
Meni se tudi zdi zgodbica iz neke TV nadaljevanke. Ej…saj nismo v srednjem veku, da bi cela vas odločala o tem, kaj se bo zgodilo.
V prihodnje pa takole zate TeaB. zgodbice od ust do ust ??? saj veš kaj na koncu ven pride. Poleg tega pa je to nesreca za starsa in ce bi jo slisala jaz, je prav gotovo ne bi dala se na internet.
Če bi se meni na UZ pokazala taka napaka..bi se odločila za splav. Pravico imam do zdravega otroka, brez telesnih hib in pravico se imam odločiti za to, da takega otroka ne sprejmem. Taka bi bila moja odločitev.
Sama imam enega zdravega fanta, sedaj pa sem drugic noseca. Ker sem stara ze 36 let, sem sla delat dodatne teste, da se mi ne bi zgodilo, da bi rodila prizadetega otroka, moznost tega pa se z leti veca. No, in test THT je pokazal povecano tveganje na Downov sindrom, zato sem sla se na AC. Ko sem cakala na rezultate, sva bila z mozem trdno odlocena, da ce bo kaj narobe, gremo v splav. To pa iz vec razlogov:
– sebicnost, ker imava ze enega zdravega otroka in imava raje samo njega kot pa se kaksnega prizadetega
– smatram, da bi tak otrok zelo trpel, predvsem pa z njim njegovi blizji
– govorila sem z eno sestro, ki mi je povedala, da ve za dva primera, ko so se kljub pozitivnemu testu odlocili imeti otroka in sta sla potem starsa narazen, ker je to velika preizkusnja
Res pa je, da je bilo pri meni potem vse O.K. in si ne predstavljam bolecine, ce bi se morala res odlociti za splav.
Mislim, da je v primeru, ki ga opisujes, tudi najboljsa ta resitev, saj sta oba se zelo mlada in imata pravico do zdravega otroka. Zelo pa je narobe, ce so se za to odlocili drugi namesto njiju.
Vsak otrok je Božji dar, to veste. Jaz ne bi tako slepo zaupala ultrazvočnemu izvidu. Moji kolegici so “strokovnjaki” odsvetovali otroka, ker ima prizadetega brata – češ, tudi tvoj otrok je lahko prizadet, pa ima tri popolnoma zdrave in krasne otroke. Na ultrazvoku pa so za dva ugotovili vodenoglavost… Ne prenaglite se in imejte radi svoje otroke…
Zbodla me je pripomba: Pravico imam do zdravega otroka. A res? Kje pa to piše? In če otrok kasneje hudo zboli ali se poškoduje – bo še vedno vaš, ali ne. Seveda si vsi želimo zdrave otroke, ampak v življenju se lahko zgodi marsikaj hudega.
Ne bom se spuščala v debate kaj narediti v primeru, če ti povejo da bo otrok prizadet. Vsak se pač odloča po svoji vesti in zmožnostih. Sama sem bila v podobnem položaju – pa sem se odločila, da otroka donosim – čeprav je kmalu po rojstvu umrl. Vendar, poudarjem – zame osebno je bilo tako najbolje. Gre pa gotovo za zelo težke odločitve in kakor koli se starši odločijo potrebuejo podporo in razumevanje.
jaz bi samo podprla teoB v dejstvu, da gres v 4-5 definitivno “rodit”, ce se odlocis, da otroka ne bos obdrzala. za klasicen splav je prepozno-res pa je, da temu vsi (laiki) recejo splav, ker je pac umetno sprozeno rojstvo.
bila sem namrec sama na tem. zaradi povecane nuhalne svetline sem sla delat amniocentezo. tri tedne cakanja na rezultate je grozno! to e je dogajalo v 4-5 mesecu nosecnosti. pred amnio so me zdravniki natancno poucili: ce mi rezultati amnio ne bi bili vsec in bi se odlocila, da otroka ne obdrzim, bi ga sla rodit (prav nihce ni govoril o splavu).dali bi mi hormon za odpiranje in umetne popadke. in ker je plod (tako govorijo zdravniki) se zelo nezrel in brez lastnih popadkov, bi lahko rojevala tudi dan, dva. otroka ti potem niti videti ni treba.
si predstavljate to grozo?? tisti trije tedni so bili najbolj mucni v mojem zivljenju. ko te vnaprej pripravijo na grozo, ki je potem najverjetneje sploh ni!!!! in o tvojem otroku govorijo kot o plodu…brezosebno.
seveda je bilo potem vse ok, trije tedni skrbi zaman in brezveze. danes imam popolnoma zdravega 4 mesecnega fantka!
pa se nekaj o ultrazvoku: moji prijeteljici so ga delali, morfoloski uz, nekje v 24. tednu. pokazal je, da otrocek ne bo imel prstov na desni roki. ona se je vseeno odlocila, da otroka obdrzi (JASNO), ceprav so ji namignili, da ga lahko odpravijo (spet te krute besede). rodila je hcerko, ki je imela vse prstke na obeh rokah (ginekolog iz uz-ja pa nos do tol od presenecenja, ko mu je sla povedat). toliko o tem, da se tudi oni motijo!!!
v preostanek zgodbe se pa jaz ne bi vtikala, ker menim, da je hudo zasebna zadeva.