Gimnazija brez fizike
1. GIMNAZIJA MOSTE ALI AŠKRČEVA GIMNAZIJA (če si zadosten, dober greš sem). 3 in 4 letnik narediš pravdobro, in imaš velike šanse za na fakse!!
2. EKONOMSKA GIMNAZIJA IN TEHNIK NI FIZIKE, 2LETI JE PA KEMIJA, SAM JE V IZI. V OŠ SEM JO IMELA 2, NA EKONOMSKI PA 3 ALI 4.
3. OBSTAJA ŠE GIMNAZIJA LJUBLJANA (za to pa ne vem kako tezka je)
Kakšne pravljice! Če si zadosten v OŠ, greš na Aškerčevo in tam si prav dober, kajne? Ker tam itak ni treba nič znat, kajne? Ker maturo narediš kar mimogrede, brez znanja. In se potem lahko vpišeš na vsak faks in si odličen študent, ne?
Moje mnenje: kdor je v OŠ zadosten, nima kaj iskati v gimnaziji. Bližnjice preko nezahtevnih gimnazij z nič znanja pripeljejo do šoka pri maturi. Matura je enaka za vse. In znati je treba, če jo hočeš naredit.
Študij pa sploh ni za vse. Samo za najboljše. Žal. Tako pač je.
Od kod ti ideja, da ima She ponižujoče mišljenje o tistih, ki niso na gimnaziji? Gre za dejstvo, da zadostni učenci v OŠ nimajo kaj iskati v gimnazijah. To ni nobeno poniževanje. Poniževanje je otroka siliti na gimnazijo, če še v OŠ komaj zdeluje. Ker se otrok potem sreča z nalogami, ki so zanj pretežke in doživlja hude frustracije. Le zakaj, če mu ni treba?
Nisem razumela tvojega posta kot pritoževanje nad She, ampak kot ugotovitev, da se v današnji družbi vsi nekako zmrdujejo nad tistimi, ki niso v gimnaziji. Prav tako uspešen je lahko dijak, ki konča kakšno drugo šolo, posebno, če najde poklic, ki mu je pisan na kožo. Sploh pa mislim, da se osnov nekega poklica naučiš tako, da rasteš z njim. Vsaj po moje je mnogo bolj uporabno znanje tistega univerzitetno diplomiranega strojnika, ki je šel skozi srednjo strojno šolo in potem nadaljeval študij (recimo s petim predmetom na maturi), kot od nekoga, ki v času gimnazije ni videl niti enega vijaka. Seveda pa je lahko pri čisto abstraktnih znanjih drugače. Pravzaprav pa, zakaj bi morali vsi študirat? Zakaj ob nekoliko nižjih sposobnostih porabiti ves čas in energijo, da se komaj prebiješ skozi gimnazijo in študij in pri tem pozabiti na marsikaj lepega v življenju?
Ej, hvala, ker si pojasnil-a namesto mene. Zelo dobro povedano. Točno tako mislim tudi jaz.
Mogoče me je tema vznemirila, ker pravkar doživljam nekaj podobnega v naši širši družini: 2. letnik gimnazije (vpis na željo staršev), prezahtevne za povprečne sposobnosti, popolna odsotnost vztrajnosti, volje in discipline, zbirka nezadostnih , kljub inštrukcijam, posledično zatekanje v bolezen in špricanje, zelo verjetno letnik ne bo pozitiven. Starši ne sprevidijo, kje je problem, saj že napovedujejo ponavljanje letnika kot rešitev.
Kaj pa naprej? Nekako potiskanje do mature, ki pa bo seveda usodna, saj tam brez znanja ne gre. Pač še nekrat ali dvakrat na maturo. In potem? Z zelo verjetno silno skromnim izkupičkom točk nov problem – kam se sploh vpisati? Pač nekam na silo , tam pa se najhujše šele začne! Nekdo, ki si v gimnaziji ni pridobil delovnih navad in res delal, se ob vstopu v študij šele zares sooči s težavami. Tam pa ni inštrukcij, tam si sam. Ker pa gre tudi tako, da pač pogojev ne narediš in ponavljaš in potem pavziraš ( ker starši nočejo priznati, da so ga polomili, pri tem veselo sodelujejo ) – in leta tečejo, in diplome od nikoder….
In potem seveda nekega dne le obupajo, sledi borza, a glej ga zlomka – človek nima poklica! Za gimnazijske maturante se zelo težko kaj najde.
Potem pa jok in stok.
Poanta? Pravočasno ( ob vstopu v srednjo šolo) pošteno presoditi otrokove sposobnosti in če so podobne zgoraj opisanim, se je pametneje odločiti za šolo, ki se zaključi z zanimivim poklicem, vsem udeleženim pa se prihrani ogromno energije, frustracij in bolečin.
To kar piše She je strašna resnica današnjega šolstva. Vsi in vse je tempirano na GIMNAZIJO. Od učencev, učiteljev in predvsem staršev.
Srečen je lahko otrok, ki ga starši podpirajo v njegovih željeh primernih njegovim sposobnostim in ne izživljajo nedokončane šole na plečih otrok ali ” zaradi sosedov “.
Vsakodnevno pa me moti povzdigovanje gimnazije in s tem posledično se tudi mladi gimnazijci obnašajo do ” ostalih “.
Ker pri nas sta samo dve stopnji – gimnazija in ” ostali “.
Marsikateremu lenuhu, katerega intelektualne spsobnosti dosegajo ali presegajo sposobnosti piflajrev eminetnih gimnazij, se v šoli odpre šele v srednji šoli. Tako, da ni ravno na mestu trditev, da otroci niso sposobni za v gimnazije. Ker pa je danes šolanje otrok predvsem stvar njihovih staršev in njihovih predstav, je tako, kot je.
Matura je res havalabogu za vse enaka, iz zadnjih v medijih objavljenih podatkov pa se tudi dobro vidi, da boljših gimnazij pravzaprav ni! Razlike v povprečnem uspehu na maturi so namreč le eno ali dve točki! In od uspešno opravljene mature do diplome je še zelo, zelo dolga pot. Pot, ki jo ponavadi laže zmorejo tisti, ki so bolj samostojni in ki jim ne v osnovni ne v srednji šoli očki in mamice, pa tudi učitelji, venomer ne stojijo za ritjo in jih ‘terjo’, navkljub ‘samo’ pravdobremu ali celo dobremu uspehu.
Ker pa srednja šola ni samo čas učenja, pač pa predvsem čas najbolj intenzivnega učenja socialnih veščin, prevzemanja odgovornosti, je še kako pomembno, da ima najstnik tudi za to dovolj časa. Ne pa da se zna pogovarjati samo in izključno o šoli in da se njegovo in življenje njegovih staršev vrti samo okrog tega, kakšne lepe ocene ima in kdaj bo kaj vprašan.
Te moram popravit, tu pa nimaš prav…odvisno je od otroka in njegovega odraščanja…imela sem tri sošolke, ki so bile v OŠ zadostne in so se vpisale na gimnazijo, kjer ni bilo omejitev…pa so vse tri končale gimnazijo, naredile maturo…ena je diplomirani ekonomist, ena je doštudirala socialno delo, ena pa je gradbeni inžiner, vse so pa stare 26 let…v OŠ so bile lene in imele krizo najstniških let, v srednji šoli pa so se porihtale in pridno začele učit…
Ni nujno, da lenobe iz OŠ ostanejo lenobe celo življenje…res pa je, da so posamezniki, ki imajo težave z učenjem, ampak taki si ne bodo drznili na gimnazijo…pa sama sem končala gimnazijo in tudi ni tak bav-bav…na faksu se začne veselica, pa še to se da, če se pridno učiš…
ja- okrog gimnazij so večne polemike: ta in ta je lažja, ta je težja…dejansko pa vsi morajo čez maturo, ki je za vse enaka….pa vendar se tudi tukaj pojavljajo razlike: ne v vsebini mature pač pa pri profesorjih- le ti na eni šoli človeško pomagajo dijakom ( vem za ustne dele, ko so profesorji svojim dijakom povedali, da bodo na mizi kupčki in sicer štirje: prvi kupček prvi letnik,drugi drugi…itd…izvlekel si seveda dva vprašanja-naučil pa tisti letnik, ki ti je bolj “ležal”…)..In na drugi strani vem za primere, ko profesorji, katerih predmet ni na maturi na vsak način poveličujejo svoj predmet, dijaki pišejo tik pred maturo test- vseh štirih letnikov gimnazije….Ko se dijaki tako ali tako pripravljajo na maturo, jih morijo še s takim…
S kakšnim uspehom v gimnazije je pa stvar posameznika: nekdo res lahko gre z dobrim uspehom OŠ v gimnazijo- pa “ga bo tam srečala pamet” ali pa se “mu bo odprlo” in bo lepo naredil, drugi pa lahko z oličnim uspehom OŠ v gimnaziji pade (pač sistem, da se mu v OŠ ni bilo treba trudit..)…
Ne pa otroke na vsak način silit v gimnazije- kot je napisal nekdo zgoraj..Vsak je lahko uspešen v življenju in eno lep rek mi je poslal zadnjič prijatelj:
“Ni uspel, kdor je uspešen- uspel je, kdor je srečen!” (Kerševan R.)
Lepe praznike vsem….
Dovoli nekaj pripomb:
– povprečno bister otrok v OŠ ne more biti zadosten, pa če je še tako len, ker je snov nezahtevna in se jo da z malo učenja hitro naučiti
– govoriš o izjemah ( tvoje tri sošolke), jaz sem govorila o povprečju!
– lenoba v OŠ večinoma generira lenobo v srednji šoli, zelo redko je obratno
– ni nujno, da lenobe ( ali manj sposobni otroci) oz. otroci brez volje do znanja in brez ciljev kasneje v tem stilu nadaljujejo, je pa res, da večinoma to velja, se ti ne zdi?
– tvoje razmišljanje je balzam na rane staršev neuspešnih otrok in (večinoma) prazno upanje – se mu bo odprlo kasneje…
Ti si pa res nisi dobro prebrala mojega posta…jaz nisem govorila o vseh, ampak sem govorila o tem, da možnosti so in ni pravila…posebej sem to povedala z začetnim stavkom, odvisno o otroka in njegovega odraščanja…imaš pa take primerke, ki jih imenujemo uporniki, ki znajo pa nočejo iz principa odgovarjat, ker so v neki pubertetniški fazim ki jo nihče ne zna pojasnit…ena izmed teh sem bila sama v 1. letniku gimnazije (čeprav sem bila odličnjakinja iz OŠ, s zoisovo štipendijo), ker so mi šli učitelji in šola na živce (bila sem v neki čudni fazi odraščanja, ki sem jo seveda potem odpravila)…ni to balzam za starše, ker najlažje je reči, gospod oz. gospa vaš otrok je pač nesposoben, sprijaznite se s tem…to ni način…starši se morajo z otroci pogovarjat in ugotavljat zakaj so v šoli neuspešni, ne pa kr po ocenah sklepat, aja moj otrok pač ni sposoben, ker ni vedno temu tako….
Ne vem zakaj vsi tolko komplicirate okoli mature, ki je adijo lahka.. Če si kakorkoli migal v gimnaziji, se pač učil ko je bil test, ne pa da si ga preplonkal, kako stvar tudi razumel, maturo narediš brez učenja..
Seveda če ti je dol viselo vse čez vsa 4 leta, se skozi vlekel s popravci pa totalna tema pri predmetih, valda da ne narediš..
Moja osebna izkušnja (pa kolko sem se s kolegi pogovarjala): ko sem dobla pred sebe maturo iz matematike, ki sem jo mela skozi vsa 4 leta koooomaj 2, sem mislila da se nekdo iz mene dela norca,kr je bla lažja od vsakega testa ki smo ga pisali v 4 letih..
AMPAK, da se nebo kdo obešal na moje besede: Je treba 4 leta vsake tolko malo pomigat..