Starševstvo in vzgoja

Odgovarjajo: mag. Nataša Durjava, EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka • prof. Andreja Vukmir, spec. zakonske in družinske terapije • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Strah pred "dojenjem"

Default avatar
Punce pozdravljene,

razložite mi stvar ali dve.

Kar naprej berem, da je katero, ki je pred prvim rojstvom: strah, da ne bo imela dovolj mleka, da jo je strah, da otrok ne bo hotel vleči, da jo je strah, da bo mleko usahnilo čez noč, da jo je stah, da ji sestre ne bodo pokazale kako dojiti, da bo... in jim njihove mame že vnaprej povedo, da ne bo nič, ker tudi one niso nič dojile.

A ni to nek psihični pritisk, ki si ga ustvarjamo same? Jaz nisem mislila nič komplicirati, kljub pritiskom družine, ne bom kupila flašk in adaptiranega mleka in tega in onega, ker bom poskusila dojiti. In se s tem ne obremenjujem.

Me pa zanima pri izkušenih mamicah, ki ste mogoče imele ta strah, kako se je stvar potem razpletla oz. je res bilo tako, kot ste se bale ali kot so vam napovedali?
Kašno je vaše mnenje o tem strahu na splošno?

Jagoda
Default avatar
Čim manj strahu! Verjemi v to, da bo vse dobro steklo. To je moje mnenje. Meni je zelo veliko pomagala knjiga Dojenje in materinstvo iz srca. Krasna knjiga, prijateljica mi jo je podarila in ji bom hvaležna do konca. Med nosečnostjo, ko sem jo brala, se je v meni porajal tako prijeten občutek. Prav želela sem si, da bom lahko čimprej dojila.
Klavdija
Default avatar
Hoj, Jagoda, daj pridi naslednji mesec (tretja sreda v novembru) na srečanje LLLI! Vem, da je LJ. malo daleč zate, a je luštno, pa se izvedela boš zelo veliko.

Sama nisem imela ne flašk, dudo je šel kasneje kupit očka, tudi adaptiranega mleka nisem imela doma. Če bi ga res nujno rabila, ga imajo v vsaki lekarni. A ga nisem. Ja, mislim, da ta STRAH izvira iz negotovosti mamice v sposobnost biti mama. Pa saj to ni nič takega - je presneto naporno, čudovito, boleče, težavno, ljubko, prijazno, jokajoče in smejoče... Znamo biti mame, znamo otroku nuditi najboljše, kar mu lahko....
Mene je strah postalo pravzaprav šele zdaj, ko je moj otrok že svoje osebnost, ko ga lahko v površnosti kdaj narobe usmerim, narobe reagiram, ko je vsak dan moja potrpežljivost na preizkušnji - mimogrede danes je šel v pižami v vrtec...

Draga Jagoda, menim, da je tvoja odločitev pravilna. Pritiski družine pa bodo se počasi zmanjšali, ko boš ti samozavestno pokazala, da zmoreš. In res zmoreš. Vse znamo biti prečudovite matere, ki delajo napake, pa se zavedajo, da se zaradi tega ne konča svet...
Želim ti lep dan (koliko imaš še do konca?)
Tinkara
Default avatar
Hoj, Jagoda, daj pridi naslednji mesec (tretja sreda v novembru) na srečanje LLLI! Vem, da je LJ. malo daleč zate, a je luštno, pa se izvedela boš zelo veliko.

Sama nisem imela ne flašk, dudo je šel kasneje kupit očka, tudi adaptiranega mleka nisem imela doma. Če bi ga res nujno rabila, ga imajo v vsaki lekarni. A ga nisem. Ja, mislim, da ta STRAH izvira iz negotovosti mamice v sposobnost biti mama. Pa saj to ni nič takega - je presneto naporno, čudovito, boleče, težavno, ljubko, prijazno, jokajoče in smejoče... Znamo biti mame, znamo otroku nuditi najboljše, kar mu lahko....
Mene je strah postalo pravzaprav šele zdaj, ko je moj otrok že svoje osebnost, ko ga lahko v površnosti kdaj narobe usmerim, narobe reagiram, ko je vsak dan moja potrpežljivost na preizkušnji - mimogrede danes je šel v pižami v vrtec...

Draga Jagoda, menim, da je tvoja odločitev pravilna. Pritiski družine pa bodo se počasi zmanjšali, ko boš ti samozavestno pokazala, da zmoreš. In res zmoreš. Vse znamo biti prečudovite matere, ki delajo napake, pa se zavedajo, da se zaradi tega ne konča svet...
Želim ti lep dan (koliko imaš še do konca?)
Tinkara
Default avatar
Pozdravljena!

Mene je bilo pred porodom dojenja strah. Bala sem se kako bo. Za porod sem vedno mislila, da bom ze zmogla, dojenja sem se pa resnicno bala. Po kar dolgem in tezkem porodu, sem bila pa zelo vesela, ker sem ze v porodni sobi imela kar veliko kolostruma. Prav potolazile so me besede babice, ko je rekla, da bomo imeli pravo mlekarno. In res je tako. Moja puncka je zdaj stara tri mesece in pol in uspesno se dojiva. Ne dodajam ji nicesar. In ona pridno raste in se razvija in je zadovoljna. Tudi sama sem zadovoljna, ker ji lahko dam vse, kar potrebuje. Trenutki ko dojim, so pa zame cudoviti, ker sem tako povezana s svojim otrokom.

Se to naj povem, da se dopoldan podojiva zelo na hitro, se prej kot v 10 minutah na vsako stran, zvecer se pa crkljava tudi po 40 minut na vsako stran. To so cudoviti trenutki in obcutki, ki pa jih zal, ko sem bila se noseca nisem poznala. Saj ce bi jih, me dojenja ne bi bilo tako strah kot me je bilo.

Ce se le da - cim manj strahu. In kar korajzno!

Lep pozdrav, Magda
Default avatar
Brez strahu. Mene niti ni bilo strah pred dojenjem, kupila sem samo 1 flaško za čaj, pa ni marala plastičnega cuclja, mulčki že vejo kaj je dobro. Ampak je tudi mene presenetilo, da ni jedla po "urniku", je bla skoz priklopljena. Povsod sem brala, da jedo na 2-3 ure, še v šoli za starše so rekli tako. Kaj pa zdaj, a ni mleka, a so krči, cel kup strahov. Kličem patronažno, je rekla kupi aptamil, pa dodaj. Kupim aptamil, a tamala je bila bolj pametna kot jaz, ga ni hotela, kaj zdaj??? Potem pa slučajno vidim v časopisu oglas od LLL in da pomagajo, sem poklicala Matejo, mi je tako lepo vse razložila, da to ni res. Aptamil je romal v koš za smeti, tamala pa še zdaj uživa pri meni. Če bi takrat vedela za ta forum in LLL bi bila brez skrbi. N Jagoda ne skrbi, imaš forum in LLL, ti samo uživaj, ne poslušaj starih tetk in starih vraž, knjige vzemi z rezervo in delaj tako kot tebi paše!!!
brez skrbi, boš videla kako je lepo, ko te tamali gleda v očke in boža, medtem ko je.
Branka
Default avatar
Mene osebno NI STRAH dojenja, prej nasprotno. Me pa jezi, žalosti, da je vedno več punc, ki že vnaprej zganjajo paniko (upravičeno, neupravičeno???).
Hkrati pa ravno zaradi te panike dobiš nove in nove informacije kako rešiti probleme in jaz si še bolj živo predstavljam, da s trudom se vse doseže in zato želim slišat od vas čim več zgodbic, kako je strah prevladal ali kako je izgubil na moči, kot je recimo Magdina.

Tinkara, malo težko bom naslednjič prilezla na srečanje, ker imam rok pet dni prej. Ampak saj na enem sem bila.

Jagoda
Default avatar
Jaz se pred porodi nisem obremenjevala pretirano. Odločena sem sicer bila, da bom dojila. Ampak, če ne bo šlo, če bo kaj narobe...pač ne bo šlo. Za vsak slučaj sem kupila stekleničke, cuclje, adaptirano mleko... Pomembno mi je bilo, da otrok ne bo lačen, če slučajno ne bom mogla dojiti...
Pa je šlo. Sprva s težkimi mukami (pri prvem porodu, ko hči ni imela sesalnega refleksa), potem pa je steklo in teklo 11 mesecev. V drugo je bilo lažje. Vprašanj in dvomov ni bilo več, pa sem kljub vsemu imela pripravljene stekleničke, mleko... Pa je spet steklo dojenje. In še teče...že trinajst mesecev. Sprašujem se že, če se bo moja mala sesalka sploh kdaj odvadila.
Brez panike in lep pozdrav!
Arja
Default avatar
Jaz pri prvi nisem imela nobenega straha. Prsa sem imela ogromna in nisem si znala predstavljati, da ne bi imela mleka. A se je prav to zgodilo. Vztrajala sem 14 dni, ker mi je tako priporočala tudi patronažna sestra. Moje dete pa je vleklo in vleklo, lahko tudi po uro. Potem je za pol ure zaspala in se potem spet začela jokati. To je trajalo 14 dni. Po 14 dnevih sem bila fizično in psihično na tleh in 14 dan sem poslala moža zvečer v dežurno lekarno kupit aptamil. Od takrat dalje je moj otrok lepo po tri ure spal, se za kako urico zbudil, se najedel previl malo sva se poigrale, pa je že spet spala. Dojila sem jo še do sredine tretjega meseca in ji seveda po vsakem dojenju ponudila še stekleničko, ki jo je prav rada popila. Pri treh mesecih pa mleka več ni bilo.
Ko sem bila drugič noseča sem se odločila če tudi v drugo ne bo šlo, da se ne bom tako dolgo mučila, kot prvič. Pa je bilo čisto drugače. Dojile sva se do šestega meseca brez dodajanja in še potem kakšna dva meseca z dodajanjem.
Kje ležijo vzroki za to ne bi vedela.
Moram pa reči da med otrokoma ni nobene razlike ne v rasti ne v zdravju. V razvoju pa je: prva, ki je bila hranjena večinoma po steklenički, je bila v vsem hitrejša kot druga dojena. ( Vzrok za to pa ni mleko, ampak geni!) Še ena razlika je med obema, prva je bolj navezana na moža Ker je imel možnost, jo je vedno hotel hraniti on.) druga pa bolj na mene.
Upam da ti bo moja izkušnja kaj pomagala.
Želim ti uspešno dojenje in zdravega otroka!

L.p., Luigi
Default avatar
Jagoda, hi, hi, se pa prikotali, pa te bomo kar v porodnišnico zapeljale, če bo treba, hi, hi. Tinka, ki je pred dnevi rodila Klaro je bila na prejšnjem - točno dva dni pred porodom. Ne, saj se hecam, seveda ostani doma, jasno, a si te prav predstavljam, kako se kotališ skozi vrata, hi, hi... sori, danes rabim malo smeha, ker je tak zamorjen dan (pa še dežuram).... želim ti krasno porodno izkušnjo in dojenje...

Za Luigi: Kaj pa, če je bilo ravno to - da si bila tudi podzavestno v drugo mirna. Da si si rekla, če bo šlo, prav , če ne, pa veš kako se s flašo streže in svet bo še vedno na pravih tirih. In si šla s tako mirnostjo drugič rodit. In je bilo lažje. Morda si bila prvič samo prepričana, da boš znala dojiti, gotova pa nisi bila, podzavestno si se bala? No ja, kakorkoli, vesela sem, da ste vse tako kul, prav dan mi narediti s svojimi izkušnjami in pripovedmi... krasni punčici ti želim...
T.
Default avatar
Jaz sem bila prvič prepričana, da bom rodila brez težav, saj sem se ves čas dobro počutila, hodila sem na nosečniško telovadbo in dekompresijo. Pa sem imela vakuum! Tudi glede dojenja sem bila prvič prepričana, da dojiti ne bo noben problem, tudi meni so se dojke zelo povečale. O dojenju sem poslušala le v materinski šoli in sploh nisem mislila, da bo problem. Pa je šlo vse narobe! Hčerka se je branila dojenja, ko sem v porodnišnici vseeno mislila, da nama je uspelo, je morala pod lučko, kaj storiti v tem primeru z dojenjem, pa v materinski šoli nismo kaj dosti obravnavali, v porodnišnici pa tudi niso kaj dosti povedali. Bila sem prepuščena sama sebi, hčerka je bila preveč zaspana, da bi jedla, enkrat sem si šla mleko izbrizgat, pa ga je bilo le 20 ml, ena druga pa ga je imela celo stekleničko. Ko sem le prišla domov, nisem vedela, da ni več mleka in kako naj spodbudim ponoven nastanek, dobila sem tudi vročino, patronažna sestra hčerke ni hotela stehtati, ko sem dobila tehtnico, sem ugotovila, da je izgubila 840g! Pediatrinja je odredila hranjenje s stekleničko na 3 ure - tudi ponoči.

Drugič sem se zaradi slabih izkušenj tako bala poroda, da sem morila ginekologinjo, kam naj grem sploh rodit. Najraje bi imela carski rez. A se je vse dobro izteklo - rodila sem naravno in še kar hitro. Kar se tiče dojenja, sem si pripravila umetno mleko, črpalko in potem dojila po svoje in še kar uspešno. Vmes sem mu seveda dodajala svoje mleko po steklenički, ker je bil sin izredno len otrok in torej zelo težaven za dojenje. Dojenje je trajalo minimalno po 45 minut na vsaki strani, od 18 ure zvečer pa do enih ponoči pa kar ves čas, vsake pol ure pa sem menjala stran. Edina pavza je bilo kopanje. Edino 2x v vseh 6 mesecih dojenja se je zgodilo, da se odločil in se zavzeto napil v 15 minutah!

Če bi še kdaj rodila, me dojenje ne bi več skrbelo, saj se že kar dobro poznam. Bi pa rada imela pridnega jedca.
Default avatar
Jaz sem imela tak strah v drugi nosečnosti, saj prvi pikec ni znal sesati brez nastavkov. A nekaj minut zatem, ko sem rodila drugega, se je že uspešno prisesal. Veliko sreče pri dojenju ti želim!
Default avatar
Draga Jagoda. Postavila si super vprašanje, tudi mene je že nekaj časa tole žulilo in že nekaj tednov raziskujem to tematiko. Ker pa si povprašala, sem kar zastrigla s prsti in komaj čakala, da tamauček zaspi, da se spravim k pisanju, pa četudi bom imela jutri zjutraj čisto rdeče oči. Tu je moj "esej", upam,da ti bom odgovorila na tvoja vprašanja tudi malo bolj "globalno", se bo pa verjetno bralo precej "črno-belo". Se opravičujem, če bodo v besedilu napake in veliko tujk, ker je ure že 11 zvečer in imam že čisto rdeče oči za računalnikom, he, he.

Ker ima umetnost dojenja in razumevanje le tega precej globlje korenine, najprej malce uvoda o posameznih vidikih različnih kultur.

UMETNOST DOJENJA V NAŠI KULTURI
Umetnost dojenja je mešanica biologije in kulture. V globalnem in historičnem spektrumu vzorcev dojenja obstaja ogromno različnih variacij. Toda največ problemov pri dojenju ima korenine v verovanjih določene kulture in se ne ujemajo z biološkimi osnovami med materjo in otrokom.

DOJENJE - DRUŽBENO VEDENJE
Kljub temu, da je dojenje naravno, mnoge matere ugotovijo, da nimajo več instinkta zanj. Z besedami matere: "Mislila sem, da bo lahko, da bo naravno in bo otrok že vedel, kaj in kako. Pa ni bilo tako, otrok ni vedel in tudi jaz ne." Dojenje je družbeno vedenje: učimo se ga na napakah in od svoje okolice. Žal mnogo žena dandanes enostavno sploh nimajo več možnosti se naučiti, kako dojiti svojega otroka. V kulturah, kjer je skupno bivanje in dojenje pravilo in je sprejeto imajo ženske mnogo priložnosti videti druge sorodnice, sestre ali matere, kako dojijo svoje otroke. V naši, zahodni družbi pa se marsikatera ženska prvič sreča z dojenjem šele, ko rodi svojega prvega otroka.
Zaradi kompleksnih kulturnih in ekonomskih razlogov je bila najnižja stopnja dojenja v 60-tih letih. V tem času so proizvajalci otroške hrane zelo agresivno širili tržišča in stopnje dojenja so po celem svetu močno upadle. Tako generacija naših mam enostavno ne more prenašati svojega znanja o dojenju na svoje hčerke, našo - trenutno generacijo mater. Znanje dojenja se je izgubilo v individualnih družinah kakor v celih kulturah. Splošno sprejete so postale tehnike, ki so primerne le za otroke, hranjene po steklenički: hranjenje po točno določenem urniku, časovna omejitev hranjenja ipd. Toda dojenje zahteva drugačne tehnike, saj le neomejevanje frekvence in števila podojev so ključ do uspešnega dojenja.

KULTURA
Kultura je zelo kompleksen pojem. posamezne kulture se močno razlikujemo po etnični, rasni ali nacionalni pripadnosti. Tudi med ljudmi s podobno pripadnostjo s ljudje različnih generacij, starosti, kraja bivanja, socialnih vezi s sorodstvom, jezikom, izobrazbe, religije in sociološko-ekonomskega statusa.

DIMENZIJE KULTURE
Ljudje v vsaki družbi, tudi znotraj ene same kulture živimo po različnih predstavah, konceptih, ki so temeljni za naše življenje. Takšne kulturne dimenzije vključujejo verovanja o človeški naravi, času in aktivnostih. Ta verovanja se razlikujejo tudi znotraj ene same kulture in so odvisna od kraja bivanja, socialno-ekonomskega statusa, števila generacij ki so imigrirale ali migrirale. V vsaki družbi tako obstajajo določena mnenja, prepričanja kot družbena norma.

ČLOVEŠKA NARAVA
V naši Evropski in Ameriški kulturi je človek smatran že kot prirojeno slabo bitje. V azijskih kulturah je človek prirojeno smatran kot dobro bitje, v nekaterih (Afriških, Latinskih in Indijanskih) kulturah pa kot mešanica dobrega in slabega. Razumevanja človeka kot "slabega" bitja izhajajo iz močnih verskih prepričanj, kakor so npr. "izvirni greh" kot primer verovanja, da je človeška narava že rojena kot "slaba".

SORODSTVENA ZVEZA
Sorodstvena razmerja so prisotna v vseh svetovnih kulturah. Sorodstvena razmerja so pojmovana zelo različno i se tudi strukturirajo različno v posameznih kulturah. V osnovi obstajata dva pristopa: individualni in kolektivistični pristop. Individualistične kulture so Zahodnoevropske Angloameriške in Afriškoameriške. Za individualistične kulture je značilno, da ljudje stremimo k neodvisnosti, samostojnosti, unikatnosti, samoizražanju in podpiranju osebnostnih ciljev. V kolektivističnih kulturah (Afriške, Azijske, Srednjevzhodne, Latinske) pa ljudje stremijo k pripadnosti svoji skupini, družini, druženju in podpiranju skupnih ciljev cele družbe. Seveda individualizem in kolektivizem nista ekskluzivna, ljudje prehajamo od enega pristopa k drugemu.

NARAVNA ZVEZA
Zvezo med naravnim in ljudmi lahko opišemo kot podreditev naravi (Azijsko), kot harmonijo z naravo (Indijansko, Afriško) ali podreditev narave (Evropsko, Ameriško). Ta zveza jasno odraža kako posamezne družbe uporabljajo in izrabljajo naravne vire, zaščitijo ali poškodujejo našo okolico in njihove odzive na naravne katastrofe.

ČAS
Latinske, Indijanske kulture so osredotočene na sedanjost, Azijske na preteklost in Evropske in Ameriške na prihodnost. Kulture, ki so osredotočene na sedanjost prepustijo času preko dneva in noči naravnemu toku. Osredotočenost v prihodnost zahteva planiranje in postavljanje urnikov in točno določenih razporedov. Osredotočenost na preteklost pa še posebno spoštovanje in čaščenje ostarelih in naših prednikov.

DRUGE DIMENZIJE
Različne osnovne kulture so predstavljene v tem članku zato, da že v osnovi bolje razumemo kulturne vloge v procesu dojenja. Druge dimenzije vsebujejo še: kulturna prepletenost, tezhnična specializacija dela, stopnje socialne slojevitosti (kaste, razredi, privilegiranost), deviacije od standardnih družbenih norm, heterogenost ali homogenost teh norm med kulturami.

KULTURNE DIMENZIJE DOJENJA
Kakor kultura sama tudi dojenje ima neko dimenzijo.

DOJENČKOVA NARAVA (NRAV)
Dojenčke v večini kultur smatramo kot je že prirojeno, po naravi nekaj dobrega., slabega ali kombinacija obojega. Odvisno od pojmovanja kulture. Primer: ko mama opiše svojega otroka z izrazom "manipulativen", to pomeni, da le odraža svoja kulturna prepričanja človeka kot slabega bitja. Od tu naprej bom uporabljala izraz "dojenec" za otroka, ki je dojen, saj je izraz dojenček v našem jeziku preveč splošen.

RAZMERJA MED MATERJO IN DOJENCEM
Doječi par lahko vidimo z različnih vidikov:
- kot eno samo celoto, kjer je dojenec popolnoma odvisen od matere
- kot dve različni osebnosti, ki nujno potrebujeta neodvisnost drug od drugega

Mati, ki opiše svojega otroka kot "vedno se me drži kot klop, zelo je navezan name, kar naprej je ob meni) ali mati, ki je pogosto ločena od svojega majhnega dojenca zelo verjetno pripadata kulturi, ki goji individualistični pristop.

RAZMERJA Z DOJENJEM
Dojenje je naravno dogajanje med materjo in otrokom. Kot tako, ga lahko vidimo kot:
- kontroliran proces
- harmonični proces
- proces premagovanja drug drugega
ČASOVNO USKLAJEVANJE DOJENJA
Mati lahko doji:
- po točno določenem urniku z omejevanjem števila in dolžine trajanja podojev
- na otrokovo pobudo
- na materino pobudo

Dojenje na otrokovo pobudo v naši zahodni kulturi imenujemo tudi "dojenje na otrokovo zahtevo", kar tipično zrcali našo kulturo dojenja.

DELOVNA AKTIVNOST IN DOJENJE
Dojenje se lahko ali pa tudi ne odraža kot stičišče kulturnih kriterijev človekove aktivnosti. Mati, ki se pritožuje: "doma ne utegnem postoriti ničesar, samo dojim in dojim" verjetno zrcali človeško delavnost kot "početje, delo".

DOJENJE IN NARAVA - gre skupaj ali ne gre?
Manifestacija kulturnih dimenzij med posameznimi družbami močno variira. Biološka dejstva o dojenju so stalna. Ne obstaja edino en, edini in pravi način in tehnike dojenja, le nekatere kulture živijo bolj simbiotično z biološkimi dejstvi. Večje kot je neskladje med kulturo in biologijo dojenja, več je težav in ženske manj ali slabše dojijo. V poljedelskih združbah matere dojijo otroke na otrokovo pobudo, v zelo kratkih časovnih intervalih (povprečno 20 minut), neprekinjeno čez cel dan in celo noč. Te družbe z dojenjem nimajo težav. Dominantne kulture zahodne Evrope so z biologijo dojenja v slabši zvezi. Celo ženske, ki živijo v dojenju "prijaznih" družbah se srečujejo z miti, oz. neresnicami, ki jim lahko povzročajo težave pri dojenju (tipični mit pri nas je npr. da mleko sčasoma usahne). Zahodna, dominantna kultura pritiska na cel svet z globalizacijo, ekonomsko kolonializacijo, vojaško okupacijo, izvažanje zahodnih izdelkov in globalizacijo masovnih medijev. Ena od poti te globalizacije je agresiven marketing nadomestkov materinega mleka. Desetletja je industrija prilagojenega mleka označevala svoje izdelke kot moderne, superiorne, da omogočajo materi neodvisnost,. Industrija otroške hrane in prilagojenega mleka je v tesni povezavi z zdravstvenim osebjem (v vsaki pediatrični čakalnici ali ordinaciji visijo plakati za Pikomil, kajne?), desetletja prepričevala matere, da so oni najboljši strokovnjaki za otroško nego in rast ter celo vzgojo (pri nas tako delujejo še vedno Hippovi reklamni materiali). Takšna prepričanja močno načnejo samozavest mlade matere, ki je bombardirana z različnimi, včasih celo nasprotujočimi se nasveti od svoje okolice, z reklamnih panojev in celo svojega zdravnika. Tako matere spremljajo nasvete o dojenju z neugodjem, počutijo se ogrožene.

POVPREČNA ZAHODNA KULTURA
Povprečna zahodna kultura smatra ljudi kot izvorno slabe (izvorni greh komaj rojenega otroka je potrebno "popraviti", oprati s krstom), samostojnost in neodvisnost sta zelo cenjeni vrlini, človeška bitja smo gospodarji narave, naš čas je fokusiran na našo prihodnost in človeška aktivnost mora narediti nekaj (izdelek). V naši kulturi verjamemo, da so dojenci manipulativni s svojimi starši (joj, koliko postov je bilo že na tem forumu!), mati se otroku "preda" ali se preda otrokovim "nerazumljenim zahtevam" in kar naprej se bojimo, da jih ne bi razvadili. Ne verjamemo v otroško sposobnost njihove komunikacije (jok!) s starši, ne verjamemo v njihove osnovne, temeljne psihološke in fiziološke ter razvojne potrebe. Naša prepričanja, ponavadi še pod vplivom okolice temeljno zamajajo samozaupanje in samozavest mlade mamice, ki kljub vsemu čuti biološko potrebo po tem, da dvigne svojega otroka in ga podoji kadarkoli zajoka.

ODNOS MED MATERJO IN DOJENCEM
V naši družbi je samostojnost in neodvisnost zelo cenjena. Matere v naši družbi verjamejo ali mislijo (pod vplivom pritiska okolice), da je otroka že od prvega dne potrebno naučiti samostojnosti. Zato so otroci hranjeni po steklenički, da jih lahko nahranijo drugi ljudje, kar posledično podpira ločitev matere in dojenčka. Sesanje dud in palčkov je sprejemljivo, sesanje dojk pa ne. Dude in druge ninice (medvedki z zvoki maternice) podtikamo dojenčkom kot korak k neodvisnosti. Tako otrok ni odvisen le od matere tudi s potrebo po sesanju. Uporaba zibelk, hojic, stajic, stolčkov za dojenčke, stolčkov z ročaji,. spodbujajo fizično ločevanje matere od otroka čeprav je mati v prostoru prisotna. Matere in otroci ponavadi spimo vsak v svojih posteljah ali celo v svojih ločenih sobah, da dojenček ne "moti" spanja odraslih. Poročene matere naša kultura spodbuja, da naj gredo za kakšen vikend ali teden stran od otroka, same z možem, da je to dobro za njun zakon. Matere smo zaposlene in se moramo vrniti v službo. Večina naših delovnih mest in dolga odsotnost matere ni kompatibilna z dojenjem. Zato matere, ki v naši kulturi čutimo potrebo po tem, da smo s svojimi otroci, da jih pogosto dojimo na njihovo pobudo, da skupaj z otroci spimo čutimo močan družbeni pritisk in neodobravanje naše okolice. In posledično: večja kot je ločitev matere od otroka, manj možnosti ima mati,da bo uspešno dojila.

ODNOS Z DOJENJEM
Ljudje v zahodni kulturi verjamemo, da smo gospodarji narave in tako naravnim instinktom ne verjamemo več ali jih ne spoznamo, prepoznamo. Verjamemo, da lahko znanstveniki ustvarijo prilagojeno mleko, ki naj bi bilo celo boljše od materinega (pozorno berite reklame!), ki ga je proizvedla narava. Mnogo mater je pred leti hranilo svoje otroke s prilagojenim mlekom, ker so verjele, da je bolj higienično in hranljivo kot materino mleko. Hranjenje dojenčka po steklenički je lahko kontrolirano in natančno časovno določeno, mati ve, koliko je pojedel njen otrok. Že samo ta osnovna prepričanja močno omajajo materino samozavest in zaupanje v njeno lastno sposobnost dojenja in kvalitete svojega mleka! To nezaupanje ponavadi vodi v nadomeščanje dojenja s prilagojenim mlekom, prezgodnje uvajanje goste hrane, prezgodnje dodajanje (ne)potrebnih vitaminov in mineralov, "sindrom zmanjkovanja mleka" in prezgodnji odstavitvi.

ČASOVNO OMEJEVANJE DOJENJA
Časovno omejevanje dojenja je fokusiranje na prihodnost. Zahodni "strokovnjaki" prepričujejo starše in jim podajajo natančne tabele, koliko bi moral otrok določene starosti jesti, spati, celo izločati. "Strokovnjaki" nam postavljajo spalne vzorce, ki naj bi bili primerni za vse otroke, določene igre za določene starosti in celo natančno določeno hranjenje je pot do samodiscipliniranja našega otroka. Doječi materi tako priporočajo, da naj doji po uri in koledarju, ne pa po potrebah njenega otroka. Tako naša družba zelo hitro označi otroke, ki niso v točno določenih okvirih kot "prezahtevne, zelo zahtevne otroke, otroke s kolikami", materi pa sugerirajo, da nima dovolj mleka oz. da je njeno mleko "slabo" in ni dovolj hranljivo.

DELO IN DOJENJE
Naša zahodna kultura je usmerjena k izdelavi izdelka, oz. k neki pričakovani produktivnosti. Zato je materinstvo na začetku lahko za mater zelo težko obdobje v življenju. Preden rodimo otroke smo ženske visoko produktivne v šoli, lokalni skupnosti, službi in doma. Ženske za projekte izven doma dobimo priznanje in nagrado. Mati, ki je doma z majhnim dojenčkom se tako počuti neproduktivna, njeno materinstvo in skrb za dom ne dobivata javnega družbenega (in moževega) priznanja, ljudje si predstavljajo, da ženske, ki smo na porodniškem dopustu cel ljubi dan ne počnemo nič. Matere smo neprespane, neproduktivne, družbeno nepriznane, utrujene in nerazumljene, če se posvečamo svojemu otroku, ostalo pa postavimo na stranski tir. Mati, ki sedi in doji otroka ima tako napačen občutek, da ne dela ničesar. Dojenje in skrb za otroka v naši družbi ni širše (beri tudi od moških) sprejeto "delo". V naši družbi skorajda ne obstaja priznavanje ljubkovanja otroka, dojenje na otrokovo potrebo ali kakršnakoli druga ljubeča skrb za drugo človeško bitje. Dojenje in materinstvo v naši družbi enostavno ne izpolnjuje kriterijev človeške aktivnosti in dela.

BIOLOŠKA DEJSTVA DOJENJA
1. dojenje je biološki proces, ki preraste v fiziološki in psihološki preplet, objem med materjo in otrokom takoj po rojstvu. Novorojenček se takoj podoji in s tem dobi kolostrum, ki je visoko hranljivo prvo žensko mleko, ki poskrbi za imunizacijsko zaščito. Novorojenčki imajo osnovni sesalni in požiralni refleks, ki jim pomaga pri učenju dojenja. Dojenje takoj po porodu pospeši izluščenje posteljice (placente) in k hitrejši vrnitvi maternice v prednosečniško stanje.
2. med sesanjem pri prsih se izločata hormona prolaktin in oksitocin. Več kot otrok sesa, večja je raven prolaktina, več mleka se proizvede. Oksitocin poskrbi za "dostavo" mleka z "izcejalnim refleksom". Mnoge matere se srečamo z izcejalnim refleksom že ob joku drugega dojenčka.
3. Otroci, ki so dojeni po njihovi potrebi, sami regulirajo kvaliteto in kvantiteto mleka med posameznimi podoji. Dolgi podoji poskrbijo za višjo vsebnost beljakovin in maščob kakor krajši. Zelo pogosta hranjenja povečajo koncentracijo mlečnih maščob in zaloge mleka. Dojeni otroci se dojijo pogosto, podnevi in ponoči zato, ker je materino mleko lažje prebavljivo in tako dojenček kar najbolj polno izkoristi minerale in snovi iz materinega mleka.
4. Dojenje ima številne prednosti za mater in otroka. Dojeni otroci imajo nižjo stopnjo tveganja za pogostost bolezni, največkrat alergije, otroške oblike raka, diabetes in "nenadne smrti v zibki". Matere, ki dojijo imajo nižjo stopnjo tveganja za raka na dojkah, jajčnikih in maternici, anemije in osteoporozo.
5. Hranljivost, imunološke in psihološke prednosti dojenja trajajo celo trajanje dojenja. Antropologi, ki so raziskovali trajanje dojenja med sesalci in med ljudmi so ugotovili, da normalno dojenje traja 2,5 do 7 let!

KULTURNA, DRUŽBENA DEJSTVA DOJENJA
1. Različni pristopi k dojenju med različnimi kulturami in v kulturah samih temeljijo na kulurnih in ne individualnih razlikah.
2. Mi smo socializirani tako, da dojimo ali ne dojimo naše otroke. Znanje dojenja, če obstaja, se prenaša iz mater na hčere.
3. Naše dojemanje dojenja kot takega močno označujejo naše igre in spoznanja iz otroštva (tipični primer: ali ste svoje punčke igračke hranile po steklenički ali ste jih dojile?).
4. Mati, ki se v naši kulturi sreča s težavami pri dojenju dobi mnogo nasprotujočih se nasvetov ali verjame starim mitom in neresnicam (tipičen primer: dojenje otroka na njegovo pobudo je v konfliktu z normo hranjenja po urniku v naši, zahodni kulturi).
5. Vzorci, modeli dojenja variirajo glede na geograske regije (skoraj 90% Skandinavk doji svoje otroke do 2. leta), jezik in glede na ero. Biološke osnove dojenja so skupne vsem kulturam, toda tehnike dojenja in obnašanje do dojenja se razlikuje že v samih kulturah.
Default avatar
Obogatila si nam dan in nas popeljala v prijetno razmišljanje o našem izvoru in poslanstvu.
Prijeten dan tudi tebi.
Tatjana
Default avatar
Pozabila sem napisat, da v prvi nosečnosti sploh nisem razmišljala o tem, da ne bi mogla dojiti, meni se je zdelo to tako naravno in predvsem enostavno. Ko pa sem imela zgoraj opisane težave, sem se pa v drugo ustrašila, a je šlo vse super.

Moderatorji

mag. Nataša Durjava , EAGT geštalt izkustvena psihoterapevtka
durjavaN
prof. Andreja Vukmir , spec. zakonske in družinske terapije
Zavod Pogled
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic E-posvet