Pozdravljene!

Naročila sem si knjigo Kako otroku postaviti meje in jo nestrpno pričakujem (moja tamala ga namreč že pošteno biksa in mi je že zmanjkalo idej).

Zanima me kakšno je vaše mnenje o tej knjigi, vaše izkušnje.

lp

neja

A res nobena ni brala te knjige?

Pozdravljena! Sem bila prepričana, da se ti bo javilo kup mamic – no, sama te knjige nisem brala, sem pa prebrala : Med popustiljivostjo in strogostjo: Otroci potrebujejo meje… če ti naročena knjiga ne bo dala odgovorov, poskusi s to. Meni je bila všeč, dobila sem nekaj idej, kako se spopasti s trmami in moram reči, da jih nekaj kar dobro deluje…
T.

Žal ti moram povedati, da je knjiga teorija, ki je super, vprašanje pa je kako to uresničiti v življenju.
Vsekakor pa jo preberi, ti ne bo žal.

LP

Prebrala sem vse zgoraj omenjene knjige.Meni so fantastične in se ujemajo z mojo vzgojo.Je pa res,da je teorija eno v praksi pa ne gre vedno kot po maslu.Sem se pa ob določenih situacijah spomnila kakšnega nasveta iz teh knjig in zato ohranila mirno kri in poskušala nov pristop.Se obnese.Veliko užtkov pri branju in vzgoji Nina

lep pozdrav. Kje pa je možno naročiti to knjigo, kako je kaj s ceno?
Imam triletnika in štirinajstletnico potem razumeš zakaj me zanima???

Hvala l.p.

Sposodi si jo v knjižnici, če ti bo pa zelo všeč jo pa še vedno lahko kupiš – je veliko ceneje. Naslov pa je točno takšen: Kako otroku postaviti meje.

LP

Meni se zdi knjiga v redu, čeprav je zelo splošna. Vsaj meni se je tako zdelo, ker navsezadnje v njej ne izveš nič novega. Razen, če res ne živiš za luno. Je pa neke vrste potrditev – tako kot nekako tudi tale forum – da se starši po vsem planetu srečujemo s podobnimi težavami, konflikti in radostmi. Včasih človek potrebuje potrditev, a ne?
Bi pa poudarila še knjigo V vrtcu bo morda že prepozno, japonskega avtorja (ne znam napisat njegovega imena iz glave, Ye(a)buka something). Všeč mi je bila. Ob njegovi knjigi sem razmišljala, kako dejansko vzgajamo svoje otroke v ljudi, ki bodo čez dvajset, trideset let upravljali s tem svetom. In kako imamo starši v rokah, glavah in srcih vso moč, da vendarle pripomoremo k spremembam v svetu. Samo predstavljajte si, da vzgojimo ljubeče, občutljive in plemenite ljudi – taki ne bodo sposobni več netiti vonj in se pehati za prevlado.
No, malo me je zaneslo. Ampak lepo je razmišljati v tej smeri, poleg tega upoštevanje zgoraj opisanega deluje pri vzgoji precej motivacijsko, ne res?
LP Tatja

Prebrala sem tudi to knjigo, vendar moram reči da se mi je večji del zdel precej “za lase privlečen”. V splošnem mislim da se otrok res lahko zelo veliko nauči do 3. leta, malo je pa tudi pretiravanj – po mojem . Je pa res da je knjiga zanimivo branje in jo priporočam.

LP

Pozdrav,
v katerih knjiznicah si je mogoce sposoditi nastete knjige?
Iscem, pa ne najdem.
Ana

B.
Tudi meni se je zdelo, da avtor pripisuje prevelik pomen učenju v zgodnjem obdobju, tj. do 3. leta starosti, ampak navsezadnje nas le argumentirano seznanja z možnostmi, ki jih imajo ti naši mali sončki, pa se jih starši ne zavedamo. Toda na koncu vendarle modro pove, naj starši vzgajamo v skladu s svojimi prepričanji in samozavestno in naj se ne podrejamo smernicam, ki trenutno so ali niso v modi. Me pa prebiranje te knjige niti slučajno ni pripravilo do tega, da bi svojo malčico vpisala v tečaj violine, dasiravno sva ji z možem nedavno nazaj kupila flavto, prav tako rada udarja po moji kitari… Se pravi – kaže interes za inštrumente in zvoke, a si ne predstavljam, da bi jo učila not in prijemov. Po moje je pomembno, da jim v tem zgodnjem obdobju ponudimo in pokažemo čimveč različnih stvari, dogodkov, krajev… Čeprav mislimo, da so še pramali za potovanje ali ogled kakšnih znamenitosti, se mi zdi vseeno pomembno, da jim te stvari pokažemo in jim ponudimo izkušnjo, ker jo z veseljem absorbirajo. Če se ogibamo neprijetnih situacij, ker jih nočemo prizadeti in se v sebi zavedamo, da bi jim to škodovalo vse življenje, mora biti podobno tudi s pozitivnimi izkušnjami – ki na nadaljnje življenje zagotovo pozitivno vplivajo.
Joj, sem se razpisala.
Tatja

Vse je tako kot si napisala.
Mene je od vsega v knjigi najbolj motilo to, da piše če mati nima posluha naj bo rajši tiho in naj ne poje otroku, ker le-ta kasneje ne bo imel posluha. V vsej literaturi, ki sem jo prebrala piše kako pomembno je petje dojenčku. Jaz se nimam za osebo z nevemkakšnim posluhom, vendar sem hčerki vseeno pela, (kljub tej knjigi). Sedaj je stara 14 mesecev in prav veselo prepeva (mrmra) kar nekaj pesmic (refrenov). Je pa res, da je treba otroku pokazati VSE. Če si karkoli zapomne, si dosegel svoj namen.
Javi mi, če poznaš še kakšno dobro knjigo in lep pozdrav.

P.S. – si prebrala knjigo Kaj zmore vaš otrok?
b.

B.
Tale post je sicer zdaj že med starejšimi in ne vem, če ga boš še našla, ampak vseeno ti odgovarjam. Prebrala sem Kaj zmore vaš otrok in se mi je zdela zanimiva. Sposojala sem si jo v knjižnici in to v obdobju, ko je bila moja mala šjorica stara od 3 do nekje 7 mesecev. V tistem obdobju se mi je zdelo silno zanimivo, pa tudi pomembno, da sem jo na pravi način spodbujala, kar je v knjigi dobro opisano. Zdaj je v knjižnici stalno izposojena in šele pred kratkim sem izbezala podatek, da jo je izdala DZS. Toda na spletni knjigarni DZS-ja je ne najdem (morda je že pošla!), tako da jo bom morala v knjižnici rezervirati, hehe.

Lep pozdrav, Tatja!