Pozdravljeni,

Pozdravljeni,

prosila bi za odgovor na nekaj vprasanj, ki se mi porajajo ob vzgoji otroka in komentarjev okolice (sirse druzine).
Imava leto in mesec dni staro hci, ki je ze od rojstva zelo intenziven in zahteven otrok. Ze takoj po rojstvu je zacela mocno kricati, zadovoljilo jo je samo dojenje. Ni se pustila odloziti in tako sem jo bila primorana ves cas nositi (moz prakticno ni smel sodelovati oz. pomagati, saj je zavracala vsakogar razen mene). Kasneje ni sprejela flaske, dude, voznja je se zdaj velika tezava, ni sedela v stolcku, spala je in se spi zelo malo, itd. Do sedaj sem zadovoljevala mjene potrebe po svojih najboljsih moceh-nisem je pustila joktati in ustregla sem njenim zeljam, saj sem bila mnenja da je to zanjo najboljse v tej starosti, prav tako ji nisem hotela povzrocati dodatnega stresa. Kot receno je danes stara leto dni in tezave niso nic manjse. Ima zelo mocan temperament, zanima jo vse, ves cas bi bila budna in takoj se razburi. Velikokrat oz. zelo hitro postane slabe volje, kar pomeni, da ogromno casa prekrici. Primer: ce se zelim zjutraj obleci in jo odlozim poleg sebe, dobi histericen napad..v dnevni sobi sediva skupaj na tleh in se me ves cas drzi, ce ji probam umakniti rokico, spet enako…nikoli ni sedela v narocju, saj je prevec hiperaktivna. Zelo hitro ji postane doma dolgcas (ne zeli pa se igrati in spet jok), zato vecino casa prezivimo zunaj. Kuhanje sem ze zdavnaj opustila, sedaj ne morem obesiti niti perila vec..pri delu ne zeli sodelovati, ne zanima je pospravljanje posode itd.. zdi se mi, da sama ne ve kaj zeli… Ker je tako fiksirana name jo tudi tezko kdo cuva (stari starsi max. 1.30h ). Tudi ponoci se prebuja na 30 min, vso noc, ves cas je na prsih). Otroka imam tako prakticno 24 ur na dan in opazam, da postajam razdrazljiva oz. nestrpna do njega. Kar me plasi. Moje vprasanje je, kako se naj odzovem na njene burne reakcije, sedaj ko postaja starejsa oz. v prihodnosti, kako omiliti izpade? Tega, da je tako fiksirana name si nisem zelela, niti nikoli spodbujala.
Pa se zadnje vprasanje: Sedaj ko je dopolnila eno leto, zeli biti tudi ves dan oz. kadar se tolazi na dojki, slaci mi majice in me vlece za oblacila. Tudi, ko nisva doma. Kaj naj v tem primeru storim? Probala sem jo zamotiti, vendar ni pomagalo.
Zelo bom vesela vasega odgovora!
Hvala in lp

Za enoletnega otroka se mi ne zdi nič čudnega, kar ste opisali.
Menim, da je “problem/razlog” v vas – in ni mišljeno napadalno.
Otroci zrcalijo starše, se ne morejo izražati drugače kot s kričanjem ter se zavedajo svoje (pretirane) nemoči.
Npr. Nenehno ste zunaj, ker se vi počutite dobro ali najbolje samo ko ste zunaj – otrok presoja okolico preko starša. Vožnje v avtu se boji, ker je vaš strah/ste živčni itd.
Koncept temperamenta ni iz trte zvit in ima neki vpliv – samo velik del je tudi na staršu in kako uspešno zagotavlja otroku čustveno varen dom ter kako otroka uči starosti primerno samostojnost.

Par nasvetov, ki bodo polne učinke pokazali v roku meseca, dveh:
Malo premislite v čemu vi (ti, ti in partner) uživate, kjer bi otrok lahko sodeloval… Npr. Vzamete kakšne natikanke, kocka puzzle, vlakce, ki se za seboj vleče in potem skupaj uživate v igri, ko se bo ta mala počutila dovolj samozavestno, bo tudi sama se “igrala” s tem.
Preveč staršev nasede kvazi-nasvetom, da otroka odvžeš na tepih pa vanj zabrišeš par igrač pa je 3h mir – ni. Otrok, ki zahteva pozornost starša je otrok, ki ga je strah. Pri enem letu je premajhna za “izkoriščanje in goljufanje”, to je samo strah. Pa da ne bo pomote o strahu – lahko je strah, da se bo sladoled stopil v zelenjavno juho (ker se odrasli tako hecamo) ali pa vidi reklamo za previdno prečkanje ceste (tista “bodi” (pre)viden) in se boji, da če se skrije pod mizo jo bo avto zbil, ali pa sliši da ne smeš pijan za volan in dobi živčni zlom če ti v ugasnjenem avtu narediš požirek vode, na sopotnikovem sedežu pa lahko … pač otrok je – oni ne razumejo “heca” pa prenesenih pomenov….

Okoli hrane in dude itd. Pa je tudi oponašanje velik del (poleg okusa). Če ti ali tvoj mož “cepetata” potem bo oponašala, če ji dasta nekaj “ogabnega” ne bo jedla, ko bo lačna bo pa tebe za majico vlekla, ker je v njenem svetu samo tam užitna hrana… Ker je.
Poskusi kakšno klasiko npr. Baby piškoti, pokuhan jabolček z žličko,dve sladkorja, mogoče kakšen pomfri, mini sendviči s pašteto/Viki kremo – stvari, ki jih lahko vzame sama iz tvojega krožnika in *niso* “odrasle” npr. Brokoli s kurkumo ali krompirjeva solata, juha, tatarska omaka.
Ena “huda” fora je tudi, da skupaj “kuhata” npr. Da ti pomaga zaliti cornflakes s hladnim mlekom, ali pa da skupaj premešata kugle belega in rdečega (že opranega) grozdja, ali lupljenje “ta bele” kožice iz (že olupljene) mandarine.

Če se nenehno želi nositi je lahko tudi ker se ne počuti dovolj samozavestno, da bi sama samostojno hodila – imate kakšno otroško hoduljco (pač ti “vozički”, da se lahko nanje opre medtem ko hodi po stanovanju).

Bolj kot se po počutila samostojno, manj jo bo strah in manj se bo tebe držala, zdaj je še vedno v obdobju, kjer presoja okolico preko (čustev) starša.
Malo tudi svojega partnerja pocukaj, da se z otrokom ukvarja – otroku zelo prav pride učenje “pravice do lastnega mnenja in izbire”, v kontekstu, da se lahko odloči da je z mami bolj fajn iti na sprehod in igrati memory, z očkom pa kuhat in leseni vlakec usmerjati po dnevni sobi.

Veliko sreče in potrpljenja, ne pozabi da je enoletni otrok v takšni situaciji, kot če bi se ti z zlomljenima nogama zbudila v eni nepismeni kitajski vasi brez dokumentov – nič ne moreš, nič ne veš, nič ne poznaš in vse kar razumeš je izraz na obrazu… Jaz bi tudi histerično jokala, da hočem “jesti” iz vrečke preko žile, če ne ločim niti med zobno pasto, kremi za hemeroide in pasto za čevlje 🙂
Potrpljenje in razumevanje… Lp in oprosti za zakompliciran, dolg in razvlečen odgovor.

Pozdravljeni,
hvala za odgovor. To kar ste napisali pocnemo, vendar je skoraj ni mogoce navdusiti za igro (delava tocno tako, kot ste zgoraj opisali). Prav tako nima potrpljenja pri kuhi. Z mozem vsako jutro kuhata skupaj kavo (ona mesa, dodaja sladkor, kavo…), par minut je ok, potem pa ze zacne jokati, ker bi rada kaj druga..in tako je tudi pri kockah, vlakcu, knjigicah… Sva zelo nezna in potrpezljiva, je pa tezko biti stars otroka, ki je vecino casa zelo nezadovoljen. Glede hrane, sem se vrjetno napacno izrazila..je vse in zelo rada (zelenjava, sadje, meso). Je tudi ze samostojno z zlico in nabada na vilico ( z naso pomocjo seveda in vedno pod nadzorom). Mleka nimam vec dosti, kljub temu se ves dan in noc tesi z dojko)…Samo zunaj je bila vedno mirna, ker jo je pritegnila okolica, tukaj smo mogoce res pretiravali in se zdaj… Dam vam prav, vrjetno sem podzavestno kriva za njene srahove in nemir, vendar ne vem kako naj to spremenim. Zjutraj se vstanem pozitivna, recem si, da bomo imeli lep dan..cez dve uri pa sem od njenega kricanja ali sitnobe ze zelo utrujena in na robu svojih moci. Upam, da bo kdaj drugace. Lp

Uf… Potem pa kar malo oprosti – večina ljudi ne dela tega … Prevečkrat sem videla mamice, ki ne razumejo niti, da mora otrok narediti 10korakov, da dohiti 2 njihova in da je splezati na eno stopnico zanje ekvivalent splezati na jedilno mizo.
Res sorry – tole sve se narobe razumeli.

Če je takšna, da ji “šunder” paše bi se jo mogoče dalo s kakšnimi igricami/risankami na telefonu zamotiti, za npr. 15-30 min, mogoče tudi kakšne vadbe/igralne urice (zdaj ob Koroni je malo težje), sovrstniki? Da se malo “zlaufa”?

Pa ta “krivda” je relevanten pojem: kaj se tudi zgodi izven naše kontrole – če joka, da ji dež ne odgovarja, ne moreš spremeniti vremena 🙂 in nihče ne more biti preveč ljubeč starš.

Je pa tako, da več ali manj se pri tej starosti sama/samostojno ne bo igrala npr. Da bi sama “brala knjigo” medtem ko ti likaš – lahko pa paralelno “bere knjigo” medtem ko ti bereš revijo ali “ureja kocke” medtem ko ti “urejaš” polico (beri brišeš prah). Mogoče kaj v smislu teh telovadba-ples-igrice, da se malo zlaufa (npr. Makarena, račke, tista angleška ko si počepe delal pa roke dvigoval “Head shoulders knees and toes”) – je kar fejst kardio za 13mesečnico. Malo na YouTubu mogoče poglejta v tej smeri npr. Najprej očku pomaga s kavo potem imata vidve “kardio” potem z očkom “v službi” (on tipka po računalniku, ona igrice na telefonu/tablici)…
Če se tudi to že počneta spet oprosti – se sklicujem, na “neznanci na netu”.

Kar se pa dojenja tiče – a je možno, da se ne zna izraziti, da je utrujena in bi se nosila oziroma da bi objemček ali pa, da si želi biti na višji legi (npr. Govoriš z znanko – iz njene višine do kolen je “bedno” in hoče biti del dogajanja)?
Zdaj odvisno kje je ta “zunaj” v vrsti v trgovini mora počakati – če je na sprehodu, ko srečaš eno znanko, je fajn, če se ustaviš na kavi nekje, kjer imajo igrišče?…
(Pa seveda gigantski pliški so vedno varna izbira – če še nima za živalski vrt medvedkov)

Definitivno pa bi ti malo pavze prav prišlo za baterije napolniti – poskusi z “kardio” zjutraj, ko imaš ti še energijo, da se ona utrudi, potem pa kakšne “dinamične miselne igre” zanjo na telefonu, ki zelo veliko piskajo in utripajo… Eni otroci potrebujejo veliko “potrditve” – mogoče so “high score” in zvezdice na ekranu lahko precejšnja potrditev.

Sem imela tako slabo vest, da sem kar malo pobrskala…

https://youtu.be/pJGqlIa4Dbw
https://youtu.be/aDLKbtnkKDY
https://youtu.be/oc4QS2USKmk

https://youtu.be/eR0lk_uTF6I
https://play.google.com/store/apps/details?id=com.orange.kidspiano.music.songs
https://play.google.com/store/apps/details?id=com.bimiboo.playandlearn

Upam, da ti tokrat kaj pomaga 🙂 (če ti ni kul Linke odpirati pa kar poguglaj workout for toddlers, pa na Play store za pod 5let za otroke)
Lp 🙂

Uf… Potem pa kar malo oprosti – večina ljudi ne dela tega … Prevečkrat sem videla mamice, ki ne razumejo niti, da mora otrok narediti 10korakov, da dohiti 2 njihova in da je splezati na eno stopnico zanje ekvivalent splezati na jedilno mizo.
Res sorry – tole sve se narobe razumeli.

Če je takšna, da ji “šunder” paše bi se jo mogoče dalo s kakšnimi igricami/risankami na telefonu zamotiti, za npr. 15-30 min, mogoče tudi kakšne vadbe/igralne urice (zdaj ob Koroni je malo težje), sovrstniki? Da se malo “zlaufa”?

Pa ta “krivda” je relevanten pojem: kaj se tudi zgodi izven naše kontrole – če joka, da ji dež ne odgovarja, ne moreš spremeniti vremena 🙂 in nihče ne more biti preveč ljubeč starš.

Je pa tako, da več ali manj se pri tej starosti sama/samostojno ne bo igrala npr. Da bi sama “brala knjigo” medtem ko ti likaš – lahko pa paralelno “bere knjigo” medtem ko ti bereš revijo ali “ureja kocke” medtem ko ti “urejaš” polico (beri brišeš prah). Mogoče kaj v smislu teh telovadba-ples-igrice, da se malo zlaufa (npr. Makarena, račke, tista angleška ko si počepe delal pa roke dvigoval “Head shoulders knees and toes”) – je kar fejst kardio za 13mesečnico. Malo na YouTubu mogoče poglejta v tej smeri npr. Najprej očku pomaga s kavo potem imata vidve “kardio” potem z očkom “v službi” (on tipka po računalniku, ona igrice na telefonu/tablici)…
Če se tudi to že počneta spet oprosti – se sklicujem, na “neznanci na netu”.

Kar se pa dojenja tiče – a je možno, da se ne zna izraziti, da je utrujena in bi se nosila oziroma da bi objemček ali pa, da si želi biti na višji legi (npr. Govoriš z znanko – iz njene višine do kolen je “bedno” in hoče biti del dogajanja)?
Zdaj odvisno kje je ta “zunaj” v vrsti v trgovini mora počakati – če je na sprehodu, ko srečaš eno znanko, je fajn, če se ustaviš na kavi nekje, kjer imajo igrišče?…
(Pa seveda gigantski pliški so vedno varna izbira – če še nima za živalski vrt medvedkov)

Definitivno pa bi ti malo pavze prav prišlo za baterije napolniti – poskusi z “kardio” zjutraj, ko imaš ti še energijo, da se ona utrudi, potem pa kakšne “dinamične miselne igre” zanjo na telefonu, ki zelo veliko piskajo in utripajo… Eni otroci potrebujejo veliko “potrditve” – mogoče so “high score” in zvezdice na ekranu lahko precejšnja potrditev.

Sem imela tako slabo vest, da sem kar malo pobrskala…

https://youtu.be/pJGqlIa4Dbw
https://youtu.be/aDLKbtnkKDY
https://youtu.be/oc4QS2USKmk

https://youtu.be/eR0lk_uTF6I
https://play.google.com/store/apps/details?id=com.orange.kidspiano.music.songs
https://play.google.com/store/apps/details?id=com.bimiboo.playandlearn

Upam, da ti tokrat kaj pomaga 🙂 (če ti ni kul Linke odpirati pa kar poguglaj workout for toddlers, pa na Play store za pod 5let za otroke)
Lp 🙂
[/quote]

Ker vidim, da linki na YT delujejo avtomatično 🙂

Piano Kids – GET IT ON GOOLE PLAY – FREE – https://youtu.be/Ay26thVr2Qo
Learn Shapes and Colors – Educational app for chi… – https://youtu.be/oEj2bBVORes

Timmy’s First Words in English – fun games to lea… – https://youtu.be/XhlFvKJhcH4

Pozdravljena,

hvala za odgovor 🙂 in trud! Bomo sprobali 👍. Je pa res, da tudi druzbo mocno pogresa…takrat je cisto druga… Niso ravno najboljsi casi za otroke.
Zanima me, ali jo naj kdaj pustim jokati (ko se npr. zelim obleci), ali naj raje naredim to takoj, ko vstanem in se tako izognem kricanju… Ji naj neko stvar dam takoj, ko to zahteva, ali jo probam uciti, da malo pocaka..se mi zdi se premajhna za “cakanje” sicer, ampak bom poslusala nasvete….🙂
LP

Ja, starši ne morejo nadomestiti vrstnikov kar se igranja tiče, kavči pa ne igrišča 🙂
Saj bo 🙂

Kar se čakanja in razjokavanja tiče… Jaz osebno sem ful proti klasični različici tega in mislim, da je zelo škodljiva za razvoj. (Ta klasični “zapri novorojenčka v sobo in pusti, da celo noč v smrtnem strahu kriči”). Podoben kopit je pri fizični kazi (da otroka udariš): nikoli pod nobenim pogojem, ampak če se steguje proti prižganem likalniku udari, ker so opekline za vedno.
Tu je (pomoje) bolj potrebno učiti razliko med nujno, potrebno in željeno. Si pa definitivno izbiraj bitke: če imaš neodložljive obveznosti npr. Zobozdravnik, potem zjutraj takoj uredi; če je kaj bolj fleksibilnega npr. Enkrat dopoldne bi šla v trgovino, ampak lahko popoldne ali jutri, pa je fajn, če malo uvajaš novo rutino po počasnih korakih (toliko, da je malo iz cone udobja, a ne toliko, da je panika).

Da obrazložim na tvojem primeru preoblačenja (kako bi se sama lotila): greš po stopnjah (to je zdaj iz stopnje živčni zlom če se oddaljiš za tri korake):
Se igrata v dnevni, in ji rečeš “mami se mora preobleči, boš lahko malo tu počakala”, potem pa skočiš po obleke v spalnico in se preoblečeš v dnevni, medtem ko govoriš (kar ji prav pride za besedišče, hkrati pa bo hitreje znala se sama obleči, če vidi kako to sploh gre) npr. Ok, imam majico, hlače, nogavice, pa najprej to, tralala … (Otroci ne razumejo zasebnosti pri teh letih… Ful mi je nerodno pisat take bedarije)
Ko 3x zaporedoma obvladata 1, bodi samo malo dlje stran npr. 5korakov bližje spalnici… pa še bližje, pa pri odprtih vratih spalnice, pa z vedno manj opisa poteka… In tako počasi napreduješ – imej jo toliko na vidiku, da če se začne kaj kremžiti ali pa postane malo živčna, da zaustaviš jok s tem, da samo pomahaš in vprašaš, če bo šlo – včasih je dovolj če samo ve, da si tam in vidiš oziroma, da lahko skočiš, če je kaj narobe…

Malo psihološko: otroci morajo razviti “object permanence” in “object constancy”.
po domače povedano je OP, da če greš ti v spalnico, še vedno obstajaš, tudi če te ne vidi, da obstajaš ter da nisi npr. Se odselila na Havaje in jo zavrgla. Zato lahko govorenje pomaga in so ti postopni koraki (pomoje) tako fajn. Ta object constancy pa je npr. Da ti če sediš za mizo in te vidi samo do pasu ti niso noge izginile, ali pa da si ti v rumeni majici, nekdo drug kot ti v rdeči majici ali ti v pižami. Potem je še razširitev na čustveno področje, da si ti ista oseba, ko ji daš piškot in ko jo kregaš.

Zdaj ko se odrasli o tem pogovarjamo se sliši kot slaba šala, če pogledaš iz vidika, da npr. Ločiš labradorce po barvi ovratnice, ali knjige iz iste zbirke po napisanem naslovu je malo bolj jasen koncept in obrazložitev kako zaobiti kričanje 🙂

Če zasikaš “počakaj” je nekaj zelo drugega kot če rečeš z nasmehom “takoj”, oziroma če zagodrnjaš “bom ti dala piškot ko prideve domov” ali “ja, takoj ko prideve domov, se bove hitro sezule in roke umili in vzeli piškot”.
In še odrasli ekvivalent: če ti npr. v čakalnici pri zobozdravniku MS ostro reče “počakajte v čakalnici” je zelo drugače kot če z nasmehom obvesti, malo še traja, se opravičujem – moramo narediti tako kot je treba, kajne, 🙂 vi se kar usedite imamo cel kup revij na voljo in takoj ko bo pripravljeno, vas pridem iskat, se opravičujem, ker morate čakati, ampak pri zdravstvu ni prostora za malomarnost, bolje dvakrat preveriti kot enkrat spregledati, kajne, 🙂
(In potem si na vrsti preden se usedeš, brez, da bi pogruntal, da si 5min čakal XD ). Ko se ti to 3x zgodi se že z nasmehom pozdraviš “imate spet malo za počakati, haha, se bom kar usedla”…

Zelo veliko neprijetnih vsakdanjosti se reši samo z mehko roko in pravilnim pristopom. Če je zastoj na avtocesti lahko 1h besniš in preklinjaš ali pa imaš 1h avto-karaoke… Če te tišči na WC pa ni dovolj optimizma na svetu, da bi pomagal – moramo pa sprejeti…

Je spet zelo razvlečen in filozofski odgovor, ki je bolj nasvet smeri, kot opis postopka – vseeno pa upam, da kaj pomaga (če ne pa boš vsaj vedela kaj ne pomaga).
Lp 🙂

Ja, starši ne morejo nadomestiti vrstnikov kar se igranja tiče, kavči pa ne igrišča 🙂
Saj bo 🙂

Kar se čakanja in razjokavanja tiče… Jaz osebno sem ful proti klasični različici tega in mislim, da je zelo škodljiva za razvoj. (Ta klasični “zapri novorojenčka v sobo in pusti, da celo noč v smrtnem strahu kriči”). Podoben kopit je pri fizični kazi (da otroka udariš): nikoli pod nobenim pogojem, ampak če se steguje proti prižganem likalniku udari, ker so opekline za vedno.
Tu je (pomoje) bolj potrebno učiti razliko med nujno, potrebno in željeno. Si pa definitivno izbiraj bitke: če imaš neodložljive obveznosti npr. Zobozdravnik, potem zjutraj takoj uredi; če je kaj bolj fleksibilnega npr. Enkrat dopoldne bi šla v trgovino, ampak lahko popoldne ali jutri, pa je fajn, če malo uvajaš novo rutino po počasnih korakih (toliko, da je malo iz cone udobja, a ne toliko, da je panika).

Da obrazložim na tvojem primeru preoblačenja (kako bi se sama lotila): greš po stopnjah (to je zdaj iz stopnje živčni zlom če se oddaljiš za tri korake):
Se igrata v dnevni, in ji rečeš “mami se mora preobleči, boš lahko malo tu počakala”, potem pa skočiš po obleke v spalnico in se preoblečeš v dnevni, medtem ko govoriš (kar ji prav pride za besedišče, hkrati pa bo hitreje znala se sama obleči, če vidi kako to sploh gre) npr. Ok, imam majico, hlače, nogavice, pa najprej to, tralala … (Otroci ne razumejo zasebnosti pri teh letih… Ful mi je nerodno pisat take bedarije)
Ko 3x zaporedoma obvladata 1, bodi samo malo dlje stran npr. 5korakov bližje spalnici… pa še bližje, pa pri odprtih vratih spalnice, pa z vedno manj opisa poteka… In tako počasi napreduješ – imej jo toliko na vidiku, da če se začne kaj kremžiti ali pa postane malo živčna, da zaustaviš jok s tem, da samo pomahaš in vprašaš, če bo šlo – včasih je dovolj če samo ve, da si tam in vidiš oziroma, da lahko skočiš, če je kaj narobe…

Malo psihološko: otroci morajo razviti “object permanence” in “object constancy”.
po domače povedano je OP, da če greš ti v spalnico, še vedno obstajaš, tudi če te ne vidi, da obstajaš ter da nisi npr. Se odselila na Havaje in jo zavrgla. Zato lahko govorenje pomaga in so ti postopni koraki (pomoje) tako fajn. Ta object constancy pa je npr. Da ti če sediš za mizo in te vidi samo do pasu ti niso noge izginile, ali pa da si ti v rumeni majici, nekdo drug kot ti v rdeči majici ali ti v pižami. Potem je še razširitev na čustveno področje, da si ti ista oseba, ko ji daš piškot in ko jo kregaš.

Zdaj ko se odrasli o tem pogovarjamo se sliši kot slaba šala, če pogledaš iz vidika, da npr. Ločiš labradorce po barvi ovratnice, ali knjige iz iste zbirke po napisanem naslovu je malo bolj jasen koncept in obrazložitev kako zaobiti kričanje 🙂

Če zasikaš “počakaj” je nekaj zelo drugega kot če rečeš z nasmehom “takoj”, oziroma če zagodrnjaš “bom ti dala piškot ko prideve domov” ali “ja, takoj ko prideve domov, se bove hitro sezule in roke umili in vzeli piškot”.
In še odrasli ekvivalent: če ti npr. v čakalnici pri zobozdravniku MS ostro reče “počakajte v čakalnici” je zelo drugače kot če z nasmehom obvesti, malo še traja, se opravičujem – moramo narediti tako kot je treba, kajne, 🙂 vi se kar usedite imamo cel kup revij na voljo in takoj ko bo pripravljeno, vas pridem iskat, se opravičujem, ker morate čakati, ampak pri zdravstvu ni prostora za malomarnost, bolje dvakrat preveriti kot enkrat spregledati, kajne, 🙂
(In potem si na vrsti preden se usedeš, brez, da bi pogruntal, da si 5min čakal XD ). Ko se ti to 3x zgodi se že z nasmehom pozdraviš “imate spet malo za počakati, haha, se bom kar usedla”…

Zelo veliko neprijetnih vsakdanjosti se reši samo z mehko roko in pravilnim pristopom. Če je zastoj na avtocesti lahko 1h besniš in preklinjaš ali pa imaš 1h avto-karaoke… Če te tišči na WC pa ni dovolj optimizma na svetu, da bi pomagal – moramo pa sprejeti…

Je spet zelo razvlečen in filozofski odgovor, ki je bolj nasvet smeri, kot opis postopka – vseeno pa upam, da kaj pomaga (če ne pa boš vsaj vedela kaj ne pomaga).
Lp 🙂
[/quote]

Pa še to:
Pri vprašanju preoblačenja je še par predstopenj/prijemov (ker ne vidim kako je :))
Lahko začneš tudi tako, da je tvoje preoblačenje “skupna aktivnost” … Po kopitu “joj, mami se pa mora preobleči” pa ji pustiš, da ti izbere obleke (npr. A bo mami v temnih jeans, ali svetlih jeans) in je potem cela dogodivščina kako se bo mami preoblekla – pač če je res zelo hudo. Je tudi fajn pristop npr. “Zdele je pa že 7, ko je ura sedem je treba obleči pižamo in spat” in spet dogodivščina kako je treba preobleči za spat in preobleči za sprehod in preobleči za v trgovino… In bo enako rutina kot je zdaj, da se ona obleče v jakno in preobuje za na sprehod.
Zdaj odvisno je kako daleč sta – veliko otročkov ne pusti mamice same na WC. Končni cilj je, da se lahko preoblečeš sama brez ihte, kje je štart pa sama veš 🙂
Če začne jokati, da noče da se mami preobleče je “izbiranje” kaj boš nosila velika motivacija, če hoče biti zraven pa je v njenem vidnem polju lahko dovolj, če “nekaj potrebuje” pa je dovolj, da ji nakažeš, da “delaš na tem”.

Počasi, postopno, toliko neugodja, da je napredek, a ne toliko, da je stres. 🙂
Ene opcije so tudi, da ji daš na telefonu timer za gledati npr. Mami potrebuje 3minute – ko bo 0:00 bom že nazaj. Samo je morda malo premajhna za timer, vidi pa da, se nekaj spreminja in čaka na 0:00 – tako, da je lahko učinkovito za kakšne bolj rigidne stvari npr. Čakanje v vrsti v trgovini ali koliko časa se peljeta do babice, ali kako kmalu bodo risanke… Je pa še zgodaj za polno učinkovitost. 🙂

Pa še to:
Pri vprašanju preoblačenja je še par predstopenj/prijemov (ker ne vidim kako je :))
Lahko začneš tudi tako, da je tvoje preoblačenje “skupna aktivnost” … Po kopitu “joj, mami se pa mora preobleči” pa ji pustiš, da ti izbere obleke (npr. A bo mami v temnih jeans, ali svetlih jeans) in je potem cela dogodivščina kako se bo mami preoblekla – pač če je res zelo hudo. Je tudi fajn pristop npr. “Zdele je pa že 7, ko je ura sedem je treba obleči pižamo in spat” in spet dogodivščina kako je treba preobleči za spat in preobleči za sprehod in preobleči za v trgovino… In bo enako rutina kot je zdaj, da se ona obleče v jakno in preobuje za na sprehod.
Zdaj odvisno je kako daleč sta – veliko otročkov ne pusti mamice same na WC. Končni cilj je, da se lahko preoblečeš sama brez ihte, kje je štart pa sama veš 🙂
Če začne jokati, da noče da se mami preobleče je “izbiranje” kaj boš nosila velika motivacija, če hoče biti zraven pa je v njenem vidnem polju lahko dovolj, če “nekaj potrebuje” pa je dovolj, da ji nakažeš, da “delaš na tem”.

Počasi, postopno, toliko neugodja, da je napredek, a ne toliko, da je stres. 🙂
Ene opcije so tudi, da ji daš na telefonu timer za gledati npr. Mami potrebuje 3minute – ko bo 0:00 bom že nazaj. Samo je morda malo premajhna za timer, vidi pa da, se nekaj spreminja in čaka na 0:00 – tako, da je lahko učinkovito za kakšne bolj rigidne stvari npr. Čakanje v vrsti v trgovini ali koliko časa se peljeta do babice, ali kako kmalu bodo risanke… Je pa še zgodaj za polno učinkovitost. 🙂
[/quote]

Zdaj pa res zadnji v tej seriji odgovorov… Kakšna opravila npr. A lahko razvozlaš slušalke, pobarvaš luknjice v črkah (a, o, b) vtipkaš to številko so zelo diskretni načini za zamotiti, ko je kakšna panika npr. Dolga vrsta za blagajno in ji na telefonu odpreš zapiske, nastaviš tipkovnico na 3×4 številke in ti kopira številke na črtni kodi npr. Medvedka, ki ga hoče, ali pa konzerve tunine… “Da bo ga. Prodajalka hitreje zračunala, ker boš pomagala” .
Je ena takšna hinavska fora – ampak je dober izhod v sili, pa še številke ji bodo bolj poznane …
Včasih bo bolj potrpežljive volje, včasih manj in je dobro imeti kakšno rezervo, ko preide iz nelagodja v stres.