Otrokov strah
Pozdravljeni, sin je star 8 let. Že od nekdaj je bolj plašen, miren. Vedno večji problem imamo, da se skoraj vsega boji. Ga vprašaš, zakaj in našteje najhujše možne stvari. Razmišlja o smrti. Če sliši poročila, si bo zapomnil vse najslabše stvari. Razmišlja kot depresivna odrasla oseba. Kako naj se spoprimemo s tem ali naj raje poiščemo pomoč zanj ? Hvala.
Ja, 8letniki običajno nimajo depresije kar tako – običajno so naučeni od doma. Ima kdo doma izbruhe katastofiranja? Ali pa ga vzgajate samo s kaznovanjem? Imate nenehne izgovore za vsako reč? Ga aktivno učite takšnega mišljenja?
To je lahko zavestno, podzavestno, namerno ali ne … Npr. Da skače po postelji (kot bi na trampolinu) in dobi pridigo kako si bo vrat zlomil pa bil tetraplegik do smrti. Ali pa da če prečka cesto brez mami ali očka, ga bodo praskal in peskal s ceste (namesto, da se ga uči pogledat levo in desno). Ali pa se samo s partnerjem v njegovi prisotnosti pogovarjati o teh temah, ker pozabljate, da ni gluh.
Poleg tega zakaj za božjo voljo z vami gleda novice? To ni primerno za otroke – že za marsikaterega odraslega je psihični napor. Mislim halo?!? Ljudje ne beremo novic, zato ker je “fon-tu-du” ampak zato ker nas je strah in želimo vedeti “česa”.
Nič ne bo pomagalo, če ne najdete izvora tega strahu in prenehajte z njim.
Ja, 8letniki običajno nimajo depresije kar tako – običajno so naučeni od doma. Ima kdo doma izbruhe katastofiranja? Ali pa ga vzgajate samo s kaznovanjem? Imate nenehne izgovore za vsako reč? Ga aktivno učite takšnega mišljenja?
To je lahko zavestno, podzavestno, namerno ali ne … Npr. Da skače po postelji (kot bi na trampolinu) in dobi pridigo kako si bo vrat zlomil pa bil tetraplegik do smrti. Ali pa da če prečka cesto brez mami ali očka, ga bodo praskal in peskal s ceste (namesto, da se ga uči pogledat levo in desno). Ali pa se samo s partnerjem v njegovi prisotnosti pogovarjati o teh temah, ker pozabljate, da ni gluh.
Poleg tega zakaj za božjo voljo z vami gleda novice? To ni primerno za otroke – že za marsikaterega odraslega je psihični napor. Mislim halo?!? Ljudje ne beremo novic, zato ker je “fon-tu-du” ampak zato ker nas je strah in želimo vedeti “česa”.
Nič ne bo pomagalo, če ne najdete izvora tega strahu in prenehajte z njim.
[/quote]
In da obrazložim “vzgojo samo s kaznovanjem”…(in opravičim za divji, čustveni odziv prej in kasneje – tovrstne teme mi močno stopijo na živc)
To je, ko otrok odrašča samo s večjo ali manjšo kaznijo in v njegovem svetu ne obstaja izhoda. Dobi v šoli oceno 3 posluša, da je neumen, dobi 4 posluša kako bi moral dobiti 5 ampak je len, dobi 5 in so že grožnje kako bo spet dobil 4… Potem pa enostavno ni več razloga da bi delal karkoli razen sanjal o boljšem življenju ali pa smrti, ker “nikoli vredu, nikoli dovolj, dokler ne narediš samomor”. Najhuje je, ker ni problem v otroku ampak vseh ostalih, ki ga v takšno stisko namerno ali ne silijo.
Tu je ena debata s foruma,
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=151&t=11236126
kjer je večina komentarjev priporočala, da se 10letnico stolče do psihološke smrti, ker si drzne sanjati, da bo imela lagodno življenje, ko bo velika. Par odlomkov avtorice:
“nimam pojma kako jo prizemljiti na način da bo uvidela kako lepo ji je, da ima vse kar potrebuje, da jo imamo radi, da so njene utvare krive za njeno žalost, jezo in slabo voljo cele družine…”
“Ne živi življenja princeske, oba sva popolnoma realna in usklajena pri vzgoji otrok, pa vendar je ne vem prizemljiti. Res bom poiskala pomoč, vendar ne za naju, ampak zanjo. Morda ji bo pogovor s profesionalnim pristopom zalegel bolj, kot moj in možev”
“Motiviramo jo z vzgledom, pogovorom, z tem, da sva usklajena pri pričakovanju in zahtevah, ampak ni nobenega učinka.”
Kar je na dolgo povedano, da starša10letnico posedata in “dva odrasla proti otroku” razlagata, da je cela družina nesrečna, ker ona obstaja, da je nora, da ni vredna, da je defektna, da si nič ne zasluži, da “nikoli vredu, nikoli dovolj”, da je dolžna trpet, da jima vsak dan svojega življenja mora “izpolnjevati pričakovanja in zahteve” za pravico do obstoja, ker je noben ne mara, nikoli ni in nikoli ne bo…
Otroci niso odrasli – starši pa bi morali biti. Pa da ne bi prišlo do nesporazumov
Že če pogledaš iz sebe: kako produktivna bi bila na nestabilnem delovnem mestu, kjer bi ti šef vsak dan ali vsako uro norel, kako bodo odpuščanja, pa kako bo firma šla v stečaj, kako ne bo plač, kako bodo vsi računalniki crknili in bo vse šlo k vragu, kaj če bo stavba zagorela in boste vsi sežgani…
Vsi tam bi se popredalčkali v 4skupine: agresija, paraliza, histerija in zanikanje. To so biološki odzivi.
Najdi vzrok strahu – ampak ne iz svojega trenutnega psihološkega stanja, ampak se postavi nazaj v 8letnico. V tiste čase, ko je bilo potrebno obrazložiti “jasne” stvari npr. Da “pijte odgovorno” velja samo za alkoholne pijače.
Je en izmed treh otrok, edini, ki drugače doživlja strahove. Nismo ločeni, nimamo napadov katastrofiranja, ne gleda poročil, ampak jih sliši v avtu, ne psihiramo otrok zaradi ocen itd. Po pogovoru, kje je slišal take težke stavke, reče, da je slišal v filmu, ki ga gleda starejša sestra. Tako da ostali nam bodo skupni pogovori o tem, da mu bo lažje premagovati strahove.