agresija pri 8-letniku
Pozdravljeni,
prosim vas, za nasvet, pomoč, kako ravnati v primeru…
Sin ima motnjo pozornosti in ADHD. Največje težave so z agresijo, tako v šoli kot doma.
Z njim se ves čas pogovarjamo in mu dopovedujemo, da z agresijo ne bo rešil problema.
Sam se tega zaveda in mu je potem žal, da je tako odreagiral. Vedno obljubi, da ne bo več reagiral na tak način, ampak to kar hitro pozabi.
Ko pride do zanj stresne situacije, v šoli do izzivanja, hecanja se on razjezi, vpije, tepe, ni važno kje je, s kom je, ali je to učiteljica, ali smo to starši doma. Grozno se razjezi. V tistem trenutku ne pomaga nič.
Ves čas ga sprašujemo zakaj to dela, pa ves čas govori, ker mu težimo/jo, ga izzivajo. V šolo hodi zelo nerad. Ne moremo odkriti razloga, da bi mu pomagali. Poskusili smo že vse možne alternativne načine (razstrupljanje težkih kovin, prehrana, homeopatija, razni pogovori s psihologinjo, specialno pedagoginjo,…). Zadeva se ne izboljša.
Ko to mine in se pomiri, se z njim pogovorimo in spet obljubi, da tega ne bo več počel. Pa se spet ponovi.
Prosim, če imete kakšno mnenje, nasvet, izkušnjo, pomoč,… kako bi sinu lahko pomagali, da bi se v tistem trenutku jeze, lahko obvladal in odreagiral bolj mirno.
Hvala in lp
Eva
Glede na to, da je star 8, bi osebno ugibala, da je naučen vzorec vedenja, stres in strah.
S prstom bom (žal) pokazala na vaš, ker
1) odzivanje z agresijo na stres, ga lahko naučite/naučimo že s tem, da se npr. Spečemo s pekačem in preklinjamo.
Bodite vzor, ko vas nekaj neznosno razjezi 3x na glas zadihajte in mirno (ne pasivno-agresivno) nadaljujte… Bo začel oponašati v roku 3-6mesecev.
2) stres je lahko tudi posledica prevelikih pričakovanj in premalo sprotnih nagrad. Npr. Če dobi pohvalo (ali “no, tako je prav”, “takšne ocene moraš imeti”, “tako se spodobi za pridne otroke (ostali so poredni)) samo ob 5 in kazen pri 3 v šoli, potem je to zelo hudo breme…
Rešitev: ob 4ki dobi 5€ več pri žepnini, pri 5 pa 10€ (seveda ob “bravo :)”), pri 3 podporo “sej je vredu, se boš za naslednjič več učil”, pri 1 in 2 pa “se bomo skupaj učili/inštrukcije poiskali”
In 3) strah je naučen z apokaliptičnimi prijemi in grožnjami, ni se jih sam izmislil in ste ga (sedaj) dolžni 3x bolj tolažiti.
Najpomembneje je, da se postavite v njegove čevlje. Samo po tem kar ste napisali:
***
Sin ima motnjo pozornosti in ADHD. Največje težave so z agresijo, tako v šoli kot doma.
Z njim se ves čas pogovarjamo in mu dopovedujemo, da z agresijo ne bo rešil problema.
Sam se tega zaveda in mu je potem žal, da je tako odreagiral. Vedno obljubi, da ne bo več reagiral na tak način, ampak to kar hitro pozabi.
Ko pride do zanj stresne situacije, v šoli do izzivanja, hecanja se on razjezi, vpije, tepe, ni važno kje je, s kom je, ali je to učiteljica, ali smo to starši doma. Grozno se razjezi. V tistem trenutku ne pomaga nič.
Ves čas ga sprašujemo zakaj to dela, pa ves čas govori, ker mu težimo/jo, ga izzivajo. V šolo hodi zelo nerad. Ne moremo odkriti razloga, da bi mu pomagali. Poskusili smo že vse možne alternativne načine (razstrupljanje težkih kovin, prehrana, homeopatija, razni pogovori s psihologinjo, specialno pedagoginjo,…). Zadeva se ne izboljša.
***
Verjemite, da ne sliši drugega kot “sem problem, breme, defekt, tako misli mami, tako misli ati, tako mislijo učiteljice, vsi mi nenehno pravijo problem, breme, defekt, glej kakšen pacek sem: sta se starša žrtvovala in plačala razstrupljanje težkih kovin, jaz pa sem še vedno problem, breme, defekt – vsi tako pravijo, nenehno se pogovarjamo in pogovarjamo kako sem problem, breme in defekt, ne zmorem se naučiti za 5 in sem spet problem, breme in defekt, pa še v šoli se norčujejo iz mene, zato, ker vedo tako kot vsi ostali, da sem problem, breme in defekt.
IN TO SE MU BO V MISLIH VRTELO NENEHNO IN MOGOČE CELO DOSMRTNO.
Potrpljenje potrebuje! In mirno okolje.
Kaj pa vam je psihologinja svetovala?
Jaz (in tudi drugi tu) poznamo samo vašo stran zgodbe, posledično bo večina mnenj na lastnih izkušnjah.
Želim vam veliko sreče in malo stresa.