Ne želim, da mi mama pomaga pri dojenčku
Pozdravljeni,
naj na hitro predstavim situacijo. Upam, da bom uspela zadevo predstaviti sistematicno in dovolj ucinkovito, da boste razumeli celotno sliko.
Sem v poznih tridesetih in pricakujem prvega otroka. Do sedaj sem imela bolj “leve” partnerje in se (na sreco) z nobenim nisem odlocila imeti otroka. Zato sem sla na umetno oploditev v tujino in sedaj sem v veselem pricakovanju. Za ta korak sem se seveda odlocila popolnoma sama ter zavestno, saj sem si otroka zelela, vendar pa ne za vsako ceno oz. kar z vsakim.
V okolici nekaksne podpore ali mnenj nisem iskala, saj ne rabim nobenemu razlagati in opravicevati svojih odlocitev. Starsa sta navdusena in vesela, saj dobro vesta, da sem si otroka zelela ter hkrati imela nesposobne ter nezrele partnerje. Nihce od najblizjih ni negativno sprejel moje odlocitve, vsi so veseli zame, vecina pa je za nosecnost izvedela oz. videla sama, ko je bil trebuh ze prevec ociten.
Zaplete se pri mojih starsih. Ker bom mama samohranilka, mi zelita nuditi pomoc. To je vsekakor zelo lepo od njiju. Naj poudarim, da od njiju ne pricakujem nobene pomoci, tako ne pri vzgoji otroka, kot tudi ne financne. Financno sem zelo stabilna in nimam nobenih tezav, zato sem se tudi odlocila za otroka. Ce finance ne bi bile urejene, otroka po vsej verjetnosti ne bi imela.
Zivim dve uri voznje stran, kjer zivita starsa in mama je napovedala, da se bo po rojstvu otroka za nekaj casa preselila k meni, da mi bo pomagala. Vecina zensk bi to z veseljem sprejela, jaz pa si tega ne zelim. Sedaj bom na kratko opisala, kaj je vzrok.
Mama mi skozi otrostvo ni nudila ljubezni in topline (le-to mi je sama veckrat tudi priznala, v odraslih letih), ze takrat je bila zelo nervozna, veckrat je kricala name, ni imela potrpljenja, me tepla, ogromnokrat sem bila lacna, umazana, prepuscena sama sebi. Danes bi bilo to smatrano kot zanemarjanje otrok, 30 let nazaj pa mi seveda nihce ni verjel, da me mama tepe in pusti lacno.
Vse te travme iz otrostva so me oblikovale v zelo mocno osebo, ki tocno ve, kaj hoce, prav tako so dogodki iz otrostva pripomogli k moji izjemni iznajdljivosti, saj sem naceloma bila prepuscena sama sebi, ce zame ni poskrbel oce, ki pa seveda ni mogel vedno biti ob meni. Oce je zame zgledno skrbel ter se ukvarjal z mano, mi posvetil cas, vendar to seveda ni bilo vedno mozno.
Hitro sem se odselila od starsev, saj je bila mama veckrat histericna in nervozna, govorila mi je totalne bedarije, me sprasevala vse mozno, itd. Mislim, da je s tem hotela popraviti svoj vtis iz mojega odrascanja, vendar je na zalost ta vlak ze zdavnaj odpeljal. Na zalost se je prepozno zacela zavedati, da mi v otrostvu ni nudila dovolj ljubezni in topline, vendar se to ne da popraviti na odrasla leta.
Ocetu sem veckrat rekla, da ima vso mojo podporo, ce se zeli lociti, nekako sem si locitve starsev veckrat zelela, saj mama oceta ze celo zivljenje zadrzuje pri raznih aktivnostih, vedno najde neke izgovore, da ji ni treba iti na izlet, prireditev, druzenje s prijatelji itd. Mama je popolnoma pasivna, nima energije za nic, nic se ji ne da, komaj poskrbi zase. Oce je popolno nasprotje ter se zelo trudi, uci se tujih jezikov, bere zahtevne knjige, veliko se ukvarja s sportom, nasploh je zelo aktiven. Oba starsa sta v poznih petdesetih.
Mama se sedaj zeli zacasno preseliti k meni, da mi bo pomagala z novorojenckom. Vse, kar si sama zelim, je mir in spokojnost, ki ga imam v svojem stanovanju, nikakor pa ne, ko grem obiskati starse. Takrat je vse napeto, mama ustvarja negativno energijo, sprasuje me vse mogoce, prav rine v mene, ko grem v kopalnico, hodi za mano in sprasuje bedarije, prav pije energijo in zivljenje iz mene. Zelo mi je naporno ob mami in resnicno si ne zelim, da bila non stop poleg mene, ko bom imela nekajdnevnega dojencka, ki bo zahteval vso mojo pozornost in energijo.
Prepricana sem, da bo mama vsa nervozna, ko bo dojencek jokal, tresla ga bo, nekoc je celo sama povedala, da mi je zamenjala izredno malo plenic in niti ni prepricana, ce bi to sploh se znala. Ko gledam, kako se obnasa do drugih otrok (njena mlajsi brat ima stiri otroke, najmlajsa je stara 6 let in je zivahna punca), se veckrat resno vprasam, ce ji bom sploh zaupala svojega otroka v zacasno varstvo nekaj ur. Na otroke krici, v usta tisci bonbone (da bodo utihnili), scipa jih v nadlahti, da se umirijo, skratka, zelo neprimerno.
Ceprav se zavedam, da bodo prvi meseci z novorojenckom zelo naporni, si resnicno ne zelim nobene pomoci z njene strani, saj bi mi to bolj pomenilo breme, kot pa pomoc. Prav tako otroci cutijo, ce so ljudje okoli njih nervozni in tega vsekakor nocem.
Iz vsega napisano je razvidno, da na zalost nisem imela lepega otrostva. Svojemu otroku seveda zelim zagotoviti le najboljse, zato bom zelo vesela kaksnegakoli nasveta, kako naj mami razlozim, da je to moj otrok, za katerega bom poskrbela sama na ljubec in umirjen nacin.
Znasla sem se v stiski in namesto, da bi uzivala v nosecnosti ter se v miru pripravila na porod in prve dni novorojencka, se sedaj obremenjujem z mamo, ki cisto po njeni navadi rine v mene ter mi vsiljuje svoja mnenja ter svojo pomoc. S starsi, predvsem mamo, bi rada ohranila normalne odnose (kolikor pac sploh so lahko), zato bom vesela vasih mnenj.
Lepo vas pozdravljam!
Pozdravljena.
Vidim, da vam je bilo ob mami ne samo naporno, pač pa tudi travmatično in ste v odnosu do nje doživela hudo zlorabo. Je vsiljiva in vas bo s svoji vsiljivo, nestanovitno energijo spravila iz tira. Razen, če se bo zmogla umiriti, kar pa dvomim. Škoda bi bilo, da bi v prve dni življenja z vašim otrokom morali doživljati trenutke retravmatizacije odnosa z vašo mamo. Že tako se nam ob majhnem otroku lahko prebudi veliko naših čutenjskih vsebin, ona pa bi znala to samo še poslabšati. Rojstvo otroka na dan naplavi naše osnovne notranje modele navezanosti in bojim se, da so tukaj zelo ne-varni. Odnos z njo bi utegnil zasenčiti odnos, ki ga boste morala varno graditi s svojim otrokom. Zna se zgoditi, da se boste čutenjsko bolj ukvarjala z njo in občutki, ki se vam bodo prebujali ob njej.
Če je možno, si najdite kakšno drugo pomoč, ker je biti sam z dojenčkom tudi naporno. Potrebujete varnost! Mami pa boste preprosto morala reči, da jo ne želite imeti stalno ob sebi. Da podpirate odnos med vnukom in staro mamo, da jo ne izrinjate iz odnosa, ampak da nje pa ne želite imeti ves čas ob sebi. Da pa boste vesela, če bo prišla, ko jo boste VI potrebovala.
Postavljati take meje, je tudi stvar odraščanja in čustvenega razmejevanja iz ne-varnih in bolečih odnosov.
Želim vam veliko poguma, predvsem pa miru in uravnovešenosti, ki jo boste zagotovo potrebovala.
Imela sem podobno mamo in to ‘sreco’, da je razumela, da se k dojencku v prvih nekaj mesecev ne hodi, sploh pozimi, ko si vsi bolni. Sem pa bila izjemno vesela pomoci tasce, kajti v prvih mesecih smo prezivljali pekel. Strinjam se s predhodnico, da ti bo pomoc prisla prav (vsaj da ti nekdo skuha, popazi na otroka da se stusiras, pocisti, gre v trgovino), mami pa povej, da jo bos poklicala, ko jo bos potrebovala. Definitivno ti bo njena odsotnost dobro dela, to da si mirna ob otroku veliko steje.
Spoštovana nosečka,
vaše otroštvo je zaznamovala velika travma. Na nek način vas razumem.
Sama sem pred kratkim postala mamica, kjer se soočam z enakim vprašanjem. Vaša mama verjetno želi nadoknaditi in popraviti nastalo škodo, vendar glede na to, da odnosa tudi danes ne spremeni in ne upošteva vaših navodil, bi sama raje poiskala in plačala nekomu, ki zna delati z otroci ali ima privat varstvo do max 7 otrok. Otroci potrebujejo ljubezen in sočutje, ne pa staromodnega načina vzgoje. Poslušajte glasek v sebi. Če vse v vas kriči, da ne delajte tega…. potem se ustavite in zahvalite za pomoč. Do zdaj ste zmogli sami in tudi vnaprej boste zmogli. Tudi sami sebi in svojemu notranjemu otroku ponudite vso ljubezen, ki jo premorete. Naučite se brezpogojno ljubiti in ceniti, četudi takšne ljubezni niste izkusili od staršev. Imate odealno priložnost, da postanete najboljša mama, polna ljubezni in sočutja. S tem boste v svoje življenje privabili tudi takšnega partnerja. In dovolite si biti ljubljena. Dovolite si sprejeti pomoč. Mami se zahvalite in povejte, da jo cenite, vendar nima smisla, da se preseli. Verjemite, da vam bo spila še vso tisto energijo, ki vam bo ostala po porodu in je namenjena malemu angelčku. To je čas, ko se boste v miru spoznavali z otrokom, spali, vse ostalo pa boste že speljali po občutku. In to je samo vaš čas. Ko boste pripravljeni, pa “spustite” babico v bližino. Najprej opazujte kako otročka rokuje v vaši prisotnosti in odločno opozorite, kaj vam ne ustreza. Mame čutimo v sebi kaj je prav in kaj ne. In ne pozabite na intuicijo. Vse bo več kot odlično.
Lp
Maja
Pozdravljeni.
Sama sem bila v precej podobni situaciji. Sama sem pricakovala otroka in sem se ze v naprej odlocila, da bom zanj skrbela sama v svojem stanovanju. To namero sem starsem tudi naprej izrazila, nisem pa izkljucila moznosti, da bom rabila pomoc. Po porodu sem kmalu ugotovila, da mi je sami prenaporno, zato sva se z otrokom za 2 meseca preselila k mojim starsem, kar mi je bilo takrat v veliko olajsanje, saj sem bila nekako razocarana sama nad sabo, da nisem zmogla sama, kot sem nacrtovala. Ko sem se pocutila dovolj mocno in samozavestno sva se vrnila v moje stanovanje. Kar vam zelim iz lastne izkusnje svetovati je, da jasno izrazite svojo namero o samostojni skrbi za otroka, poudarite pa, da se boste vsekakor obrnili na starse ce in ko jo boste potrebovali. Starsi se tako ne bodo pocutili zavrnjene, vi pa boste vseeno imeli moznost, da se sami odlocite, glede na situacijo po porodu, o morebitni pomoci starsev. Zelo verjetno je, da jo boste potrebovali.
Zelim vam vse dobro, kot mama boste zmogli neverjetne stvari!
Lp
Tvoja mama zveni precej nestabilno… nekako kot psihični vampir oziroma narcisistična oseba. Tukaj ni drugega kot to, da postaviš mejo in odločno rečeš da ne potrebuješ njene pomoči. Če bo odziv negativen, kar verjetno bo, si nikar ne preveč ženi k srcu.
Žal mi je za vse slabo, kar se ti je zgodilo v otroštvu. Upam da boš nekega dne to predelala in pustila za sabo.
Kar se pa pomoči po porodu tiče, če imaš možnost, se raje zmeni z kakšno prijateljico da ti pomaga. Ali pa res nekoga plačaj, kot je nekdo drug že omenil.
Upam, da imaš krog prijateljev, ki ti lahko nudi vsaj čustveno oporo v tem času?
Pred pol leta sem tudi jaz postala mama in bila prepricana, da ne potrebujem pomoci. Z dojenckom je niti nisem (ceprav sem bila vesela, da mi je moja mama pomagala pri zacetnih tezavah z dojenjem, previjanjem in malimi nasveti). Ker sem bila 24 ur na dan zaposlena z dojenckom, sem bila partnerju in svoji mami (ki je pri nas stanovala prva 2 tedna) izjemno hvalezna, da sta poskrbela zame: nakupovanje, kuhanje, ciscenje, perilo, likanje… Tako sem se 100% lahko posvetila dojencku. Z mamo sva imeli tihi dogovor, da pomaga, ce jo prosim za pomoc. Edino kuhanje je bilo samoumevno.
Jaz ti torej predlagam, da sprejmes mamino pomoc pri skrbi zate. Saj se lahko dogovorita, da pride na zacetku za npr. 3 dni, potem pa vidis, ce pomoc sploh potrebujes oz ce se mama obnese.
Vse dobro ti zelim!
Sem imela podobno mamo in moralo bi biti res strahotno nujno, da bi hotela njeno pomoc. Ce bos sama z novorojenckom, ki bo tvoj prvi otrok, jo bos (pomoc namrec) mogoce potrebovala. Ampak to, da se tvoja mama preseli k tebi, ti ne bo v pomoc. Ce imas denarja dovolj, si najami rajsi kvalitetno pomoc. Mami pac povej, da lahko pride na obisk, njene pomoci pa ne rabis.
Ce bos ti custvena razvalina, bo otrok to cutil in bo imel tezave, ti pa tudi. Poskrbi zase, vnaprej si poisci pomoc, ki ti ustreza. V resnici bos najbolj rabila koga, ki ti kaj skuha in pospravi. To pa brez tezav najdes. Nakupe lahko opravis tudi preko spleta. Jaz sem bila s petim otrokom tudi v glavnem cele dneve sama, ce ne stejem ostalih stirih otrok, je seveda lazje, ko ni prvi, pa vseeno. Sem prepricana, da se bos znasla. Ce imas kaksne dvome ali vprasanja, pa sporoci.
Vso sreco in zdravega otrocka ti zelim.
Tudi sama imam podobno mamo. Sem ji povedala, da ne rabim nobene pomoci, ne pri prvem, drugem niti tretjem in je tudi nikoli nisem, ne za babi servis, niti za nic. Ker ljudem, ki nimajo socutja, so histericni, zivcni, prevec pametni, radi nadzorujejo, ne zaupam svojih otrok, pa ceprav je njihova babi. Ne zelim, da bi otroci tudi 5 min. obcutili tisto, kar sem sama dozivljala v otrostvu. Se obcasno videvamo, vedno vsi skupaj in nikoli niso sami z njo. Je veliko godrnjanja, raznih izpadov, scen, ampak me ne more vec prizadeti.
Tako da jasno in glasno ji povej, da ne rabis nobene njene pomoci. Brez razglabljanja zakaj ne, kako to da si taksna…. enostavno ji reci, ce jo bos rabila, ce bos potrebovala pomoc, da jo bos ze poklicala. Brez pojasnjevanj, tako pac zelis in pika.
Pa ne skrbi, saj ni tako tezko poskrbeti za novorojencka, sploh prve mesece skoraj skoz spi. Bolj naporno postane kasneje, ko se zacne plaziti, hoditi in ga je treba skoz gledat. Pa tudi to ni tako tezko, da ne bi zmogla sama.
Joj, tvoja mama sploh ni najhujši problem- tvoj otrok bo odraščal brez očeta??!!
Misli si kar hočeš, a nadomestila očeta ne boš in tvoj otrok bo čutil kot ti zdaj, da v bistvu nisi imela mame. No mami pa prijazno povej, da zaenkrat ne rabi hodit k tebi, jo boš pa poklicala takoj, ko jo boš potrebovala.
Srečno