Med.Over.Net

Starši in otroci

Odgovarjajo: Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Sama sebe ne razumem

Default avatar

Obupana_mama

Pozdravljeni.
Sem mamica dvema zivima in zdravima otrokoma. Sem tudi mamica angelskemu sinu.
Moj problem je naslednji:
Najstarejsi sin se mi je rodil, ko sem bila stara 17 let. S takratnim fantom, sedaj mozem, tega nisva nacrtovala. Otroka sva pac enostavno obdrzala. Fant je imel probleme z alkoholom, zato sem se jaz posvetila sinu. Obozevala sem ga, resnicno obozevala. Tri leta nazaj sva se z mozem odlocila za novega dojencka.. a veselje ni trajalo dolgo, na nuhalni so nama namrec rekli da z otrokom ne bo vse ok. Sla sva na potrditvene teste in pokazali so da bo otrok popoln invalid. Zato sva se odlocila za splav. Zame je bil to hud sok.. tezko sem prebolela izgubo, se dan danes je nisem, ce sem iskrena. Nisem pa vec skoz zalostna.. se spomnim nanj to je pa to. Ne ostajam v tistih obcutkih ob izgubi. Ob izgubi nisem bila zmozna ljubiti svojega starejsega sina. Sovrazila sem dejstvo da otrok ki sem ga tako mocno zelela, ni z mano ampak je mogel iti, otrok ki ga pa resnicno nisem zelela, pa zivi.
Pol leta po izgubi sem ponovno zanosila. Oktobra 2017 se je rodil moj najmlajsi sin. Otroka obozujem, to je moje novo sonce v zivljenju.. dal mi je novo upanje. Tukaj pa nastaja problem.. do starejsega sina se vedno ne zmorem imeti enakih custev kot pred izgubo. Drugace je prijazen, brihten fantek, dela seveda tudi neumnosti, na katere jaz prevec izbruhnem. Vcasih me prime da bi ga kar zadusila.. pocutim se grozno. Resnicno grozno. Ne razumem zakaj ga nimam vec rada. Do svojega bratca je super brat.. zelo se imata rada in se veliko skupaj igrata. Vecinoma smo sami doma ker oci dela in mi starejsi veliko "pomaga" pri mlajsemu. Pa vendar ne zmorem. Zame je samo nekdo ki je tam, nekdo za katerega moram skrbeti. Vse kar mi rece mi gre na zivce, z njim se mi resnicno ne da igrat, odpor imam do njegovih objemov. Pocutim se kot najslabsa mama na svetu.
Naj se povem da sama nisem imela ravno lepega otrostva, mama me je zanicevala, se danes se ne razumem s svojo druzino. Je mogoce krivo to? Ali dejstvo da sem ze 7 let in pol skoraj vedno sama za vzgojo otrok?
Prosim lepo brez obsojanj, se ze sama dovolj obsojam in skrivam te obcutke v sebi ze 3 leta.
Sorodne vsebine:
Default avatar

MirjanaFrankovic

Spoštovani!

Vas razumem, vas slišim, in vam verjamem vsako besedo. In čustim, da vam je težko ob čustvih, ki jih doživljate in še težje potem, ko pogledate nase in otročka "s strani" kot pravimo.

Najprej, gospa draga, mamica... samo človek ste. Nekoč v nekih drugih časih so od nas mam in žena zahtevali, da smo super močne, izjemne, trpežne, za vse in vsakogar na voljo čustveno in drugače, brezpogojno ljubeče, sposobne, ustrežljive, tople, nežne in hkrati trde kot skala...Pa zdaj vemo, da je to povsem zgrešeno. Ljudje smo, človek kot vsak drugi. Čutimo kar čutimo in s tem smo. Potem pa, če smo in ko smo dovolj zrele pogledamo vase in začnemo odkrivati tudi globje plasti naše duše...v lastno in dobrobiti naših ljubih. In iz tega vaše pisma jaz razberem ravno to, pripravljeni ste se soočiti s svojimi "demoni" ali "sencami" kot je našo ne-lepo plat poimenoval Jung. In draga gospa, za tak pogum je potrebna ljubezen, ki jo vi očitno premorete. Tako, da na tem mestu vam pošiljam obilo pozdravov in spoštovanja, ker ste si upali odpreti tako globoko in pomembno temo. Moj poklon.

Mamice rabimo biti ne samo fizično in "psihično" zrele za materinstvo, temveč tudi čustveno. Kar dekletce pri 17ih ponavadi še ni. Tako kot ni kostanj junija in ni zaroadek po 5ih mesecih nosečnosti...saj naredimo vse, tudi jaz sem bila mamica pri zgodnjih 18ih, in vse samo... nekaj v čustvih ni...gospa draga, to je za najstniške nosečnosti normalno. Takrat mamcia še ne ve, kaj do sebe čuti, kaj do drgih, kaj do sveta, kako se to povezuje ali odvezuje med seboj... ne ve, še sama komaj začne raziskovati.
Tisto, kar ja mislim, da je najpomembneje, je to, da ste se odločili o tem spregovoriti in ste pripravljeni poiskati čimbolj ugodno rešitev za vas in vašega malčka. On ne ve, kakšno otroštvo ste vi imeli, niti nima nobene veze z njim in koliko ste bili stari in zakaj sami vzgajate otroke... on potrebuje ljubečo družinico. Za zdrav razvoj rabi biti zaželjen otrok. Knjige so žal polne patologij, ki izhajajo iz tega, da so bili otroci neljubljeni...

Draga gospa, če le lahko vam toplo pripročam obisk pri strokovnjaku, kjer se boste lahko varno poglobili v ta čustva, jih predelali na novo, jim dali novo obliko in s tem možnosti ljubečega odnosa sebi in sinu. No, in s tem tudi drugemu sinu in celi družini. Vam pa zagotovaljam, to kar doživljate ima svojo logiko v ozadju, ki se jo da rekonsturirati na način, ki bo za vas in družino mnogo bolj funkcionalen in osrečujoč.
Boste premislili?

Pa oglasite se, me prav zelo zanima, kako boste s tem...

Vse dobro vam želim,
Mirjana
PhDc. Mirjana Frankovič, spec. dipl. oec.
Transakcijski analitik - psihoterapevtka
[email protected], www.mirjana.si
Pogovor pomaga.
040 520 257

Moderatorji

Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic