Pozdravljeni!
Na forum in na vse vas, ki berete se obracam, ker vec sama ne vem kaj storiti in obupano rabim nasvet od nekoga, ki ni subjektivno vpleten v celotno situacijo. Prosim, da me ne obsojate in prosim za cim vec idej kako resiti tezave. Poskusila bom cim krajse povedati to kar je bistveno.
S partnerjem sva skupaj 3 leta in imava sina, ki bo v jeseni star 2 leti. Kar hitro najine veze sem zanosila in oba sva bila vesela, da bova imela otroka. Partner je od mene mlajsi 2 leti, sedaj je star 27 let, jaz pa 29. Ko sem bila noseca, je bilo za mene tezko obdobje, saj sem v prejsni vezi ze bila enkrat noseca in takrat zaradi prezgodnjega poroda izgubila dvojcka. Partner je v casu moje nosecnosti igral igrce po cele dneve, zvecer ga je pil, ob vikendih obcasno hodil ven s kolegi. Pravil je, da se bo ob rojstvu otroka spremenil… Res je manj hodil ven zvecer popivat, vse drugo pa se ni spremenilo. Ko je prihajal iz sluzbe je igral igrce, ob vecerih popival, ob vikendih pa prespal vecino dneva, vcasih celo do 6 zvecer. Pri sinu mi ni pomagal, pri hisnih opravilih tudi ne. Poleg tega so bili tukaj se izbruhi jeze, ko sem ga skusala zbuditi zjutraj ali pa ko ga je spil prevec. Veckrat me je potisnil, potegnil za lase ali pa mocno prijel. Zecv casu nosecnosti in potem obcasno me je naganjal iz stanovanja, da naj grem, potem pa govoril, da je to samo jeza in da ni mislil resno. Zivima v stanovanju sama z otrokom, ki je od njegovih starsev. Lani sem potem res sla k svojim starsem s sinom in tam sva bila priblizno mesec dni. Nakar je partner obljubil, da bo zmanjsal alkohol, mi pomagal pri ciscenju in se bolj ukvarjal z otrokom… Nekaj casa je bilo v redu, potem pa po starem, vedno vec alkohola, vikende spet vse prespal, delo z malim in hisna opravila na meni. Spet je zacel igrati igrce, ki so mu povecale jezo in izbruhe jeze in zacelo se je dogajat, da je vpil na sina in mene krivil, da ga prevec razvajam, hkrati pa se sam z njim ni nic ulvarjal. Nisem mu mogla dopovedat, da ce sina zagrabi trma, ni prava resitev, da se na njega dere, ali pa ga po riti. Tako da sva na koncu spet s sinom sla k mojim starsem, ker je svojo agresijo zacel usmerjati se v sina in to nisem mogla dopustit. Veckrat sem ga skusala prepricat, da naj poisce strokovno pomoc, da ni normalno to kar dela, a je vedno odgocoril, da se bo poskusil sam spravit v red, da so zdravniki zadnja opcija.
V tem casu, ko sva bila pri mojih, ga je se bolj pil in potem prisel k meni z odlocitvijo, da opusti alkohol in igrce, ki ga zivcirajo, obljubil je tudi, da se bo zbujal prej in da se bo posvecal sinu. Sedaj smo skupaj tri tedne. Res ne pije vec alkohola in ne igra igrc, ki ga jezijo… Vseeno pa se vedno igra druge igrce, isto spi po cele dneve, ko ga skusam zbudit je agresiven… Ne vem ali naj grema z otrokom nazaj k starsem in ga dokoncno pustim. On pravi, da sem js egoisticna, ker mu nocem pomagat, da bi se zbujal, vendar vedno, ko ga skusam zbudit na lep nacin, me nadere in iskreno povedano se ga bojim. On za vso to zmerjanje in dretje in spanje pravi, da se ne zaveda. Noce pa it k zdravniku, da bi mu pomagali. Ne vem ali se naj vztrajam ali mu naj pomagam, ali naj grem. Ubija me vse to, da se trudim za njega, da mu naredim vse kar si zeli, on pa je do mene nepozoren, daje krivdo na mene in opravicuje sebe in svoje izbruhe s tem, da je pac temperamenten in da si ne smem jemat k srcu, da je pac tak tip cloveka. Boli me tudi zaradi sina. Namesto da bi se ukvarjal z njim spi, ko pa bedi, se raje igra igrce. Poskusila sem mu razlozit, da izgublja dragocen cas s sinom, ki ga be bo mogu vec vrnit, vendar nic ne pomaga. Sedaj svoje spanje opravicuje s tem, da je nehal pit alkohol… Ne vem… Njegova mama ga zagovarja in pravi, da je njegov oce bil se slabsi, da ga ni bilo doma po cele dneve. Kot da njen sin sploh ne dela tak hudo narobe. In vedno mi govori, da bo boljse, da se bo poslihtal.
Res ne vem kaj storiti, izcrpuje me vse to skupaj. Ne vem ali naj vztrajam in mu pomagam, ali naj grem s sinom stran dokoncno.
Hvala za vsak nasvet, upam da sem dovolj jasno napisala stvari.

..ti bom rekla..pojdi stran..cim dlje. Ne ostajaj z njim zaradi otroka. Ker od njega itak nima nic. Sem rasla v podobnem in v na sreco je mamo srecala pamet po 7ih letih. Ne morem pa ti opisati kako me je bolelo ko sem jo nekoc vprasala zakaj zavraga je vztrajala tako dolgo in mi je iskreno odgovorila da zaradi mene..ker je zelela da imam oba starsa ob sebi. Po letih fizicnega in psihicnega nasilja so jo njeni starsi dobesedno na silo zadrzali doma…in naji obe s tem resili. Sele po letih je prisla k sebi, dobila samozavest..in zacela Ziveti. Res..nikoli se ne bo spremenil. To kar opisujes niso male razile v karakterju,niso razlike ki dopolnjujejo.. ocitno je tak kot oce in tak bo ostal. Kako pa tvoji starsi gledajo na to..sploh vedo kaj vse se dogaja? Zelim ti moc..moc za spremembe. Naredi spremebo zase in predvsem za svojega sina..naj nima ob sebi takega zgleda, naj ne postane tak kot on. Presekaj to. Zmogla bos…

Joj to pa je težko. Svetujem ti da greš čim dlje stran od njega. Preseli se nazaj k stašrem, za enkrat, vzgajaj sina in naredi vse, kar bo najbolje za njega. Ni dobro če sin čuti/vidi nasilja ali pijano obnašanja. Pogovori se z njim, da lahko vidi sina, če bo sma želel, ne sili ga. Za pomoč, da ti naj stojijo ob strani prosi starše in prijateljice. Uredi si živlenje in bodi predvsem srečna. Bolje srečna sama s sinom, kot pa nesrečna s čovekom kjer družina in odnosi ne funkcionirajo. Prav tako si še mlada, veš koliko imaš še pred sabo. Sigurno boš srečala pravega moškega, ki bo imel rad tvojega otrok in te sprejel.

Spoštovani!

Iz vašega pisanja, če se ne motim, začutim vašo hudo stisko in veliko negotovost glede prihodnosti vaše družine. Tudi sama sam šla skozi zelo podobno izkušnjo po rojstvu svojega sina. Oče se kar nekako ni “vklopil” v vlogo očeta. Sploh nič, na vsak način je vztrajal v svoji vlogi fanta, ki se je po rojstvu otroka še nekoliko “pomlajšal” na nivo najstnika. Zabave, igrice, prijatelji, alkohol, tudi trava občasno, spanje cele dneve … grozno je bilo. Ne, nikakor ni bil pripravljen odrasti in prevzeti vloge moža ali očeta. Tako kot vi, sem ga tudi jaz večkrat zapustila in kar nekajkrat me je izprosil, da sem se vrnila k njemu. Moje misli, moja čustva, telo, življenje nasploh, vse je bilo povsem raztrgano od grobosti, nešteto prelomljenih obljub in prelaganja odgovornosti. Pot iz brezna nevzdržnih razmer sem začela s tem, da sem zase poiskala pomoč in podporo. Tudi vam želim, da najdete čim mirnejšo pot iz vrtinca težav. Vse dobro vam želim, Mirjana