Pozdravljeni.

Predstavila bi mojo situacijo in prosila za opis vaših izkušenj.

Imam partnerja s tremi otroki, živimo skupaj že cca dve leti, otroci so polovico časa z nama. Z mlajšima (10 in 8 let) nimam problema. Težave imam z 12 letno deklico.
Nikakor se ne more sprijazniti s situacijo in ob vsaki priliki “nagaja”. Sem zelo dosledna in dozorela osebnost v smislu, soočenja s strahovi in situacijami, v življenju, predvsem v dani družinski situaciji. Vendar pa nekako ne vem oziroma ne znam postaviti meja tej deklici, saj si lahko mislite kakšne izpade ima.
Še pojasnim, njuna starša sta se razšla zaradi dolgoletnega varanja s strani njene mame. Mojega partnerja, to je njenega očeta, sem spoznala, ko sta bila že ločena.
Tudi njena mati, nam tu ni v pomoč, saj ji neprestano v glavo vceplja neumnosti, za katere je objektivno jasno, da jih 12 letni otrok ne more poznati, kaj šele razumeti.

Mogoče kakšna vaša izkušnja, …

Hvala in lp.

lusticia!
Odnos med novim partnerjem in otroci iz prejšnjih zvez… večno aktualna tema, ki pa nikoli ne da pravih odgovorov oziroma rešitev.
Kot mačeha sem s strani institucij dobila zapoved, da nimam pravice vzgajati, glede postavljanja meja pa si vsak razlaga po svoje. Kakšnih jasnih smernic ne dobiš nikjer. Sama sem z leti sprejela nekaj odločitev glede tega, kaj se meni osebno zdi v družinskem okolju sprejemljivo in kaj ne. In glede tega branim svoje meje, ostale stvari prepuščam možu. Npr. možev najstniški otrok tudi meni nagaja na vse možne načine: uničuje po stanovanju, maši stranišče, ne je moje hrane, krade drobiž, zasede wc, ko se mi kam mudi… Sama reagiram takrat, ko sem direktno napadena- ko je drobiž moj, ko je uničena stvar moja… takrat se do njega obnašam kot bi se do vsakogar, ki bi bil npr. pri nas na obisku, pa bi mi izmaknil denar. Ko pa noče jesti, ker sem tisti dan pač jaz kuhala in noče nositi obleke, ker sem jo jaz oprala in zlikala… takrat to zadevo enostavno predam njegovemu očetu. Povem mu, kaj se je zgodilo, dodam tudi kakšno svoje mnenje okoli tega in enostavno prepustim stvar njemu.
Ja, zelo težko je gledati, ko otrok ponavlja razred samo zato, ker ni imel pravega nadzora nad učenjem in delanjem nalog. Zelo težko je gledati, da otrok že v osnovni šoli pride do 100 kg, ker nima pravega prehranjevanja, saj mu je dovoljeno vse. Ampak resnica je, da ko mačeha sama ne moreš te stvari urediti. To je odgovornost otrokovega očeta. Lahko mu sicer nenehno ponavljaš, da se ti to ne zdi ok in da bi se dalo stvari bolje urediti, a on je tisti, ki mora sprejeti odločitve. Očetje pa večinoma dobre namene razumejo kot zoprnanje in nepotrebno vtikanje.
Ko postaneš mama nekako veš, kaj od tebe pričakuje ta vloga. Tudi okolica ti je v nenehno pomoč pri morebitnih nejasnostih. Ko pa postaneš mačeha, se moraš sam znajti v tem. Vzpostaviti moraš nek svoj edinstven sistem, ki funkcionira. Drugače postane družinsko življenje nenehna borba. Tudi partnerski odnos pridobi nenehno nove rane.
Sama sem bila preveč let ujeta v prepričanje, da me možev otrok mora sprejemati, da se moram nenehno truditi za to. In sem tudi se, čeprav so določene osebe na vsak način hotele, da mi ne bi uspelo. Končno sem spoznala, da sem se s svojim prevelikim trudom pravzaprav še bolj zapletla v njihovo igro. Še vedno se trudim, a na drugačen način. Ne zapletam se več v tuje igre, se pa vsakič odzovem, ko moj mož želi uvesti kakšno pozitivno spremembo glede svojega otroka. To sicer ni velikokrat, a se zgodi.
Moj nasvet je preprost: sprijazni se, da si mačeha in da ta vloga zahteva precej potrpljenja in dodatnega dela. Precej več boš tudi morala delati na sebi, saj bo preizkušenj bistveno več kot v “normalni” družini. Potem pa najdi svoj edinstven družinski sistem, ki bo deloval. Srečno!

Pozdravljeni,

imam sledečo situacijo.
moj partner ima od prej hčerko, ki zaključuje 1. razred. Ne morem reči, da se slabo razumeva. Name je precej navezana in kar veliko reči počneva skupaj. Zelo ji je hudo, če se odsotna zaradi službenih obveznosti in časa ne moremo preživeti skupaj. Z nama je 3 dni v tednu. Super, boste rekli.
Kljub vsemu, mi je zaradi vsega skupaj kdaj hudo. Ko smo skupaj ji predstavljam mamo, skupaj se crkljava, bereva, greva v trgovino, na sprehod. Včasih celo sama izrazi željo, da sami počneva kaj, kar imava radi.
Kljub vsemu…so mi določene stvari kar precej težke. pogosto izsili, da delamo kar, kar je njej všeč, v nasprotnem primeru se zjoče ali kuha mulo. Takrat….bi najraje eksplodirala…ker partner takoj skoči k njej in ji popusti. Čeprav se tega zaveda…ima občutek krivde, da deklica živi tako. Ko je z mamo ima popolnoma drugačen odnos…je jokava, “jamra” za vsako reč,… Poskuša tudi pri nama.
Vem, da je majhen otrok, a je zelo bistra in zna uveljaviti svojo voljo. Najhuje je, da se mama pogosto umešava v naš odnos, mimo mene pa hodi hladno, kot da ne obstajam. PRavzaprav se mi zdi, da v celotnem odnosu vedno potegnem…”ta kratko”. Da vedno pristanem na vse, da se poskušam maksimalno prilagoditi…na koncu pa v meni ostanejo občutki, kot da nimam nobene besede, da nimam nobene kontrole.

Ne vem, včasih si želim s kom odkrito pogovoriti, vendar me težko kdo razume. Sploh, če nikoli niso bili v takšni situaciji. Znank s podobnimi izkušnjami nimam. Partner hitro narobe razume…pravi, da bi mi bilo očitno bolje, če ju nebi imela v življenju.

lp

KDVI, nisi edina. Veliko nas je, le težko je spregovoriti o vseh teh mešanih občutkih!!! Po eni strani se razdajaš za partnerja in partnerjevega otroka. Sprejemaš stvari, ki jih običajno ne bi. Dovoljuješ odnose, v katere ne verjameš povsem. Se prepričuješ, da pač moraš potrpeti, ker je vse skupaj pač tako krhko, občutljivo. Po drugi strani pa enostavno veš, da stvari ne gredo v pravo smer. Da se vsak dan znova pustiš izkoristiti in vedno znova dovoliš, da se nate polaga vedno večja odgovornost. Vedno pride trenutek, ko zaslišiš tisti zloben stavek: Zate bi bilo bolje, če naju sploh ne bi imela, če bi izginila iz tvojega življenja. Ja, to je zloben stavek. Manipulativen in zloben, saj ti sporoča, da moraš še bolj potrpeti in zatreti svoje občutke in želje. Vendar pa ta stavek deluje, zato ga vedno znova ponavljajo.
Mislim, da smo si tiste, ki se znajdemo v takšni situaciji, precej podobne. Nekaj v nas nas žene, da sprejemamo takšne posebne odnose. Na začetku se prekomerno trudimo in skušamo partnerju in partnerjevemu otroku olajšati nove situacije. Kasneje pa se spopademo s silovito jezo in nezadovoljstvom, ki je pač nujna posledica prejšnjega popuščanja. Zna se zgoditi, da boš deklico sčasoma zasovražila, saj se bodo posledice nesigurne vzgoje vedno bolj zasidrale v vaš vsakdan. Vedno bolj se boš počutila odrinjeno in prav zares tudi boš v drugem planu. Na žalost smo ženske take, da lažje sovražimo moževega otroka kot pa moža samega. Čeprav je on tisti, ki ne zna vzgajati, ki te ne zna zaščiti in ne zna postaviti stvari na svoje mesto.
Stvari postanejo bolj jasne, ko pride do skupnih otrok. Te dejansko lahko vzgajaš skladno s tem, kar verjameš. Vendar pa to spet pripelje do tega, da sta v hiši dve povsem drugačni vzgoji. Takrat je šele opazno, kako prikrajšan je tisti prvi otrok. Njegove predstave o življenju in odnosih so povsem popačene. Prav tako ne razume normalnih odnosov, ki temeljijo na pogovoru in sprejemajo kompromisov. Vedno znova se zateka v manipulacijo, čeprav bi do iste stvari lahko prišel s preprosto prošnjo.
Ne sramuj se vseh teh čudnih občutkov, so del tvoje vloge mačehe. Tudi če kakšen dan začutiš res tiste najmračnejše. Ne pričakuj pa, da te bodo ljudje razumeli. Mogoče pa ti bomo v tolažbo me, ki živimo in se borimo na podoben način kot ti. Delamo na sebi in se trudimo iskati rešitve, ki delujejo. Bolj pogumne pa skušamo tudi ugotoviti, kaj za vraga je v nas narobe, da smo si izbrale takšnega partnerja in se spustile v takšno zgodbo.
Srečno.

Tiska, lepo napisano.

Res je.

Pri nama so se stvari razvile. Kako? Postala sem zelo zelo srečna mamica in moje deklice ne bi zamenjala za nič na tem svetu. Vendar, težave se kopičijo in dobivajo bolj oprijemljivo obliko. Vedno bolj dobivam občutek, da se partner briga za tri otroke iz prejšnje veze veliko bolj kot za najino deklico. Ko so otroci pri nas, to je polovico časa, jih oče prevaža sem in tja, se uči z njimi, jaz pa skrbim za najino deklico. Ja, si vzame čas in se malo poigra z njo, a da bi prevzel odgovornost, da bi lahko tudi jaz zase kaj postorila, npr zaključila magistrsko nalogo ali opravila kakšne službene izpite, in bil z njo popoldne in za njo poskrbel, da bi lahko jaz omenjeno opravila, ne gre, saj ima obveznosti okoli njegovih otrok. Deklica je stara dobrih 10 mesecev, v tem času jo je dal 3x spat, le kot primer. Tiste dni, ko njegovih treh otrok ni pri nas pa ima ali kaksno rekreacijo ali pa se odpravi kaj zidati (obnavljamo), s tem, da tudi jaz dam deklico v varstvo in pomagam, sva skupaj v tem. Tiste dni, ko so otroci zopet pri nas se ne dela nic.
Se mi zdi, da se samo prilagajam in v zameno vedno dobim: “Ja, to bos mogla sprejeti, razumeti, ker tako je!” Kje ostanemo pa midve. Kje je partner na katerega se lahko zanesem.
Ne predstavljam si kako bo, ko gre deklica v vrtec in jaz nazaj v službo. Moj delovni cas velikokrat presega delovni cas vrtca.

….
lahko bi naštevala

Ne vem več. Menim, da se moram na partnerja zanesti vedno in ne samo, ko ima slucajno cas, to pomeni v njegovih očeh, ko smo sami trije.

Kako ve gledate na to?

Lp

Joj, iusticija! V tvojih besedah se prav čuti osamljenost in neizmerna žalost! Prav imaš, partner naj bi bil tisti, na katerega bi se morala zanesti. V svojem življenju bi moral sam od sebe najti tudi čas za vaju tri. Predvsem pa otroke vzgajati enakovredno. Ko bo vajina hčerka dovolj velika, da bo začutila to njegovo dvojnost, se bo tudi v njej razrasla žalost.
Prilagajanje, ki si mu nenehno podvržena, se zdi zelo enostransko. Res je, da je vaš dom polovico časa tudi dom njegovih treh otrok, a s tem še vedno ostaja tudi tvoj dom. In tudi dom vajine hčerke. In vsekakor imaš pravico, da zahtevaš spremembe. Kako to doseči… je pa druga stvar!
Sama najbolje poznaš svojega partnerja in načine, kako priti do njega. Nekako ti mora prisluhniti. Jasno dojeti, kaj od njega pričakuješ. Morda želiš skupaj z njim vzgajati vse štiri otroke in postati aktivna mačeha. Ali pa si želiš le, da bi se tisti teden, ko njegovih otrok ni, z enako vnemo ukvarjal tudi z vajino punčko. Nisi pa zapisala, kakšen je vajin odnos. Si v njegovih očeh njegova partnerka ves čas ali le določen teden? Ali prihod njegovih otrok vpliva na vajin odnos oziroma je takrat drugačen do tebe? In kdo gospodinji njegovim otrokom. Kdo jim kuha, pere perilo, pospravlja za njimi? Tudi to on počne ali pa vse prepušča tebi?
Ko smo se pri nas takšne stvari šli, me je najbolj prizadelo to, da me je mož tiste dni videl le kot priročno gospodinjo. Njegovega otroka nisem smela vzgajati, morala pa sem vse postoriti zanj. Ko sem se uprla temu, je ihtavo sicer skuhal in za silo pospravil, a le za svojega otroka in zase. Najini skupni otroci pa so me spraševali, zakaj je ati hud na njih, da njim ni dal jesti. Zakaj ati njih ne pelje v cirkus, zakaj ati z njimi ne dela domače naloge, zakaj ati z njimi ne posluša muzike… Prav grozno se mi je spominjati tistih časov. Vendar pa so ga moje nezadovoljstvo in otroci s svojimi vprašanji dovolj zbodli, da se je ustrašil, da nas bo vse izgubil. Začel se je ukvarjati tudi z najinimi otroci, čeprav še vedno dela očitne razlike. Jaz vztrajam, da je tega vsaj v našem skupnem domu čimmanj. Kar pa se dogaja zunaj… to pač poskušam ignorirati. Vendar pa priznam, da tiste prave zanesljivosti, ki jo tudi ti tako pogrešaš, nisem še dočakala. Včasih sva že blizu, a spet nastane drama okoli njegovega otroka in on spet reagira po starem.
Upam, da najdeta zadovoljiv kompromis. Da boš punčko lažje dala v vrtec in se vrnila v službo. In v vseh svojih obveznostih našla tudi čas zase in za vaju dva.

Tiska, bi se želeli na kratko pogovoriti o situaciji in dati kak koristen nasvet, kako ste zadevo vsaj približno rešili? Sem v podobni situaciji, in res že skoraj obupana, ker partner nima razumevanja za moje stališče in stiske, vedno izpade jaz ta slabša, ker mi “je problem v njegovih otrocih od prej”. Če ste za, mi pustite mail, nebom vas gnjavila želim samo na kratko vprašati par stvari.

Hvala in lep pozdrav. Vse dobro.