Ali bi pustili, da je otroka ponoči strah?
Zanima me, kaj mi predlagate. Imava dva otroka (stara 6 in 4 leta), ki ju je ponoči zelo strah, sploh mlajšega. Jaz pa sem se odločila, da ne bom pustila otroke v strahu samih v posteljah, ker se spomnim svojih groznih občutkov strahu iz otroštva in res ne vem, kako je to pozitivno doprineslo k mojemu razvoju.
Do sedaj smo reševali to tako, da je mož spal posebej, da smo se vsaj naspali, ker sicer sem ponoči kar naprej vstajala in hodila zdaj k enemu, zdaj k drugemu. Ker pa to ni dobro za odnos z možem, da sva posebej, sva jih že večkrat dala v svojo sobo. Ampak potem spet cele noči hodim k otrokoma, enkrat enega lulat, drugič ga je strah itd. Mož se sredi noči potem začne dret, da naj jih pustim, naj jih bo pa strah, da se morata sama znat spopadat s strahom. Če gre ponoči kdo k nama v posteljo, gre potem mož stran, ker ga moti njuno glasno dihanje. Tamaladva imata lučko, ampak “še vedno vidita sence”. Počutim se med možem in otrokoma, praviloma se odločim za otroka, jaz pa bi rada, da smo vsi zadovoljni. Vidi kdo kakšno pametno rešitev?
Tvoj mož je en siten scrkljanc, ki ga otroci motijo.Briga ga, kaj otroka rabita, samo da je njemu fajn.Je egoist .Saj tudi ti hodiš v službo in podpiraš vogale hiše.Če mu ni všeč, da vaju otroka tudi ponoči rabita, naj spi na kavču.
In zakaj bi se morala samo ti truditi za vajin odnos? Zakaj bi morala biti samo ti med dvema ognjema?
Naj spi posebej.In se naspi.
Si pa za vikend vzemita čas zase.
Otroka bosta pa zrastla.Tako je.V 90 % v družinah otroci ponoči hodijo k staršem.
Na netu imaš literature o tem problemu, kolikor hočeš.
https://www.google.si/search?q=otrok+strah+pono%C4%8Di&oq=otrok+strah+pono%C4%8Di&aqs=chrome..69i57j0j69i61.3263j0j8&sourceid=chrome&ie=UTF-8
Moj sin je vsaj dvakrat na teden prišel k meni spat do približno 10., 11. leta (do 6. razreda). Je že našel kak izgovor (ni bil vedno strah). Za dva njegova sošolca od staršev vem, da sta še v 7. razredu redno spala pri starših, torej vsako noč.
Pri 17. se je pa hotel odseliti od doma in je komaj dočakal konec srednje šole, da je lahko šel v študenta.
Otroka vidita, da z besedo “strah” pri tebi vzbujata sočutje, zato jo bosta izkoriščala, dokler bo šlo. Ni pa to zdravo za spanje ne tvojih otrok ne tebe in moža. Noč je za počitek, ne za sprehajanje iz postelje v posteljo.
Ne vem, kakšne travme imaš iz otroštva, mislim, da smo znali otroci včasih te strahove zelo dobro premagovati. Ker so se morali naši starši ponoči naspati in niso imeli ne volje ne časa za naše finte.
Gledam starše petletnikov, sedemletnikov, desetletnikov, ki hodijo okoli kot zombiji, ker so otrokom na voljo podnevi in ponoči. Ne se hecat, no. Neprekinjen spanec ni za odraslega pomemben nič manj kot za otroka. In ko otroka enkrat navadiš, da je “bogi”, ker mora spat ločeno od staršev, si ta boj že izgubila. Preostane ti samo, da izseliš moža ali nabaviš večjo posteljo. Čeprav jaz tako ne bi mogla spati, ker me zbudi vsaka motnja, marsikdo pa očitno lahko.
Nič ni narobe, če otroka spita v svojih posteljah, v bistvu je prav (občasno, ampak res občasno če bo prišel hud strah, naj spita tudi pri vaju), je pa pomembno, da vsakič, ko izrazita strah, nekdo pride k njima in ju potolaži. Kaj pomaga, bo pomagalo, morata ugotoviti vidva (torej tudi oče naj vstaja in ju gre potolažit). Tudi ni treba skočiti v sekundi, vendar otroci potrebujejo, da pridobijo občutek varnosti. Čustva so zapletena reč in če bi vedeli kako lahko negativno vplivajo na naša življenja, bi se bolj ukvarjali s tem.
Malo bolj se poglobi v to, kaj ju matra, čez dan. pogovarjaj se z njima, poslušaj kaj povesta, narišeta, poslušaj ju v igri, zveš marsikaj. S čim so dejansko strahovi povezani. Otroci čutijo veliko več, kot so si odrasli pripravljeni priznati. Ko otrok starša potrebuje, ta mora biti ob njemu, a če otrok le išče pozornost starša sredi noči, se je pa za vprašat zakaj tako in odpravit ta vzrok.
Nikada u zivotu nikada.
Noben otrok zvecer ne zaspi z mislijo
Zanalasc se bom zbudil in tezil.
Ce bi mela pojstlo od zida do zida moza bi motil.
Naj otroka spita skupi.
Moji so do 12 leta hotl spat skupi vsaj v sobi. Pa ma vsak svojo.
Ce ste cez dan kul familija ok
Ce se pa vec al manj moz dere se ti pa otroc zato zbujajo in strahujejo.
Meni je bilo grozno, ko sem bila majhn, strah me je bilo do amena ponoci! In niso lepi spomini. Zaenkrat pri hcerki tega ne opazam, ce se pa pojavi, imam pa za vsak slucaj idejo: kupila bom prsilko, notri dala vodo, rekla, da je to sprej proti strahu/strahcem. Pospricala naokoli in rekla, da zdaj si pa noben strahec ne bo upal v sobo. Ni preverjeno, ker pac nimam te situacije, ampak probala bi na to vizo. Ce pa ne pomaga, pa ne mislim matrat otroka, ker vem, da je grozen filing:/ ce se prav spomnim, to obdobje itak mine.
pa kaj je zdaj to? Kreten od kretena. Kaj se meri v pozornosti z otroci? Totalno egoističen in nezrel dec. Naj jih bo strah??? Sej ni normalen. Tu se vidi sposobnost empatije. Katastrofa. In pritiskanje nate ter izsiljevanje (ven in potejle, kričanje, godrnjanje)..ta tip je totalno nezrel in nedorasel. Jaz bi njega postavila pred vrata oz se s takim egoistom ne vidim dolgoročno. Morda bi obrnila situacijo sebi v prid in počakala, da otroci vsaj malo še odrastejo da se bo rabila kaka roka in TRR račun manj. Po pameti torej. Za spoštovat takšnega deca pa ni. In od tu dalje so odločitve mnogo lažje.
Mi smo reševali z lučko na hodniku in odprtimi vrati, nič pitja pred spanjem, prijetne vsebine pred spanjem (pravljice, šale..), ko je prišel pa kuža k hiši, ki je postal njegov BFF in imel posteljo zraven otrokove postelje, se je pa vse v celoti umirilo.
Ker je kuža čuval, da grde sanje niso prišle v sobo;)
To, da starši včasih niso imeli časa in volje za finte otrok, še ne pomeni, da otroci niso bili v stiski.
Poznam kar nekaj primerov, ko so se strahovi otrok navzven zelo jasno manifestirali – z jecljanjem, močenjem postelje, hojo v spanju,…
[/quote]
Otrok zato, ker ga je ponoči, zraven sobe staršev strah, sigurno ne jeclja. Ne govori traparij. Za močenje postelje je pa verjetno fizioloških vzrokov več kot psiholoških. Ne delajte invalidov iz otrok, ker morajo ponoči spati v svoji sobi, pa še s sorojencem, starši pa par korakov stran.
Otroka ponoči ni strah, nekaj druga je za tem..Moja dva spita vsak v svoji sobi, večji ima vrata zaprta, od nekdaj, mlajši ima rahlo priprta, od nekdaj tako želi. Je pa mlajši disti bolj občutljiv na splošno.
To spa nje pri starših se jaz nw grem, ok. Če je kdo bolan, ni oroblem, ni problem, če kdo kdaj zjutraj pride, recimo če gre mož prej v službo za vikend itd…Da bi pa vsi 4 trpeli, nenaspani, se gužvali v najini postelji..zame je to samo psihicno izsiljevanje, sploh, če otrok sam sploh ne more več spat. Seveda sp izjeme, ampak to je max 1-2 na mesec.
Potem pa pišete, da otrok v sedmem spi s starši..Ne mi rečt, da ga je strah..
V civiliziranem svetu je ‘normalno’, da otroci spijo sami, drugod, da spijo blizu staršev.
Občutek varnosti je tisto, kar otroci v tej starosti zelo potrebujejo, kaj je tisto, kar jim ponoči jemlje spanec, ne znajo ubesediti.
Bližina odrasle osebe, včasih že samo njihov glas ali nežen dotik lahko naredita čudeže.
Ja, tudi jaz lažje spim sama. A na račun tega, da vem, da v bližini joka ali od strahu trepeta moj otrok, mi ne daje mirnega spanca.
Tako da pri nas smo se prilagodili tako, da smo ob zakonsko posteljo dodali še eno posteljo, tako da je otrok vedno dobrodošel, če za spanje potrebuje bližino staršev.
Vsi se naspimo, noči so mirne, vsi zadovoljni.