Z jokom me izsiljuje

Zivjo. Imam tezave s hcerjo, stara je sedem let. Ne znam ji pojasniti zakaj določenih stvari, ki si jih zamisli ne more dobit. So trenutki, ko imam slabo vest, da ji necesa ne bi omogocila..ne gre se samo za materializem, temvec tudi izsiljevanje,da prijateljica pride na obisk ali pa ona tja..ipd. groza kako manipulira z mano, ne vem kaj naj naredim. Para se mi srce, ker imam obcutek, da me bo zasovrazila,ce ji ne ugodim. Zakaj imam tak obcutek? Joče, zmerja, češ da ji je vseeno kaj se zgodi, samo da ona dobi to kar hoče. Kako naj pristopim do nje, da bo razumela, brez pogajanj..na koncu sem z zivci, resnicno ne morem vec prenasat tega.
Veckrat me tako iztiri, da imam tezave še z mlajsim otrokom..res ne vem.
Verjetno sem sama kriva za vse to, a kako to popravit, čakat da mine? Je to samo obdobje ali zapečaten karakter? Slednjega se resnicno bojim.

Lp

Imam 5-letnika ki se strašno rad pogaja. Vem da bi šla lahko debata v nedogled in postala zgolj tekma kda prej popusti, zato že v štartu “presekam”. Na izbiro dobi dve možnosti, seveda ne njegovo in mojo željo ampak dve moji. Ker že od malega to prakticiram in ne odstopim niti za mm ( oz se trudim da nebi), ve da je to najboljsa ponudba kar bo dobil in se kar hitro neha pregovarjati in izbere eno od opcij. Tako se zadeva zakljuci. Seveda vcasih se vedno poiskuša ampak brezplodno. Da te izsiljuje z jokom je vzrok v tem, ker ker je uspelo prvič, tudi drugič…očitno vsakokrat. Kdo se nebi držal preiskušenega recepta?? Ko nekajkrat zapored ne bo deloval bo nehala..dokler deluje pa ne vem zakaj nebi jokala?? Če boš ti spremenila odziv, ga bo tudi ona.

Nassi ti je dobro odgovorila. Deklica izsiljuje, ker čuti, da si šibka pred njenimi solzami in vriščem in da bo dosegla vse, kar hoče. Zdaj pa se vprašaj, želiš res vzgojiti malo tiranko, bitje brez empatije, ki ji je mar le za lastne želje in potrebe? Ko bo stara 15 let, če ne že prej, jo boš lahko ponoči čakala, kdaj, če sploh in v kakšnem stanju bo prišla domov. Vem, da se sliši grozno, toda zdaj imaš še možnost, da zadevo popraviš. Kot prvo, poišči si dobrega svetovalca, po možnosti psihoterapevta, da skupaj ugotovita, odkod v tebi ta želja, da ne preneseš zavrnitve, jeze, odklanjanja s strani hčere. To spada zraven, veš, k odraščanju. Naj hči govori in vrešči, kar hoče, še vedno te potrebuje in ima rada. Ko bo odrasla, ti bo hvaležna, ker si ji znala postaviti meje. Kako, boš morala ugotoviti sama, pomoč strokovnjaka pri tem pa bo več kot dobrodošla. Naj ti ne bo nerodno- nihče nas ni nikoli učil, kako biti dober in dosleden starš. In kar je najbolj važno- zapomni si- otroku pokažemo ljubezen tudi tako, da znamo reči NE, ko je to potrebno. Oglasi se še!

Tole nikoli ne bo boljše, kvečjemu slabše. Če prav razumem si sama, brez moškega ob sebi. V družini več kot očitno manjka moška figura. Naloga očeta je postavljati meje. In tega tukaj ni niti za vzorec. Tvoja naloga ni, da si prijateljica svoji hčeri! Tvoja naloga je, da si ji mama. In če ti pristajaš na vsako njeno izsiljevanje (ker te ima naštudirano bolje, kot poznaš samo sebe! Verjemi, imam tri najstnike doma!), pomeni predvsem, da ji ne daješ občutka varnosti (ker dejansko ona “diktira tempo”). Pravzaprav so taka izsiljevanja običajno klic po redu in disciplini, ki ju otrok pogreša. Otroci HOČEJO, da jim postavljamo meje, čeprav stalno vse delajo, da nam jih skušajo prestavljati! In ko jim mi “zamejimo” stvari, znajo naredit sceno kot ti praviš. Če pristaneš na hčerino igro, si dobesedno v vseh ozirih oplela: kot mama, kot vzgojiteljica, finančno, psihično,.. Ti si EDINA, ki v hiši postavlja pogoje. Dober primer ti je dala predhodnica, ki sinu predlaga 2 svoji možnosti in ker ve, da ni možnosti glihanja in trgovanja, si pač eno vzame. Torej rešitev je v tem, da TI vzameš v roke najprej sebe in z jasno izraženimi stavki, ki ne dopuščajo možnosti manipulacij, potem zadeve preneseš še na hčer. Ker so izsiljevanja večinoma materialne narave, jih je včasih dobro tudi kar malo ignorirati. Joj, kaj so vse moji otroci počeli… Bilo je joka, težkih besed, obtožb, ni da ni. Teh stvari si ne vzemi k srcu, to je nujno za njeno odraščanje. Važno je, da bo imela hči v tebi trdno oporo. Ne bo te zasovražila, čeprav zdaj že zgleda tako, a mala točno ve “po koliko so hruške”, ti pa žal ne! Ti se jo bojiš! Sicer je lahko tudi po karakterju nekdo malo bolj “trgovalski”, drugi pa kot miren kot fikus, a v principu ni razlike. Tudi fikusa moraš kdaj “obrezat”, da se ne “razraste” v napačno smer in obliko. Skoraj zagotovo pa te bo hči zasovražila kasneje, v najstniških letih, če je zdaj ne “primeš”, dokler je še čas. Takrat pa zna biti res hudo…
PS.
Če pa imaš moža ali moškega ob sebi, se pa sprašujem kje je on…