odnos mame

Živjo,
imam kar dolgo zgodbo… ampak vse se je začelo s tem, ko je mama (če ji sploh lahko rečem še mama) začela na spletnih zmenkarijah iskat nekoga novega (ko smo še vedno vsi skupaj živeli kot družina – jaz, brat, mama in ati). In kmalu je spoznala nekoga novega… začela sta se pogovarjati po telefonu in seveda je kmalu za to izvedel tudi ati (čez teden ga ponavadi ni bilo doma, ker je šofer). seveda jo je prosil naj neha, ampak ni… Jaz sem bila takrat stara 11 ali 12 let… nisem še čisto vedela za kaj se sploh gre. Ampak kot si lahko predstavljate kaj se zgodi otroku ko pride nekega dne srečen domov iz šole in zagleda očetove stvari v torbah…
Živo se spomnim, da smo bili doma samo mi trije z bratom… Poklical naju je v dnevno sobo in se vsedel nasproti naju ter nama povedal (na robu solz) da bo šel za nekaj časa živet k svojemu bratu oziroma najinemu stricu… da verjetno veva, da ima mama nekoga novega in on tega ne more prenašati…
Kmalu za tem sta se ločila… Še zdaj mi je žal da nisem šla z njim ali karkoli drugega… Vsakič ko je kasneje še prišel na obisk sem zadrževala solze, ko pa je odšel sem stekla v sobo in začela jokati. Do mene je prišla mama, ki me je hotela potolažiti, vendar sem jo samo odrivala…
Ne dolgo po ločitvi sta se hotela mama in njen nov fant skupaj vseliti zato smo se morali preseliti v popolnoma drug kraj… In s tem se je potem še začelo… Šola in zafrkavanje… Celotna šola, od starejpih in mlajših od mene so se spravljali name… ne fizično ampak psihično… takrat se mi je svet podrl… začela sem razmišljati tudi o samomoru in podobnih stvareh ampak ni še prišlo tako daleč… Mamin fant nas je ne dolgo po selitvi zapustil… jaz pa mami nikoli ne bom odpustila varanaj očeta… tudi če bi hotela ji tega ne bom odpustila… vem da ni prav… zavedam se tega, vendar ne morem… enostavno predaleč je to pripeljalo…

Medtem še en primer njenega odnosa je to, da je delala ves čas… ni je bilo veliko doma… 10-leten otrok je ostal sam… Bratu je vedno pomagala, ga spodbujala, mu dajala denar,… jaz pa naj pač sama poskrbim zase… in enako je še zdaj… za VSE okrivi mene… Vem da bi morala z leti postati močnejša na tak odnos do mene ampak enostavno ne morem.. kljub temu da sem polnoletna… še vedno se zlomim, še vedno me vedno znova prizadane

Čez par let… je na vrsto prišel se fant… ki me je tako psihično uničil, da sem prišla do rezanja… Mami sem nekajkrat skoraj že povedala, da se režem… sem ji pa povedala, da sem razmišljala o samomoru…. in kaj ona meni? ja sem v tvojih letih je to normalno, to razmišlajo vsi… se vam zdi to ustrezen odgovor? meni se ne… jaz bi se na njenem mestu rajši pogovorila z otrokom…

Z rezanjem sem končala pred pol leta, ampak je zaradi maminega odnosa danes prišlo zelo blizu, da bi ta boj končala in se ponovno začela rezat… nevem kako naj še to premagam… kako naj se mami postavim po robu… sploh več ne vem kaj naj naredim… ostali najstniki uživajo v življenju, jaz pa razmišljam če se sploh še splača živeti…

hvala za odgovor

Pozdravljena,

zgodba je žalostna, premnogo je takih, podobnih tvoji.

Sama sicer izhajam iz urejene družine, s starši smo se dobro razumeli. Povsem pa razumem tisti drugi del, kjer opisuješ psihično nasilje s strani sovrstnikov. Ker se je to precej časa dogajalo tudi meni in tudi mene starši niso preveč resno jemali (v smislu – otroci si pač nagajajo).

Dobro je, da si sama priznaš in prepoznaš, da si v stiski. Prvi, najtežji korak je torej že storjen. Zato kar pogumno! Kakšne so tvoje možnosti? Pomemben podatek je, da si polnoletna, torej sama odločaš o sebi. Ne vemo pa ali še živiš z mamo… Navedla ti bom nekaj predlogov in morda ti bo kateri izmed njih ponudil primerno rešitev.

1) Ne vstopaj v resna razmerja, dokler si psihično ne opomoreš. V trenutnem stanju si namreč lahka tarča ljudi, ki delujejo po principu uporabi-zavrzi. Enako velja za bučne zabave – zapusti jih takoj, ko se začneš zaradi česarkoli slabo počutiti!

2) Če živiš z mamo in veš, da bo še nekaj časa tako, mora vajino sobivanje postati dovolj vzdržno, da te ne bo obremenjevalo v tolikšni meri kot te sedaj. Nekaj predlogov:
– priskrbi si pomoč v obliki osebe, ki ji boš lahko prijateljsko zaupala in se bosta v miru pogovorili (psiholog za dijake / študente, če si verna morda duhovnik / nuna). Ne sramuj se solz, ker ti bo veliko, veliko lažje!
– začni pisati dnevnik, zapisuj vse dobre in slabe stvari, ki jih doživiš s strani soljudi (tudi mame). Pomembno: vsak zapis naj vsebuje tudi nekaj pozitivnega pa čeprav bo to na začetku samo omemba lepega vremena, vonj po sveže oprani posteljnini, pisan metulj, prijazen pogled sosede,… Sčasoma boš ugotovila, da te lahko razveseli še tako drobna stvar, ker boš postala bolj pozorna nanje!
– omisli si hobi, karkoli kar te bo sproščalo kot posameznico ali kot del skupine (fotografija, risanje, barvanje, glasba, petje, ples, rolanje, branje, šah, pletenje, joga, aerobika, fitnes,…).
– priključi se skupinam, ki pomagajo drugim. Verjela ali ne – skozi pomoč soljudem spoznaš veliko prijateljev, delaš dobro in se pri tem počutiš izpopolnjena. Življenje bo tudi v tistih slabih dneh imelo smisel. Take skupine so npr. prostovoljci, ki delajo pri rdečem križu, karitas, s starejšimi, z otroci, z živalmi, gasilci, planinci, skavti,…

3) O očetovem življenju po ločitvi ne pišeš. Ste še v stikih? Obstaja možnost, da bi se preselila k njemu?

4) Preselitev na svoje – za začetek v podnajemniško stanovanje/garsonjero, morda samo sobico s souporabo kuhinje. Preglej splet, ogromno se oddaja (nepremicnine.si, bolha.com). Stroške podnajema kriješ s štipendijo, študentskim delom ali rednim delom (nič ne pišeš kakšno šolo imaš dokončano, oz. ali študiraš). V tem primeru je potrebno biti potrpežljiv in vztrajen, ker to ne bi bilo življenje na veliki nogi, temveč previdno obračanje denarja skozi mesec.

Tvoj globlji problem ostaja odpuščanje mami pa tudi sošolcem. To se ne bo zgodilo čez noč. Kar zadeva sošolce, ti povem, da čas zakrpa marsikaj. Bolečina z leti nekako zbledi. Z mamo pa ne bo preprosto, vendar je povsem mogoče. Na odnos mama-oče poglej kot zunanji opazovalec, šele potem boš nekega dne (morda bodo vmes pretekla leta) odkrito in nevtralno (brez očitkov!) prosila mamo, da ti pojasni njun odnos (kaj jo je motilo, da se je spustila v varanje). Če bo pogovor uspel, bo vama obema padlo z ramen veliko breme, ker, verjemi, tudi mama globoko v sebi nosi bolečino. Ne prenagli se, za ta pogovor imaš čas na svoji strani – tudi v tem primeru velja poslušati intuicijo.

Srčno upam, da sem ti vsaj malo pomagala. Želim ti veliko poguma in ljubezni!

Objem,

M.

Živjo,
najprej se ti iskreno zahvaljujem za odgovor. Videla sem, da je bilo sicer nekaj ogledov moje objave, ampak nihče očitno ni hotel odgovoriti zato HVALA!

Res je, nasilja med vrstniki, je vedno več. Mogoče ne več toliko fizičnega nasilja, ampak bolj psihičnega. Veliko se odvija na internetu, nikoli ne veš kdo te bo kje slikal itd. To se sicer meni ni zgodilo, ampak vseeno. Ravno sem pogledala serijo 13 reasons why… Ko sem bila v OŠ sem prebrala knjigo mislim da 3x, v glavnem nora sem bila na to… Če mogoče ne poznaš, ti jo zelo priporočam prebrati in pogledati… V glavnem tudi ko sem se jaz hotela ubiti oziroma sem bolj razmišljala o tem, sem vsaki osebi, ki naj bi bil razlog in me je prizadel, skušala napisati pismo… In to mi je nekako pomagalo. Zraven sem seveda jokala in tako sem se pomirila, čeprav so pisma še vedno shranjena.

Glede razmerij se zelo strinjam s tabo in se tega tudi nekaj časa že držim… ČE že kakšnega fanta zanimam in me kam povabi, ga ponavadi začnem odrivati… Enostavno mi sploh več ni prijetno okrog fantov in si tega sploh ne želim… Mislim želim si imeti nekoga, ki bi mu lahko zaupala in bi mi stal ob strani in vse to ampak še predobro poznam današnje fante, da vem, da je to zadnja stvar na katero mislijo…

Glede iskanja nekega zaveznika oz prijatelja, je tako, da ravno nimam dosti prijateljev. Tista, ki mi je najbližje ima svoje stvari v življenju in enostavno ji ne morem vedno znova morit s tem… Nekaj časa nazaj se mrazmišljala tudi o psihoterapevtu ali psihologu (nevem točno kaj je kaj), ampak mislim, da je to dokaj drago… Zato glede tega še ne vem točno kaj bom naredila…

Glede dnevnika. Dnevnik pišem že od tiste grozne selitve in od takrat ko so se začeli zafrkavat z mano. Tako da imam zdaj že 6 zvezek. Mi je pa všeč ideja, da bi morala vedno napisati nekaj pozitivnega. Bom poskusila. Hvala za idejo

Hobi… Največkrat me iz slabega počutja potegne ravno glasba… Tako da mislim da bom ostala kar pri tem in mogoče igranju klavirja…

Glede teh skupin in da bi pomagala ostalim mi je zelo všeč. Ker hodim na srednjo vzgojiteljsko šolo in sem zadnji letnik, imamo letos vsak petek prakso. To pa mi na nek način tudi pomaga. Kljub temu da se včasih ne počutim ravno najbolje in res nimam volje biti tam, velikokrat presenetim sama sebe, ker očitno telo ve, da ne smem biti tam slabe volje in se več smejim, poskušam pokazati da sem v redu. To sem opazila tudi v šoli. Kot da bi v družbi se spremenila v drugo osebo.

Z očetom sva seveda še v stikih, vendar bolj malo. Z mamo se drugače dokaj dobro razumeta, kljub temu, da je on že na novo poročen. O selitvi k njemu sem velikokrat razmišljala, vendar mislim, da ne bi bilo ravno enostavno. Živi 60 km stran od šole, torej dlje bi se vozila in več plačevala. njega čez teden ni, ker je šofer, torej bi živela z mačeho in bratom. In še kaj bi se našlo…

Da bi se pa preselila na svoje pa mislim, da bi bilo še težje. Imam sicer štipendijo, vendar ni tako visoka, d abi si lahko krila stanovanje v Ljubljani. Tako ali tako pa, kot sem že prej povedala hodim v srednjo vzgojiteljsko šolo in sem v zadnjem letniku. Za naprej pa bomo videli kako bo…

Vem, da jim moram odpustiti. Saj večini sem že, le pozabila nisem.
Glede ločitve vem, da očeta ni bilo veliko doma in vse to ampak, zakaj ljudje ne rešujejo problemov s pogovorom in skupaj nevem zakaj se nista pogovorila, povedala kaj ju moti… Ni treba takoj iskati že drugega partnerja. Potem pa še otroci. Nihče ob ločitvi ne misli na otroke. Okej brat je bil starejši, hodil je na faks v Lj in mu je selitev še bolj pomagala, da je bil bližje, oziroma je tako ali tako bil v domu. Zame pa se noben sploh vprašal ni, kaj bo z mano. Sploh pa mama, ki se je tudi ona ravno tako preselila v drug kraj v moji starosti in ima izkušnje. Res nevem zakaj ljudje tako kompliciramo in mislimo samo nase. Otroci bi morali biti na prvem mestu, misliš, da so me kdaj vprašali če se sploh hočem preselit? Le zakaj bi me…

Še enkart hvala za odgovor in seveda si mi pomagala.

objem nazaj,
E