Z partnerjem sva se razšla pred enim letom. Imava sina ki je star 4,5 let. Bivši živi blizu nas. Otrok je pri meni. Na socialni in sodišču sva se zmenila glede videvanja očeta in sina, 2x na teden po vrtcu ga vzame in vrne proti večerju in vsak drugi vikend pri njemu ostane, od petka do nedelje( enkrat do 17h ga pripelje). Tko je na papirju. Od rashoda do zdej pa je tko da po vrtcu oba sva z njim , po sprehodu še k nam pride za kako urico, tko tudi čez vikende. Vsepovsod smo skupi uzuni, na kaki izlet smo šli skupaj, kako kosilo. SVa nekak razmišljala da je tko boljše za sina, da mu ne bi bil taki šok.Z bivšim se lepo razumeva. Ampak razmišljam do kdaj tko? Kam to pelje? Skupaj to nikam ne pelje, nikoli več ne bova skupaj zaradi razlogov ki ih sedaj ne bi na široko pisala( neodgovornost, alkohol, patološko laganje, psihično maltretiranje s strani njegove mame). Z ene strani nočem da bi sin šel k njem ker živi s starši ( prej smo vsi skupi pri njegovih starših živeli) in nočem da bi sin trpel zaradi njih in da mu ” perejo možgane” z lažmi. S druge strani pa se mi smili zaradi tega ker je ” bogi”, ima ne tko hude zdravstvene težave , je na bolniški, v življenju mu ne gre. Ko sva bila skupi sem mu probala pomagat z nasveti , podporo. Svojo samozavest je dvigoval na ta način da se je sm lagal o sebi( kako mu gre ,kaj on vse ima) in tem patološkim lažem ni konca. Seveda starši se niso zanimali za njega, prepuščen sam sebi celo življenje( mama alkoholik, varala je očeta. Njegov oče pa celo življenje , cele dneve samo v službi- dejansko si nikioli dopusta ni vzel!!!) No hočem rečt da še zmeri, čeprav nisva več skupaj čutim željo da bi mu pomagala vsaj na ta način da mu privoščim svojo družbo in na ta način bi bil več s sinom. Vem da upa da bi bili spet skupaj , čeprav mu skoz dajem vedet da do tega ne bo prišlo.S druge strani največji razlog zakaj sem se odločila da ne bom znjim je zaradi sina, nočem da odrašča v družini in da sprejema napačne vzorce vedenja- da misli da je treba alkohol pit, lagat partnerja, ne odgovornost do denarja do družine. Sina ima rad, amapk se ne zaveda kaj pomeni biti starš- zagotovit preživetje in vzgojo, na pravo pot ga usmeriti!
MOje vprašanje kaj je najboljše za sina? Nočem da je zmeden. Menim se z njim in ve da oči ne živi pri nama. Ko bivšii gre zvečer od nas , se sin tega zaveda in kdaj celo vpraša al pa reče sam od sebe, sedaj oče gre in pri tem ni žalosni. NOčem da je sin zmeden, mi ne izgleda.
Naj tko nadaljujemo videvanja al se držimo dogovora? Ka je najboljše za sina pa tudi za vse nas za naprej ?
Hvala in lep pozdrav vsem.

Pozdravljena.
Sama še nimam čisto izoblikovanjega mnenja glede tega, ampak sama se ne strinjam s skupnim druženjem z bivšim in otroci. Otroci vedno in ni važno koliko so strari, živijo v upanju, da bodo enkrat starši spet skupaj. Meni osebno je to laganje mojim otrokom. Stran sem šla, ker sem si postavila mejo v partnerskem odnosu. Vedno bo oče in na to druženje ne bom posegala. Ne bomo pa čez dan furali happy family, ker to nismo.
Tudi to druženje je zavajanje en do drugega. Razen, če so čustva res zdefinirana. Kar pa spet dvomim, da lahko tako hitro prideš do tega.
Moje mnenje je, da sama pri sebi razčistiš, zakaj si si takega partnerja sploh izbrala, s tem spremeniš svoj vzorec, ki ga imaš, in otroku s svojimi dejanji pokažeš svoja načela. Kar pa bo pobral od očeta nad tem žal nimaš vpliva in ni tvoje. Včasih se umaknemo iz neprimernega okolja vendar s tem še nismo rešili problema.
O tem, kako bo ko kdo spozna drugo osebo sploh ne bom razglabljala.
Kaj je dobro za vajinega sina pa vesta le vidva.
Želim ti vse dobro.

Ela Stela hvala za mnenje.
Lep pozdrav.

Komaj po rojstvu je snel masko, prej je bil najboljši tip? Mislim, da si vedela s kom imaš otroka in da si se odločila otroka obdržat. Zdaj pa odraslo sprejmi kar si izbrala. Saj ni težko a ne? ….

Podzravljenja res je.
POznala sva se okrog pol leta , ko sva izvedela da pričakuje otroka. Vse seje hiter zgodilo , nisva se dober poznala, nisva skupaj zivela, na pol faksa. Sla sem k njemu zivet in seveda zacela pocasi ugotavljat resnico. Laz za lazjo. Trudila sem se, probala pomagat zaradi naju , zaradi otroka, zaradi njega. Ni slab clovek. Enostavno ni imel pravih starsev. SKupaj sva se odselila od njegovih, zivel ene 2-3 mesece se skupaj, in je prislo do tega da nisem mogla vec. Odselil se je, bolel je oba. SE boli in se zmeraj se imava rada. Uzivamo skupaj in je tezko ko na koncu dneva gre od naju. Vem da tko ne gre vec. IN sta dve moznosti:1 Al spet se potrudiva, delamo na sebi , na naju, gremo na terapijo. al pa 2. koncamo skupna druzenja. tudi do zdej sva se veli pogovarjala o problemih ki sva ih imela in kaj je bil problem. ENe spremembe so ze. Oba bi se spet potrudila , smao se bojima da ce ne bi slo da bi sina to mocno zabolel.