Pišem vam, ker bi rada pomagala sinu mojega zdajšnega partnerja. Sin je sedaj star 9,5 let. Pred dvema letoma in pol sta se njegova starša ločila. Ima še sestrico, ki je stara 11,5 let. Po partnerjevih pripovedovanjih sta se prepirala že preden sta se ločila. Mi smo sedaj skupaj 1,5 let. Problem je predvsem v tem, da je fant zelo trmast in zna biti zelo nesramen. Če ga kaj razburi, se močno razjezi in vso jezo, bes zgrne na očeta in vse okrog njega. Govori da očeta ne mara, da je najslabši oče, da ga sovraži, da ga več ne želi videti, da naj ga povozi avto, da bo takrat on vesel, brca,…. Ta jeza do njega lahko traja tudi cel dan, da se sploh ne želi pogovarjati z očetom. Moram reči, da meni sicer tako močnih besed ne nameni. Reče pa kdaj, ko se skušam pogovoriti z njim v množini da nas ne mara, da nas noče več videti (ko se umiri tega ne govori)…
Moram povedati, da je oče zelo skrben do njega, da ga spoštuje ima zelo rad in tudi do zdaj še ga nisem slišala, da bi mu izrekel, kdaj nespoštljivo besedo. Včasih je mogoče samo premalo discipliniran.

Se pa s fantom, kar veliko s partnerjem pogovarjamo, ko se umiri in ko je pripravljen. Povedal je, da mu mama reče da je debil, da je smotan, da je kreten, da je najslabši otrok, pokaže mu tudi sredinca, da se zelo dosti dere na njega. Opazila sem tudi, da če kaj po pomoti razsipa, razbije odreagira v strahu,v joku, steče v sobo in govori da je najbolj smotan, neroden otrok… Rekel je tudi, da mu mama ni všeč.
Povedal je, da je mama rekla, da tu, kjer živimo mi, da to ni njegov dom, čeprav sta fant in punca en teden pri nas in en teden pri mami.
Povedal je tudi, da mene sploh ne sme omenit, ker mama takoj postane jezna, živčna, da za njegovega očeta govori. da je smotan.
Je pa rekel, da še ima nekaj v srčku ampak ne bo povedal. Sicer je potem rekel, da se je hecal, vendar na način, kot je povedal, vem, da se ni .
Sicer mi je nenavadno, da do mene ni velikokrat nespoštljiv, do očeta pa zna biti kar fejst. Jaz vseeno nisem njegova prava mama in če njegova mama grdo govori o meni in očetu bi vrjetno gojil večjo jezo, zamero do mene, kot do očeta.

Moram pa povedat, da pri nas ne uporabljamo grdih izrazov in ga vedno na to opozarjam, da mi se spuštujemo, cenimo in se ne deremo drug na drugega, da je to zelo neprimerno in da tega ne odobravamo. Da o vsem se lahko pogovarjamo in si pomagamo. Sem disciplinirana.

Verjamem, da je otrok razcepljen, ker jaz mu govorim, da se grdo ne pogovarjamo, da si ne namenjamo nespoštljivih besed, pri mami pa sliši ravno te. Res ne morem vrjeti, da lahko mama tako grdo govori svojemu otroku.
Vrjamem, da je še veliko več slišal v teh dveh letih od mame, kot je zaupal in zato ima tudi vrjetno takšne reakcije.

S partnerjem pa tudi opaziva, da je mama veliko bolj skrbna do hčere, da se veliko bolj ukvarja z njo, kot s sinom. Tudi sam je povedal, da je veliko sam doma, ker mama in sestra gresta kam sami. Imam občutek, da je pri mami bolj prepuščen sam sebi, da res ogromno časa presedi pred televizorjem, ker kadarkoli se slišimo gleda tv… Pri fantu se opazi, da čuti ogromo jezo tudi do sestre…

Je pa tudi bivša žena, mojemu partnerju pisala, da je fant zelo nespoštljiv do nje, da ji govori grde besede. Ampak, to se sploh ne čudim, ker je tudi sama takšna do njega…

Fant se mi res smili ,rada ga imam, vem, da ima neko stisko. Zna pa biti zelo prijazen, nam pomaga, uboga, taki naš cartek, vendar se mi smili, ker opažam, da nima pravih vzgojnih prijemov.

Kako mu lahko pomagava, s kakšnimi prijemi, vem da je težko, ker sta dve različni vzgoji.
Vem, da je težko, da bi partner svoji bivši ženi, govoril, kaj dela narobe, ker mislim, da ženska pri 40 letih in to izobražena bi morala malo bolj vedeti, kako nekatere besede vplivajo na osebo. Saj smo tudi mi odrasli, če nas kdo zmerja, žalostni, prizadeti, kaj šele, da ti to govori lastna mama. Saj verjamem, da ga ima rada, vendar mu žal marsikdaj to kaže na neprimeren način. Rekla mu je tudi, da ga sovraži v dno duše…grozno…

Mi pa je partner povedal, da je kričala in uporabljala nespoštljive besede tudi do njega in otroka že takrat, ko so bili še skupaj. Da se je tudi dogajalo, če so želeli početi kaj skupaj, npr: iti skupaj na kolo je rekla, da ona ne bo šla, ker fant ne bo ubogal, da se ne bo lepo vozil in ne misli biti živčna zaradi tega. Raje se je umaknila, kot da bi ga primerno vzgojila, žalostno….

Imate kakšen nasvet, kako mu naj s partnerjem pomagava?

Iskrena hvala za vaš odgovor….

Predvsem ga imejte še naprej radi. Njegovega besa in žaljivk ne jemljite resno in mu jih ne zamerite. So bolj ali manj izraz stiske kot pa kritika o vas. Spomnite ga, kako mu je hudo, ko mama tako govori z njim in povejte, da je tudi vam prav tako hudo, ko on tako govori z vami. Predlagajte mu, da se bi pri vas drugače pogovarjali. Naj se ne boji povedat, kaj ga moti, jezi, kaj misli o določenih stvareh. Povejte mu, da ga imate radi in ste tam zato, da ga poslušate. Ampak mora tudi on vas poslušati, zakaj ste mu nekaj ukazali ali prepovedali. Naučite ga komunicirati. Povejte mu, da ni nič narobe, če je jezen. Jeza je za vsakega človeka normalno čustvo. Je pa vsak dolžan svojo jezo krotiti in v jezi nihče ne sme brcati, kričati in žaliti ostalih. In pri tem odločno vztrajajte. Tudi povejte, da ni nič narobe, če ga kdaj kje polomi, saj je tudi to za vsakega človeka normalno in zato nikakor ni slab. (seveda če se zgodi po nesreči, če nalašč počne kaj slabega, je pa druga zgodba) Ne bo uspelo takoj, niti ne vsakič, a ko boste prvič konflikt rešili s pogovorom in skupaj prišli do rešitve, ki bo ustrezala vsem, bo zadovoljen in bo dobil zagon za nadaljni trud. Ko se bo naučil in spoznal, da ga sprejemate takega kot je, bo mirnejši. Konec koncev tudi verjetno še ni prebolel ločitve in zato išče svoj varen košček pod soncem. Naj ga najde pri vas. Bo pa nekaj časa trajalo. Korak za korakom, počasi se daleč pride.