Pozdravljeni.Na vas se obračam ker sem v situaciji,ki me izredno žalosti.
In sicer…
Imam hčerko staro 7mesecev.Je dokaj jokav in zahteven otrok.Cel dan se je potrebno ukvarjati z njo,noče biti nikoli več kot 10min sama v stolčku ali na blazini in se zaigrati.Ko ji delam hrano in jo odložim ta čas v stolček,je jok.Torej neprestano hitim.Sem v kot nekem krču.Ampak ok,sem se odločila da čistim,ko jo ima partner,ker drugače ne gre.Uglavnem v sebi sem od njenega rojstva čutila neko napetost.Kot sem rekla,je bila izredno jokav novorojenček.Ves čas jok in jok.Samo hodili smo z njo v naročju,takrat je bila zadovoljna.Velikokrat sem bila v sebi živčna,žalostna in napeta…saj so bili res naporni dnevi.Nad otrokom seveda ne,ampak je mojo napetost verjetno čutila.Imam partnerja,ki ima najino hčerkico zelo rad.In v teh njenih navalih joka je naredil vse,da jo je nasmejal.Vozila sta “aviončke„,dvigoval jo je v zrak…jaz pa sem bila ponosna in srečna,da imam tako čuduvitega partnerja.Problem pa je nastal sedaj,ko je čisto nora nanj.Jaz sem večino dneva z njo,se igrama,veliko sma zunaj…skratka ukvarjam se z njo zelo.Ampak ko vidi partnerja…začne brcat z nogicami in želi k njemu,če je ne uzame pa jok dokler je ne vzame v svoje naročje.Meni pa je izredno težko pri srcu.Iz mojega naročja želi k njemu vedno,ko ga vidi.To so opazili že vsi.Ko kam gremo sem v zadregi in gre mi na jok.Občutek ima,da sem nekje zgrešila,da me hčerka nima rada…Stanje je hujše iz dneva v dan.Gleda ga kot boga.Sicer,ko jo ima en čas v naročju tudi postane sitna ker želi,da se ves čas nekaj dogaja…Ko sva sami je super,ko pa ga zagleda pa kot,da mene več ni…Seveda,se večini to zdi posrečeno,mene pa neznansko boli.On res zna z otroki,jaz mogoče malo manj,ampak se trudim…Svetujte mi,prosim.Ker pri tako malem otroku ne poznam takega primera.Vsi so navezani na mamice…Partnerju sem to povedala,ga prosila naj z njo ne zganja vseh tistih norčij in naj je ne toliko razvaja…pa pravi,da ko bom šla jaz v službo,bo vesela pa mene,ko bom prišla domov…ampak dvomim.Zadnje dni me je to čisto razžalostilo,ne vem kaj naj storim to je vendar ja moja hčerka…Resnično vas prosim za nasvet,kaj naj spremenim..
Dodala bi samo še to,da sem tudi jaz celo življenje kovala očeta v zvezde in ga še,mama je bila vedno nekje v ozadju.Se je pa tudi on zelo veliko ukvarjal z mano,tako kot moj partner z najino hčerko.
Mogoče predlog za kakšno knjigo,kako se naj bolj zbližam z otrokom..
Lp,žalostna mamica

Priznam, da nisem prebrala posta do konca…Mamica zelo očitno je, da te muči poporodna depresija in te lepo prosim, da si poišči strokovno pomoč.
To, da je dojenčica zelo rada z očetom, vzami kot možnost, da si vzameš kako urco zase, idi ven, tekat, kolesarit ali pa samo na sprehod, da si sprostiš telo in um.
In ko se boš vrnila tako prerojena, tudi dete ne bo več jokavo…verjemi, še kako čutijo in so dovzetni na taka nihanja.
Aja…pa ne zapiraj se med 4 stene…druži se…pokliči kako kolegico, znamko…pogovor je včasih edino zdravilo za žalostne misli.

Držim pesti, da ti uspe iz tega začaranega kroga.

Hojla, najprej moraš vedeti, da si zeloooo dobra mamica, da se trudiš biti naj mami…a pozabljaš nase…najprej se moraš ti počutiti ok, zadovoljno, veselo, potem bo tudi okolica čutila to tvojo pozitivno energijo. Sigurno hči že od prvih dni čuti tvojo napetost, nervozo, občasno žalost in morda je tudi zato bolj jokava…ker pač drugače ne zna povedati. Vse mamice in atiji prvega otroka smatramo kot nekaj božanskega…pozabimo nase, partnerja drug na drugega..vse se vrti le okoli otroka…totalna napaka..otrok je ves čas v središči pozornosti, vse se mora vrteti okrog njega, vsi ga morajo zabavati…narobe…ker tak otrok se ne bo znal sam zamotiti, sam igrati, vseskozi bo rabil nekoga, da se bo ukvarjal z njim.,.kaj pa, če bosta slučajno kdaj imela še enega otročka..Premisli ter se s partnerjem dogovorita za spremembo, ki mislim, da jih bosta kar potrebovala…pa nič hudega, če otrok kdaj zajoka..saj v življenju ne bo vedno vse po njegovem, pa tud ne bo mogel kar z jokom reševati stvari…so pa tile malčki zelooo brihtni in naštudirajo starše u nulooooo..lepo bodi..

Zdravo!

Upam, da si si uspela v tem casu poiskati strokovno pomoc, saj sem tudi jaz mnenja, da te muci poporodna depresija. Verjetno imas veliko za predelati – kaksna so bila tvoja pricakovanja o otroku pred rojstvom, potem pa si dobila otroka, ki je bil drugacen od predstave in je veliko jokal. Tudi meni je bilo naporno, saj sem brez druzine in prijateljev, partner pa veliko sluzbeno odsoten. Svojega otroka sem veliko prenosila, dolgo casa je kot dojencek podnevi spal meni na trebuhu, saj sem le tako imela malo miru. Drugace se je v sekundi zbudil. Tudi jaz sem imela veliko za predelati – rizicna nosecnost, grozen stres v sluzbi, ubijajoca osamljenost v trenutkih, ko sem najbolj potrebovala koga. In po moje je to moj otrok ze pred rojstvom cutil. Zelo sva povezana se zdaj. Vse ga moram jaz porihtati in zvecer ga s partnerjem komaj prepricava, da ga preoblece in stusira on. Pa sem partnerja veliko rinila skupaj z otrokom, da bi sama imela 5min miru. A zal je on super ocka za (manjse) otroke in nekako se ni znal povezati z dojenckom, tako da imava sedaj malo posledic.

V glavnem. Kot je ze ena napisala. Izkoristi cas, ko je lahko tvoj partner z otrokom in naredi nekaj zase. Za svojo duso. Bos videla, se bos vracala k otroku spocita in neobremenjena in tudi otrok bo to cutil in spremenil odnos do tebe. Nikakor pa ne govori partnerju, da naj se manj igra z otrokom. To je zelo krivicno do njiju. Nikjer ne pise, da mora imeti otrok mamo raje od oceta! Ljubezni se ne meri. Kako pa bi bilo tebi, ce bi imela 2 otroka in bi ti eden ocital, da imas drugega raje, pa bi ju ti imela seveda oba do neskoncnosti rada? Bodi ponosna, da ima tvoja deklica tako rada svojega ocka! Ti ji samo stoj ob strani v tezkih trenutkih in imej z njo druge aktivnosti. Ne moreta imeti oba iste vezi z njo, v cemer je tudi car.

Zelim ti vse dobro in ne dvomi v hcerkino ljubezen, ki je do tebe in do tvojega partnerja najmocnejsa od vsega!

Pozdravljeni.Stanje se je vmes malo izboljšalo,sedaj pa je spet kriza.Ne verjamem,da sem v poporodni depresiji.Mislim,da bi vsako mamo zabolelo,da se z otrokom dobro ujameta,ko pride mimo pa oče,pa jok in k njemu…Vem,da me ima hčerka rada,ampak preprosto vedno izbere njega.Ne lastim si je,ampak res ne vem,kaj naj še storim,da se čustveno bolj poveževa?Prav težko mi je,ko ko sem peto kolo,kadar je zraven on.Pred drugimi ljudmi pa v tem momentu občutim tudi sram…Poskusim misliti pozitivno in se tolažim,da bo minilo,ampak res zelo boli…

Pri nas je pa tako..večinoma se jaz ukvarjam z njo, se zabava z mano, ko pa pride mama pa je prišel ” Bog ” Boginja in njena ziza, kmalu pozabi na ataja 🙂 . Ampak jaz tega ne zamerim , verjamem pa da ti kot mama, matere imate posebno vez z dojenčkom, gledaš bolj občutljivo na to…jaz ne bi rekel da si depresivna, ampak utrujena , mi smo tudi in utrujen si bolj občutljiv 🙁 .