Kaj je narobe, če udariš otroka, ki te na lepo besedo ne uboga?
NIČ ni s tem narobe.
Mati narava je že vedela, zakaj nam je dala bolečine, in s tem, da to uporabiš za vzgojo ni nič narobe. Tudi za odrasle bi morali to nazaj uvesti, glede na to kako neučinkovite so denarne kazni – namesto 3 točk in 200 EUR za prehitro vožnjo se uvede 3 z bambusovo palico po hrbtu in bodisi 200 EUR kazni, ali pa za vsakih 100 EUR se eno po hrbtu z palico. Vsaj torek ob 10h dopoldne na dvorišču sodnije.
Pa da vidimo, kako bo potem.
Vi, cmere indigovske pa kar vzgajajte svoje nenasilne sončke z lepo besedo in pogovorom.
To je en argument, ki se kar naprej ponavlja, ampak neke prave logike pa v njem ni. Relacija majhen otrok-starš ni enaka relaciji odrasli-odrasli. Šef ima na voljo -najst možnosti, če mu kaj ni všeč pri meni, policaj še bolj. Razen tega sem dovolj stara, da sama vem, kaj se od mene pričakuje in zakaj, pa tudi, kakšne so sankcije. Je dovolj, da policaja samo zagledam, pa sem pridna 🙂 Majhen (majhen!!) otrok pa se mora vsega tega še naučiti. Ne zagovarjam pretepanja brez razloga, da mi ne bi kdo pripisal tega. Videla sem, kako je bil otrok tepen, ker je zbudil mamo sredi dneva, pa punčko, ki je bila tepena, ker se je našminkala, pa otroke, ki so bili tepeni, ker njihovi starši niso poznali nobene druge vzgojne metode. Ne zagovarjam tega, da se razumemo. So pa situacije, ko so tri čez rit najbolj uspešen vzgojni prijem. In ni to nobeno nasilje, če se zgodi, ko starš točno ve, kaj dela in zakaj, ne iz neke ihte, ker mu gre mulc pač na živce, ker obstaja.
Ja, zagovarjam pretepanje otrok. 🙂 Evo situacija: pogovarjali ste že o zmerjanju in zakaj ni dopustno, pa bo prišel do tebe in ti bo rekel k***a, ker je to slišal v vrtcu in preizkuša, kaj bo. Moji so videli, kaj je bilo, in se ni nikoli več ponovilo. Isto, ko se je prvič zgodilo, da me je udarila, po vseh predhodnih pogovorih in razlagah. Nihče me ne bo tepel ali zmerjal, pa če je še tako majčken in luštkan. Otrok preizkuša meje, ker se je že naučil, da tega, kar starši rečejo, ni treba vedno jemati resno. To so situacije, ko naredi točno tisto, za kar dobro ve, da ne sme, pri tem te pa gleda in se smeji. Takrat je treba ukrepat. Ali pa takrat, ko malček nori in brca in dela škodo ter enostavno ne sliši, kaj mu govoriš. To je situacija, ki jo najbolj reši ena čez rit. Seveda je šok, ampak ta šok je potreben, da si zadevo zapomni. Sem drugače čisto preveč popustljiva mama, ampak pri spoštovanju pa ni bilo heca in so spoštljivi še danes, do mene in do drugih.
Tudi mi smo gor rasli s klofutami pa nam nič ne manjka. Pa seveda nikakor ne podpiram tega, ker tzakrat vsaj pri meni velikokrat ni bio niti pravega razloga. Današnji otroci pa so čisto drugače vzgojeni kot smo bili mi in kaj je narobe če po 100-ih opozorilih dobi enkrat na vsake tolko okrog uhe? V mojem pogledu prav nič, ker v večini tako na besede več ne ubogajo.
Daj razloži kako pa ti s klofuto otroku razložiš in poveš kaj se od njega pričakuje in zakaj in kakšne so sankcije?
Poglejmo primer – otrok skače v bazen, ki ni dovolj globok in posledice so lahko usodne – jasno starš mora ukrepati – in ti kot starš ga pokneš… povej kako s tem otroku razložiš zakaj ne sme skakati, kaj se od njega pričakuje, kje in kdaj se sme skakati, kakšne so posledice takšnega skakanja?
Klofuta otroka nič otd tega ne nauči, ničesar od tega mu ne pojasni… edino kar mu je povuzroči bolečino in strah in iz strahospoštovanja te bo poslušal… nikakor pa ne zato, ker bi se karkoli naučil, zajakj nečesa ne sme in zakaj je prav tako,d a se ne sme in da je prvenstveno in najbolj pomembno to, da je to da tega ne počne za njegovo zaščito in varnost…
zdaj mi pa ti povej še kako lahko otroku razložiš, da je prepoved za njegovo zaščito in varnost pred poškodbami, če pa ga sama klofneš in mu s tem povzročiš bolečino… torej kako lahko konistentno torej zagovarjaš v eni sapi, da želiš otroka zaščititi pred bolečino, hkrati ga pa sama ščitiš tako,d a mu jo povzročaš in pri njem vzbujaš strahospoštovanje in odvzemaš in manjšaš njegov občutek varnosti, ko je s teboj…
to so vse pomisleki prodi klofutam kot sredstvu za postavljanje mej… je totalno nespoštljiva do otroka, odrasel se z njo sam poniža in pokaže svojo nasilnost in otroka ne nauči prav ničesar o napačnem ravnanju, niče o tem kaj bi moralo biti pravo ravnanje in nič o tem zakaj je tako prav.
Marsovci kot si ti se itak to sprašujejo.
En primer, čist realen, oče iz naše družbe vzame po dolgem prosjačenju (ene 20 minut) sinu žogo, ene 10 let je bil sin star, če se dobr spomnim, da bomo mi starejši odigrali partijo špila. Otrok, čeprav je bil prej na igrišču eno uro, začne jokat, ves besen gre proti domu, mi začnemo igrat, ko prileti kar debel kemen deset centov od glave soigralca, matr vam… po vaše bi treba tega otroka še pobožat in pohvalit za to, ker bi mimogrede lahko človeka ubil.
Noben starš ne udari rad otroka ampak, ko se zaveš posledic, ki jih lahko otrok naredi s svojim neprimernim obnašanjem, ti zna pasti mrak na oči, pa pade kakšna klofuta. V kakšnih gadovih vi to živite nerealne princeske in, kdo vam je ustvaril ta nebesa, da prihajte na zemljo v obliki marsovcov in sprašujete neumnosti.
