24 ur fokus: Duševno zdravje otrok v Sloveniji
Nekaj statistike iz reportaže 24ur:
– Skoraj petina otrok ima težave v duševnem zdravju, a pomoči ne dobijo pravočasno.
– Že vsak 8. otrok potrebuje strokovno pomoč, 8000 otrok jo letno najde.
– Vedenjske motnje so se v zadnjih 25 letih povečale za 65%.
– 3 % šoloobveznih otrok ima diagnosticirano hiperkinetično motnjo. So nemirni, težko se koncentrirajo.
Kar se je zgodilo v zadnji 20 letih je razpad družin, razpad vrednot, vse je postalo zelo poljubno in dano na izbiro. S tem se je razrahljala struktura, ki otrokom daje varnost, potrebno za zdrav duševni razvoj. Hkrati imamo odrasli premalo časa , da se otrokom temeljito posvetimo. Vedenjske in čustvene težave so tako eden od krikov otrok po pomoči.
Puberteta je kritično obdobje za razvoj ali poslabšanje duševne motnje, spremembe v možganih so zelo burne, mladostniki pa se srečujejo še s spreminjajočimi zahtevami okolja. Nekaj je stanje odraščanja, včasih pa je stanje bolj resno. Mladostniki z akutno duševno motnjo bi morali biti v začetku videni in obravnavani enkrat tedensko ali vsaj enkrat na dva tedna, naročanja pa potekajo enkrat mesečno, enkrat na tri mesece ali celo na pol leta. To je nedopustno.
Čakalne dobe v javnem zdravstvu so predolge. Tega se zavedamo vsi, a zakaj ne ukrepamo? Zakaj strokovnjaki ne ponudimo več pomoči? Koliko psihologov in terapevtov ostaja v ozadju, brezposelnih ali neaktiviranih? Obvestimo javnost o dostopnih, hitro dosegljivih oblikah strokovne pomoči za otroke, ki že obstaja pa čeprav izven sistema javnega zdravstva. Ponavadi v obliki plačljivih psihološko-terapevtskih storitev, v okviru zasebnih ambulant in zavodov, pa tudi že izven institucij (npr. v obliki coachingov za otroke in starše na domu).
Informiranje javnosti o splošnem stanju in tendencah s strani medijev je sicer dobro, a brez rešitve in poudarka na izhodu iz zaskrbljujočega stanja ljudi ne navdaja z upanjem. Mediji na žalost in prepogosto ne izpostavljajo rešitev ali že obstoječih oblik pomoči, dostopne otrokom in njihovim staršem. Namesto propagiranja duševnega zdravja objavljajo zgolj zaskrbljujoče podatke ter vcepljajo še več negotovosti in strahu, ki ju je že tako preveč.
Sprašujem se, ali to počno izključno zaradi povečanja lastne branosti torej v promocijske namene?
mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih.
Prima pomoč, http://www.prima-pomoc.si