Prosim za kakšno izkušnjo oz. mnenje…
Stara sem 41, imam dva otroka, 8 mesecev in 3 leta. Nenačrtovano sem tretjič zanosila… pustimo ob strani, da je to rezultat milo rečeno neumnosti in neodgovornega ravnanja, ampak to nič ne spremeni trenutnih dejstev.
In sem iskreno rečeno v dilemi. Oba otroka me zelo potrebujeta, starejši še vedno “predeluje” prihod mlajšega, z mlajšim je starosti primerno veliko dela… in si ne predstavljam, da bi bil še novorojenček. Sicer bi to bilo šele zgodaj jeseni, ko bi bila tudi starejša toliko starejša, pa vseeno. Ne vem, kaj je bolj egoistično – da zaradi svoje neodgovornosti zamajem družinski svet ali pa da se zaradi strahu pred majanjem in posledicami odločim drugače? Srca ne slišim, ne vem, kaj mi pravi… razum skače levo-desno in je še manj v pomoč.

Je med vami kdo, ki ima take razlike med otroci? Hvaležna bom za vaše besede.

Vidim, da ti še nihče ni odgovoril. Glede na svoje izkušnje dojemanja materinstva pri 37 letih (imam dve hčerki, ki bosta kmalu stari 8 let in 3 leta), sem ugotovila, da je za takšne odločitve in razmišljanje pomembno samo, da pogledaš sama vase in si odgovoriš na vprašanja:
Kako se počutim kot mama? Sem rada mama? Uživam v tej vlogi? Se rada poigram z otroki? Se rada ukvarjam z njimi – s pogovori, vzgojo, skrbjo za njihovo duševno dobro počutje? Se sama počutim srečno v tej vlogi? Sem tudi sama malce otrok po duši? Sem pozitivna, optimistka, malce flegmatična kjer je potrebno, a po drugi strani dosledna, stroga in NE permisivna?

Druga plat vprašanj bi pa lahko bila… Sem utrujena? Izmozgana od nenehnega ukvarjanja z majhnimi otroki pri teh letih in bi še rada kaj drugega, ker nisem samo mama, ampak sem tudi žena/partnerica, prijateljica, samostojna oseba, ki rada potuje, se ukvarja s kakšnim hobijem itd.?

V bistvu se mi zdi, da se vsaka mama lahko najde samo na enem ali drugem “polu”:
– MAMA, ki ji je materinstvo poslanstvo in neizmerno uživa v tej vlogi in ji ni nič težko niti ni utrujena od drugih življenjskih okoliščin (naporne in stresne službe, raznih drugih psihičnih problemov oz. občutljiv karakter itd.). Torej, mama, ki bi lahko imela tudi 5 otrok in bi bila neizmerno srečna.
– ali pa, MAMA, ki ji je težje zaradi več različnih razlogov. Ki komaj čaka, da malo zrastejo, da bo spet bolj svobodna (ne v napačnem pomenu besede, ampak samo toliko, da lahko “diha” z in zraven otrok). Mama, ki ima rada tudi drugo plat življenja, ki ga je imela pred otroki (potovanja, družbo prijateljev, kino, gledališče itd – No, saj ne rečem, da tega ne moreš početi tudi z otroki oz. ko jih imaš).

Torej, hočem ti povedati, da nobena mama ne more tebi dati dovolj dobrega odgovora. Lahko samo spodbudo. Ampak ti sama moraš pogledati sama vase in ugotoviti kakšen človek si. Kaj si želiš od življenja in prihodnosti.
Morda se to res sliši egoistično, da v tem trenutku misliš nase in ne na bitje, ki živi v tebi… Ampak to bitje rabi t.i. uravnovešeno mater, ki bo sposobna lepo in dobro skrbeti za vse tri otroke. Enako odgovorno in z enako ljubeznijo. Ne pa čustvene in psihične razvaline, ki bo živčna in nervozna ter se ji bo rolalo ob vsakem malo večjem izzivu (ki pa jih je ob majhnih otrokih kar precej, hehe).
Ti moraš biti psihično ZA vse to. Da je potem srečna tudi tvoja družina.

Imam prijateljico s 3 otroki z majhno razliko – najstarejši star 4 leta! Pa ženska to dela “z levo roko”. Je pač tip za to. Nekako ji to pač “leži”. Ni ji težko, tudi, ko oz. če so bolni.. Nekako uživa v tej vlogi. Imam pa drugo prijateljico z 2 sinovoma (majhnima), ki se ji bo zmešalo od vsega. Pa je vseeno dobra mama, ampak z veliko večjo težavo se prebija skozi vsakodnevne izzive – sploh, ko so kaj bolni. Kljub temu nobenemu otroku nič ne manjka, tudi čustveno se jima popolnoma predaja. Ampak preveč trpi zraven, se obremenjuje za vsako malenkost. In s tem škodi tako svojemu mentalnemu in posledično fizičnemu zdravju, kot tudi vsem okoli sebe.

Torej, zazri se vase in razmisli. Naj pa ti rečem – “najhuje” je itak prvi 2 leti, potem pa je super. Vsaj jaz tako gledam. Ker imam rada, ko so že malce starejši, ker se potem že lahko pogovarjaš, dogovarjaš, imaš nekako pravega sogovornika ob sebi. Rada vzgajam, uživam v gledanju odraščanja otroka. Za dojenčke tja do dveh let pa nisem ravno najbolj oz. sem bila kar vesela, ko sta hčerki prerasli to obdobje. Nekako me nega in skrb za “negovorečega” otroka frustrirata in sem se vedno veliko in preveč obremenjevala z njunim zdravjem in dobrim počutjem. Samo zato, ker se (starosti primerno) še nista znali odzivati oz. mi povedati kaj ju muči :))

Oprosti, bila sem dolga… Ampak vsekakor prišla do spoznanja, da so vsi odgovori v nas samih. Zato lahko tu naredimo največ. Jaz verjamem, da boš otročka obdržala in čez nekaj let boste prav krasna družinica – četudi bo sprva težje zaradi majhne razlike. Srečno!!

Zdravo, Limbodance!

Vanaja1 ti je odgovorila točno tako kot bi ti sama, zato naj dodam le še zdravstveni vidik malo za pretuhtat.

Kako sta potekali prvi nosečnosti, si imela kakšne težave? Sama ali z detecem v trebušku? Sta ti nosečnosti pustili kakšne posledice na zdravju? Si drugič rodila s carskim rezom? Če ja – lahko pride do kakšnih komplikacij? Malo razmisli o odgovorih na ta vprašanja in se še z možekom pogovori. Dve glavi več vesta in možeki znajo velikokrat pogledat na zadeve z drugega zornega kota kot me.

LP, G.