Jaz se nisem. Možu sem že pred porodom povedala da enkrat na 2-3 tedne bom šla na masažo telesa, da bom hodila k frizerju in kozmetičarki tako kot do sedaj. Tudi enkrat tedensko na kakšno kavo v center, v knjižnico po kakšno materinsko. In se je strinjal. Ne predstavljam si, da bi se moji celi dnevi vrteli samo okoli novorojenčka. Imam ga najraje na svetu, vendar ne smeš pa sebe zapustit? Kaj pa vem, takšno je moje mnenje.

Pa tudi, ena je včeraj napisala, da nima časa niti skuhat? Tudi moj dojenček ni tako priden, vendar ga pa ja zamotim in skuham normalno kosilo?

Ne razumeš, da je vsaka mama drugačna, vsak otrok drugačen, da ima vsak drugačne bivanjske razmere, vsaka družina drugačen ritem itd.

Npr.:
Starša dojenčka v našem sorodstvu sta več mesecev hodila naokrog kot zombija, ker je imel otrok tako hude krče, pri katerih ni nič pomagalo.

Mama drugega je več mesecev okrevala po težkem porodu.

Mama nedonošenčka se je morala ukvarjati z okrevanjem po bolezni v nosečnosti in težavami nedonošenčka.

Mama četrtega pa skoraj sploh ni vedela, da ima dojenčka, in je imela veliko časa tudi zase.

Eni otroci ne želijo biti praktično niti minute sami.
Drugi pa se lahko zamotijo celo večnost.

Eni imajo na voljo varstvo s strani starih staršev, drugod so mame same za vse.

Haha, kar misli si, da se nisi podredila, podredila si se na kubik, ker drugače ne gre, kot da popolnoma spremeniš svoje življenje in se popolnoma podrediš novorojenčku in dojenčku.
Tudi jaz sem šla po treh tednih prvič sama na kavo s prijateljico. Po 10-ih dneh sva šla z možem na kosilo in kupit voziček. Pa vseeno ne mislim, da sem se kaj manj podredila kot tista, ki je imela otroka priklopljenega nase 24/7. Moje življenje se je temeljito spremenilo s prihodom otroka.

Vmes bosta še vrtec in služba, ko sploh ne boš imela energije zase, da ne govorim o morebitnem drugem otroku, šolanju prvega, vrtec drugega.Vprežena boš kot magarac.
Potem pa šola obeh, pa ocene, pranje, kuhanje, likanje, v službi raztegovanje kot harmonika in ko imaš končno zadosti -otroci zrastejo.Ti si pa zmatrana.
Zato uživaj.Čaka te vožnja s Formulo 1.

Že to je fajn, da sta ati in dojenček kdaj čisto sama … že zato bi morala mama kdaj z doma. Uživaj čim bolj, to je zelo lepo obdobje.

Veš kaj, ti pojma nimaš, kaj je zahteven dojenček. Zato pa take klobasaš. Če imaš dojenčka, ki se ga “da zamotit”, si na konju. SO pa tudi taki dojenčki, ki niso niti minuto zadovoljni, če se nekdo ne ukvarja z njimi – pa ne govorim o 10-mesečniku, ampak od novorojenčka naprej.

Moj prvi otrok je bil tak, prve tri mesece močni krči (in ja, so bli krči, ni bilo to, da jaz nisem znala “slišat in prisluhnit otroku” ali kaj podobnega), jokal je praktično od nekje 17-22.00, čez dan pa nenehen jamr in stok in jok in teženje na kubik. Čim je šel iz rok, jok. Že če sem se usedla z njim v naročju, je padel v jok. Hotel se je cele božje dni nosit sem in tja, drugače je bil jok. Tudi v vozičku ni hotel biti, ne se vozit, občasno je zaspal v avtu, pa še to, če je lih slučajno tako prišlo. Če smo kam kdaj mogli it, se je običajno drl celo pot. Spal po 2x na dan po 15 minut, ponoči nenehno zbujanje, nenehno dojenje, nenehno zibanje, nenehno nevemkaj. Jaz sem mislila, da se mi bo odpeljalo. In bom fentala al sebe al pa otroka. Včasih sem bila že tako na koncu, da sem se samo še jokala od nemoči. Ko nisem mogla več zdržat v stanovanju, sem ga napokala v voziček in šla ven, čeprav se je drl v vozičku in so vsi gledali za mano, kaj mi je, da ga “ne potolažim”. Edino, kar je sprejel je bilo dojenje, ampak cel dan pa tudi ni mogel biti gor, že tako sem ga pustila tudi po 30-45 min. Kuhanje? Ja, makarone in riž. Pospravljanje? Ja, z jokajočim otrokom v rokah. Kava s prijateljicami? Pa kaj še… ker bi me vsi v lokali gledali ali 1. grdo, ker dojim (in se to kao ne spodobi v javnosti, pa čerpav bi bil tamau lepo prekrit s pleničko) ali pa bi se 2. drl in spet nikomur ne bi bilo, prav, čepš, kaj pa hodi naokoli, če ji otrok joka, mene pa to moti pri moji kavi.

Bila sem kot zombi. Mož na zahtevni službi, ga veliko ni bilo, sorodnikov imava malo, pa še tiste daleč in sem bila več ali manj sama. Pogosto ves dan v razvlečeni trenitku, čopom izpred nekaj dni in še v pozno dopoldan neumitih zob. O groza,,, še zdaj mi pridejo solze v oči, ko se spomnim.

Tsko, da ne ti meni o tem, kako se vse da, če se organiziraš, pa da si je mama sama kriva, če ne ohranja frizerja, pa pedikerja, pa menikerja, pa ur masaže, pa zgodnje aerobike in ne vem, česa še vse. Včasih vse to enostavno ni izvedljivo. Moj prvi otrok se je umiril šele tam po 6 mesecu, potem je šlo počasi na bolje, danes pa je super otrok 🙂

Drugi otrok pa je bil milina. Spal čez dan po 1 uro ali celo 2. Dobrovoljen, počakal, se zamotil, nobenih krčev, vesel, tudi ponoči bolje spal. Tako, da ni bilo težava ne skuhat, ne pospravit, ne kako knjigo prebrat, ne it na kavo s kom tu in tam.

Vmes bosta še vrtec in služba, ko sploh ne boš imela energije zase, da ne govorim o morebitnem drugem otroku, šolanju prvega, vrtec drugega.Vprežena boš kot magarac.
Potem pa šola obeh, pa ocene, pranje, kuhanje, likanje, v službi raztegovanje kot harmonika in ko imaš končno zadosti -otroci zrastejo.Ti si pa zmatrana.
Zato uživaj.Čaka te vožnja s Formulo 1.[/quote]

Dobro napisano, pa še nasmejala si me. Vendar moram vseeno pripomniti (sem pač ženska) da med vožnjo s formulo 1 je še vsake toliko še za dodatek bungee jumping pa zip line.

Prvi otrok: nic nisem naredila, otrok obupen, nic spal, se na sprehod nisem mogla ker se je drl v vozicku. Se je samo dojil, steklenicko in dudo vztrajno zavracal. Cez 5 let ugotovili, da ima avtizem. Drugi otrok brez problema, vse sem naredila zraven, celo vsak dan 2 uri na sprehodu, pa se s starejsim je bilo veliko dela. Nisem si mogla predstavljat, da je tako lepo imeti dojencka

Po porodu moje punce sem prodal motorno kolo, čeladi, in šotor za dve osebi.

Prvi otrok: nic nisem naredila, otrok obupen, nic spal, se na sprehod nisem mogla ker se je drl v vozicku. Se je samo dojil, steklenicko in dudo vztrajno zavracal. Cez 5 let ugotovili, da ima avtizem. Drugi otrok brez problema, vse sem naredila zraven, celo vsak dan 2 uri na sprehodu, pa se s starejsim je bilo veliko dela. Nisem si mogla predstavljat, da je tako lepo imeti dojencka

Kaj se je zgodilo z avtistom?

Ostal je avtist. Veliko energije in casa porabimo zanj. Vcasih imam slabo vest, ker je mlajsi prikrajsan za normalno spontano zivljenje.

Imam sreco, da mi ze prej ni bilo kaj dosti do rednih pedikur in masaz. Vse sportne aktivnosti so pa zal za par mesecev zaradi carskega reza odpadle. Baje imava ekstra pridnega otrocka, tako da gre veckrat z menoj na kaksno kavico v nosilki ali v knjiznico po novo zalogo knjigic. Bil je ze na razstavi slik in v muzeju. Na kosilu v lokalu je bil presrecen v narocju, ker je za stolcek se premajhen. Na vecerje zdaj ne hodimo, ker takrat ze spi. Normalno je pa obcasno kdaj par uric z ockom, da gre mami odplavat par dolzin v bazen ali kam drugam, kjer malemu ne bi bilo najbolj vsec.

Ja, tak je bil tudi moj. Edini način da je bil tiho je bilo 1. dojenje 2. če si ga nosil obrnjenega naprej okoli, da se je razgledoval. Vse ostalo dretje v sekundi. Samo nagnila sem se z njim v naročju da bi ga odložila že se je drl. SMalo bolje je bilo ko je postal mobilen, čeprav to je potem zgledalo tako da se je priplazil do mene in se mi obešal za noge in odrival, da bi ga dvignila. Komaj sem kaj skuhala na hitro. Še bolje pa je postalo ko je shodil. Zdaj bo kmalu 2 leti in je krasen otrok. Govori kot navit, vse ga zanima, dobre volje, nobene trme (skoraj), uboga, upošteva…. če ne bi doživela ne bi verjela da je bil tako naporen dojenček. Očitno iz čiste frustracije, ker nič ni mogel sam. Še danes se čudim dojenčkom, ki mirno ležijo v vozičku, mirno gledajo okoli, se zabavajo z ropotuljico, starši lepo na kavici… jaz tega nisem doživela, ampak zdaj se ne pritožujem več.