Sem v veliki dilemi, mož se pri “vzgoji” vedno potegne nazaj. Imava štiriletnico, ki je v osnovi zelo priden otrok, a včasih ima kakšne “izpade”. Načeloma je ne siliva početi stvari, ki si jih ne želi, lahko izbira, se prilagajamo, sklepamo kompromise …ko pa je nekaj “treba” kompromisov ni, sistem deluje, a včasih potrebujem moževo pomoč, ki pa je ni. Je krasen oče, z malo se igra, poskrbi zanjo, se ji posveča, ….nimam pripomb, a ko je treba biti “strog” se umakne, z njim sem temo že načela, a je rekel, da se ne želi prepirati, da on bi bil “bolj strog”, a sem ga vedno ustavila, nekako nimam njegove podpore. Za malo je tata alfa in omega, tako da ….Zadnjič mala pri kosilu ni pospravila krožnikov z mize, sem jo večkrat prosila, sledila je kazen, 2 dni brez televizije, mož je le opazoval, ni me podprl, ne maram je kaznovati, a ….delavne navade so nujne, pridobiti jih je potrebno z majhnega, včasih se počutim kot “zmaj”, težim ….Ima kdo podobne težave, kakšen nasvet, idejo ….???

Meni je bil tudi tata zakon, sem pa pol od 18 leta dalje postala najboljsa prijateljica z mamo 🙂

Najprej si priznaj v čem je sploh problem in to je tvoje ljubosumje na moža. Ljubosumna si, ker se ti zdi, da je on v očeh hčerke “zakon”, ti pa ne. In to ljubosumje ni zdravo.
Nadalje si razčisti pojme glede kaznovanja in primernosti kazni glede na starost in prekršek.
Dva dni brez televizijo za štiriletnico, ki ni pospravila krožnikov, ni primerna kazen.

res si zmaj, da težiš 4 letnemu otroku, da pospravlja krožnike z mize in potem še taka bedna kazen.
Če 4 letni otrok pospravi svoje igrače in obleko-npr. umazano v koš za perilo se mi zdi dovolj. Mogoče ji skoz nekaj težiš, zato se ti upira. Moji otroci naredijo tisto kar jim rečem na prvo besedo, so že večji, nimam pa skoz nekih zahtev. Če hči (12 let) pospravlja za sabo in 1x/teden posesa dnevno in kopalnico je zame to dovolj. Mož odnaša smeti, pri cunjah se zmenimo kdo bo kaj, v glavnem midva obešava, hči si svoje cunje sama pospravi v omaro. Nisem neka zahtevna mama, če bi potrebovala gospodinjsko pomočnico, bi jo pač plačala, da bom pa gnjavila za vsako malenkost…Tudi meni se včasih ne ljubi pomiti posode, pa zato ne težim drugim, če kdo hoče, jo pomije, sicer jo zjutraj preden grem v službo. Meni se zdi, da iz teh gospodinjskih opravil eni delate pravo dramo. Očitno tudi tvojemu možu tovrstna vzgoja ne sede in se noče it zraven. Jaz ga razumem.

Bi rekla, da žal je tako v 95% … brezjajčni očetje. Tak da, nisi v osamljeni situaciji in ja, žal moramo tako mame poleg svoje vloge špilat še en zajeten kos vloge očetov. Nadaljuj z vzgojo (pač brez podpore moža), mala ga bo manipulirala do nezavesti, iz leta v leto bolj, prijemi bodo postajali taki, da boš samo z odprtimi usti stala in gledala.

Drugače pa, brez zamere, a bom dodala. Glede na to, da gre za 4 letnega otroka … manj kompromisov, manj možnosti izbire, manj “prilagajanja” (za vse to pride še čas, ko bo zrelost dojemanja tega prava). In kazen z 2 dnevnim odvzemom gledanja tv je pa tud čist neprimerna, zgolj zato, ker 4 letni otrok še kar nekaj let ne bo vedel sploh, kaj “čas” je in za njega je 1 ura, 1 dan, 1 teden čist glih …

Pač še ena družina več kjer so vloge popolnoma obrnjene, in otrok to njemu naravno izkorišča.

Vedno je v družini eden, ki je “zmaj”, drugi pa ne. No ja, jaz mislim, da je tako prav. Kadar se pri nas npr. jezi mož, sem jaz tista “bolj prijazna” in obratno. In na splošno velja, da je eden bolj hud od drugega.

Kar se pa same kazni tiče, si res absolutno pretiravala. Punčka se bo najbolj naučila reda tako, da bo opazovala vaju. Seveda je prav, da pospravi kakšno stvar, da pa pri 4 letih pospravlja kuhinjo po kosilu, je pa čisto preveč. Enako velja za kazen, absolutno pretirana. Ne rečem eno uro, ne pa dva dni! Da o tem, da itak nima pojma, koliko je dva dni, sploh ne govorim.

Umiri se, razmisli, kaj so primerna opravila za 4-letnico, razmisli oziroma se pozanimaj, kaj so primerne kazni za to starost in kdaj jih je smiselno uporabiti, potem pa začni znova. Vsekakor je prav, da sta si z možem soglasna, to pa še vedno ne pomeni, da ti mora v vsem, kar ti misliš, da je prav (pa čeprav sploh ni), prikimati.

dva dni brez televizije, ker ni krožnikov pospravila z mize?

pri štiriletnici?

ne vem, kaj ti to zganjaš…

Toliko je stara, da je oče ta glavni. Bo minilo. Ta čas, ko oči vse najbolje ve in zna, izkoristi za to, da v miru prebereš časopis. Najbrž ga nisi že štiri leta.

Mogoče bi pomagalo zbuditi tipa, če bi ju par dni pustila sama, pa naj se vzgajata, kakor vesta in znata.

Možno je pa tudi, da se fotr ne strinja s tvojo kaznovalno politiko in največ, kar zmore, je, da se ne vmešava, ker alternativa bi bila, da bi svoje nestrinjanje izrazil pred tamalo.

Jaz se s konkretno kaznijo, ki si jo opisala, tudi ne bi strinjala – dva dni brez tv za nepospravljene krožnike je res malo mimo. Prvič, že ta prvi dan zvečer ne ve več zares, kaj je naredila narobe, kaj šele ta drugi dan; drugič, televizija nima popolnoma nobene zveze s krožniki in tretjič – kaj bi ji šele naredila, če bi naredila kakšno resno sranje?

nisem dokončala
ne vem, kaj ti to zganjaš, ampak delovnih navad ji s kaznimi in na tak način ne boš privzgojila.
delovne navade se privzgoji z vzorom, pohvalo in nagrado, ne pa s kaznovanjem in to takim rigoroznim, da glava peče.

kaj boš naredila, ko bo res nekaj mimo usekala? kako kazen ji boš naštimala?

Kazen je bila prehuda, vem, a nekako skušam malo navajat na življenje, kjer dejanjem služijo posledice, vsi imamo dolžnosti, obveznosti … Ne vzgajam je v hišno pomočnico, vedno jo prosim za pomoč, čeprav bi delo naredila hitreje sama, želim si, da bi jo vzgojila v samostojnega človeka, ki zna ceniti delo, spoštuje ljudi … Gledam današnje otroke, ki nimajo vrednot, do starejših in nekaterih ljudi se vedejo “neprimerno” (“Ah, bo že čistilka počistila”…šolarju je padel piškot, ga ni pobral, ampak ga je zdrobil z nogo in drugemu rekel zgornji stavek, meni se to zdi …)
Moti me mož, ki me ne podpre, čeprav pravi, da podpira vzgojo z delom. Vzgajam jo na principu, da stvari ne padejo z neba, mislim, da zaradi tega se uči ceniti kar ima, vedno se zahvali, zna reči prosim …

Kot velikokrat napišejo na tem forumu: zaupaj svojim občutkom.

jao….
jaz bi ti priporočila kako svetovanje, kako z otrokom ravnat, ker tole je… ej… sori, no.
imaš štiri leta starega otroka. občutek imam, da nimaš pojma, kaj lahko od nje sploh zahtevaš in na kak način.

ali pa si preberi kako knjigo, recimo juul ima dobre

http://www.emka.si/avtorji/jesper-juul/40416

Pa si se kdaj vsaj ti vprašala, kaj v vzgoji vajinega otroka bi pa vama bilo najtežje?

Kot prvo se morata vidva pogovoriti glede same vzgoje, kako postaviti meje in se tega dosledno držati. Oba. Tati ne more biti samo prijatelj, predvsem mora biti oče. In oče mora ravno tako otroku postaviti meje. Pri njemu se gre verjetno za to, da male ne vidi veliko( služba) pa hoče biti najboljši. A tako pač dolgoročno ne bo šlo.

Ma ste smotane, no. Saj ni bistvo v tem, da mala ne uboga,pa kakšna je kazen, pač pa v tem, da je fotr kekec! Če ne prevzema svojega dela odgovornosti pri vzgoji, je treba njega prevzgojiti in pika! Ja, tule gre za banalno zadevo, samo glede na reakcijo, je to kar njegov vzorec obnašanja. Kaj je drugega, kot brezjajčnež, ki ne zmore otroku reči ne?!?
Avtorica, vidva se morata resno pogovoriti o vzgoji otroka!

To je tisto, čeprav ….kar reče drži, mala ga uboga na prvo besedo. Meje postavljava glede na situacijo, ve kaj sme in česa ne.
V osnovi nimam problemov z njo, ni konfliktna, se zna obnašat, je vljudna, skrbna (skrbi za igrače, dela pazljivo z njimi, jih po uporabi pospravi, če ima kam za it (plesne), si pripravi nahrbtnik sama dan prej, …)
Včasih pa …kot bi bila drugi otrok, odgovarja na nesramen način, se mi zdi, da preizkuša meje, ne vem …
To da pomaga, …na začetku sem ji hotela privzgojiti delavne navade, sem jo spodbujala naj mi pomaga, kasneje pa …je to počela z veseljem, počne z veseljem, ponosno pove, da je naredila to in to, …jo pohvalimo.

Če bi tata hotel biti dedec, bi najverjetneje bil ločenec kar pa očitno noče ali si ne upa biti.

To pa si mislim zato, ker iz avtoričinega pisanja razberem, da:
– jima je nenasilna komunikacija španska vas
– zato nista sposobna so-delovati
-posledično je nasilnejši prevladal nad miroljubnejšim
-posledično je vzgoja njunega otroka nasilna
-posledično avtorica trpi ker taka noče biti

Nimava nasilne komunikacije, se skoraj ne kregava, ko me kaj teži, mu povem. On pa …je veliko bolj zaprt vase, nekako so njegovi odgovori zelo enoznačni, nikoli jih ne razčleni, argumentira za razliko od mene. Skupaj sva prebrodila zelo težke situacije, …pravi, da mi zaupa, da bom naredila, kar je prav, sama pa bi želela njegovo potrditev, …Včasih mu rečem, da sem zelo hvaležna za tako čudovitega otroka, tudi mali povem, kako sem ponosna nanjo, koliko jo imam rada ….
Njemu je to dovolj, odgovori, da očitna nisva slaba starša, da sva na dobri poti, sama pa se vsak dan sprašujem, a delam prav, …mogoče je krivo, da sem preveč brala, ali da sem delala veliko z otroki s težavami, ki so se odražale tako v šoli kot v odnosih, jedro problema pa so bili prav starši.

Ne vem s tem primerom meni nisi pokazala da oče ne prevzame odgovornosti. Če si ti mali nekaj naročila je pravilno da se oče umakne od debate in da prepusti da ti do konca dosežeš svoje. Če bi se on potegnil za malo to bi bilo narobe. Narobe pa bi tudi bilo, da ti mali rečeš 2X pa ne uboga potem pa oče nastopi strožji pristop pa mala uboga. Ker s tem da meli vedeti da ti si itak tam samo lutka in da njegova beseda velja. S tem ko bi posegal vmes bi ti izpotkopal avtoriteto, pa ne glede na to na katero ”stran” bi se postavil.