Harry Potter prepovedan!!!???
Pa saj to ni res – bolgarska cerkev (in že pred tem tudi v nekaterih drugih državah) je prepovedala knjige o Harryju Potterju – prav luštne pravljice za otroke (sem tudi sama prebrala en del Kamna modrosti – zdaj jo bom iz principa v celoti :-))! Bolgarska cerkev je te popularne knjige o H.P. označila kot duhovni aids za bralce, saj naj bi oslabile imunski sistem proti črni magiji in jih napravile dovzetnejše za zlo. Nek duhovnik bo tako svojo nedeljsko mašo posvetil kritiki pisateljice J.K.Rowling. Njene knjige naj bi namreč otrokom predstavile čarovništvo kot nekaj nedolžnega, kar obstaja le v literaturi. (torej se ti duhovniki bojijo, da res obstaja ali kaj? in zato otrokom prepovedujejo branje teh otroških knjig!). Branje takšnih knjig naj bi bralce, predvsem pa nedolžne otroke, oslabilo v boju proti črni magiji in jih pritegnilo k zlobnim dejanjem! Nek poslanec v bolgarskem parlamentu zato načrtuje obsežno turnejo po šolah, kjer bo predaval o nevarnosti, ki se ji izpostavljajo bralci Potterja.
Ha, ha, pisateljica Rowlingova pa se je oglasila in dejala, da ne pozna primera, ko bi otrok, ki je prebral njeno knjigo, postal čarovnik. A ni žalostno, da se mora avtor nedolžne otroške pravljice na koncu tako zagovarjati? Kaj mislite o tem?
Mojca
P.S. Nihče pa ne prepove nasilnih filmov itd., ki pa dokazano škodijo oziroma vplivajo na otroke!
Sneguljčice in Trnjulčice ni možno izvest v praksi. Lahko sicer sprašuješ ogledalo katera je najlepša, ampak to je pa tudi popolnoma vse. Od teh knjig pa mularija postaja obsedena in se navdušuje za črno magijo. To je pa vendar nekaj drugega! To seveda ne pomeni, da moramo postati vsi paranoični in obsojajoči, ampak lahko pa izoblikujemo nek realen pogled. Knjige in filmi so lahko zabavni, toda če postanejo obsedeni in hočejo prakticirati klicanje urokov na druge, pa ni več vse ok.
Ni mi jasno zakaj naj bi se otroci, ki berejo H.P., navduševali nad črno magijo??? Ali smo se mi, ki smo v otroštvu brali Kekca, navduševali nad Bedancem in Pehto? Sama sem prebrala vse štiri knjige in sicer v prvih dveh mesecih dojenja moje hčerkice, ki je imela tedaj zelo dolge podoje. Uživala sem v vsakem stavku, tudi prevod je odličen (po mojem skoraj boljši od originala).
LP, Katja
Janja, še kako je mogoče tudi Sneguljčico ali Trnuljčico izvesti v praksi – prav tako, kot je mogoče otrokom izvajati Potterjevo “črno magijo” – kaj če si kaka deklica pohabi stopala, da jih bo lahko spravila v čevelj? Ja, res, tega najbrž v resnici ne bo storila, saj se otroci navadno ne identificirajo z negativnimi junaki, temveč s pozitivnimi (torej v tem primeru s Sneguljčico in ne z njenimi sestrami). No, in iz enakega razloga se nihče ne bo identificiral z negativnimi junaki iz Potterja, temveč z njim – Harryjem, ki je pozitivni junak (in ne s hudobnimi čarovniki). Obstajajo številne knjige o pomenu pravljic – ena ima naslov mislim da O rabi čudežnega, in razlaga, da naj bi rezanje prstov Sneguljčičinih sester pomenilo simbolno kastracijo, posledična krvavitev menstruacijo in na koncu “nasilno” vtikanje pohabljenega stopala v čevelj – koitus. Tudi ti krvavi prizori torej niso niti najmanj prijazni za otroke (sama se spomnim, da mi je to bilo v otroštvu res izredno grozljivo in bi takrat dosti raje brala morda kakega prijaznega Potterja, ki ne vsebuje takšnih stvari – telesne pohabe, krvi itd.) – a otroci se pač morajo pripraviti na resnični svet.
In kje je pri H. Potterju kakšna sled o ČRNI magiji, ki naj bi se jo poveličevalo? Saj ni vsaka magija črna! Ti očitno enačiš magijo nasploh s črno magijo! A je npr. črna magija, če sova govori in če nosi pošto? In če se dogajajo druge nenavadne stvari? Otroci imajo zelo radi takšne stvari kot je čaranje – da se iz nečesa naredi nekaj drugega, ali kaj ustvari iz nič, saj to izredno spodbuja njihovo domišljijo in kreativnost in jim je seveda nadvse zanimivo. Ali si torej sploh prebrala katero izmed štirih knjig, če trdiš, da ta knjiga lahko zapelje otroke v črno magijo? Napisana je tako zelo mojstrsko, da je to zelo malo verjetno, oziroma, upoštevajoč psihologijo otrok, pravzaprav neverjetno. Zato pa je knjiga deležna tako dobrih kritik in tako priljubljena pri otrocih! Edina, ki jo kritizira, je Cerkev, ki se sama boji zla, zato ker sama verjame vanj in si ga tako sama ustvarja.
Katja je lepo podala primerjavo s Kekcem – otroci se ne dentificirajo z negativnimi liki v pravljicah, temveč s pozitivnimi – torej v primeru Kekca s Kekcem in ne z npr. Bedancem. In tudi Harry je pozitivni junak (noben otrok se najbrž ne bo šel identificirati s tistim zlim čarovnikom, katerega niti ime se ne sme izgovoriti 🙂 – tisti, ki so brali, že vedo, o čem govorim). V vsaki pravljici pa obstaja dobro in zlo – zakaj? – zato vendar, da dobro lahko premaga zlo! Pa zaradi tega še ne prepovedujejo vseh pravljic, ki bi vsebovale zlo. To je pač nujna sestavina pravljic in obenem psihološka priprava otrok na realno življenje, ki je vedno sestavljeno iz dobrega in zlega, jina in janga, črnega in belega – skratka, nasprotij – in rešitev ni slepiti otroke, da zlo ne obstaja, temveč prikazati jim, kako ga dobro lahko premaga. In pravljice so najboljši, najlepši, najprimernejši in otrokom najbolj dosegljiv način za to.
In še mimogrede: sploh ni nič nenavadnega, da se je Harry otrokom tako priljubil, to je popolnoma razumljivo; preberite si npr. prvo knjigo – Kamen modrosti, vsaj prvih dvajset ali trideset strani, in vam bo povsem jasno. Harry je malce drugačen otrok in se tudi počuti tako, a živi pri tujih ljudeh, ki z njim grdo ravnajo, zato se počuti žrtev razmer. In tako se v resnici počuti mnogo otrok na svetu, včasih žal tudi pri lastnih starših, ki z njim ravnajo, kot da to ne bi bili. Obenem pa Harry kmalu odkrije, da je kljub vsemu nekaj posebnega, da ima velike sposobnosti, da torej le ni tako ničev, kot z njim ravnajo – in tukaj se spet najde mnogo otrok – vsak otrok je nekaj posebnega in v Harryju spet vidijo sebe. Torej knjiga tukaj ponuja otrokom izredno pozitiven vzorec: tudi če druge ne vidijo moje posebnosti, sem še vedno poseben, in enkrat jo bodo že odkrili, če bom dovolj vztrajen! In kaj lepšega se lahko ponudi otrokom, kot takšna spodbudna misel, da naj verjamejo vase in v to, da so nekaj posebnega, ne glede na to, ali jim okolica to priznava ali (še) ne?
To da pa potem začne čarati, pa gotovo ne bo zapeljalo otrok v nikakršno črno magijo, saj tudi otrok zna ločiti domišljijo od realnosti in mu je to kvečjemu v zabavo in kot že rečeno, v spodbudo kreativnosti. Saj tudi po filmu Superman niso skakali s streh, mar ne? Jim je pa bil zabaven. Kaj je torej edino, kar otroci dejansko iz njega potegnejo: rišejo risbice z liki iz knjige, zbirajo sličice ipd. s to vsebino, in se kvečjemu za pusta našemijo v Harryja, ki je bil letos menda najbolj priljubljena in najbolj pogosta maska, tako kot so nekoč bili npr. E.T., Tom in Jerry, Smrkci, Muppetki itd. in se ob tem neznansko zabavajo. In zakaj bi otrokom vzeli to veselje? (samo zaradi frustriranih projekcij odraslih – natančneje cerkve – ki sami ne znajo ločiti domišljije od realnosti in jih v tem otroci včasih celo prekašajo!). Pustimo jim torej to veselje, Cerkev pa naj svoje namišljeno zlo rešuje in odstranjuje drugače, ne pa tako, da otrokom prepoveduje nedolžne in celo psihološko zelo koristne pravljice, ki pač vsebujejo toliko (pravjičnega) zla, kot ga je tudi resničnem svetu in v vseh ostalih pravljicah.
Popolnoma se strinjam z Mojco. Tudi moja 8-letna hči je vse štiri knjige dobesedno “pogoltnila”. Malce sem prisluhnila njenim pogovorom s sošolci: Harry Potter jim je izjemno všeč: “ker ima ideje”, “ker ima prijatelje”, “ker je drugačen”, “ker je otrok, pa mu uspe”, “ker se znajde”, ” ker je lep”, … Kakšna črna magija, lepo vas prosim…
Pozdrav!
Nina
Zelo lepo, Nina, me veseli, da so tudi ti otroci prišli do enakih spoznanj, čeprav so še “samo” otroci, saj so s svojimi izjavami samo potrdili zgornje teorije in pokazali, da cenzorji v tem primeru le “mlatijo prazno slamo” in sami niso v stiku z (otroško) realnostjo – torej: mešajo, kaj je otrok sposoben (in celo nagnjen) absorbirati in kaj ne, kaj dojema kot realno in kaj kot domišljijsko itd, skratka, tisti, ki to želijo prepovedati, zelo slabo poznajo otroško psihologijo in otroke nasploh ter sklepajo iz sebe, v realnost pa postavljajo zgolj irealne strahove, ki so kvečjemu njihova last(nost).
Lp,
Mojca
Recimo, da se Trnuljčice in Sneguljčice… ne da izvesti v praksi…A Harryja se pa da???? Oh, seveda, poglejte skozi okno… Vse polno mulcev leta z metlami po zraku…
Pa ne me basat, no!
Prebrala sem vse knjige in komaj čakam naslednjo. Pa jih štejem že blizu 40…
Harrija je pač treba “štekati”… Če ga ne, tudi nima smisla brati…In če ne bereš, tudi ne komentiraj (toliko o tistem slovenskem duhovniku, ki je tudi dvignil glas proti Harriju…
Mojca, najbrž si mislila Pepelko in ne Sneguljčico…
Moja hči je prebrala (mislim da) vse knjige o H.P. Sama sem malo pokukala vanje, pa me niso pritegnile. Nekaj pa mi je mož pokazal (on je prebiral več od mene): nekako takšno misel, da je za dosego cilja marsikaj (ali vse?) dovoljeno, npr. laž ipd… Ta misel je v popolnem neskladju z najino vzgojo. Gotovo bi našla še kako sporno mnenje, če bi prebrala vse knjige. Midva sva hčeri svetovala, naj take “napotke” razčisti v sebi – naj premisli, ali so “pravilni ali sporni”.
Tudi sicer imamo pri nas navado, da marsikatero knjigo prebere eden od naju, pa potem opozori na določene dele, ki bi lahko zavajali. Priznam pa, da je nemogoče prebrati vse, sploh če je otrok tak “knjigožer” kot naša punca. Meniva, da otroci z vzgojo in življenjem pridobijo neke vrednote in nekakšno “sito”, skozi katerega spuščajo raznorazne trditve in napotke. Če nečesa z življenjem nisi sposoben podpreti, je zastonj vsako moraliziranje in tudi prepovedi!
Še o Cerkvi: menim, da ima povsem legitimno pravico, da pove svoje mnenje o čemerkoli. Vsak človek pa ima svobodno voljo, ali bo njeno mnenje upošteval ali pa ga ne bo. Pač, po svoji vesti… Sicer jaz nisem zasledila, da bi Cerkev na Slovenskem prepovedala branje knjig o H.P. in ogleda filma. Opozorila je na stvari, ki so sporne – to pa je razlika.
Magija: ne vem, kako je po drugih šolah – naša hči je doma povedala, da se na šoli “zabada igle v lutke” (ki predstavljajo določene osebe), “izgovarja uroke” ipd., “čarovništvo” je postalo zanimivo tudi zaradi knjig o H.P. O škodljivost ali neškodljivosti pa (spet) presoja vsak sam…
Pozdrav, Majda
Punce, ali ste gledale nedeljski filma “glej kdo se oglaša” (nekaj takega), ko je mlajša hčerka gledela po TV, kako si moraš samo nekaj zelo zelo želeti, pa lahko letiš. Ker si je zelo zelo želela očka pri sebi, je splezala na omaro in mislila, da lahko poleti.
Niso vse knjige za vse otroke.
Moje mnenje je, da se otroci lahko in nekateri tudi se identificirajo z negativnimi junaki in prepričana sem, da teh ni malo.
Hvala, Majda, mislila sem Pepelko seveda, se opravičujem za spodrsljaj zaradi naglice pisanja.
Glede domnevnega nasveta v Potterju, da je dovoljeno laganje za dosego cilja (sama tega sicer nisem nikjer zasledila, vendar tudi nisem vsega brala, zato zaenkrat še ne morem zanikati), pa naslednje: dvomim, da knjiga, ki je sicer zelo pozitivna, res uči oziroma kategorično izreka kaj takega, moramo pa upoštevati tudi naslednje: otroka je treba učiti pragmatičnosti v življenju, torej tega, da se zna prilagajati konkretnim okoliščinam, ne pa da vse življenje slepo sledi (v glavo vbitim) principom, ne glede na to, ali je to v danem trenutku primerno ali pa mu prinese celo več škode kot koristi. Z drugimi besedami: če pogledate globoko vase – a si res upate brez slabe vesti trditi, da se niste nikoli v življenju zlagali? Tega seveda ne morete trditi, saj tak človek ne obstaja, če ne pozneje, se namreč vsakdo neštetokrat zlaže (četudi le drobne laži) v otroštvu – to je nekako otrokom prirojeno (ni povsem povezano z vzgojo, le do neke mere – a nobena vzgoja tega ne more povsem izkoreniniti, saj otrok sam prej ali slej odkrije občasno korist laži – če je seveda korist manjša od škode, in to uporablja, tako kot tudi kasneje v življenju). Če vas npr. prijateljica vpraša, kako izgleda njena nova frizura, vam pa ni pretirano všeč, čeprav vidite, kako je sama vesela in navdušena nad svojo novo podobo – kaj boste storili? Seveda ji lahko “zabrusite” – “ah, meni pa sploh ni všeč”, in se sklicujete na nekakšno principielno resnicoljubnost, ki v tem primeru pravzaprav ni najplemenitejša izbira, lahko pa ste pragmatični in jo pohvalite, saj veste, da je spremenila tako in tako ne bo, da pa bi jo z resnico v tem primeru prizadeli in le ta tukaj ne bi ničemur služila oziroma bi naredila več škode kot koristi. A to je le en banalen primer – seveda v življenju obstajajo mnogo tehtnejši primeri in okoliščine za občasno uporabo drobnih, neškodljivih(!!!) laži, ki jih kdaj pa kdaj uporabi čisto vsak človek in če trdi drugače – pač takrat laže! Sami pri sebi vemo, da je tako, četudi tega drugim ne priznamo in smo svetohlinci.
Seveda pa s tem nikakor ne zagovarjam – da me ne bi kdo narobe razumel! – da naj bi učili otroke lagati! Mislim, da je razlaga dovolj razumljiva, da se lahko izognemo takšnemu nesporazumu – otroka je treba naučiti, kako naj se v življenju čimbolje znajde, ne da bi pri tem prizadel druge, ali, če je že treba, čim manj – tako sebe kot druge – najti je treba neko zlato sredino, nek optimum, ki je v danih okoliščinah najprimernejši: in s slepim sledenjem kakršnimkoli principom tega seveda nikdar ne moremo doseči, temveč – kot že rečeno, zgolj s pragmatičnostjo, s prilagajanjem. Če bi vas npr. množični morilec vprašal, kje je vaš otrok, ali bi mu odgovorili po pravici in bili iskreni ali pa bi se morda “prilagodili okoliščinam” in izjemoma zlagali, saj bi povsem očitno bila korist (otrok na varnem) neprimerno večja od “škode” (laž morilcu in torej naša neiskrenost). To je bilo prej mišljeno s prilagajanjem okoliščinam namesto slepega sledenja principom – res upam, da je zdaj kaj bolj razumljivo, saj je to v življenju izrednega pomena, in otroka kategorično učiti nekaj – brez vsakokratnega treznega premisleka glede na okoliščine – lahko ima zelo veliko škodo. S tem skrajnim primerom želim samo ponazoriti, da ni vse črno-belo in da je govorjenje “naš otrok pa nikdar ne bo lagal” ali “vzgajamo ga, da nikoli ne laže”, lahko povsem zgrešeno. Naučiti ga je treba, da laganje v večini primerov pač ni lepo in da si z njim lahko nakoplje preglavice alikoga prizadene itd., AMPAK… (in tu sledi vse zgoraj povedano, z nazornimi primeri, ki se jih tudi otroku da razložiti na enostaven in razumljiv način). Tako da kritika “Harry Potter pa laže, samo da bi si pridobil nek cilj…” sama po sebi ni nikakršna legitimna kritika, sama po sebi ne pove nič. Treba je poznati in videti še številne spremljevalne okoliščine, gotovo pa H.P. ne uči otrok sistematičnega laganja ali da je laganje nasploh dobro in priporočljivo. (mimogrede – te knjige niti niso mišljene za majhne otroke, temveč bolj za najstnike, ki pa, brez skrbi, “znajo lagati” že skoraj odkar so na svetu).
Glede Cerkve pa naslednje: seveda ima vsak pravico povedati svoje mnenje, le kako ga ne bi imel, saj hvala bogu živimo v demokratični državi, vendar pa trditev, da je Cerkev storila zgolj to, žal ne drži. Kako je v Sloveniji, ne vem, to so drugi pisali, da se je baje tudi v Sloveniji nekaj skušalo prepovedovati (tako knjige kot film), jaz pa sem govorila o stanju v tujini – v prvem postu jasno pišem, da prepoved velja za Bolgarijo (pa tudi že prej je bilo v večih časopisih enako za nekatere druge države, ne spomnim se več, katere). V teh primerih torej Cerkev ni le “izrekla svojega mnenja”, temveč je prepovedala otroško knjigo, za katere škodljivost ni prav nobenega dokaza(!) – brez skrbi, če bi bile te knjige škodljive, bi se že zdavnaj odzvali najprej psihologi in pedagogi, a jih ravno ti zagovarjajo – tudi to marsikaj pove. Če torej naj ima vsakdo pravico izreči “svoje mnenje” – zakaj potem Cerkev ne da te pravice Rowlingovi (avtorici Potterja)? Če uvede tak drastičen ukrep, kot je prepoved nečesa, naj bi najprej vsaj bila sposobna dokazati škodljivost prav tega, o čemer pa ni ne duha ne sluha – ni in ne bo mogla dokazati škodljivosti knjig o Potterju, “magija”, vodoo (zabadanje igel v lutke) itd., o čemer pišeš, je in bo vedno obstajala in nima s tem niti najmanjše zveze, saj te stvari obstajajo že tisoče let, s strani psihologov, pedagogov, sociologov in drugih, odgovornih za razvoj otrok, pa ne le da ni bilo zaslediti nobenega negodovanja, temveč zgolj odobravanje – in oni dosti bolje vedo, kakšni so otroci, kaj na njih vpliva in kako itd., mnogo bolje poznajo njihov psihosocialni ustroj, saj imajo z njimi temeljite izkušnje, kot pa Cerkev. (pa to sploh nima namena biti nikakršna kritika Cerkve, temveč kritika takšne kategorične prepovedi, ki stoji na povsem trhlih, nedokazanih osnovah, na čistih spekulacijah). Strokovnjaki za razvoj otrok pa, kot že rečeno, niso opazili nikakršnega porasta kakšnih škodljivih “magičnih” aktivnosti pri otrocih, počno tisto, kar so počeli tudi prej, Potterja pa vključujejo le v obliki igre (kar tudi že zgoraj opisujem – pustne maske, sličice, itd.). In kaj, če se na neki šoli “izgovarja uroke” in je “čarovništvo” zanimivo? Res ne razumem poante tega strahu – saj nismo v srednjem veku!? Izgleda, kot da se tega sami bojite – morda sami verjamete v moč urokov in se bojite, da bi utegnili “uničiti” otroke ali kaj? Res ne razumem… Sicer pa, če se dobro spominjam, je tudi naši generaciji v času otroštva bilo “čaranje” izredno zanimivo, pa je bilo to davno pred Potterjem, smo pa imeli npr. Arabello in njen čarobni prstan ( med otroci takrat zelo priljubljena nanizanka na TV), pa ni ničesar zakrivila, ali pač?
Čarovniki so vedno bili in vedno bodo del otroške domišljije, zabave in veselja, in če je edina, ki jih preganja, še vedno (že od srednjega veka naprej!) le Cerkev, medtem ko poznavalci otrok ne vidijo v tem nikakšnih problemov za otroški razvoj, je s tem že dovolj povedano.
Lp,
Mojca
Pozdravljeni!
Sem Irena mamica dveh otrok, in sicer sedem letnega fantka in tri letne punčke. S sinom sva si ogledala film Harry Potter v kinu, sama sem prej prebrala knjigo Kamen modrosti, ostalih knjig te pisateljice ne poznam vendar se mi označitev bolgarske cerkve zdi popoln absurd. Kljub krščanski vzgoji se z bolgarsko cerkvijo ne strinjam. Pisanje pisateljice smo z otroci sprejeli kot pravljico, verjetno pa doživljajo Harry-ja isto tudi ostali straši in otroci.
Ne vem katerega dela v knjigi se duhovnik tako boji? Kje cerkev vidi strahove?
Kaj pa nasilje medijev? Primer: z otroci včasih gledamo risanko, se pripravljamo na spanje in se na televiziji prikažejo razne grozote (vojna, preklinjanje, klanje…). Ali ni to večje zlo?
Sicer pa Harry je trenutni hit, ki bo potonil v pozabo takoj ko bo na obzorju nova uspešnica. Pisateljice naj ne skrbi, s tem bo knjiga v Bogariji postala še bolj brana, saj veste tisto kar je prepovedano je najslajše.
Lep pozdrav vaša Harry-jevka z otroci,
Irena