Najdi forum

Naslovnica Forum Življenjski slog Prosti čas Skrinjica idej! Šel je popotnik…

Šel je popotnik…

Pozdravljeni – imam eno prošnjo !
Mi lahko kdo svetuje, kje bi lahko našla oz.dobila besedilo pesmi Šel je popotnik skozi atomski vek ?
Hvala za pomoč.

ŠEL JE POPOTNIK SKOZI ATOMSKI VEK
( Vladimir Pavšič – Matej Bor)
2.
Šel je popotnik skozi atomski vek,
in ko je bil že dovolj visoko,
se je ozrl navzdol,
kjer je ležal atomski vek:
vsepovsod,
kamor je seglo oko,
beton in železo,
železo in beton
v najrazličnejših oblikah,
ki so ob neonskih lučeh metale
dolge, negibne sence skozi čas.
Popotnik je gledal vse to,
in ko je pomislil,
kako nepotrebno je njegovo srce
sredi vsega tega,
se mu je utrnila solza.
Pala je na tla
in ptiček, ki je stal tam, jo je popil.
In ko jo je popil, je rekel: Grenka je tvoja solza.
Zakaj je tako grenka?
In še preden mu je popotnik mogel reči
svoj običajni: Ne vem –
je ptiček umrl.
Vzel ga je v roke
in ga odnesel tja dol, kjer je ležal atomski vek,
da ga pokoplje.
Vendar zaman:
vsepovsod sam beton in železo,
samo železo in beton,
in niti toliko zemlje, ki rodi rože in ptice,
da bi našel grob za ptico
in zasadil rožo nanj.

lp, Veruška

Hvala za odlomek, ampak jaz bi rabila celo!

nova
Uredništvo priporoča

po mojem je najboljše da si v knjižnici sposodiš kakšno knjigo iz zbirke Mateja Bora ki jo je napisal.

http://tina-irena.moj-album.com/ http://irena-nena.blogspot.com/ http://sl-si.facebook.com/people/Nena-Mali/1564431660

1

Šel je popotnik skozi atomski vek
in gledal,
kako so drevesa bežala iz njega.
Pohitel je za njimi:
Drevesa, nikar!
Če pojdete ve,
pojdejo tudi vase sence,
in če pojdejo,
kam naj ležem jaz popotnik,
truden od hoje
skozi atomski vek?
Drevesa pa so s svojimi sencami
bežala naprej.
– Nikar, nikar!
je klical za njimi popotnik.
– Če pojdete ve,
pojdejo tudi vrtovi,
saj se jim bo tožilo po vas,
in če pojdejo vrbovi,
pojdejo tudi ptice,
saj se jim bo tožilo po njih,
in če pojdejo drevesa, vrtovi in ptice,
pojde tudi ljubezen,
in če pojde ijubezen –
Vendar drevesa ga niso poslušala
in so bežala naprej,
zapuščajoč atomski vek.
2

Šel je popotnik skozi atomski vek,
in ko je bil že dovolj visoko,
se je ozrl navzdol,
kjer je ležal atomski vek:
vsepovsod,
kamor je seglo oko,
beton in železo,
železo in beton
v najrazličnejših oblikah,
ki so ob neonskih lučeh metale
dolge, negibne sence skozi čas.
Popotnik je gledal vse to,
in ko je pomislil,
kako nepotrebno je njegovo srce
sredi vsega tega,
se mu je utrnila solza.
Pala je na tla
in ptiček, ki je stal tam, jo je popil.
In ko jo je popil, je rekel: Grenka je tvoja solza.
Zakaj je tako grenka?
In še preden mu je popotnik mogel reči
svoj običajni: Ne vem –
je ptiček umrl.
Vzel ga je v roke
in ga odnesel tja dol, kjer je ležal atomski vek,
da ga pokoplje.
Vendar zaman:
vsepovsod sam beton in železo,
samo železo in beton,
in niti toliko zemlje, ki rodi rože in ptice,
da bi našel grob za ptico
in zasadil rožo nanj.
3

Šel je popotnik skozi atomski vek
in je na tržnicah, kjer prodajajo vse,
tudi marelice in šmarnice
zgodaj pomladi,
prodajal svoje srce.
In ko ga je razprodal,
je rekel: Kaj sedaj?
Vprašal je kanarčka: Ali naj kupim tebe?
– Kaj boš z menoj zdaj, ko nimaš srca?
Vprašal je psa: Ali naj kupim tebe?
– Pretepal bi me zdaj, ko nimaš srca?
Vprašal je zvezdo: Ali naj kupim tebe?
– Kam me boš spravil zdaj, ko nimaš srca?
In nazadnje je sklenil, da si pozida
hišico
tam na obronkih atomskega veka.
In tako je tudi storil.
In ko so ljudje hodili mimo in vpraševali:
Kdo živi v tej hišici,
da nikoli ne odpre ne oken ne vrat?
je rekla hišica:
Človek, ki se je skril vame,
ker ga je sram, da je prodal svoje srce.
– Gotovo ga je prodal slabo,
so dejali in pognali svoje limuzine
naprej skozi atomski vek.
4

Šel je popotnik skozi atomski vek
in je srečal človeka,
ki je razložíl njegovo dušo.
Razložíl jo je,
zložiti pa je ni več znal.
Popotnik mu je plačal,
kar je terjal,
spravil tako razloženo du dušo v kovček
in je šel naprej.
Od psihiatra do psihiatra.
In vsi so bill kakor otroci,
ki jemljejo drug drugemu igračo iz rok,
katero so razložili,
da bi jo znova zložili,
a vse zastonj –,
pa tudi če jo zložijo,
jo zložijo narobe.
In ko je nazadnje, truden ad vsega tega,
pozabil kovček v čakalnici,
je imel težave
v uradu za najdene predmete,
saj ni znal povedati,
kakšna je bila njegova duša.
Vse, kar je vedel, je bilo to,
da je bila razložena,
takšnih razloženih duš
pa je dosti in vsak dan več.
5

Šel je popotnik skozi atomski vek
in je dobil službo.
Nočno.
V kombinezonu, gumijastih škornjih
in z brizgalno v rokah
je hodil po ulicah
in spiral umazanijo,
ki jo je nanje odlagal atomski vek.
Pa je našel tam rdečo vrtnico.
Pobral ja je in očistil
in si jo zataknil v gumbnico.
– Kako naj ti povrnem?
je rekla roža.
– Ne osuj se,
dokler bo v mojem srcu še kaj veselja.
In še preden je izgovoril do kraja,
se je roža osula.
– Čudno, čudno, je pomislil
in se kar tak
v kombinezonu in gumijastih škornjih
spustil v svoje srce,
in ko je hodil pa njem,
se mu je zdelo,
da hodi po mrakotnih,
zatohlih, brezkončnih kanalih,
kamor vse noči izpira umazanijo,
ki jo na ulice odlaga atomski vek.
In zdelo se mu je, da ve,
zakaj je roža ovenela.

6

Šel je popotnik skozi atomski vek
in srečal popotnika.
Ta mu je rekel: Kam?
– Ne vem.
– Jaz tudi ne.
– Pa pojdi z menoj, kamor prideva, prideva.
In sta šla.
Tretji se jima je pridružil,
ne da bi vprašal, kam gresta,
vesel, da je nazadnje našel pravo pot.
In tako je bilo s četrtim in šestim in desetim
in tisočim in stotisočim.
Tedaj pa je rekel prvi popotnik drugemu:
Kam gredo vsi ti ljudje?
– Za nama.
– In ne vedo, da midva ne veva, kam greva?
– Ne.
– Torej jim morava povedati.
– Nikar, je rekel oni. To naju bi stalo glavo.
Rajši se ločiva in pojva vsak svojo pot.
In sta se ločila.
Za njima pa je nastal tak trušč in hrušč,
da se je od njega tresel ves atomski vek.
Vse se je prepiralo,
katera od poti,
ki sta jo ubrala ona dva, je prava.
In še preden je prišel popotnik tako daleč,
da bi bil varen pred krvjo,
je začela teči kri.
Svetal od nje
je stal na pobočjih časa
in gledal navzdol po atomskem veku.
In je bil žalosten, tako,
da ga je celo žalost zapustila.

7

Šel je popotnik skozi atomski vek
in zadel oh prag.
– Kaj je onkraj? ga je vprašal.
– Samota.
– In kaj je v samoti?
– Resnica.
Popotnik je gledal in mislil:
Ali naj ga prestopim?
Tedaj je prišel mimo prodajalec časopisov,
ki je vpil: Vsi vojaški obvezniki
naj se nemudoma javijo. Napovedana je
vojna Samoti.
In popotnik je kmalu zatem
prestopil njen prag.
Na sebi je nosil čelado.
8

Šel je popotnik skozi atomski vek
in dolgo ni vedel ničesar,
kajti na glavi je nosil
čelado,
ki je bila poveznjena kakor hudourni oblak
čez njegove oči.
– Čelada, kdaj te odložim?
– Ni še čas.
– In kdaj bo?
– Jutri.
In ko je bilo jutri, je spet rekel:
– Čelada, kdaj te odložim?
– Jutri.
In tako sta šla iz jutri v jutri
naprej skozi atomski vek.
9

Šel je popotnik skozi atomski vek
mimo dveh hišic,
ki sta bili podobni
kakor krajcar krajcarju,
a sta se sovražili na smrt:
strehi sta jima bili rdeči od jeze,
oknice priprte od prezira,
stene zelene od zavisti.
Strelovoda pa sta štrlela proti nebu
preteče kakor sulici dveh straž,
ki sta se iz previdnosti
potuhnili pod streho.
Okoli obeh hišic
pa so rasle
rože
rože
rože,
kakor da bi hotele prekriti
jezo,
prezir
in zavist.
Popotnik je utrgal
eno izmed njih
in si jo del v gumbnico,
da bi prikril svojo žalost.
10

Šel je popotnik skozi atomski vek
in je sanjal,
da je odnesel meč iz muzeja.
Pod njim je pisalo:
Cezarjev.
– Kaj boš z menoj?
mu je rekel meč.
– Osvojil mi boš kraljestvo.
Ti si tega vajen.
In res mu je osvojil kraljestvo,
tam na obalah atomskega veka,
kajti meč je bil Cezarjev meč
in je bil tega vajen.
Ko pa je popotnik spravil podse celo kraljestvo,
ga je obšel strah,
da ne bi kraljestvo
spravilo podse njega.
Rekel je meču: Brani me!
In meč ga je branil,
kajti meč je bil Cezarjev meč
in je bil tega vajen.
Tedaj pa je popotnik
obrišal kri z njega in ukazal:
In zdaj mi prinesi še srečo!
In meč je šel,
trgal je srečo iz prsi ljudi
in jo nosil pred noge svojemu gospodarju.
Ta pa je hodil po nji
in govoril: Kaj mi bo tuja sreča?
Prinesi mi srečo, ki bo prava,
ker bo samo moja.
Vendar zaman –
kajti meč je bil Cezarjev meč
in ni bil tega vajen.
11

Šel je popotnik skozi atomski vek
in ni bil več popotnik –
bil je Usoda
in je grmel
na aluminijastih krilih skozi noč,
pogrinjajoč zemljo
s preprogami smrti.
In ko je pustil za seboj,
kar je pustil,
je rekel svojemu srcu:
Zapahni svoje duri,
da se skrijem vate.
In ko je bil tako skrit,
je nanje potrkalo.
– Kdo je?
– Odpri!
Odpri je in zagledal pred sabo
deklico take lepote,
da je onemel.
– Pojdi z menoj, mu je rekla.
In sta šla,
Ma po preprogah smrti,
s katerimi je pogrnil zemljo,
in se ustavila pred baročnim zrcalom,
ki je bogve kako ostalo celo sredi razvalin.
Stopila je skozenj
in se iz njega,
razčesavajoč lase, nasmehnila.
– Lepa si, ji je šepnil.
– Bila sem,
dokler me Usoda,
grmeča skozi noč,
ni izpremenila
po svoji volji
in svojem okusu.
Poglej!
Pogledal je in od groze odrevenel.
– Kje so tvoje oči?
Iztegnila je dlan proti njemu:
Tu. Vzemi jih s seboj.
Za spomin.
Ne bodo ti v nadlego,
saj že dolgo ne jočejo več.
12

Šel je popotnik skozi atomski vek
in je imel privid:
zibal se je visoko
v srebrni gondoli
in gledal pod sabo
oblino zemlje:
bila je kakor pokrajina z lune:
pepel je zasul
zadnjo kupolo upanja
in z njo
zadnji spomin na to, kar je bio.
In po pepelu je gazilo
krdelo gnusnih demonov,
in ko so prišli do kraterja,
ki so oblaki vanj ocedili dež,
ki ni bil dež,
so planili vanj
in pili,
in ko so se napili,
so brisali usta, ki niso bila usta,
z rokami, ki niso bile roke,
in se zazrli z očmi, ki niso bile oči,
navzgor v njegovo srebrno gondolo.
– Kdo šte? jim je rekel.
– Tvoji vnuki.
Atomski ljudje.
13

Šel je popotnik skozi atomski vek
in zagledal dekle,
ki je sedelo ob asfaltu.
– Sedi k meni,
mu je rekla,
da skupaj počakava pomladi.
– In kaj bova s pomladjo,
če jo dočakava?
– Legla bova med trobentice in marjetice
in gledala v kak bel oblak,
in e bo dež,
bova zaprla oči,
da nama bo padla na veke,
trudne od čakanja.
In res je prišla pomlad.
Legla sta med trobentice in marjetice
in gledala v bel oblak.
Bil je tak,
kakor so vsi oblaki že od nekoč
in tudi dež je bil tak,
kakor je dež že od nekoč,
le da je z njim
na njune veke,
trudne od čakanja,
prišla smrt.
14

Šel je popotnik skozi atomski vek
in se je znašel na meji
med Biti in Ne biti.
Naslonil se je na rampo,
takšno, kakršne so rampe na vseh mejah,
in se zazrl tja čez,
čakajoč,
da mu prineso potni list.
Tostran se je sprehajal stražar,
takšen, kakršni so vsi stražarji na mejah,
samo da je imel na obrazu kirurško masko,
onstran pa se je sprehajal stražar,
takšen, kakršni so vsi stražarji na mejah,
samo da ni imel oči.
Popotnik je strmel v tiste oči,
ki niso bile oči,
temveč dve votlini,
in zdelo se mu je,
da gleda skoznje v nebo,
polno zvezd.
In ko so mu prinesli potni list
in se je rampa vzdignila,
je pobral kovček,
v katerem je nosil svoje življenje,
in stopil tja čez.
Stražar pa je snel kirurško masko
in prižigaje cigareto rekel:
Škoda, bil je še mlad.

New Report

Close