Darilo ob zlati poroki
Spoštovani forumci, prosim vas za pomoč.
Proti koncu tega leta praznujeta moževa starša zlato poroko. Ker bo poleg moževega brata tudi moj mož igral vidno vlogo pri vsej zadevi (tako sta onadva odločila), moram pač jaz poskrbeti za darilo in podobno. Vem le to, da se bo vse dogajalo v cerkvi, na magistratu in v oštariji. Zdaj pa dilema.
Namreč, noben, še posebej izstopa v tem tašča, nista bila nikoli tista prava starša mojemu možu, že od otroštva naprej ne, še manj meni – njuni snahi, prav tako ne najinim otrokom stara starša. Priznam, da me osebno to boli že slabih 25 let, predvsem zaradi moža (ki trpi – to vem) in otrok, ki pa so v tem času že odrasli in niso nikoli imeli pristnega odnosa z njima (otroci so najboljši sodniki, a ne?). Žal ju na njuni skupni poti vodi v prvi vrsti lastni egoizem, užitkarstvo in korist, pa tudi lažna igrana dobrota za druge oči. Zato se tudi skoraj ne obiskujemo (smo le nekaj km narazen!)- samo za njune roj.dneve in godove, naših se le redko kdaj spomnita. Ob redkih obiskih pri njih sta pomembna le onadva. Nas se spomnita samo, ko kaj rabita kot napr. sedaj, ko je treba speljati njuno ohcet – da se bo videlo in slišalo daleč naokoli, “kako ju imajo njuni radi”. Sama pač nikoli nista znala dajati, ampak vedno samo hočeta in pričakujeta (ljubezen, spoštovanje!), seveda pa se materialnih dobrin nikoli nista branila, celo zahtevala sta jih.
– Upam, da me ne boste narobe razumeli. Nisem neka zatežena snaha; mož in otroci so moje veselje. Ob poroki sem ju želela sprejeti kot še ena starša. Saj je lahko mladim in starim prav lepo skupaj, če se vsak malo potrudi, a ne? Ob njuni hladnosti in marsikdaj tudi žlehnobi v vseh letih, pa sva se ohladila tudi midva. Z možem sva zgradila topel dom in družino brez njune moralne ali materialne pomoči. No, razen nekaj res majhnih drobtinic. V vseh teh letih najinega zakona in odraščanja otrok, je mož spoznal, da on ni nič kriv, da sta taka kot sta in da so na svetu tudi takšni ljudje, pa čeprav iste krvi.
– Kljub vsemu pa želim, da ob njuni obletnici ravnava korektno – ne glede na njun odnos do nas, sta le skupaj 50 let. Nekakšno darilo jima pač morava dati, saj se čutiva moralno dolžna. Nenazadnje pa se to od naju tudi pričakuje. Žalostno, da čutimo samo dolžnost ob tem, a ne? Vseeno pa ne želim pretiravati z darilom, saj ima tudi zgoraj napisano neko težo in vpliv na izbiro, nenazadnje pa tudi na višino zneska.
– Ima kdo kakšno idejo, kaj bi bilo primerno v teh pogojih dati za darilo?
Upam, da s svojim pisanjem nisem prizadela vseh tistih, ki so v življenju znali odpreti srce za “svoje” najbližje in so znali kdaj tudi svoje želje in hotenja podrediti za skupno dobro mladih in starejših. Prepričana sem, da je teh velika večina in da je naš primer le bolj osamljen. V mladosti kujemo kapital za starost – včasih se kdo tega ne zaveda prej, dokler ni prepozno – ko ostane sam in osamljen. Lp Lijana50
(opravičujem se za dolžino!)
Če sem čisto poštena, se mi niti ne sanja, kakšna darila se to kupujejo – prvič bova sodelovala pri čem takem – in v kakšnih zneskih.
Mož je bil že dvakrat priča novoporočencema in je bil strošek cca 100 – 150.000 sit za enga. Saj pravijo, da je mladim treba pomagat, da začnejo živeti svoje življenje. Kako je pa pri ljudeh, ki so že vse izkusili in praktično vse imajo, kar potrebujejo za življenje? Menda pa bosta oba sinova njuni priči. Če bi bila gostija v razumnem številu, bi pomagala pri plačilu v gostilni. Vendar pa sta menda povabila okoli 90 ljudi – to je pa kar krepak zalogaj. Kdor je v zadnjem času poročal svojega otroka, tako kot midva, dobro ve, kakšen je strošek za toliko ljudi. S tem, da sva poročila šele enega otroka. Za to obliko obdarovanja pa sem jaz osebno proti – nisem pa še govorila z možem. Najini otroci pa tudi nasprotujejo takšnemu razmetavanju denarja – po njihovem popolnoma nepotrebno v takšnem obsegu.
Hm, ne vem kaj boste rekli na to. Verjetno moram računati na tako vsoto kot pri mladih (okoli 100 tisočakov), kar je pa več je pa po moje nerazumno.
Pa tukaj ne igra vlogo, se razumeli med seboj ali ne.
Veš 5ra, jaz bi bila katerega od teh daril, ki jih navajaš vesela – vedno mi je v večje veselje, da se me nekdo samo spomni, kot da mi kupuje dragocena darila – ker potem nikoli ne veš, koliko si dolžan ti. Vem pa kakšna je moja tašča, ko je ona obdarovanka – vihala bi nos, midva bi bila deležna njenega strupenega komentarja, … Da pa o darilih, ki jih ona poklanja ne izgubljam besed. Imam težavo, a ne?
Lijana,
sem bolj tiste sorte, ki darila ne kupujejo po nekem vzorcu, ampak moraš najprej poznati naravo človeka, potem se odločiš. Tudi sama sem najbolj vesela tistega darila, ki izkazuje nekaj več, ne samo materialno stvar.
Tudi moja starša bosta praznovala 50 let poroke. Odkrito rečeno, pojma nimam. Vem samo to, da mojima kakšna zelo draga stvar sploh ne bi pomenila veliko. V mislih imam kakšno presenečenje, npr. da bi jima nekdo zapel ali zaigral v živo kakšno njuno priljubljeno muziko. Predlagam, da razmišljaš bolj v to smer.
Ko pa pišeš o razmerju do tašče in tasta: starši so nam dani in samo to imamo na razpologo. Umetnost je, vsa razmerja urediti tako, da vzameš pozitivne stvari od vseh in jih skušaš ohraniti, ostalo pa vzeti za “zraven”.
Pozdrav.
Meni se zdijo pri tej starosti najboljša simbolična darila. Razen če kakšno stvar potrebujeta (to je ponavadi bolj malo verjetno). Še posebaj mi je bilo všeč eno darilo, ki ga je delala moja babica. Idrijska čipka: dva ptička, ki imata v kljunčkih zlata prstana (dolžina okoli pol metra), med njima pa številka 50. Če je vse skupaj v lepem okvirju izgleda zelo lepo, pa tudi dragoceno je.
Urška
Joj, nič ti ne zavidam.
Malo se posvetuj z možem oz. lahko skupaj z bratom kaj kupita za starša. Morda bi jima bilo všeč oditi na kakšno potovanje, v toplice… Za znesek, ki ga navajaš, sploh če se oba sinova “vzameta skupaj” se že najde kaj primernega. Če bo “mladoporočencema” to všeč. Za tak aranžma se konec koncev verjetno lahko dogovorite tudi z njima – kam ju vleče, česa si želita, Ali pa vprašaš “po ovinkih” – saj bi bilo presenečenje pa ne vemo, če imata od-do čas…
Mislim, da imata v mislih plačilo celotne gostije, katerih število povabljencev
je določila ženska polovica “mladoporočencev” – nekaj čez osemdeset. Zdaj pa računaj (cca 85 x 4000,00 meni, pa pijača, …) Danes sem po ovinkih slišala, da je že vse splanirano – torej samo še ultimat – toliko boš dal – hoćeš noćeš. Kdor ju ne pozna, to težko razume – pomembno je, da se vidi, pa čeprav bo zaigrano. Mene kar boli želodec od takšnega sprenevedanja. Najraje bi šla na pot okoli sveta – pa jima pošljeva samo kartico. Ah, šala – ne, prej črni humor – saj sem že marsikarj požrla, bom pa še to!
Meni bi bilo normalno, da takšnim slavljencem priredijo zabavo njuni najbližji, ki ju imajo radi (vključno z vsem, kar bi ju razveselilo), Ampak, ker teh pogojev tu ni, organizirata to sama, plačilo ju pa ne zanima – očitno!
Aja, dogovor z bratom pa ne pride v poštev, ker ga vodita kot lutko na vrvici, pa čeprav ima družino (ki misli enako kot mi) in jih bo kmalu imel 50.
“Joj, joj, kaj pa je meni tega treba bilo!”
Možu in tašči jasno povej, da nisi pripravljena na tako velik strošek. S tem boš rešila finančni del problema. Da pa boš rešila še psihičnega ali moralnega, enkrat za vselej udari po mizi in povej tašči, kar misliš. Naredi to, kar bi morala narediti že 25 let nazaj. 25let se že mučiš z tem problemom, a ni škoda. 25 LET se jima že podrejaš in jima kimaš, po vogalih pa stokaš in jamraš nad svojimi neodločenimi dejanji, za katere kriviš taščo . za svojo neodločnost si kriva izključno ti. Če tašče z svojimi pripombami in pomisleki ne seznaniš, se ne čudi, če se z njene strani nič ne spremeni, saj ni jasnovidka, da bo vedela, kaj misliš ti. Vajino kimanje in odobritev njunih dejanj je zanju zelena luč za početja, katerih ti ne odobravaš. Vsak je svoje sreče kovač; tvoja tašča že ve, vprašaj jo.
srečno
Lepo in osebno darilo je kakšen portret. Posamezen, družinski, ljubezenski, otroški… Ma vse sorte… Kolegica riše ful lepo in za đabe:
http://metkaonlinehallofart.blogspot.com/
Predlagal bi ti unikatno in izvirno darilo. Stenska lesena ura s kukavico bi bila darilo, katerega se bosta spominjala do konca svojih dni, pa še lepo jima bo okrasila in popestrila stanovanje. Videl sem te ure v eni trgovini ( KU-KU Gnezdo ) na Brezovici pri Ljubljani. Spomnim se, da sta na eni tudi dva zaljubljenca ( fant in dekle, katera se vsako uro poljubita 🙂 🙂 Prepričan sem, da jima bo to zelo, zelo všeč.
Z bonom za masažo, savno ali kopanje ne boste nikoli zgrešili, izbire je zelo veliko po celotni Sloveniji. Je pa res, da ko iščeš, ponavadi takoj ne najdeš… Tukaj jih je zelo veliko število http://www.visitslovenia.net/darilni-boni-wellness/
Tudi ljudje, ki masaž ne marajo, bodo morda tako opogumljeni iti in bodo ugotovili, da je to res sproščujoče.
Mi smo dali za narisat portret, ko sta mela babica pa dedek obletnico. Ful dobr izpadlo. Na http://www.narisan.si/ mate vse razloženo 🙂