Najdi forum

Pozdravljene mamice.
Tudi jaz imam v nebesih svojega angelčka.
Zakaj, še sama ne vem. Vem samo, da se je tisto poletno sredo zame začel pekel na Zemlji.
Ob 13h me je ata poklical, naj hitro pridem domov, naj ne sprašujem kaj je ampak naj takoj pridem. Doma so že bili reševalci, pogledala sem očeta, ga vprašala kaj je, ni mi hotel povedati, rekel je pojdi pogledat. Ko sem prišla v hišo, sem šla v sobico in tam sem jo našla pokrito z belo rjuho. Ko sem odkrila rjuho, sem jo zagledala, ležala je na boku, rokice stegnjene pred sabo, videti je bilo kot da spi. Vzela sem jo v roke, njene rokice in nogice pa so visele dol. Stisnila sem jo k sebi in jo držala cel popoldan, pa vendar nisem potočila niti ene solze. Bil je šok, nisem dojela, da je to konec. Vsi okrog mene so jokali, samo jaz sem imela suhe oči. Prišli so iz pogrebne službe in pred mene postavili veliko krsto, takšno kot jo imajo odrasli. Morala sem jo odložiti not, pa sem se upirala, rekla sem, da je krsta prevelika, ali nimajo kaj bolj primernega za 8mesečnega dojenčka. Nihče ni rekel nič. Čez čas sem se poslovila od nje in jo položila v krsto. Takrat sem jo še zadnjič imela v svojem naročju. Naslednje jutro sem prvič zajokala in od takrat jočem vsak dan. Odgovora, zakaj je umrla, nisem dobila, njena diagnoza je smrt v zibelki.
Počutim se kot grozna mama, ki ni bila sposobna zaščititi svojega otroka, nisem opazila, ali je kaj narobe. Sprašujem se zakaj, ali sem si to zaslužila, kaj sem komu žalega storila?
Pravijo, da je s časom bolje, ampak meni ni. Vedno bolj jo pogrešam, moje naročje tako hrepeni po njej, moje oči točijo solze dan za dnem, srce pa mi bo počilo od žalosti.
Zdi se, kot da so se vsi okrog mene že pobrali, da živijo dalje, samo jaz sem obtičala v preteklosti. Ko se zavem, da bom do konca življenja brez moje punčke, se počutim tako ogoljufano za srečo, veselje, ki bi ju prinesle njene prve besede, prvi koraki, prvi poljub, prvi rojstni dan.
Kako močno čustvo je žalost lahko ve samo mama, ki je okusila grenkobo izgube svojega ljubljenega otroka. Poslušam dobronamerne besede znancev, prijateljev, sorodnikov, ampak čutim da ne razumejo, kaj doživljam.
So dnevi, ko si želim, da bi tudi jaz zaspala in se nikoli več ne bi zbudila, da bi jo ponovno držala v svojem objemu. Tako je kot da imam nočno moro, ki se ne konča.
Resnično sem izgubljena. Potrebujem nekoga ki me razume. Ali je še katera mamica tukaj, ki je izgubila otroka zaradi smrti v zibelki?

Nisi ne slaba ne nesposobna mama, že iz tvojega zapisa se vidi, da si sočutna. Tega, da bo tvoja punčka umrla v spanju, nisi mogla vedeti ne preprečiti.
Zelo hudo mi je bilo prebrati tvoj zapis in tega, kar doživljaš, ne bi privoščila nikomor. Verjetno te boli celo telo, ne moreš dihati… Čas je tvoj zaveznik, pozabila ne boš, boš pa prišla k sebi. Samo ne obsedi doma v temnem kotku. Pojdi v gozd, pojdi k njej na pokopališče, pojdi med ljudi, ki te bodo razumeli-ne moreš verjet, kako to dene, da nekje nisi obsojen zato, kar čutiš, da lahko nekomu poveš in da si slišan, da lahko jočeš, jezen.
Če sem ti dala dobro namerne nasvete oprosti, ni moj namen… Meni ni umrl otrok, se mi je pa zgodilo veliko precej hudih reči. Včasih sem mislila, da je to to, da je to konec, da ne zmorem več. Pa sem in tudi ti boš.

Moje sožalje.
Na facebooku je skupina “Mamice, ki smo izgubile svoje otroke” in tam mislim, da so tudi takšne mamice, ki se jim je zgodila taka ali podobna zgodba kot tebi.
Ne obupaj, tvoja mala punčka te bo vedno čuvala in bo vedno s teboj.

Moje iskreno sožalje, iz srca!
Težko je izbrati besede, da ne bodo še bolj ranile, že tako ranjenega srca! Kdove, zakaj je tako, kdove, zakaj se je to zgodilo? Tisoč vprašanj, a odgovora ni!
Imaš angelčka v nebesih, angelčka, ki te bo spremljal celo življenje in ti bo nekoč, ko boš tudi ti zapustila ta svet, prvi pritekel v objem! S prisrčnimi pozdravi!

Pozdravljena.

Moja punčka je ravno tako umrla nepojasnjene smrti – smrt v zibki pri 10 mesecih. Danes ima 9. rojstni dan. Bomo praznovali tako, da ji bomo nesli lučko na grob. Življenje se je pred osmimi leti ustavilo ampak smo se pobrali. Saj me stisne ob teh dnevih, pa se poberem in grem naprej. Imam še dve pikici, rojeni po njej. Poskusi najti neko svetlo točko svojega življenja in se ji posveti. Pa poglej, zunaj sije sonce, pojdi ven, saj je vseeno če piha…..Jaz verjamem, da sta najini mali zvezdici nekje zgoraj in se bomo enkrat spet srečali… Zdrži, zaupaj vase!

Ja, čas je očitno edini zdravnik – ampak kaj, ko se mi dnevi vlečejo. Še posebej zdaj, ko so kratki dnevi in sem sama doma, mi misli samo bežijo k moji punčki. Razmišljam kako bi bilo, če bi bila z mano, kaj bi počeli, kako bi izgledala. Njena sobica jo še vedno čaka, oblačilca so še vedno zložena v predalu, igračke so v posteljici, glasbeni vrtiljak še vedno čaka da ji zaigra za lahko noč.
Pred kratkim je bil njen 1. rojstni dan in to, da je nimam več ob sebi me počasi ubija. Moje življenje je brez veselja, upanja, smisla. Nisem si mislila, da me bo vse to tako spremenilo.
Pogrešam te moj štrukeljček, ne mine dan, da ne bi mislila nate. Tako zelo si želim, da bi bila še vedno z nami. Vem da te bom nekoč ponovno držala v objemu in se bova skupaj smejali.Do takrat pa vedi, da te bo mami imela vedno rada.

Mami6, žal mi je, da moraš tudi ti namesto na torti prižgati svečko na grobu.
Zanima me ali te je bilo pri naslednjih otrocih kaj strah, da se bo ponovilo? Sta te ginekolog in pediater obravnavala kaj drugače?
Hvala vam, da ste se javile, mi napisale, da bo nekoč bolje in me opozorile na facebook skupino.
Prijazen pozdrav.

Tudi jaz imam angelčka v nebesih. Bila sem 8 dni čez rok, ko so mi rekli da ne najdejo več pulza njegovega srčka. Kmalu bo 1 mesec od tega in izguba boli “ko sam hudič”. Veliko ljudi pravi da čez čas ne boli več toliko, pri nama je ravno obratno, vsak dan ga bolj pogrešava. Tudi jaz si zastavljam vprašanja kako bi bilo če bi ga imela ob sebi, kaj bi počel…
Za razliko od tebe sva midva skupaj pospravila vse pripravljene stvari (igračke, oblekce, zibelko, voziček, previjalno…) in jih odnesla v klet. Kjer bojo počakale na naslednjega otročička.

Tako kot vsaka mama sem tudi sama pretiravala z nakupom oblekic, pri drugi nosečnosti bom namesto oblekic kupovala tehnologijo s katero bom lahko spremljala bitje srčka (angel care), dihanje po rojstvu….vse kar bo na razpolago, samo da bom mirna vsako sekundo nosečnosti….

Hudo je, ko se ti rodi zdrav otrok, ga držiš v naročju, vse je “normalno”, potem pa šok in kar naenkrat se pravljica konča.

Če se pobereš ali ne je odvisno od tega ali si želiš pobrati ali ne. Jaz sem vedela, da imam samo dve možnosti; ali se poberem ali pa potonem…in sem se odločila za prvo možnost, zavestno sem vsak dan delala na tem, da bom to prebolela in šla naprej. Seveda tega nikoli ne pozabiš in za vedno ostane v tebi žalost in obup, ki pa je sčasoma porinjen nekam na stran in ne sili več tako intenzivno v ospredje vsak delček dneva.

Tudi jaz imam po smrti prvega otroka še dva. Najprej sem mislila, da ne bom nikoli več šla v to. Potem pa je postala želja premočna in zavestno sem se odločila za novo nosečnost. Že prva ni bila povsem brez težav in tudi druga ne. Nekaj let po rojtvu drugega otroka sem nepričakovano ponovno zanosila. Tokrat sem razmišljala ali upam tvegati še enkrat ali ne. Odločila sem se, da bom tvegala. Ni bilo vse tako kot bi moralo biti, pa vendar imam sedaj eno zvezdico na nebu in dva mulčka tukaj, ki me vsake toliko časa povprašata o naši zvezdici. Starejši otrok že ve o smrti in kako je bilo, mislim pa da še ne razume čisto. Mlajši je še premajhen in ne razume, da je bil otrok in ga ni več. Pa vendar sedaj z njima lažje govorim o tem, kot z marsikaterim odraslim…

Vse dobro ti želim!

Kako zelo žalostno… :(( Ko prebiram te vaše tragične zgodbe čutim fizično bolečino in jočem z vami, čeprav sama nisem nikoli kaj takega doživela! Ne vem kaj naj napišem v tolažbo, ker ob takih hudih stvareh so vse besede odveč… Resnično vam pa želim vse dobro v naprej in veselo srečanje s svojimi otročički nekoč, ko bo čas za to! Ne, to se ne bi smelo nikomur zgodit!! :((

New Report

Close