Nezaželen splav s strani žene, mož pa obratno
Pozdravljeni!
Sem prvič tukaj, obračam se na vas, ker ne vem sicer na koga se naj in komu lahko zaupam. Imam hudo težavo, kot sem omenila, da gre splav, ki si ga jaz ne želim, mož pa želi.
Gre se za to, da sem stara 31 let, poročena, sem že več kot 1 leto brezposelna, mož je bil 5 mesecev brezposeln, sedaj ima službo in imava skupaj že tri otroke, 5 in pol leta staro punčko in dva fantka (4 leta bo dec. in 2 leti). Rada bi šla delat, pa delo težko najdem, povsod se mi zdi, da so veze, ali pa izberejo nekoga z več izkušnjami. Kako jih naj jaz dobim?
Najin odnos z možem je zelo slab, mož pravi, da imava razbit zakon. Namreč veliko sem se posvečala otrokom, tako da mi je zmanjkalo energije za moža, ki je zvečer želel, da spiva skupaj. Redko se pogovarjava, ker niti on ne želi ali pa se izmika, ker je preutrujen, da bi me poslušal. Je nagle jeze in hitro vzkipi. Je star 38 let in se smatra za intelegentnega človeka. Kar se tiče dela, je deloholik, potrdim tu je pameten, zanesljiv, z več izkušnjami kot jaz. Je tak človek, ki mora zmeraj imeti prav. Kar se pa tiče čustev, je pa hladen, če mu zaupam svoje težave, pa se mu zdi bla bla. In zaradi mojega načina razmišljanja se mu zdi, da lahko z menoj grdo govori, se nespoštljivo vede do mene, ker se mu ne zdim toliko pametna. Prej sem se smatrala za pametno, zdaj pa mi on skoz spodbija moralo in se komaj držim gor, da postanem optimistična. Sem že večkrat razmišljala o samomoru, toliko sem že prejokala.
Živiva skupaj, ne leživa pa skupaj že kak mesec in pol, namreč me nima več rad, se mi je zameril, ker mu nisem toliko posvečala. Če sem pa mu že, pa mu spet ni bilo prav. Ker sem veliko v družbi otrok, ki me imajo zelo radi, niti nimam potrebe po spolnosti. Sem mu bila na voljo, če je želel, ampak sem premalo bila pobudnica jaz. Ko sem to dojela, sem se trudila, da bi ga dobila nazaj, da sva spet skupaj, pa žal samo toliko, da je prišel jest z nami. Sedaj ko je spet nosečnost, pa ne želi biti več z mano, otrokom se pa ne odpove. Pod pogojem, da splavim, bo spet z nami. Problem je v tem, da najin odnos bo spet po starem, ne bo več enak, še slabši bo. Rada bi šla stran, pa zaradi otrok ne morem, niti jih ne morem financirati. Imam pa možnost se preseliti k staršem, ki mi stojijo ob strani in bi mi pomagali. Ampak strah me je, da mi jih bo vzel.
Pred kakim letom ali dve se je zgodilo, da sem se bala, da pričakujeva četrtega otroka, ampak on se ga je takrat veselil, le jaz ne. Takrat sva se tudi razumela. Ampak ni bilo nosečnosti. Letos pa je prišla nepričakovana nosečnost, ki pa je s strani moža nezaželena, ker pravi, da imava dovolj 3 otroke. Želi, da naredim splav. On veliko dela z računalnikom, jaz pa sem večino časa sama z otroki. Imam jih strašno rada, čeprav imajo svoje zoprne muhe, tako kot mi vsi ostali. Obožujem pa tudi dojenčke, vsakega lepo pozdravim, ga pocrkljam, če ga dajo.
Mene je strah depresije po splavu, ker si je ne želim, ker vem, kaj bom dobila in bom takoj zapadla v depresijo ter ne bo nobenega, ki bi mi stal ob strani. Razmišljam tako, če že ne morem imeti moža, ki bo šel kmalu stran, tako kot pravi, bi pa rada obdržala otroka, ki bi mi dal veselje do življenja. Problem je, da otrok očeta ne bo nikoli spoznal, ker je rekel, da če ga obdržim, bo odšel v tujino. Pomagajte mi, res ne vem, kaj storiti, namreč v tem tednu še lahko splavim, potem pa ne morem več.
Obupana sem, solze ob teh mislih, se mi vsakič vsujejo.
Draga jazp,
ne vem, če si izbrala pravi forum, tukaj pišejo starši, ki so izgubili svoje zelo zaželjene otroke.
je pa tvoje razmišljanje zelo, hm, nezdravo – otroka boš imela, da ti nadomesti moža, ki te bo zapustil. Ni problem samo v tem, da otrok ne po poznal očeta, ampak prevsem v tem, da bo imel čustveno nestabilno, pretirano zaščitniško mamo, ki bo z njim zdravila svojo nesrečo. Da ne govorim o občutkih krivde, ko bo otrok izvedel, zakaj je oče odšel in kako bodo to sprejeli ostali otroci. Vseeno pa je splav verjetno še slabša izbira, tako da res ne vem, kaj naj ti rečem … A za zaščito pa še nista slišala?
Si mogoče kdaj razmislila, da bi z možem obiskala zakonskega svetovalca ?
Nebodi tako stroga do vaju, današnji tempo življenja, tvoja brezposlenost, trije majhni otroci in njegova naporna služba so velik zalogaj, ki je na vajinem odnosu pustil posledice.
Če se odločiš, da se boš preselila k staršem, pa ti nihče nemore odvzeti otrok. V Sloveniji jih skoraj vedno dodelijo mamam, izjema so odvisnice, nasilne ženske itd. Mož, pa bo za vse 4 tako ali tako moral plačevati preživnino.
Nikar ne naredi splava, če si tega ne želiš. Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha. Kaj če si partner premisli? Če je bil dobro leto nazaj vesel morebitne nosečnosti, potem obstaja možnost, da jo bo tudi tokrat, očitno med vama vseeno ostaja nekaj nežnosti in ljubezni, če sta skupaj naredila otroka?
Po drugi strani pa lahko splaviš, pa tudi to nebo rešilo vajinega zakona, ampak bo odnos, kot sama praviš še slabši.
Poslušaj sebe in svoje srce in se ne pusti ustrahovati in prisiliti v nekaj, česar si ne želiš.
Vso srečo ti želim, le pogumno !
Pozdravljena, draga mama!
Naj ti povem svojo zgodbo… Bila sem z moškim s katerim sem mislila, da se bom poročila… Najprej mu ni pasalo, da živim s prijateljem in sem se morala odselit… Potem sem naenkrat postala prasica, potem razvajena pička, kasneje nagravžno bitje, nesposobnica… Nekaj časa me je klical tjulen… Potem mi je rekel, da mi iz ust smrdi po dreku … Kasneje ni hotel več spati z mano, mi rekel, da naj si poiščem kakega čefurja, da me bo p…. dvakrat na dan… Potem se je drl name sredi ulice, me puščal samo in ko sem ga jokajoče prosila, da naj pride nazaj, mi je rekel, da so solze zdrave, da naj kar jokam. Jaz pa sem njemu pisala diplomo, se z njim pripravljala na .. In človek me je varal.
Ti je kaj znano od tega? Jaz mislim, da ti je… Čeprav si mama, čeprav nimaš službem čeprav imaš tri otroke… Nisi nič vredna in odloči se tako kot je tebi najboljše… Človek je psihično nasilen do tebe, psihira te… In če še vedno misliš, da je vredno vztrajat s takim človekom… Če boš splavila otroka bo pa kaj boljše? Ne bo, le drug razlog bo našal, da te takole maltretira…
Praviš, da se bojiš depresije… Ja kako bi pa to stanje zdaj opisala…
In ni res, da si brez moči. Pokliči na Društvo za Nenasilno komunikacijo, pojdi v Varno hišo, k svetovalcu… Tu je samo nekaj predlogov… Pamet v roke, glavo pokonci in ne dopuščaj, da se kdorkoli tako grdo do tebe obnaša…
Srečno…