Pozdravljeni,

če bi kdo želel sodelovati. Sama sodelujem, kot žalujoča in moram rečt, da so mi prav v oporo.

VABILO K SODELOVANJU V ZNANSTVENI RAZISKAVI O ŽALOVANJU OB SMRTI BLIŽNJEGA DRUŽINSKEGA ČLANA

Prijazno vas vabimo k sodelovanju v znanstveni raziskavi o ŽALOVANJU OB SMRTI BLIŽNJEGA DRUŽINSKEGA ČLANA.

Zavedamo se, da je izguba bližnje osebe zelo občutljiva tema, o kateri žalujočim gotovo ni lahko govoriti, saj lahko tak pogovor vzbudi močna čustva, ob katerih nam je težko. Naš cilj je v okviru raziskave oblikovati smernice za strokovne programe pomoči ljudem, ki so se ob izgubi bližnje osebe znašli v stiski. Trdno smo prepričani, da so pri tem neprecenljive izkušnje vseh, ki so sami doživeli izgubo bližnjega, zato vas prosimo, da preberete naše vabilo in se odločite, ali bi bili morda pripravljeni sodelovati v raziskavi, v kolikor ste izgubili bližnjo osebo oziroma vabilo posredujete žalujočemu, ki ga morda poznate.

V raziskavo se lahko vključi vsak polnoletni moški ali ženska, ki je izgubil/-a bližnjega družinskega člana (starša, partnerja ali otroka) in sta od smrti minili ena do dve leti. Še posebej vabimo v raziskavo moške in ţalujoče ob smrti partnerja ali otroka.

Raziskava je sestavljena iz izpolnjevanja vprašalnikov in usmerjenega pogovora. Vaše sodelovanje bo prostovoljno in anonimno. Vsakega zainteresiranega za sodelovanje bomo najprej podrobneje seznanili s potekom raziskave in v skladu z Zakonom o varovanju osebnih podatkov podpisali informirano soglasje o sodelovanju. Raziskavo je pozitivno ocenila Komisija RS za medicinsko etiko.

Naše izkušnje kažejo, da lahko takšen pogovor pomaga tudi vam. Če vas zanima sodelovanje ali v primeru vprašanj glede raziskave, nas lahko pokličete na:

-stacionarno tel. številko:

01 5874 944,
-mobilno številko:

031 796 536, lahko nam pošljete tudi sms,
-ali nam pišete na e-naslov:

[email protected].

Ja, a sedaj boste pa še raziskovali našo žalost, naše trpljenje… No, ja, tudi v ta občutljiva področja našega življenja se je pač treba ” vtakniti”…

MRKN,
moje mnenje je pa drugačno, mislim, da ne smemo biti tako ostri, da se z raziskavami vtikajo v naše bolečine. Ravno na podlagi konkretnih izkušenj bo mogoče kdo dobil namig, ki bo boljši kot npr. saj bo bolje, čas bo pregnal bolečino, saj imaš še enega, bog je tako hotel ipd..”zlati” nasveti, ki jih okolica tako rada deli. Na vsak način je dobro vedeti kako lahko človeku v taki situaciji pomagaš, a kaj ko mu bolečine ne moreš vzeti. Nekomu veliko pomeni prisotnost določenih oseb, nekdo drug želi biti sam, nekdo se lahko pogovarja o izgubi, drug pač ne…

Ja, strinjam se z gospo mrkn – sedaj boste pa še raziskovali naše bolečine in trpljenje ……..

Take bolečine in trpljenje preživljam in me je ta ideja, ko sem jo prebrala, prav pojezila ……………

To, kar pa piše solza 1, ………… nasveti okolice ……., pa žalujoči že vemo, da so prazno govorjenje brez vsake teže, in je bolje, da jih ne slišiš ………. In za to spoznanje, ne rabimo raziskave!

In potem, ko bo raziskava narejena…In kaj bo z rezultati raziskave? Ali bomo ljudje sploh seznanjeni z njimi? Verjetno tako, kot že z” marsikatero stvarjo do sedaj?!” in na papirju bo veliko enega pametovanja, kaj pa v praksi? Ma, dajte no, mislite, da nam bodo strokovnjaki pametovali in nas učili, kako žalovati. Vsak, ki se sooči z izgubo ljubljene osebe, se sooči tudi z vsem, kar to potegne za sabo( z raznimi čustvenimi težavami, z okolico,…). Vsak se lahko znajde enkrat v tako boleči situaciji smrti ljubljene osebe . In jaz mislim, da mora vsak sam , na popolnoma svoj, svojstven način odžalovati in preboleti sam v sebi. Pri enih traja več časa, pri drugih manj. Kolikor ljudi, toliko različnih oblik žalovanja. To o nasvetih okolice: vsi žalujoči dobro vemo ,kako to zgleda. Škoda besed.

Boly in mrkn,

Boly mi je pritrdila, da žalujoči vemo, da so to prazne besede, ki nam jih okolica največkrat namenja,
mogoče smo pa v tem premalo glasni. Marsikomu se je ob izgubi verjetno zgodilo, da je izgubil tudi
kakšnega prijatelja mogoče bom raje rekla znanca, ker si ni upal potrkati na vrata in veste zakaj: zato ker ni vedel kaj bi rekel, kako bi se obnašal, Ko pa srečaš človeka, ki ima za seboj enako izkušnjo pa z njim čutiš, poznaš njegovo bolečino, veš kako boli in so dostikrat tudi besede odveč. Pomagata pa si lahko med seboj z izmenjavo izkušenj, kako se izkopati iz te žalosti, ki ti trga srce.
Mrkn, bi meni lahko dali nasvet, kako se vam je uspelo sami ali samemu izkopati iz te bolečine. Prebrala sem veliko teorije kaj, kako, napišem vam lahko povzetek vsega tega, a kaj ko ni volje in moči za tisto, kar naj bi predvidoma pomagalo.
Kako torej preboleti, kako ponovo zaživeti?
Še vedno sem mnenja, da so raziskave v to smer zelo potrebne, kajti srečala sem se tudi s Hospicom in ne bi želela pisati kakšno izkušnjo sem doživela….V kratkem prav nobene pomoči, kar bi človek pričakoval od predvidevam usposobljenih ljudi, ki tam delujejo. Mogoče bi jim torej izkušnje iz “prve roke” koristile….

Samo to bom napisala: Meni in najinim štirim otrokom je v 46. letu starosti umrl mož in dragi tati. Ja, na začetku je bila tema in tudi pametovanje okolice in vsega, da ne govorim. Čez čas pa je prišel trenutek, ko se vprašaš, pa kdo sem jaz, ali je s smrtjo mojega moža tudi zame življenja konec, ali naj obupam nad vsem, ali naj vse pošljem k vragu. In potem tiste drobcene koščke sestavljanke svojega življenja počasi, počasi sestaviš v mozaik. Pa brez raznoraznih takih in drugačnih strokovnjakov . Menim, da je že v človeka vtkana ta volja, “dvigniti se” pokonci in se zazreti naprej. Vendar, ljudje smo si različni in vsak rabi drugačen čas , da pride do tu. Menim , da nekje v enem skritem kotičku srca nosimo tisti biser notranje moči, ki nas po težkih preizkušnjah naredi še močnejše in notranje bogatejše. Človek se je tudi po še tako hudih preizkušnjah sposoben sam nazaj ” dvigniti”, ker nam je to dano že ob rojstvu. To je moje mnenje. Torej, zjutraj vstati v nov sončen dan in pogledati čez……Koščki lepega se začnejo ponovno lepiti skupaj…Počasi , po drobtinicah, dan za dnem….

Solza 1,

Da, rekla sem, kaj žalujoči dobro vemo ……………… in da za to spoznanje ne rabimo raziskave!
Ali mislite, da bi z raziskavo dobili odgovor na to “Kako preboleti in kako ponovno zaživeti?” in da bi vam “v kratkem” dala pomoč, raziskava? ……….. Lepo vas prosim! …………
Recepta za to ni, ker vsak to preživlja po svoje in je edinstveno za vsakega posameznika, traja kolikor časa pač traja, tu ni nikakršnih bližnjic, nasvetov ………..To pravijo tudi domala vsi strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo. Pogovarjala sem se z nekaterimi, precej prebrala o tem in imam izkušnjo tudi s Hospicem.
Seveda pa se lahko pogovarjaš z ljudmi, ki so takšno izkušnjo doživeli, nenazadnje je tudi ta forum temu namenjen. – Raziskava pa ……….. kot pravi gospa mrkn – ………. pametovanje na papirju ………………

Spoštovane

Popolnoma se strinjam z mrkn. Podatki: vdova pri 40, otroka stara 8, in 10 let, od smrti je minilo 8 let.

Mora sem že enkrat to napisala:

Hindujci so bolj čutni kot t.i. zahodni svet, ker vdovo skupaj z umrlim pospremijo na oni svet?

Gospa žalujoča to je moj odgovor, oziroma komentar vaše raziskave.

S pozdravi

Pozdravljene!

Se strinjam z vsemi sotrpinkami, da žalujočim ni ravno v pomoč sodelovati v nekih raziskavah, kjer bi jim mogoče celo ponudili, da morajo svoje občutke opredeliti oz. najti v okviru podanih odgovorov a, b, c,…
Dejstvo je, da marsikdo od nas, ki prestajamo to grenko preizkušnjo, verjetno niti ne zna točno opredeliti te žalosti, bolečine, trpljenja, obžalovanja zaradi otrok, ki se jim je s smrtjo starša zgodila strašna krivica.
Ne raziskava in ne statistični podatki, ki bi bili predmet raziskave nam ne bodo v pomoč pri prebolevanju. Osebno mi veliko več pomenijo zgodbe vdov ( in seveda vdovcev, ki pa jih praktično skoraj ni zaslediti na raznih forumih ), njihove izkušnje, predvsem pa izkušnje in obnašanje njihovih otrok, to je tisto, kar ti običajno daje neko spodbudo, da življenje nekako gre naprej.
Sama sem iskala kakšno literaturo, kjer bi bile zbrane zgodbe vdov, vendar je žal nisem uspela najti. Največ izkušenj drugih vdov sem našla ravno na tem forumu.

Zato vas vse vdove in vdovce iskreno prosim za vaše izkušnje, kako ste se prebijali, kako se vam je življenje odvijalo, kako se sedaj po več letih po smrti partnerjev, predvsem pa kako so se odzivali vaši otroci, kako je žalovanje potekalo pri njih in ali jim je ta boleča izkušnja v otroštvo pustila kakšne psihične težave ali nepredelane travme. Sama sem vdova dobrega pol leta in sem ostala sama z dvema majhnima otrokoma.

Vaše izkušnje so zame neprecenljive, zato vas prosim, da napišete kakšen stavek.

Lep dan vsem!

Draga Sara 30

Sama lahko govorim le o svojem življenju in na nek način opišem otroka, ki sta danes že skoraj odrasla.
(Morda bom malo dolga).

Zelo je odvisno od značaja. Ni pa tako imenovane sredine, na različnih področjih so ali boljši ali slabši.

Otroci, ki jim umre starš je drugačen, kot tisti ki so ločeni in to v svojem bistvu še predobro RAZUME; da je vse minljivo. Nič ni večno.Lahko so bolj samostojni,ker nimajo take kontrole ali pa manj, ker postanejo preveč boječi. Lahko se boljše borijo zase ali slabše. Lahko so bolj nesramni ali pa bolj čuteči do živega starša.

Npr. Ko so se punce v šolli skregale jih je želela socialna delavka pomiriti, da naj ne bodo tako ozke glede nasilja sošolke, da ima težavno življenje,…………. Moja hči je potem pred celim razredom in učiteljico vprašala ali ima potem ona tudi več pravic, da ostale tepe in se do njih neprimerno obnaša. (psihologinja in razredničarka sta ostali brez besed in ji sploh nista nič odgovorili, čeprav jih je 3x prosila da ji razložijo ali se otroci iz težavnih družin reslahko grše obnašajo kot ostali).
Še danes je velik borec za svoje in druge pravice in ne varčuje jezika pred nobenim profesorjem, čeprav si je zato že škodovala, a ostaja neomajna, jaz ji rečem, da ji imam zelo rada, ampak jo je težko prenašati, ker ne neha in se jo lahko prepriča le z brezpogojno ljubeznijo. Vsi ljudje pe je nmajo tako radi in se ne poglobijo v njen značaj.

Toliko za danes. Lep pozdrav

Moji štirje otroci so postali bolj odgovorni. Tudi delavni so, saj imamo kmetijo. Kaj bi jaz sama brez njihove pomoči. Mojim otrokom je smrt očeta dala še več energije, notranje volje pomagati mami pri vsakdanjih opravilih. Jaz sem zelo ponosna nanje. Nikoli ni bilo vedenjskih motenj, tudi težav v šoli ne. Pa so vsi v šolah.So samostojni , resni. Skratka, imam štiri otroke, ki so vredni mojega zaupanja, ki trdno stojijo za svojimi besedami in dejanji. Pa jaz nikoli ne bi rekla, da imajo moji otroci ” težavno življenje”, kakor to omenja moja predhodnica. In to omenjeno nasilno vedenje,…. Meni se to ne zdi ravno v redu….. Moji sinovi se pač nasilja nikoli niso posluževali in tudi sedaj po smrti očeta ne. Človek mora tudi po smrti svojega bližnjega ohraniti nek nivo vedenja, obnašanja, neko kulturo … Tako je moje mnenje.

Ne razumem vas zakaj takšna jeza zaradi raziskave. Saj vam ni treba sodelovati. Žalujemo vsa živa bitja. ne poznam človeka, ki se še ni srečal z izgubo in slabimi izkušnjami okolice. Ravno to je zaskrbljujoče. Slej ko prej se vsi s tem srečamo in vsi občutimo, da okolica nima razumevanja za žalovanje.

Jaz sem izgubila otroka in mamo (od najožjih). Ob izgubi otroka sem imela tako slabe izkušnje z ljudmi, da sem prekinila stike z vsaj polovico tako imenovanih prijateljev. Ljudje se navadno umaknejo, se izogibajo in bleknejo kakšne floskule, ki so čisto brez pomena.

Po izgubi otroka sem se odločila, da naredim diplomsko nalogo Sprejemanje žalovanja. Spoznanja, ki so jih žalujoči delili z mano, so bila neverjetna. Spoznala sem, kako smo zaprti sami vase. Sami se soočamo z vso bolečino in je ne želimo deliti z drugimi. Šele z diplomsko nalogo sem razumela okolico zakaj so tako “neumno” reagirali. Ko se ljudje srečamo z žalujočim, nas postane strah: ne vemo kako reagirati na vsa tista močna čustva, ker se bojimo lastnih. Do teh spoznanj ste tudi vsi ostali prišli.

Okolica nam pusti žalovati kakšne tri mesece. Potem pa že pričakujejo, da bo vse tako kot prej. Pa žal tako ne gre. Žalujemo dolgo, dolgo časa. Moj otrok je bil star nekaj dni ko je umrl. Od tega je že 19 let. Pa še danes slišim njegov jok. Če bi ga kje videla, bi ga še vedno prepoznala, pa čeprav je bil novorojenček. Od mamine smrti pa je minilo 2 leti. Bolečina je peklenska. Oba pogrešam tako močno, da se mi srce trga. So dnevi ko se počutim, da zaradi bolečine izgubljam razum. Pa tega niti ne morem z nikomer deliti. Vsaj z mojimi bližnjimi ne, ker enostavno ne poznajo bolečine v takšnem obsegu.

Mislim, da z raziskavami ni nič narobe. Če je kvalitetno narejena, lahko pripomore k temu, da se tabu smrti vsaj nekoliko omili. Mogoče rezulttati ne bodo pomagali nam, bodo pa lahko komu drugemu. Kdor se je pripravljen odpreti, naj se. Kdor pa ne, pa naj gre mirno mimo.