Najdi forum

raztros v parku zvončkov

Pozdravljeni!

En mesec je minil odkar smo v 20. tednu nosečnosti izgubili našega tako želenega S. Na žalah so nam sporočili, da so klicali v KC in ga predvidevajo (ne vem, kako naj se izrazim, pišem skozi solze in verjetno ne mislim čisto 100%) za raztros ta mesec.

Bi mi kdo lahko prosim napisal, kako zgleda skupinski raztros v parku zvončkov? Lahko tudi na mail: [email protected]

Iskrene sožalje vsem, ki imate izkušnjo izgube otroka,
A.

Draga mamica

Najprej iskreno sožalje ob najtežji življenjski izgubi.

Raztros opravijo enkrat mesečno (ponavadi zadnji ponedeljek v mesecu okoli 11.ure oz.11.30.), v kolikor se v letošnjem letu ni kaj spremenilo. Prav gotovo so vam že v porodnišnici kaj dodatno razložili, čeprav sama smatram njihovo proceduro kot grozljivo (iz izkušenj v naši družini).
O dnevu in uri raztrosa, povprašajte na Žale. Je tako, da se starši (in tudi ostali sorodniki, ki to želijo) določenega dne ob navedeni uri zberejo v Parku zvončkov. Žalski uslužbenec opravi raztros okoli hribčka, kjer so naši mali. Drugega ni.

Žal mi je, da se morate tudi vi soočiti s to najtežjo preizkušnjo, iskreno žal. Tako kot za vse, ki smo/so izgubili tisto najdragocenejše v življenju.

Hvala za odgovor.

Uro bom še enrakt preverila, zanimalo me je to, kar ste napisali kasneje, da se tam zberemo in…

Ker si tega nisem predstavljala (še vedno si ne). Pa rada bi se čimbolj pripravila na ta dan, da me potek ‘obreda’ ne preseneti, da bom vedela kaj pričakovati ‘od zunaj’. Hvala za informacije.

Iskreno sožalje tudi vam. In ogromno upanja, moči, da spet lahko upamo.

nova
Uredništvo priporoča

Imam paše eno vprašanje, mi ne da miru… Se opravičujem, verjetno je popolnoma bustasto.

A se oni hribček očisti snega, če bi slučajno zdržal do takrat (ali zapadel nov)? Ali se raztros opravi na sneg?

Pozdravljena–
Iskreno sožalje ob izgubi tvojega otročka!
Tisti hribček se ne očisti snega,samo okrog hribčka, se nekako naredi pot,kjer raztrosijo pepel.
Tudi tebi želim ogromno moči…

Hvala za odgovor.

Najbrž bo najbolje, da si neham ustvarjati scenarije, ker imam potem še več vprašanj (npr. a potem pepel posujejo s snegom, ali kar tak raztrosen ostane? – če kdo ve, prosim za odgovor), ki v so v bistvu samo moja skrita jeza. Ker ne razumem in tako težko sprejmem…

Ja tako raztrosen ostane…žalski uslužbenec raztosi pepel in potem odide. Vse poteka tako hitro,vendar zelo,zelo boleče!

Draga mamica

Vse vam je napisala di2012, ni kaj dodati. Tudi pri slovesu od našega malčka in ostalih, je tistega dne ravno zapadel prvi sneg, tako da so bile vidne krpice pepela na belem snegu. Zelo ganljivo, moram povedat. Žalski uslužbenec se je po opravljenem raztrosu ob odhodu priklonil našim malim in odšel. To je vse. Svojci smo obstali, ker enostavno nismo dojeli, da je vsega konec, nato pa se po določenem času razšli. In ne, nihče pepelčka ne posipa s snegom.

Hudo je in človek misli, da se ne bo mogel soočiti s slovesom od svojega otročka. Želim vam veliko moči, besede tolažbe so ob takem dogodku odveč.

Dragi prijateljici (če vaju smem tako nasloviti),

Hvala vama za odgovore in da ne obsojata mojih vprašanj. Je pač način, na katerega poskušam se pripraviti na pogreb, ga dojeti, sprejeti… Potrebujem informacije, ker slabo reagiram na presenečenja, nepričakovane stvari… In v tem primeru je moje čutenje, kako naj bi izgledal ta pogreb, očitno popolnoma drugačno od dejanskega dogajanja tam vsak mesec na žalah.

Bojim se, da bo sneg obstal do takrat. Bojim se, da bo pepel obstal na snegu. Bojim se, da bo kdo od mimoidočih poleg tega svetega pepela stresel še pepel svojega cigareta, ali tja vrgel ogorek. Bojim se, da bi tja zašel kakšen pes, saj so Žale del Poti ob žici in sem že sama videla pse tam. Bojim se skratka ogromno (verjetno nepomembnih) stvari. In ne razumem. Ne razumem, zakaj sem morala tja tolikokrat klicati in preverjati, kdaj bo pokop mojega otroka. Ne razumem, zakaj se ne sme prebrati vsaj imen ali priimkov otrok,ali vsaj datumov rojstva, saj je to njihov pogreb. Ne razumem, zakaj tega obreda ne spremlja nikakršen zvok – da tudi če le greš mimo VEŠ, da je tam pogreb in vsaj ne buliš tja za brezveze.

Saj… V bistvu so vsa ta moja razpravljanja odveč, ker moj S. tega pogreba zares ne potrebuje. On je že tam, kamor je želel oditi oz kamor je bil poklican. Ta pogreb potrebujem jaz. In vso to nerazumevanje je v bistvu le to, da ne razumem, zakaj se je to zgodilo. In to, da ne vem, kako naprej…

Te čisto razumem,jaz v tistem šoku,ko se mi je to zgodilo,nisem mogla razmišjati o teh stvareh…sedaj bi sigurno kaj spremenila,vendar je žal prepozno!!

Točno tako kot si napisala,on je vrjetno že nekje…vendar je to tako težko razumeti,dojeti…Zdaj po dobrih treh mesecih še vedno ne morem dojeti,da ga kar ni…grozno!

Tudi jaz sem mislila,da bodo vsaj imena na glas povedana,kakšen zvok…pa vendar nič,me je kar šokiralo,ker je bilo vse tako na hitro,samo raztros pepela in to je to…

Želim ti veliko moči,objem!

Draga mamica

Zelo pogosto obiskujem našega malčka v Parku zvončkov. Doslej še nisem zasledila nobene živali, ki bi se prosto sprehajala tam, tudi ljudje ne hodijo, je opozorilna tabla, ki opozarja, da hoja po travi ni dovoljenja. Zgolj tišina in pesem ptic, ki domujejo na tamkjašnjih drevesih. Tišina in ptičje pesmi ti dajo občutek zlitja s tvojim malim, da si z njim, da mu v mislih poveš kaj čutiš, kako ga pogrešaš, kako ga imaš rada…pobožaš njegovo ploščico, prižgeš lučko, prineseš kakšno rožico, kipec angelčka, kar pač čutiš , ob odhodu pomahaš … Vse to.

Se pa absloutno strinjam z vami, da bi tudi izvajalec teh pogrebov , lahko vnesel v sam ritual še kaj. Kot pravite, vsaj prebral imena otročkov od katerih se starši poslavljajo določenega dne.
Sama nisem pristaš kakšnega posebnega ceremoniala, ker je ta le paša za oči in ušesa mimoidočih. Sam dogodek je preveč krut in žalosten. Moje osebno mnenje je,da je to čisto osebna stvar staršev, sorodnikov in morda tistih, ki tem staršem res kaj pomenijo.

Težko se je sprijazniti z vsem skupaj, priznam. Krivično je, da umirajo otročki in ni je mamice, ki bi , ko se ji to zgodi, najraje odšla z njim. In ostanemo, ker gre življenje dalje. Srce mame pa ni nikoli več takšno kot je bilo pred izgubo otročka.

Obilo moči in tolažbe vam želim ob tej najtežji življenjski preizkušnji. In še kako drži: KAR NAS NE UBIJE, NAS NAREDI MOČNJEŠE. Naj bo tudi vaš življenjski moto.

Topel objem, vam pošiljam.

Dragi prijateljici,

Imam še eno vprašanje. Od katere strani pride ta uslužbenec? Če bom stala pri zidu, kot bi gledala ploščice, ga bom videla, kako se bliža? Bom vidla raztros? V smislu cel od začetka do konca? Ali on hodi okrog?

Prav butasto se mi zdi to moje pisanje tu. V Parku zvončkov sem bila dosedaj 1x na sveti večer okrog 16.ure. In žal videla tudi kakšno starejšo gospo s psičko(m), ki je šla ravno tam mimo, povodec živalce pa ni bil kratek. Pa kakšnega gospoda s cigaretom, katerega ogorek je letel tudi v meni neželeno smer. Dopuščam možnost, da sem še toliko bolj zavzeta in občutljiva…

Hvala za objeme. Jih čutim. In vračam.

živjo.
žal bom tudi jaz bila tam zadnji ponedeljek ta mesec.
bojim se. ne vem kako bom to preživela. bojim se ker ko bom tam bo vse skupaj postalo še bolj resnično…
hotela sem povedat da mislim da na papirju ki ga je bilo treba podpisat piše da je raztros ob 10.30 uri če se ne motim.
ti si poklicala na žale in povedala ime otročka ali kako? naš bi verjetno moral biti na tem raztrosu naslednjem ampak se mi zdi da bi morala poklicat da se prepričam. ne vem…

Draga mamica (sami mi)

Jaz resnično še nisem videla sprehajalcev s psički iti niti po potki pred zidkom, pa tudi cigaretnega ogorka ne na tleh. Sem pa jeseni, ko je odpadalo listje res opazovala, kako je žalski delavec kar z motorno napravo razpihoval tam listje po hribčku in okoli. In res sem kar obstala, zgrožena, ker je dobesedno tacal okoli in okoli. Postalo mu je grozno težko, ko je videl da ga gledam, je kar hitro odšel. Ne vem, kako ampak listja res verjetno ni mogel s hribčka spraviti drugače. No meni osebno bi bilo ljubše tisto odpadlo jesensko listje na hribčku, kot dogodek, ki sem mu bila priča.

Žalski uslužbenec pride z žaro po poti iz strani, kjer se nahaja krematorij. In čeprav se zaveš, da si tam pač zato, ker se raztros mora opraviti te močno presune. Tudi ne vem, zakaj se morajo starši sami pozanimati o dnevu in datumu. Sami smo dobili odgovor, da na Žalah ne vedo kdaj in koga bodo dobili za zadnji ponedeljek v mesecu. Ker jim malčke pošljejo iz porodnišnice oz. bolnice.

Skratka ob vsem navedenem človek le obmolkne. Le 15. oktobra , ki je svetovni dan spomina na umrle malčke, društvo Solzice vsako leto organizira spominsko slovesnosti namenjeno vsem otročkom, ki so prezgodaj odšli od nas. In lahko rečem, da je res lep s čustvi prežet spominski dogodek. V Ljubljani v Parku zvončkov. Pridejo starši, stari starši, sorodniki pa tudi ostali, ki se poklonijo spominu malčkov. In na facebook-u je skupina mamic, staršev in ostalih žalujočih za temi malčki. Mamice, očki.. si med seboj pomagajo s toplo besedo, druženji skratka z vsem kar ob tako tragični izgubi lahko delno omili bolečino. Ker so del teh bolečih zgodb tudi sami.

Draga mamica, zelo razumem tvojo skrb in razmišljanje. Kdo ne želi svojemu otročku le najboljše, najlepše , četudi oz še posebno ob preranenm in nenadejanem slovesu. In vsi razmišljamo, da se to otročkom ne bi smelo dogajati. Nikomur, nikjer, nikdar.

Draga mamica (tinam)

Tudi vam iskreno sožalje. Vseeno priporočam, da se pozanimate ali bo vaš malček v tem mesečnem raztrosu. Odvisno od okoliščin in časa dogodka oz. ali so bile potrebne še kakšne dodatne preiskave pri malčku. To se potem lahko zavleče.

Obema topel objem.

tinam,

Iskreno sožalje ob vaši izgubi. Ja, na Žale sem klicala, ker mi ni dalo miru. In ga v decembru ni bilo na seznamu. V polovici januarja je klical mož in potem je uslužbenec klical bolnico – rekli so, da bo ta mesec. Danes je še enkrat preveril (sicer so se zmotili v kratkem, slovenskem priimku in nas preimenovali – v daljši in bolj xxx – ne vem, kako naj se izrazim, priimek – mene je skoraj kap) in so ga ‘dobili’. Raztros bo 28.1.2013 ob 10.30.

Tudi mene je grozno strah – je tako tiho in dokončno. Imam občutek, da se ta praznina in tišina v meni povečata in mi je strašno strašno hudo. Čedalje bolj…

Hvala, da lahko delim to tukaj.

Draga mamica

Hudo je in bo. Tu ni sprenevedanja ali kakšne posebne tolažbe. Po prestanem šoku (da se je to zgodilo meni in zakaj ravno meni, saj se meni kaj takega ne dogaja) se privleče žalost, neizmerna, ki traja (odvisno od človeka do človeka) lahko tudi dalj časa. Je pa potrebno gledati naprej (čeprav ta naprej trenutno ne najde pravega odziva, ker je vse tako prisotno) in v srcu nositi upanje oz. prepričanje, da je našim angelčkom lepo, tam kjer so, da so z nami in med nami, čeprav ne fizično in navsezadnje, da jih nekega dne objamemo. Tudi male dušice najdejo pot do naših src, v različnih oblikah in nas tolažijo, čeprav kdo ne misli tako. To je zdravilo za ranjeno srce in hrana za žalostno dušo, ki ti da moč da nadaljuješ svojo pot, se odločiš za novo življenje…

Želim vam moči, upanja ter nežne, lepe misli ob slovesu od svojega malčka.

Topel objem vam pošiljam.

Po mojih izkušnjah to ni “klasičen pogreb”. Mi smo sicer imeli na izbiro, vendar sem se sama (partnerju niti nisem dala dosti možnosti, ko tako za nazaj razmišljam) absolutno odločila za raztros in to anonimni, brez tablice.

Na dan, ko so nama ga povedali na Žalah (pogreb sva morala urediti sama na žalah) je prišel od krematorija gospod z žaro v roki. Poklonil se nama je in potem šel okoli hribčka, posul pepel, se poklonil in odšel. Midva sva bila sama, ker sva tako želela, vsaka prisotnost kogarkoli drugega bi bila zelo moteča. Res je to en intimni obred. Je imel pa veliko težo pri meni osebno – šele po tem pogrebu sem se zavedla, da se je resnično nekaj končalo.

Dandanes ne grem velikokrat tja, čeprav je tam res ena posebna energija se mi zdi, pa ne dam kaj dosti na to, samo vseeno tista tišina, drevesa, tisti hribček….kaj vem, nekaj posebnega je tisti kraj.

Sama pa vseeno raje verjamem, da je moja punčka vse okoli mene; sončni žarek, kaplja dežja, veter v laseh….in iskrica v očeh mlajše sestrice in bratca. Tako mi je lažje…in vedno je z mano.

In mineva dan, ki sem se ga tako zelo bala.

Hvala vsem za vaše izkušnje in odgovore na vsa moja vprašanja.

Danes sem veliko bolj pomirjena in hvaležna mati naravi za njeno previdnost in obzirnost do mojih siceršnjih strahov. Med obredom je bilo lepo vreme, ni pihalo, celo kaj sončnih žarkov sem videla (ali je bilo to upanje, tako meni potrebno?); potka okrog hribčka na žalah je bila očiščena, okoli in okoli pa sneg… Videla sem gospoda, ki je z žaro vroki šel od krematorija. Skoraj sem preštela njegove korake. In odpravil se je nekoliko prezgodaj, ker je bil njegov korak zelo počasen, skoraj en korak naprej, dva nazaj – ali sem le jaz to tako doživljala. Prišel je, če bi imel na izbiro daljšo pot, bi jo verjetno izbral… Pogledal okrog, kot bi vprašal: ali še koga čakamo?, pogledal na uro, in še enkrat in še… Čutila sem, da mu je težko začeti… Hodil je po potki in pazil, da pepel stresa na zeleno travo… Poklonil se je, mislim, da je rekel isreno sožalje vam vsem in… odšel tako neopazen, ali pač jaz nisem več gledala vsakega njegovega koraka… In potem, ko smo bili že na poti domov je začelo deževati, rahlo snežiti… Hvaležna sem za to vreme, za tišino tega obreda, ki je bila tako mogočna, a sem se je tako bala. Hvaležna sem gospodu, ki je obred tako lepo opravil.

Moj S. tako zelo te imam rada!

New Report

Close