Najdi forum

Usoda?! Če že, zakaj takšna?

S solzami v očeh prebiram objave žalostnih mam, ter se zavedam da na svetu obstajajo še hujše zgodbe od moje, pa vseeno, moja osebna je meni najhujša. Rada bi vam jo zaupala…
S partnerjem sva se zavestno odločila za naraščaj, ter letos zadnjega januarja zagledala magični plusek! Nepredstavljivo veselje, čeprav dvom do konca prvega tromesečja, sva novico razbobnala takoj. Tega veselja nisva morala zadrževati. Minevali so tedni, za nami so bili pregledi, vsi bp, otroček je rastel in rastel… Prestopili smo tisto mejo treh mesecev in se še bolj sprostili, sploh zaradi tega, ker sem se počutila odlično! Bila sem fizično aktivna pač v mejah normale, nič me ni matralo, vse vredu, nekje v 18. tednu sem začutila prve brcike, ki so mi vsak dan še bolj grele srce in me povezovale z najino pikico.
Vsi okoli naju so bili trdno prepričani da bom rodila krepkega fantiča, z izjemo dveh, ki sta v manjšini potiho trdili da pa le ne bojo zmagali, saj bo punčka! Vsem sem govorila, boste videli to našo šiško, kako bo navihana…
Minevali so dnevi, tedni, vsak večer in vsako jutro smo se “trudili” da bi tudi partner začutil močne premike in pa opozarjanja na to, da obstajaš tam notri. In je. 31.5. je začutil. Bil je ponosen, vesel, raznežen, še bolj je dojel da se to dogaja, da bo v začetku oktobra ati! Vse ki je tisti dan srečal se jim je pohvalil, da ga je otrok pozdravil… Zveče sva objeta zaspala, zjutraj pa je odšel v službo. Odpeljal se je, jaz pa kot tokrat do sedaj seveda na wc. ŠOK. Če wc papir nebi bil bel, morda tudi opazila nebi. Nežno roza izcedek me je opozoril da nekaj ni tako kot bi moralo biti. Se obrišem še enkrat, KRI. Sveža. Planem v jok, brez moči nekako pridem do postelje in se uležem. Čakam. Brcneš. Še enkrat, dvakrat, waa, super, vse je vredu s tabo, pa vseeno, kaj hudiča KRI?! Kličem mami, ji povem, ta me začne miriti da to ni nič takega, da mi bodo naredili cerklažo, tako kot njej. Verjamem ji, da bo vse ok.
Še na ginekološkem oddelku me vsi pomirijo, da če krvi ni bilo veliko, ne pomeni še največje groze. Počakam zdravnika. Mislim da še nog nisem dala popolnoma narazen ko je s presenečenjem in grozo obenem izdavil: “Joj, sestra, poglejte, to bo splav!!”
V tistem trenutku nisem iz sebe spravila nič drugega, kot samo glasen krik “NE!”. V tistem pa že slišala, kako moja mami hlipa na hodniku… Tudi solz nisem premogla. Niti ene.
Sprejeta sem bila okrog šeste ure, nakar čakanje. Hvala babičarju, ki me je spodbujal in miril, brez njega ne vem kako bi.
Pokličem partnerja, mu povem da ni rešitve. Pravzaprav še sama nisem vedela ZA KAJ ni rešitve. Svet se mi je začel po koščkih sesuvati, nisem vedela kaj naj pričakujem, jokala sem, bila sem prazne glave, brez misli, vsake toliko me je v realnost potisnil tvoj sunek v trebuhu. Oh kako mi je hudo… zakaj takšna usoda, zakaj midva? Nekatere so žrtve posilstva pa z grenkim priokusom rojevajo otroke za katere se nikdar v življenju nebi odločile. Nekateri se odločijo za otroka, pa so potem skrajno neznosni “starši”. Jih pretepajo, zlorabljajo,… Midva bi bila odlična starša. Ati ti je dva dni prej uredil previjalnico. Kako se je jezil ker nekaj ni izgledalo popolno. Ker zate nebi bilo v njegovih očeh nič popolno. Ti bi bila popolna. Za naju.
Par minut čez 12 dobim inekcijo umetnih popadkov. V tisti sekundi čutim in slišim “pok”. Ulilo se je. Boga reva nisi vedela ne zakaj, ne kam… ampak morala si zapustiti toplo gnezdece pod mojim srčkom. K sreči se nisva matrali. Bilo je hitro. Ampak bolečina neznosna. Srčna bolečina pa še večja.
Čez čas so me prosili za podpis pod neke podatke. Videla sem da si bila težka 390g in dolga 28 cm. Pri svoji starosti 21t3d.
Vsi so govorili da vse kar je v tej grozni zgodbi važno je to, da sem jaz ok. Fizično sem ok. Psihično pa sem na tleh. Pogovarjam se s partnerjem, prijatelji, družino, vsem. Ni mi težko govoriti in se zjokati. Paše mi. Ampak vedno znova imam na koncu vprašanje: Zakaj? Zakaj zdrava deklica, zakaj se ni pokazalo prej, zakaj ni bilo druge rešitve, zakaj, zakaj, zakaj, zakaj??
Izvedela sem, da imam prirojen popustljiv maternični vrat. To lahko ugotovijo samo pri nosečnosti, pa še to samo takrat ko je že prepozno. Predvidenje le-tega ni možno. Še pred 14. dnevi ko sem imela pregled, je bil maternični vrat popoln.
Včeraj bi imela težko pričakovano morfologijo, kjer bi končno izvedela spol. Žal mi je, da sva ga izvedela na popolnoma drugačen način. Tudi partner.
Najhuje pa je, ko mi je bil iz minute v drugo minuto odvzet občutek kako si plesala po svojemu varnemu zavetju, kako sem morala vsakih 15 minut na wc, kako me je bolel križ, kako me je pekla zgaga, kako se ti je kolcalo, kako je pobožati trebušček,… oh kako to pogrešam!
Žal mi je…

Jokam….

Najprej en velik objem! Tudi jaz imam podobno zgodbo samo da sem imela dvojčka in ju izgubila zaradi infekcije v 21t/6d!!
Tudi meni so to govorili, ampak psiha dela svoje! Še sedaj po dveh mesecih me zvije in jokam.. Kar tako… Hvala bogu imam zelo razumevajočega partnerja!! Pusti času čas… Žaluj…Meni je pomagalo, da sem šla po 14 dneh v Park Zvončkov v Lj, ker sta potresena… Neka teža je šla od mene, kot da bi mi dala znak, da se imata lepo, kjer koli sta!! 🙂
Ko to sedaj pišem, mi tečejo solze…
Če imaš fb obstaja zaprta skupina mamic, ki imamo angelčke…Meni zelo pomaga, ker lahko poveš in te ostale razumejo… vedo kako se počutiš…

Viharka hvala… Tudi tebi objem! Vem da nisva sama, vem tudi, da se še hujše stvari dogajajo drugim, ampak kot že napisano, vsaka zgodba ima svoje akterje. In midva sva bila na žalost glavna akterja v najini grozni izkušnji…
Danes je en teden. Ne upam pomisliti kaj se je dogajalo ob tem času. Vsekakor sem trpela.
Tudi meni partner daje nenormalno podporo, čeprav sem mu že 100x rekla, da naj ne bo skala zato, da bo meni lažje. Tudi on mora jokati.
Preboleti bo treba, za to bo poskrbel tudi čas, pozabila ne bova nikoli.
V park Zvončkov bova šla najino pikico tudi midva obiskat. žalostno.

Greg, moje iskreno sožalje. Boli, ko bo bolečina prišla, si dovoli jokati in žalovati. Nič drugega ne pomaga. Žal mi je.

Tudi jaz imam isto diagnozo in tudi sama sem 3x rodila prezgodaj, le da mi je MV vsakič popustil ob različnih tednih nosečnosti.

Prvič pri 34 tednih, drugič pri 36 tednih in tretjič pri 31 tednih. Prvič se je slabo končalo zaradi okužbe s streptokokom B, drugič in tretjič pa hvala bogu zaenkrat kaže dobro.

Nimaš kaj narediti glede popustljivega MV; jaz sem skoraj doktorirala na to temo, iskala vse možne opcije in razlage, spraševala kaj mi je storiti….vmes sem imela še operacijo pregrade…nekako je G zaključila, da imam prirojeno napako v zgradbi maternice in MV iz tega potem izvira popustljiv MV. Cerklaže mi niso nikoli naredili, ker mi je vedno MV popustil proti koncu nosečnosti, je pa tudi cerklaža lahko tvegana iz vidika okužb…tako da sem se vrtela v začaranem krogu….

Kaj bi dala, da bi vsaj enkrat prišla do konca nosečnosti ali vsaj do donošenega otroka…

Žaluj, bolečina bo postala znosnejša, izginila čisto nikoli ne bo. Pri meni je minilo že nekaj let, pa se kljub vsemu z bolečino spominjam prvega otroka, ki je umrl kmalu po rojstvu, pa čeprav se je rodil kot zdrav otrok in bil s to “diagnozo” tudi odpuščen domov…dogajajo se nam nerazumljive stvari…boleče a nekako gremo naprej….

New Report

Close