tako boli…
Ta forum sem prebirala že pred leti in vedno jokala z vami, ne morem verjeti, da sedaj tudi sama pišem sem, vendar si ne znam več drugače pomagati.. spomila sem se na vas danes, ko sem se usedla v avto in v tišini gledala ven, kar počnem takrat, ko mi je najhuje.. tam najdem svoj mir.. zdaj pa že dobro uro berem vaše zgodbe in jokam na glas..
dober mesec je že tega, ko sem tudi jaz izgubila svojo pikico v 10.tednu.. zgodilo se je tako na hitro, da nisem imela niti časa, da bi mi bilo zares hudo.. zdravniki, grozne bolečine, upanje, diagnoza, žalost, bolečine, splav, bolniška, bolečina, služba… zdaj pa le še boli.. boli.. tako zelo boli…
sama pri sebi včasih pomislim, kako dobro mi gre, potem pa me spet ustavi in tako močno vrže na tla.. sploh zato, ker je najina družba ravno v “razcvetu”, dve noseči, štirje poskočni sončki okoli nas.. in se vedno veselim druženja z njimi, ker vem, da mi želijo dobro in da so nama vsi stali ob strani.. dokler se res ne dobimo in mi postane tako zelo hudo, ko gledam vse te srečne mlade družinice..
morala sem to napisati tudi sem.. ne vem zakaj.. mogoče zato, ker vem da boste razumele, ne boste obsojale in bom lahko taka, kot sem… brez obsojanja, brez vprašanj.. in spet jokam..
hvala vam, da ste tukaj…
lp
Žal se znova in znova pojavljajo novi, ki se morajo soočiti s to grozno izkušnjo. Tudi mene je letos aprila doletela izguba otroka mesec pred rokom. Prej forumov na to temo nisem nikoli brala, pa saj sploh nisem pomislila, da se mi lahko med nosečnostjo kaj pripeti (kako naivno) 😛 Šele po moji izkušnji sem spoznala koliko nas je…
Enako kot ti se bojujem s svojimi čustvi. Ne vem ali se mi samo zdi, ali je res samo letos toliko nosečih okrog mene (kot praviš tudi ti). Vem, da je super, da je pri njih vse uredu in tudi kažem veselje na obrazu, čeprav me trga…trga znotraj. Ne morem se veseliti z njimi, čeprav vem, da bi drugače se. Velikokrat pretrpim srečanja/pogovor z nasmehom na obrazu, zvečer pa dam to ven z jokom… Še vedno pa ne morem k prijateljici, ki je rodila takrat kot jaz (zdravega otroka) na obisk.
Vem, da bo enkrat lažje – čas celi rane… Sedaj je že skoraj štiri mesece – pa me še vedno kakšen dan popolnoma polomi. Pa se spet poberem in grem naprej. Ampak ta čas je vedno daljši med padci je vsakič malo daljši…
Skupaj nam bo uspelo. Vedno, ko mi je hudi se najdem med ljudmi z isto izkušnjo, ki znajo najti besede in je spet nekoliko bolje.
Pogumno naprej!
Popolnoma razumem vajino bolečino, saj sem pred letom in mesecem doživela podobno izkušnjo kot vidve. Če ne bi imela punc na tem forumu in na Facebooku skupine mamic, ki so izgubile otroka in so vedno razumele in sočustvovale z mano, ko sem kaj napisala, bi težko preživela. Kajti nekomu, ki se mu to ne zgodi, ne more razumeti situacije predvsem pa občutkov in misli žensk, ki gredo skozi takšno preizkušnjo. Sama se po izgubi nisem silila v družbo, ampak sem se v celoti posvetila sebi in svojim čustvom. Sebe sem končno dala na prvo mesto, kar je edina pozitivna stvar, ki jo vidim v celotni zgodbi. Je pa težka preizkušnja za žensko samo, za par in celotno družino. A počasi počasi se v temo prebije kakšen sončni žarek, potem pa dan za dnem kakšen več. Pozabiš pa ne nikoli in tudi v trenutkih, ko bi lahko bil srečen, te misel na izgubljenega otroka spomni, da življenje ni takšno kot smo si ga nekdaj naivno predstavljale, ampak zna biti tudi kruto in neizprosno. Obema naj ob tej priliki izrečem soŽalje ob izgubi in veliko moči in spodbude za naprej.
Tudi jaz sem pred tremi dnevi v 10. tednu izgubila otroka. V enem dnevu sem zvedela, da že 14 dni ni rastel, da mu srček ne bije več, popoldan sem že bila na posegu, zvečer doma.
Oba z možem sva zmedena, pretresena, žalostna. Ljudje okoli naju naju večinoma ne razumejo, še poseej zato ne, ker že imava tri zdrave otroke. Kljub temu, umrl je najin otrok in tega drugi trije ne morejo nadomestiti. Res pa nama vlivajo moč za živet naprej.
Zelo pogrešam pogreb najinega otročka. Zame bi to bilo normalno – ko človek umre, se od njega posloviš in ga pokoplješ.
Zdaj pa tega ni. Zato bomo sami naredili simbolični pokop. Najstarejši sin je naredil malo leseno posteljico z blazinico, notri bomo dali risbice za najmlajšega in ga “pokopali” na najlepšem delu našega vrta in tja posadili drevo. Ter molili za našega angelčka.
Močno si želim, da bo naša žalost manjša in da bomo potem lažje sprejeli to izgubo.
Draga Sončnica 26, poplnoma te razumem tudi sama sem v 33. tednu nosečnosti izgubila sineka,ki je pokopan v parku Zvončki v ljubljani.Vse se je zgodilo tako hitro in s sestrično sma bile mesec dni narazen in obe sma imeli fantke s tem,da ona je donosla jaz pa na žalost nisem zato te popolnoma razumem in sčostvujem z vsako žensko,ki nosi tako bolečino IZGUBO OTROKA. Moram priznati,da sem pred 7 leti igubila mamico JE bolelo ampak ta izguba je nepopisna. In kot,da me že ta izguba ni dovolj sesula sem imela še dva spontana splava.Ja in sedaj sem na antidepresivih,ker moje telo enostavno ni prenesel take bolečine čeprav sem sama dovolj močna. ZATO MAMICE,ŽENSKE IN VSE OSTALE SOČOSTVUJEM Z VSAKO,KI JE IZGUBILA OTROČKA. lep pozdrav Nataša
Tudi jaz sem pred dvema dnevoma izvedela, da moj otročiček ne raste več in da mu ne bije srček…v 9. tednu…pol ure po tem sem začela že doma krvaveti in popoldne, ko sem morala kljub vsemu v službo se je “sčistil” …neznansko hudo mi je bilo, ko sem ga videla v straniščni školjki in ko sem morala potegniti vodo…jokala sem, kot še nikoli do sedaj…
Tudi jaz imam doma tri zdrave sončke, ampak bolečina je vseeno naznosna…danes ne boli nič manj kot pred dvema dnevoma, kvečjemu se ta bolečina stopnjuje…
Nikoli nisem mislila, da bom tudi jaz kdaj pisala na ta forum. Pa se je zgodilo. Rahla krvavitev, UZ je pokazal da bitja srca ni već in takoj za tem abrazija. Sploh ne dojemam, da se je tudi nama to zgodilo. Ničesar nimam, samo slikco s prvega UZ, ko je gin. potrdil nosečnost in mat. knjižico. To je vse.
V sebi sem tako prazna, brez solza, ker ne morem več jokati, samo to vem, da našega otročka ni več. Ni tolažbe, samo čas mora miniti, da bo lažje. Upam.
pozdravljene.tukaj prebiram vase zgodbe in jočem.kako se lahko to zgodi,zakaj???minilo je komaj 8 dni.zdi se mi da je čas obstal.v 32 tednu so uspavali mojega sinka zaradi hude srčne napake.mojemu angelčku ni bilo pomoči.ko sem ga stisnila k sebi je bil tako lep in spokojen.še vedno mislim da so samo sanje da se bom zbudila in bo vse v redu.a žal ni tako.sočustvujem z vsemi mamicami ki ste dale to skozi.bolečina je nepopisna.upam pa da za vse nas enkrat posije sonce sreče.
Dalia2011
kaj pa prej, med nosečnostjo? pa ko berem v rubriki ko starši žalujejo… zaradi splava v 10.tednu žalujejo hujše, kot bi jim ne vem kdo umrl. pa kako lahko plod, ki je bil velik max. 1 cm, sploh poimenuješ “otrok” in žaluješ?? kaj pa če ti že rojen otrok umre? mislim, da ni smiselno to enačiti!
Tole sem kopirala iz foruma Starševski čvek. Sama nikoli nisem bila na mestu žalujočih staršev in resnično upam, da nikoli ne bom. Sem zdravnica, vem kako poteka razvoj zarodka in vem, da je nosečnost čas, ko ti hormoni podivjajo. Lahko ti rečem samo to, da vidim punce, ki se odločijo načrtno splaviti, se zavedajo posledic, ampak bodo vsekakor veliko mislile na svojega “otroka”, pa čeprav je bil plod v tem času velik šele 1cm. NIKOLI ga ne bodo mogle izbrisati iz glave. Sedaj pa pomisli na mamice, ki so otroka ŽELIJO, pa jim to ni dano. Nepopisno veselje, ko se na testu pokaže plusek, ko poveš svojim staršem, tašči, tastu, vsem, da pričakuješ otroka, potem pa se sanje razblinijo. Preberi kdaj se razvije otrokovo srce, živčni sistem…. Pa boš videla, kako razvit je zarodej star nekaj tednov in velik nekaj centimetrov.
Sicer se delno strinjam s trditvijo, da je staršem, ki jim umre že rojen otrok, veliko težje, ker so imeli to “srečo”, da so otroka rodili, ga vzgajali, se veselili z njihovimi prvimi in kasnejšimi uspehi. Ampak če pomisliš na vso srečo, ko izveš, da si v veselem pričakovanju, da si narediš vse plane, se veseliš s partnerjem, potem pa vse sanje umrejo… Verjemi, da ni lahko!
Vsem staršem, ki so izgubili svoje otroke (v času nosečnosti ali pa kasneje) pa iskreno sožalje.
Dalia, še vedno se vsak dan spomnim mojega otročka, ki je pred dobrim letom odšel v 11. tednu, pa imam doma k sreči tri zdrave. Rada bi, da ne bi bilo tako, pa vendar je.
Kaj naj ti rečem – ko boš mamica, nas boš morda vsaj malo razumela, Upam, da ti ne bo treba skozi kaj podobnega, kot sem šla sama ali skozi še kaj bistveno hujšega, kar so doživele mamice in atiji na tem forumu.
tudi jaz sem že na začetku imela ss po mnenju zdravnka ampak možnost je tudi da ni blo nič narobe in me je samo sčistil ker je pač bil vikend in se mu ni dalo delat preiskav zarad rjavega izcedka ki je pri tem tudi ostalo brez krvavitev ,bolečin..in verjemi je otrok ali pa samo plod ,boli mogoče ne enako ,ker še se ne zavedaš prav življenja v sebi ga ne čutiš…ampak boli in tega ne moreš pozabit,,ne morem si predstavljat žensk ki morejo dat to skozi večkrat ko se jim vedno znova želja po bogastvu poruši,,,ali da po dolgem času zagledajo plusek in se zgodi slaba stran kaj šele da otroka čutiš…takrat nisva načrtovala in sem zanosila in na žalost tudi ss čez 3 dni ko sem izvedela veselo novico,ampak sva se potem lih zarad tega odločila za otroka in sva potem po 3 mesecih ko lahko po čiščenju zanosič bilo podarjeno dvojno bogastvo prav danes stara 14mesecev in še se vedno spomnim kak bi biklo kaj bi bilo po drugi strani pa tudi mogoče malo čudno amp če se takrat nebi zgodlo nebi zdaj imela dveh sončkov naenkrat.. pozabljeno pa nebo nikoli…tako da ne z takimi izjavami ,, upaj samo da ne doživiš tega ker če se ti to bognedej zgodi boš hitro spremenila mišlenje in boš malo premislila ko boš dala take izjave nekomu ki je to doživel…