Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka • Zavod Pogreb ni tabu

Izguba partnerja

Default avatar

AN

danes mineva en mesec, z sinkom sva grozno žalostna in ga pogrešava...če je kdo v podobni situaciji, naj mi prosim pomaga, kaj napiše, mogoče bo malo lažje, ko bom videla, da nisva edina...
želim vam veliko zdravja...
Default avatar

drejkica09

Nista edina. mislim, da nas je kr dosti. Iskreno sožalje. Pri meni mineva skoraj 6 mesecev in se ne morem pobrati. Zdaj sem se prijavila k psihoterapevtu, upam, da bo kaj boljše. Pravijo, da čas naredi svoje in da je boljše, sam meni je včasih še huje kot prve dni. Vsi grejo z življenjem naprej, js pa ne, stagniram, objukujem. Počutim se samo, kljub prijateljem in družini. Njega ni več. Vem, da vama je hudo. Nihče te ne razume, nihče te ne more razumet, sploh če sam ni šel skozi to trpljenje. Js nikoli nisem želela nikogar obremenjevati s svojimi občutji, težavami. Navzven delujem že prav vredu, v bistvu pa res zelo trpim. Draga AN, če vam ne bo boljše, če bo velikokrat hudo, obrnite se na strokovno pomoč. Lahko tudi meni pišete na mail, samo da se malo nekomu potožite ([email protected]). Bodite srečni, da imate vsaj sineka. Tudi midva sva ga načrtovala, pa je prišla vmes višja sila. Držite se, v mislih sem z vami!
Default avatar

AN

hvala za odziv
težko je, ne vem kako naprej, vsak dan, vsako minuto bolečine v prsih, trebuhu, srcu, reže, reže...groza me je tega, ker najin sinek, ki je star komaj dve leti močno pogreša svojega atija, ponoči joka, ga kliče po telefonu in ne more razumet, da ga nikoli več ne bo nazaj. kako, še jaz ne dojamem te krute resnice. vse bi steklo, zgradil nam je hiško, že močno bolan, tik pred vselitvijo in potem 23. december, naše življenje se je v sekundi zrušilo kot hišica iz kart...
dejstvo, da ga več ne bo, da nikoli več ne bom začutila njegovega objema, nežnih rok, videla njegovih očk, veselega, polnega življenja, pozitivnega do zadnje sekunde, predvsem pa dejstvo, da ne bo videl svojega otroka, kako raste, se razvija, igra, to me ubija, jezna sem, da je življenje tako krivično. moj otrok ne bo mogel nikogar klicat ati. obstala sem v času, kako naprej tega ne vem. pogrešam ga neizmerno, ne razumem, da je na nagrobnem spomeniku zapisano njegovo ime.
Default avatar

daal

Draga An!
najprej sprejmi moje iskreno sožalje!
Iščem in iščem besede, ki bi vam kakor koli olajšale trpljenje, bolečino, obup...pa jih na žalost ne najdem.
Želim pa vama obema s sinom, da bosta vedno čutila ljubezen vajinega ljubljenega moža in očeta,spomini nanj pa ne samo ožeti z bolečino,ampak tudi veseljem in srečo, da je bil z vami in le vaš!

Topel objem obema s sinkom!
Nataša-Daal
Default avatar

AN

vsem hvala za prijazne besede, se trudim...
Default avatar

Andaa

An,

moje sožalje. Meni se je enako zgodilo pred 8 meseci - ampak popolnoma nepričakovano. Enako kot drejkica09 sva tudi midva načrtovala družino, poroko...življenje. Pogrešam ga vsako sekundo svojega dneva, ponoči ga pogosto sanjam.. pogrešam njegove objeme, poljube, pogovore..
Čas celi rane..vendar počasi. Boli manj, pogrešam ga pa morda vedno bolj. Na nek način imam občutek, da je še vedno z mano, ob meni. Ponoči se še vedno zbudim in iščem njegovo roko... saj sva se ponoči, če nisva bila objeta vsaj držala za roke..
Jaz se nisem zapirala vase, veliko sem in še govorim o njem. Prijatelji in družina so se res izkazali. Na svoj način so poskušali zaprazniti praznine, ki so nastale z njegovim odhodom. Še vedno pa pridejo krize in tiste moraš sam preživeti.
Najboljša prijateljica mi je rekla po pogrebu najhuje bo, ko se ti bo zdelo, da gre vsem ostalim življenje naprej, kot da se ni nič zgodilo, ti ostaneš pa v vakumu... Fino je, da imaš takrat ob sebi nekoga, ki to prepozna in te potisne naprej. Ker slej kot prej ugotoviš, da je to neke vrste blagoslov. Prej se postaviš tudi sam nazaj v tire.

Tako da An, pogumno naprej. Naj ti bo sin v uteho in najlepši možni spomin nanj. Lahko ti obljubim le to, da je res, da čas celi rane. Držita se!
Default avatar

AN

hvala za vzpodbudne besede
res se trudim, da bi lahko bila mojemu sinku spet mama kakršna sem bila naprej, ampak vsak dan sem bolj utrujena, zdi se mi kot da se mi bo zmešalo, kot, da samo opazujem svoje telo in kot da me ni v njem. občasno sem jezna, da sem ga sploh spoznala!!!! ali je to normalno?
vse kar sem si želela je imeti družino...
Default avatar

drejkica09

Hej An!

A veš, tudi jaz to razmišljam ... jezna, da sem ga spoznala, čeprav je bil najbolj svetla točka mojega življenja. Mislim, da je to normalno, zaradi jeze, ki jo doživljaš. Zakaj se je to moralo narediti tebi, če ne bi njega spoznala, ga ne bi zgubila. Tudo midva sva si želela samo še družino. Ampak ti jo imaš, ne izgubit še nje. Drži se, zaradi sinčka. IMaš en blazno lep spomin nanj, ki ga jaz npr. nimam.
Default avatar

Andaa

oj,
zanimivo, jaz sem pa v vsakem trenutku vesela, da je sploh bil del mojega življenja..da je bil moj, pa čeprav je bil najin čas prekratko odmerjen. Hvaležna sem mu, ker sem ob njem spoznala kaj je to ljubezen in kaj sorodna duša. Odprl mi je obzorja in pot do samospoznanja... ne znam najbolje pojasnit. Ampak zaradi njega mislim, da sem veliko boljši človek in v meni je pustil neizbrisen pečat.
Se mi je pa prve mesece dostikrat zdelo kot verjetno tebi: da gledaš film, ki se dogaja okoli tebe, ti si pa prazno telo in čakaš, da se zbudiš...

Ampak vsako čustvo, ki ga čutiš je normalno.. pa ali je to jeza, žalost... karkoli. Smo različni in zato različno reagiramo na stvari. Čustva moraš samo spraviti iz sebe in poiskati strokovno pomoč, če se ti zdi, da ne moreš sama prebroditi. Držite se vse sotrpinke! Nočko
Default avatar

AN

kaj se tudi vam dogaja, da sploh ne morete gledati njegovih slik, da vam je nekdo moral pospraviti njegove stvari, hkrati pa se jih nočete znebiti? najtežje mi je, ker si želim, da najin sinek nikoli ne bi pozabil njegovega obraza, meni pa ne gre in ne gre, ker se mi zdi, da so slike tako žive...še bolj ga pogrešam! prikličejo mi vse spomine in misli, kako bi lahko bilo, kaj vse bi še doživeli...

sprašujem se, ali bo res kdaj nekoliko lažje, ali se bom spet lahko smejala brez slabe vesti, da moj mož tega ne more, da bova z sinkom šla na morje, praznovala rojstni dan, brez slabe vesti, da njemu to ni dano? s to mislijo se sploh ne morem pomirit.ne morem se prepričat v to, da si on ne bi želel, da sem žalostna, ker vem, da bi si on želel živeti, svojega sinka naučil smučat, vozit kolo, igrati nogomet, v svoji hiški zakuriti kamin in prejadrati ves ocean. naj mi nekdo pove, zakaj je življenje tako krivično? zelo sem žalostna, moje telo je ena velika odprta rana in ne vem, kako ga naj začenjam celit, da moj otrok ne bo ostal še brez svoje mamice?

njegov objem bi rešil vse težave....
Default avatar

PetraPp

NAJTEŽJE JE OBUJATI SPOMINE SAM


Tudi jas ga zelo pogrešam,kako močno si ga včasih želim,če bi ga sanjala bi si ga pripeljala nazaj v resničnost.........joj,zakaj časa ne moremo spremeniti ali prevrteti.
Veliko bi lahko pisala,a za mano sta dva otroka,ki čakata na mene,ne bom jokala danes..............ne danes,bom,ko bom sama..........

lp
Default avatar

meta12

AN, drži se. Jaz sem, pred 2 leti izgubila mamo. Imela je le 53 let. Gre za različne stvari ampak občutki so podobni. Saj bo lažje, sčasoma in večino časa. Ko pa ti bo hudo, ti bo enako hudo, kot ti je najbrž danes. In kot je meni. Na vsake toliko grem na ta forum in visim gor ure in jokam, za druge, za svojo mamo in zase.
Default avatar

drejkica09

AN!

Ne vem, kaj naj ti še rečem. Vem, da boli, moraš pa vedeti, da si na začetku prebolevanja in da je normalno, vse to kar se ti dogaja. Danes, zdle, mineva točno 6 mesecev, kar ni več mojega lubija. In je še vedno obupno grozno, zato vso vsa občutja normalna, saj je komaj dober mesec ali dva od smrti tvojega partnerja. Moraš pa razčistit sama s s sabo. Otrok ti je na prvem mestu, zato ga ne spregledat, tudi on trpi, čeprav otroci na smrt vendarle hitreje pozabijo, kot odrasli, ki se zavedamo vseh posledic. Otrok se dolgoročno ne zaveda (vsaj če je še tako majhen), da ne boste šli skupaj na morje, zato se skušaj s tem čim manj obremenjevat. Je pa prav, da se zjočeš, tudi jaz se še vedno vsak dan. Pa grem s prijatelji ven, pa včeraj smo šli v kino pa na večerjo in je bilo super. Počasi vidiš, da nekako zmoreš živeti brez njega, ker ti enostavno druga ne preostane. Obremenjevat se s tem, da je živeljenje krivično, ah ... nima smisla. Samo sam seb se smiliš. Drži se! Jočem s tabo, ker vem, kako zelo hudo ti je, ampak boš videla, pride tu pa tam tudi kakšen dan, ki je vsaj malo lep. Ampak čez čas, ne še takoj.
Default avatar

zorči

An,moje iskreno sožalje.

Veš veliko nas je v podobni situacijikot sta vidva.Tudi sam sem igubil partnerko pred letom in pol in sem bil v podobni situaciji kot si sama.Sprva šok, po dveh mesecih pa se je začelo pogrešanje, ki traja še danes,sploh takrat ko opravljam bolj njena dela.Pomagal sem si v HOSPICU ,kjer smo imeli delavnico in smo pomagali drug drugemu z nasveti .Tako ,da se še sedaj slišimo po tel. in si pomagamo.

Bodi vesela, da si lahko del svojega življenja preživela z njim,verjetno je izpolnil vse svoje naloge v tem življenju in odšel med angelčke,na nebu pa prižgal novo zvezdico ,ki jo bosta s sinkom opazovala in se spominjala vajinega atija...

lep pozdrav Zorči
Default avatar

Štefka

An, ne vem, kaj naj rečem. Mineva 3 leta in pol, ko mi je umrl partner. Ni besed. Želim si, da bi storila le še eno stvar, kar se zelo bojim, ker ne vem, kako bom to preživela, a se je umešala tašča, ki se nikdar ni prej in me je imela pretirano rada, kar mi je bilo že prej sumljivo in je začela sedaj celo tekmovati z menoj po njegovi smrti. Še tega se mi manjka. Preselila se je v njegov dom nazaj, in sedaj zaseda celo hišo in sploh ne pusti, da kdo pride do njegove same sobe. Ker jo je zapečatila. Ločila se je, drugje je živela, po smrti mojega partnerja, se je odselil drug sin z ženo in hčerko in sedaj misli babnica, da bo zasedala in komandirala vse, tudi bivšega deda in še mene. Kaj naj ji na ta račun splezam po lojtri v njegovo sobo, če želi biti tako lastniška? Saj sem rekla, zapečatila je njega, kot mene, čeprav še nisem urmla. On pa je, brez diagnoze, zaspal pri 32ih.

Dala bi vse, da bi obrnila na 15.07.2007 in 09.09.2007

Sama bi lažje razumela, da bi imel partner prometno nesrečo, kot pa da je pri 32 samo zaspal. In nikoli bolan. Ne vem, ampak, je kar je..
Default avatar

Štefka

An, ne vem, kaj naj rečem. Mineva 3 leta in pol, ko mi je umrl partner. Ni besed. Želim si, da bi storila le še eno stvar, kar se zelo bojim, ker ne vem, kako bom to preživela, a se je umešala tašča, ki se nikdar ni prej in me je imela pretirano rada, kar mi je bilo že prej sumljivo in je začela sedaj celo tekmovati z menoj po njegovi smrti. Še tega se mi manjka. Preselila se je v njegov dom nazaj, in sedaj zaseda celo hišo in sploh ne pusti, da kdo pride do njegove same sobe. Ker jo je zapečatila. Ločila se je, drugje je živela, po smrti mojega partnerja, se je odselil drug sin z ženo in hčerko in sedaj misli babnica, da bo zasedala in komandirala vse, tudi bivšega deda in še mene. Kaj naj ji na ta račun splezam po lojtri v njegovo sobo, če želi biti tako lastniška? Saj sem rekla, zapečatila je njega, kot mene, čeprav še nisem urmla. On pa je, brez diagnoze, zaspal pri 32ih.

Dala bi vse, da bi obrnila na 15.07.2007 in 09.09.2007

Sama bi lažje razumela, da bi imel partner prometno nesrečo, kot pa da je pri 32 samo zaspal. In nikoli bolan. Ne vem, ampak, je kar je...

Drži, drugega ne morem reči.
Default avatar

Žžžžalostna

Draga An, šele tu človek ugotovi, koliko nas je s podobno usodo. Tudi za mojega dragega je bil usoden 23. december. Le da leta 2009. Žal ti ne morem reči, da neha boleti, le drugače je. Meni so bila dolgo neznosna jutra, kot da bi me vsakič znova resničnost udarila po glavi. A potem vstaneš in greš v nov dan - boš videla, otrok ti da moč. Bolečina otopi, praznina ostaja velika, pogrešam ga na nek način še bolj kot pred meseci, ko sem ga kot fizično čutila ob sebi na vsakem koraku. A če se, tako kot ti, pred letom dni nisem mogla nasmehniti, ne da bi me stisnilo pri srcu, se zdaj tudi smejem. Še vedno pa me sesuje, recimo pogled na osivelega moškega s podobno frizuro, ker moj dragi ne bo nikoli osivel... Pa vpis v šolo, ker ga ni dočakal.... Še vedno je ob moji tudi njegova zobna ščetka. In še nekaj časa bo.
Z bolečino se vsak spoprime po svoje in verjamem, da ni pravega recepta, je le pravi način za vsakega posameznika. Sama imam vsepovsod slike mojega dragega - koga drugega bi to morda zlomilo, meni pomaga. S hčerko, ki je zdaj stara 5 let, se veliko veliko pogovarjava, obujava spomine. Želim si, da bi se spominjala, da je imela najboljšega atija na svetu.
Delaj tako, kot čutiš, da je prav za vaju s sinom in ne kot bi kdo pričakoval, da moraš. In verjemi, da bo vajin dragi zmeraj z vama!
Default avatar

bb18

Danes mineva štiri leta od kar sem izgubila partnerja in že dva dni se samo jočem. A bo kdaj drugače, ne vem?
Zelo sem vesela, da sem ga poznala in lepi spomini me držijo pokonci.

Lp
bb
Default avatar

AN

hvala vsem za prijazne in vzpodbudne besede...

še vedno je hudo, še vedno boli, predvsem ko vidiš druge ljudi okoli sebe, ki jim življenje teče dalje...ampak moram priznat, da je malo lažje, da pride tudi trenutek, ko mislim na kaj drugega. najin sinek je tisti, ki me vsak dan spravi iz postelje in me drži pokonci. poskušam se zaposlit, hodim v službo, vsak popoldan pa si skušava malo popestrit z igro, kakšnim obiskom...trudim se pač preživet vsak dan posebej in upam, da bo enkrat malo lažje.

lepo vas pozdravljam....
Default avatar

Štefka

An, drži se. Drugega ni kaj za povedati. Ne znam, ne morem in vem, da je težko.

Želim ti, da poskušaš preboleti, saj boš tako tudi lažje našla nekoga, s katerim boš lahko zaživela v polni ljubezni. Sama še ne morem, vendar ne sili se, če te bo dajala še vedno bolečina.

Predihaj, rasti z otrokom, poskušaj si urediti življenje, da bo za oba ok, tudi, ko ne boš na obiskih.

Držim pesti.

Moderatorji

mag. Polona Ozbič , univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka
PolonaOzbic
Zavod Pogreb ni tabu
Elvina Babajić