Najinega malega Jošta žal ni več med nami.
Izgubila sva ga in Jošt naju, v petem mesecu nosečnosti.
Dva meseca nazaj. Področje brez besed.

iskreno sožalje. tudi moji fantki so odšli v petem mesecu pred 4 leti, in takrat sem spoznala zakaj naš jezik nima besede za poimenovanje staršev, ki so izgubili otroke: res ni take, s katero bi bilo to mogoče opisati. Držita se, rada se imejta in si pomagajta. Vedno manj bo bolelo

Razumem vajino bolecino, ker sva v podobni situaciji. Sozalje in iskreno upanje, da imate ob sebi okolico, ki bo razumela vajino bolecino in sprejela vajin nacin zalovanja. Drzita se, v mislih sem z vama !

Tudi midva sva izgubila najinega fantka v petem mesecu, 29.5.2010 … TAKO GA POGREŠAVA! Res da za 0,0000000000000001 % na dan manj boli, vendar vem, da ne bo nikoli nehalo … Manj jokam na njegovem grobku, vendar vseeno … Na Facebooku obstaja zaprta skupina mamic, ki so izgubile otroka-jaz ne vem, kaj bi brez njih v teh treh mesecih!!!!!!!!! Lahko se pridružiš, mogoče ti bo lažje …

Iskreno sožalje. Kot ostale, tudi jaz vem kako boli. Jaz sem mojo punčko izgubila v 9 mesecu, dva tedna pred rokom ni bilo več bitja njenega srčka. Razlog, ni ga. Nihče ne ve zakaj. Od tega je skoraj 3 mesece pa še zmeraj neizmerno boli.
Govorijo mi, da bo sčasoma bolje, pa se sprašujem kdaj. Boli. Zelo boli. Mislim, da ni hujšega.
Pogovarjajta se o tem, imejta se še bolj rada. Meni je mož v veliko oporo. Moja največja rešilna bilka je najin 2 letni sin. Moj sonček.

Mojca hvala za odg., so-čustvo-vanje (izven področja besed) in pripravljenost svojo bolečo izkušnjo,po vsem tem času deliti z nami. Upam,da se ne-predstavljivi izgubi navkljub, trudiš ostati sestavljena in cela. BMax.hvala za tople besede & midva z ženo definitivno v mislih z vama. V.U.F. peče in žge! So-žal-je in z max.po-zdrav-i VAMA! Naziv (zaprte) skupine? Čemu zaprta? Pred kom potrebujemo skrivati svoj notranji svet? Mar komuniciramo kaj mladini ali državi škodljivega? Mar če vse skupaj potlačimo, ostanemo ljudje?
Ta svet je vse- ENO – svet ljudi! Poja, hvala, držite se. Kako? Veva le, da recepta ni. Soncu nasproti nam in našim zvezdicam.

Mitja, iskreno sožalje tebi in ženi ob neizrekljivi izgubi malega Jošta!

Iskreno sožalje vsem, ki se tu srečujemo! In iskrena želja, naj v vsakem dnevu najdemo vsaj pikico tolažbe!!!

Pošiljam topel objem in toplo misel!

Hvala. Imate kakšno (podporno) skupino ? Res so-ŽAL-mi-je. N.O.R.O. 3 mesece nazaj sem trdno verjel,da se kaj takega dogaja, mogoče drugim ? Jošti moj, kr neki! Da ne bo pomote, 2 krasna fanta imam! Izguba Jošta je neizrekljiva.

Kako ste se po tej veliki izgubi soočili s službo in sodelavci? Mene je groza! Koliko bolniške pa ste imele?
Iskreno sožalje vsem.

Najprej izrekam iskreno sožalje ob izgubi malega Jošta! Obstaja društvo Solzice, kamor se lahko obrnete kadarkoli, je mamica Petra, ki ima tudi zvezdico na nebu, vedno na voljo – za pogovor, tolažbo, nasvet. Potem obstajajo tudi srečanja znotraj Hospica, tudi na temo izgube otroka. Glede zaprte skupine na Facebooku – ustanovile so jo mamice z enako izkušnjo izgube otroka – zaprta je predvsem zato, ker imajo ljudje, ki niso doživeli tega, kar smo oz. doživljamo mi vedno polno nasvetov, ki niso najbolj kompatibilni z dolgim obdobjem žalovanja, potem so tu tudi sodbe na račun slik, ki jih mamice oz. starši prostovoljno objavljajo in nekaterim predstavljajo kamen spotike, in nenazadnje, zato ker je smrt otroka še vedno tabu tema in nekdo, ki ni okusil tega, ker doživljamo mi, težko razume vse napisane besede, vsa dejanja.

Majkalada – po izgubi hčerke – umrla je 1 mesec po rojstvu – me je doletela še odpoved iz poslovnih razlogov, tako da ti o realnih občutkih ob vrnitvi v delovno okolje težko kaj napišem. Jaz sem imela bolniško še 2 meseca po smrti hčerke in če sem iskrena, je bilo zame to ravno dovolj, saj si prvi mesec sploh predstavljati nisem mogla, da bi morala o čemerkoli razmišljati, tuhtati, reševati. Po vrnitvi za čas odpovednega roka me je pričakal pravi pekel z izogibanjem in sem jo po 1 tednu spet popihala na bolniško, potem sem bila 1 mesec na zavodu in sedaj imam že 4 mesece službo, ki me veseli in predvsem je delovno okolje super. Reakcije novih sodelavcev na mojo izgubo so bile različne – enim je bilo hudo, eni sploh odreagirali niso, večina pa je mislila, da mora kaj reči in potem sem poslušala izjave v slogu – saj sta še mlada, bosta imela še veliko otrok, ali pa, bolje zdaj kot čez nekaj let, ko se na otroka navežeš, ali pa, to je bila naravna selekcija,…ipd. naprej v tem slogu. Želela bi si, da bi ljudje le poslušali in nič rekli, to je in mi še vedno najbolj ustreza.

Sama nimam izkšnje kako je če ti umre otrok in upam, da tega ne bom nikoli in nikdar doživela. Se je pa s tem žal morala spopasti moja mama. Ni ji bilo lahko, do obtožb, delanja, da se ni nič zgodilo, do zanikanja.. Ne morem si predstavljati, kako hudo je to moralo biti, še danes se spomni na mojega brata in še danes joče, ko se spomni nanj, redko ampak še vedno. Bolečine ob izgubi ne moremo meriti po mesecih tednih ali celo dnevih življenja..
Smo pa ljudje žal včasih malo nerodni pri izražanju. Veliko lažje je z nekom biti vesel, kot pa empatično doživljati žalost, ker potem sem žalostna tudi sama. Žal mi je drag starši, ampak ne morete pričakovati od drugih ljudi, da bi razumeli vašo bolečino, ker je niso doživeli, če ne boste rekle, oprosti, ampak zdaj želim, da me samo poslušaš, da me stisneš, bomo razumeli ,drugače pa ne. Ne morete vse povprek pričakovati, da vas bodo vsi ljudje razumeli, ker smo vsi različni in vsak od nas različno razume situacijo. Tega vam ne govorim zato, ker bi vas obsojala, ker bi vam prepovedovala biti žalostne ali pa celo, da o svojih otrocih ne govorite, tudi slikice pripnite, to so bili vaši otroci in vso pravico imate biti žalostne.
Tudi sama sem imela izkušnjo, ko mi je skoraj umrl oče in je tudi to zelo bolelo.. Vsi so se obregali vsi so spraševali in vsem sem razlagala, pa ni bila moja bolečina nič manjša. Žalostna in zaprepadena sem bila, ker nisem mogla dojeti, da ne razumejo.. Pa kako? Ampak danes sama pri sebi vem, da resnično niso razumeli, da niso bili zlobni, hudobni… Le preprosto niso vedeli. Iz te izkušnje sem se naučila, da je nekaj ljudi, ki štejejo in nekaj, ki ne. Da so oni, ki te stisnejo in oni, ki se obrnejo stran, da takrat na vsej črti odpove tudi najboljši prijatelj In kakor koli, oče je zdrav, trezen, spoštovanja vreden človek.. Ampak mene spomin na to izkušnjo še vedno stisne in vedno me bo. Tudi vas bo, le da bo bolečina sčasoma manjša, vsaj pri svoji mami sem to doživela tako. Nikoli in nikdar ga ni pozabila, je pa zaživela na novo in upam, da to uspe tudi vam.

Z velikim objemom,

Mojca

Majkalada,bodi po-zdrav-ljena. Danes je tri mesece po odhodu našega z veseljem pričakovanegaJošta med zvezdice. Žena je imela 5 tednov (4 tedne po izpustu iz bolnišnice)
bolniške. Naknadna bolniška možna na podlagi mnenja psihiatra ali psihologa,vloga za podaljšanje bolniške. Ni šala. Žena je prejšnji teden doživela živčni zlom, torej po skoraj 3-h mesecih. Sva povezana, se pogovarjava. Pravega nasveta ni, meni se je prvih 15 dni mešal.
Vsak večer sem imel močan impulz, da bi šel ležat na Jošt-ov grob in bi ga na ta način obudil ter bi odšla skupaj domov. Kot ptiček, ki mu mladiček pade iz gnezda in ga begajoče išče dneve in dneve. Midva z ženo se drživa. Čemu pišem te vrstice? Ker vem, da žal z Joštom nismo zadnji v nizu. Mogoče bo komu za nama v minimalno oporo? Barbchen in Milka 1000 hvala za vajin prispevek,se strinjam z obema. Ženi je še vedno problem vsak dan na delovnem mestu, saj ima ves čas v mislih ,da bi morala biti sedaj noseča in s primerno obilnim trebuhom,ne pa da vsak od poslovnih partnerjev,le spusti pogled in otrpne. Nihče nič ne reče. Niti moja žena ne, saj ne želi tolažilnih besed “sa samog ruba pameti” : sej bo, pa drugič,sej je še čas, ipd…Ps: kako prideva do FB zaprte skupine? Hvala vsem skupaj in držite se. Z max.pozdravi.

Ja, s službo in sodelavci je štala. V bistvu podobno z znanci in prijatelji. Mitja Jošt lepo, da sta si v oporo, to dosti pomeni. Psiholog je nujen ja. Mogoče celo zdravila. Lepo je, da obstajajo take skupine, mogla bi bit tudi srečanja za objeme v živo, kjer bi lahko obrisali solze in se mogoče malo nasmehnili, dobili kanček upanja in optimizma. Dokler je samo internet in takole pred računalnikom sediš v pižami, na prelepo sončen dan… ta žalost ostaja.

MitjaJošt, do skupine prideš lahko preko mene – poišči in potrdi me za prijateljico, sem Barbara Nagode, tista, ki ima v sliki ime Sara zapisano v snegu. Potem ti bom jaz poslala vabilo za v skupino.

Majkalada, saj se tudi dobivamo, 1x mesečno se dobimo, ponavadi gremo na pokopališče prižgat svečko našim angelčkom, potem pa h kakšni mamici domov na klepet. Ta srečanja so meni osebno zelo pomagala in mi še vedno pomagajo, čeprav je od smrti najine punčke minilo šele 9 mesecev. Se napolnim z neko posebno energijo in upanjem v boljši, lepši jutri.

Mitja Jošt….pisal si pred kar nekaj časa, pa me zanima ( prijateljica je v podobni situaciji ), kako je danes, po kar nekaj mesecih, verjetno je bolečina še vedno prisotna. Če boš prebral, te vseeno prosim, da malo obrazložiš kako funkcionirata danes….imata drugega otroka?, se vsaj trudita?, je mogoče ostalo področje, o katerem ne govorita in niti ne načrtujeta drugega otroka?, kako je ko zanosi katera v vajini bližini?, kdo vama še vedno stoji ob strani – sorodniki, mogoče dva krasna fanta, prijatelji?, še mnogo vprašanj se mi poraja, …
Prijateljica se mi zdi, da se je izgubila, je pa res, da je od neželenega poroda danes natanko 24 dni – zelo malo -. Mi lahko daš mogoče kakšen nasvet kako naj se do nje vedem…mogoče vajina izkušnja tistega, ki vama je res pomagal….
Hvaležna sem ti za vsako napisano besedo.
pozdrav

Iskreno sožalje ob izgubi otročka… velikokrat grem na to stran in jokam ko berem o vsem…

jokam sedaj….

imam otročka bil je zdrav, vesel, razigran…… pred kratkim pa so mu odkrili eno bolezen in ko so postavili diagnozo se mi je porušil svet, od tistega dne do danes ne morem zatisniti očesa, jokam pa kaj ko z jokom ne bo nič dosegla. Sprašujem se zakaj, zakaj moramo starši tako trpeti, ko nekoga izgubimo, oz.izgubimo tisto kar imamo najraje, izgubimo upanje, voljo za naprej….. to se nebi smelo dogajati…. ni pošteno

vem kako se počutite in čisto vas razumem

naj angeli čuvajo vaše otročke

Nisem Mitja Jošt, sem mamica Jošta.
Kako pomagati?
Meni je najbolj pomembno, da se moj otrok prizna. Da se ne pozabi. Ob prvi obletnici rojstva (smrti) sina sem dobila sožalni SMS. En sam, pa mi toliko pomeni. To je priznanje, da je najin otrok vsaj za nekoga obstajal in je vreden spomina.
Kako pomagati prijateljici? Ne podcenjevati izgube. Kdo ve, koliko časa kdo rabi. Če ne dobimo podpore se zapremo vase, vsaj jaz in živim navidezne odnose. Tega nihče ne ve. Samo z ljudmi, pred katerimi lahko omenim Jošta (omenim, ne govorim več kot 10 sekund) in to prenesejo brez nestrpnosti, češ kaj se grem, sem lahko sproščena. Jošt, njegovo rojstvo in smrt bosta vedno del mojega življenja. Nekaj, kar me je kot žensko najbolj pretreslo in je spremenilo moj pogled na svet in življenje.
Kdo stoji ob strani? Nekateri so stali dva, tri mesece, večina nikoli. Danes sem hvaležna, da imam dve osebi, s katerima lahko govorim o Joštu in štiri, ki prenesejo omembo tega, da sem bila noseča in sem izgubila otroka. (noro, da štejem!)
Fanta? Starejši je povedal, da sploh ne ve, kaj naj si misli in ali je sploh še dobrodošel. Da razume, da sem občutljiva, da pa je tudi on. To mi je dalo mislit. Z možem sva želela, da se najini občutki ne skrivajo, da odprto govorimo o tem in vemo, na čem smo. Tako težko je najti pravo pot. Tudi za naju.

vem, da na srečo ne sodim na to stran, pa sem se vpletla, lansko leto, zaradi prijateljice. Hvala mamici MijtaJošt, upoštevala sem napisane besede in ja res potrjujem to, da jo je najbolj osrečilo priznanje, da je otroka imela no in ga ima….vendar ga ne more prijeti ( lahko samo stvar naše iluzije? ).
Napisala bom tudi – ker je vesela novica – prijateljica je ponovno zanosila in je v veselem pričakovanju, sicer precej na začetku in seveda v tajnosti ( no tukaj je tako ali tako anonimnost ) in res držim pesti za njo, za vse tri, imam jih rada.
Mamica MitjaJošt, če boš brala, ena zgodba, ki se zaenkrat srečno plete. In ni treba pisat ali opisovati, vprašam pa vseen – kako sta vidva?
Res hvala za napisane besede, bila sem izgubljena v tem, kako nuditi prijateljsko oporo.

Vesela sem, da ti je bil odgovor v pomoč. Čas celi rane, a še vedno vsake toliko časa pogledam sem. Držim pesti za tvojo prijateljico, da bo vse o.k. Tudi, ko bo imela otroka, bo to vedno njen drugi. Dragoceno je imeti tako prijateljico, ki ji ni vseeno. Zaradi vas takih ljudi je svet lepši.

ja dolgo je, kar sem spraševala. In dolgo je, kar sem zadnjič bila na tej strani. Ne, moram vam to povedati, moram. Prijateljica je rodila zdravega, drugega, otroka in je neizmerno srečna. Občasno v najinih pogovorih, medtem ko gledava tega otroka, ki ga lahko primeva, še vedno privrejo solze njej, meni. Pa naj bodo. Naj bo to tisti košček realnosti, ki jo, in mene, spominja na prvega otroka, ki ni želel fizične izkušnje.

Mamica MitjaJošt – če boš prebrala. Hvala, hvala, hvala, neskončno bi lahko napisala.