Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka • Zavod Pogreb ni tabu

Samomor

Default avatar

zomb

zombi ali me lahko kontaktirate na ZS. Hvala
Default avatar

charm

Zombie je napisal/a:
Dragi Zombie...resnično upam, da si še z nami. Če si, prosim, prosim, prosim...ne stori ničesar usodnega.

Naša družina je nedavno šla skozi izkušnjo, ko je sorodnik naredil samomor. Ne znam ti povedati kako je to grozno. Same smrti ni tako težko sprejet, kot je težko gledati celotno družino te osebe. Stalna vprašanja zakaj, kako ipd. Sama žalost je ostala. Vsi v družini se sprašujejo oziroma sprašujemo zakaj ta oseba ni prišla in partnerju zaupala stiske. Zakaj?? To je tvoj partner, ki je s tabo v dobrem in slabem. Verjemi mi...ZAUPAJ! Ko boš to naredil verjamem, da bo šlo na bolje. Počasi, ampak bo. Videl boš, da imaš v družini podporo. Brez vsakega dvoma verjamem, da bi si tvoja žena (čez leta tudi hčerka!!) raje izbrala lakoto kot pa takšno trpljenje kot ga prinese samomor ljubljene osebe. Verjemi mi...mi se kar ne moremo potolažiti (da o najožjih sploh ne govorim - oni ne bodo tega preboleli nikoli!!!).

Polagam ti na srce, Zombie: POGOVORI SE Z NEKOM, POIŠČI TAKOJ POMOČ IN ZAUPAJ! NE IZGUBI UPANJA IN VOLJE.

Vso srečo in prosim...javi se nam.
Default avatar

Zombie

Draga oseba charm...


hvala za te vrstice. Strinjam se z vsem, kar ste napisali. So dnevi, ko se počutim "bolj normalno", nato nastopijo dnevi, ki me sesujejo. Če ne bi bilo moje partnerke in predvsem hčerke....ne bi zmogel.

Še enkrat...hvala z skrb. Tako blagodejno vpliva na človeka v stiski, prebrati vrstice vzpodbude, še posebej, ko pridejo s strani osebe, ki me sploh ne pozna, a je pripravljena pomagati.
Default avatar

i don"t care

"You cant see the sadness in my eyes , cause i put over a fake smile"
Default avatar

Charm

Zombie je napisal/a:
Dragi Zombie!

Preteklo je že kar nekaj časa, pa vendar nate nisem pozabila. Kako si? Upam, da je zate vsak dan boljši in da se stanje pri tebi vztrajno izboljšuje. Si med tem časom mogoče obiskal pomoč? Kako gre iz dneva v dan? Nikoli ne izgubi volje!! Prosim! Ne morem ti povedati kako je pri nas še vedno žalostno :( Gledam in ne morem pomagati...nihče ne more. Tako zelo sem žalostna, ko gledam kako je težko partnerki, ki je na tak način izgubila življenskega sopotnika, kako otroci pogrešajo očeta. Zato si polagam na srce: bori se! Bori se za ženo, hči, predvsem pa se bori zase. Ne glede na vse je življenje lepo, še posebej, ko imaš ob sebi ljubljene ljudi, ki bi zate naredili marsikaj. Bori se na način, ki ti je najbližje - strokovna pomoč, pomoč partnerke, lahko prebereš kakšno knjigo, celo ta forum. Samo ne popusti! Grebi se za življenje! In niti najmanj ne dvomim, da bo prej ali slej tudi zate posijalo sonce v razsežnostih, ki si jih ne predstavljaš!

SREČNO!
Default avatar

Urky

Kot prvo moje sožalje za nazaj!
Vem kako si se počutila in se počutiš še vedno saj mi je pred 6leti samomor nardil moj brat! Delal sem v eni gostilni, prišel je na pijačo, pogovor je sledil o njegovi ženski ki ga je po 7letih prevarala prav na tisti dan ko je bil pri meni! Po mojem delu je prespal pri meni, govorila sma cel večer in nisem se zavedal da je to najin zadn pogovor! Naslednje jutro je odšel, na telefon ni bil dosegljiv, odpeljal se je v gozd, napeljal cev iz izpušnega sistema v avto in zaspal! V poslovilnem pismu je napisal le "dragi brat hvala za včerajšnji pogovor in hvala za vse kar si nardil zame, rad te imam in večno bom ob tebi", zapustil je otroka in nezvesto ženo! Nečak je danes pod mojim skrbstvom saj je ženi bil odvzet! Sedaj pa se bojim da bom kaj takšnega storil tudi jaz, saj se mi je enaka zgodba zgodila pri meni ženi po 11letih! Edino kar mi še daje voljo do življenja je nečak ki ga imam neizmerno rad, drugače pa nimam več volje do življenja! Še do nedolgo nazaj sem brata obsojal, sedaj pa vem kako se je počutil in kakšna bolečina je bila v njegovem srcu! Upam da to prebrodim in da ponovno zaživim kot sem nekoč!
Default avatar

aleksander MB

Jaz se vsak dan posebaj prepričujem,da je še vredno ostat.
Default avatar

Polona Ozbič

Spoštovana Urky in Aleksander,
tudi v najhujših stiskah je pomoč možna. V primeru razmišljanja o samomoru celo nujna.
Obrneta se lahko na vajinega osebnega zdravnika, ki vaju bo po povovoru usmeril naprej oziroma predpisal zdravljenje.
Stisko v vajinem kriznem obdobju vama lahko pomagajo premagati tudi strokovnjaki, ki delajo na kriznem telefonu Klic v duševni stiski vsako noč med 19.00 in 7.00 zjutraj: 01 520 99 00. Pogovor je anonimem.
Polona Ozbič
Default avatar

Zombie

Ponovno pozdravljeni prijazna oseba Charm,

zvenite enako kot moja partnerka. Tudi ona me vzpodbuja k borbi. Borim se, a žal, se prepogosto dogaja, da čutim da izgubljam ta boj. Ko že mislim, da sem naredil korak naprej, pride nov udarec, ki me vrže nekaj korakov nazaj. In nato se vse skupaj začne znova. Saj ne želim umreti...res ne...samo to življenje preveč boli.
Default avatar

Charm

Dragi Zombie.

Zelo sem vesela, da zvenim kot vaša partnerka :) Veste kaj to pomeni? DA VAS IMA NESKONČNO RADA!!!! Veste koliko je to vredno? Neizmerno!! Naj vas ti udarci, ki prihajajo ne dotolčejo do te mere, da bi popolnoma prevzeli nadzor nad vašim življenjem. Dajte se prepričat, da ni vredno. Da je življenje kljub temu (in vsemu) lepo in vredno ga preživeti. Verjamem, da je težko in da pridejo zelo slabi trenutki, ampak verjemite: vsi jih imamo. Take in drugačne. Borite se. Obrnite se na partnerko, ki vam trenutek za trenutkom dokazuje, da vas ima brezpogojno rada. Verjemite...sonce sije vsem...tudi vam! SREČNO!


Dragi Urky!
Naj še vam namenim nekaj vrstic. Zelo mi je hudo, ko slišim, da se je še eno življenje končalo na tako žalosten način kot se je življenje vašega brata. Iskreno sožalje. Zelo sem žalostna, ker vem kako je to hudo. Hudo je osebi, ki to stori in še huje je najbližjim. Večna vprašanja, žalost, mogoče tudi obtožbe. Vem, da vas ne poznam in da nimam nikakršne pravice govorit o vašem življenju, ampak pisati se odločim le v primeru, ko nekaj verjamem iz celega srca. Vem pa, da ste izjemno dober človek, tako pogumen, da ste lahko k sebi v vzgojo vzel nečaka. Vsake pohvale vredno. Mogoče temu ne pripisujete takšne vrednosti, ampak je to izjemnega pomena. Vem, da vas vaš nečak ima neskončno rad. Pomislite...dal ste mu življenje, ki bi si ga lahko želel vsak otrok. Dosegel ste ogromno. To je enormno dobro delo. To naj vas drži pokonci. Verjamem, da je hudo, ko človeka doleti tako žalostna izkušnja kot je vas z vašo partnerko, ampak nič od tega ni vredno vašega življenja. Verjamem...ne...prepričana sem, da vas v življenju čaka nekaj še lepšega kot do sedaj, le priložnost mu morate dati. Saj veste kako gre tisti rek...ko se zaprejo vrata se nekje odpre okno :) Resnično verjamem v te, v nasprotnem primeru se ne bi trudila tega pisat. Poglejte se v ogledalo (predvsem notranje) in si dopovejte, da ste vi lahko odgovoren samo za vaša ravnanja, ne pa tudi za dejanja vaše bivše partnerke. Vi ste naredil svoj del pravilno (če vštejemo vzgojo vašega nečaka - več kot pravilno), na druge ne morete vplivati. Tako, da ne dovolite, da njihova dejanja vplivajo na vas. Ne v takšni meri, da bi od tega bilo odvisno vaše življenje! Čeprav je težko, verjamem, da boste zmogel. Poguma imate dovolj. Konec koncev ste v življenju vzgojil drugega človeka, to je pa eno najbolj pogumnih dejanj človeka. SREČNO tudi vam. Oglasite se kaj.
Default avatar

Charm

Draga Zombie in Urky...večkrat pomislim na vaju in se sprašujem kako vama gre.

Javita se kaj, prosim.
Default avatar

Zopet živ

Dragi moji prijatelj.
Ker imam za sabo zelo resno izkušnjo z samomorom, bi vam rad predstavil nekaj misli in občutkov, ki sem jih imel, v tem mojem obdobju življenja.
Samomor sem delal pred dobrimi 12 leti. Moje življenje je bilo povezano z velikimi vzponi in padcem.
O možnosti na izvedbo samomora sem razmišljal že mnogo pred mojim globokim padcem. Vedno sem bi prepričan, da se s samomorom vse neha..Svet , ki ga vidim, je le svet, ki obstaja pri meni v možganih, svet, ki ga čutim in spoznavam, je nepomemben, saj je daleč od resničnega "absolutnega"sveta..Ker nisem veren ..nisem nikdar verjel v boga in abslolutno resnico. Verjel sem , da se s samomorom .VSE konča.
Teh mojih misli nisem nikdar z nikomur delil.
Leta 2002 sem osebnostno, finančno in moralno totalno propadel. Ko sem se odločil za samomor sem bi zelo miren. Mislil sem , da končno odhajam v neskončno praznino.Z menoj pa odhaja tudi vse ostalo..Samomor sem delal v hiši mojih staršev.Ker v hiši ni bilo močnejše vrvi sem poiskal močnejši pas kopalnega plašča. Vedel sem , da je se človek relativno hitro onesvesti , ko se mu zategnejo žile na vratu, ki mažgane oskrbujejo s krvjo. Zadrgnil se si zanko okoli vratu in si spodnesel stol, z rokami pa sem se nekaj časa še držal za cev na katero je bilo vse navezano. Ko mi je zaradi zategnjene zanke zmanjkovalo zavesti, pa sem se spusti.... vendar se je vru ..oziroma pas strgal..
Ležal sem na tleh in doživel sem živčni zlom.... Biv sem totalno nemočen..Brat in sestra sta mi pomagala do hitre psihijatrične pomoči..Zelo hitro sem okreval. Zdelo se mi je , da sem dobil še eno priliko.
V 12 letih sem iz si ustvaril novo življenje. Ustvaril sem si podjetje, ki danes zaposluje več kot 10 ljudi, imam urejeno in mirno življenje. Na nek način danes celo verujem, da je nekje nekaj, kar me varuje ...Prilika , ki mi je bila dana, ne sme biti zavržena..
Default avatar

Katy92

Zdravo!
Na temo samomorilnih misli v povezavi z humorjem delam magistrsko nalogo. Prosim vas, da si vzamete dobrih 10 minut in rešite vprašalnik na sledeči povezavi: https://www.1ka.si/a/86642

Najlepša vam hvala!
Default avatar

samomor NI rešitev.

kdor naredi samomor ima resne psihične težave, ko odide iz sveta in zapusti tiste, ki ga imajo radi pa oni trpijo stokrat več. Zato preden kadarkoli podjebav.aš svojo psiho z mislijo na samomor POMISLI na očeta, na mater, na KOGARKOLI, ki ga imaš, ker bo temu človeku hudo. Okej? Toliko.
Default avatar

Lydiaaaa

Jaz si tudi zelim narediti samomor. Preprosto ne zelim vec trpeti. Sem v vezi s fantom s katerim sva skupaj ze zivela, a sedaj ne vec, nacrtujeva, da se bova kmalu nasla stanovanje, a jaz zelo trpim, saj sem vsako noc sama, on je pa deloholik in gre potem ves utrujen raje spat domov, saj je precej blizje.. Skupaj sva stiri leta, najina veza je bila precej burna, prepletena z nasiljem (iz njegove strani) in prepiri, a se je potem ko sem enkrat klicala policijo situacija umirila. Zadnje case pa sem cisto na tleh.. Zdaj ko vam pisem, jokam ze dve uri, popolnoma sem na tleh.. Ko sem ga klicala, me je nadrl da ima guzvo in naj ga ne klicem.. Zakaj vztrajam z njim? Sem precej lepa punca in sem financno neodvisna, a pac sem se zaljubila.. Samo zelim si, da bi bila malo vec skupaj pa je vse tako zelo crno.. Naj povem se, da sem zelo obcutljiva oseba, prava jokica in vsi se mi smilijo, zato sem ze veliko pretrpela. Tudi z mamo imava zelo slab odnos, saj me ze celo zivljenje ponizuje, z gnusom me gleda, o meni govori grde stvari, zato ker sm bila kot najstnica precej divja.. Ampak ona je globoko verna in sem jaz njeno najvecje razocaranje.. Z babico sem imava zelo radi in ona me dostikrat spravi k sebi.. Skrbi me tudi, ker je moj oce naredil samomor, vemo pa da je to dedno.. Po eni strani si zelim zivljenja, po drugi pa bi rada cimprej umrla, saj ne pomnim vec kako je bilo ko sem bila srecna. Stara sem 25 let.
Default avatar

Vzdih k nebu

Si še živa a si že v nebesih? Javi se nam od tam dol!
Default avatar

Njen

Če si še živa upam da si srečna...
Škoda ker je zamrl ta forum.
Sam se zdaj v položaju kot mnogi, ki sem jih bral zgoraj. Zapustila me je po mojem mnenju najboljša punca kar sem jih imel in kar jih je. Neverjetno topla, prijazna, sončna oseba. Bila sva skupaj 4 leta, Ni bilo vse rožnato, kdaj pa je, ampak glede na pretekle zveze lahko rečem, da sva se zares ljubila imela lepo in bila z redkimi izjemami zelo srečna. Zgodilo se je pa točno na najino četrto obletnico, pred parimi dnevi, pred temi prazniki in zato je še toliko težje. Želel sem jo presenetit, razveselit, šel do nje in sem jo presenetil. Na sprehodu v objemu z drugim. Vedel sem da je všeč novem sošolcu na faksu on naj njej nebi bil. Vendar mi njeni ljubim te, pogrešam te, vsi tisti srčki, poljubi niso dali slutit da se dogaja zame nekaj tako groznega. Izkazalo se je da mu že nekaj tednov vrača simpatijo, obljublja, verjetno da ni več z mano, kot je meni da sem njen. Vem da me zdaj čaka pekel, dolgo časa. In nisem prepričan ali ga bom zmogel.

Moderatorji

mag. Polona Ozbič , univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka
PolonaOzbic
Zavod Pogreb ni tabu
Elvina Babajić