Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: Zavod Pogreb ni tabu

Verjamete v življenje po smrti?

Default avatar

Leiko-littleflower

Ni res, "duša" tehta 21 g :) Kakorkoli dovoli ljudem da verjamejo v tisto ker jim pomaga lajšati bolečino. Sama verjamem da "nekaj je" potem ko zapustiš zemeljsko lupino, kaj to je bomo videli ko pride čas za to. Verjamem tudi, da ko zapustiš to lupino, da preide tvoja energija v univerzum in se nato reciklira, preide v drugo lupino. Doživela sem, da sem spoznala prijateljico, za katero se je iskazalo (po besedah starejše gospe, ki je v stiku z nečem gor, ki čuti nekaj?), da sva povezani že vrsto življenj. V enem od zadnjih naj bi bila ona moja mati, ki je grdo ravnala z menoj in naju je univerzum znova povezal v tem življenju, da bi ona, kot zeloooo stara duša popravila krivico, ki mi jo je storila kot mati v prejšnjem življenju. Jaz naj bi bila dokaj mlada duša, ki je pretrpela veliko glede na svojo starost.
Verjamem, da vsak išče sebi primeren način prebijanja skozi bolečino in prav je tako. Tudi vero vidim kot nek ventil, kajti če je nekomu v uteho, da cele dneve kleči v cerkvi in moli zakaj pa ne. Komu s tem škoduje? Tako je bilo z mojo teto, ko smo izgubili našega angelčka, ki je šel na lepše 4 dni pred 5im rojstnim dnem (2004). Teta je danes pomirjena s tem, da jih prvorojeni sine spremlja in varuje na vsakem koraku z najmehkejšega oblačka na nebu, kajti prepričana je da je bil Miran tako poseben otrok, da ga je Bog moral imeti ob sebi. Danes vzgaja 2 nadobudneža, ki vesta za svojega bratca in vesta, da živi na tistem mehkem oblačku.

Po pripovedovanjih moje mame, je sama doživela nekaj takšnih situacij, ko ni vedela ali ji kdo kaj sporoča ali pa se ji meša....
Živeli smo v bloku v 11. nadstropju. Nekega večera, pravi mama, je začelo nekaj trkati po oknu...če bi bila prica se verjetno nebi 5x zaletela v šipo?!?!? Pravila je, da je bilo slišati kot trkanje...na 11 nadstropju? Naslednji dan je izvedela da je umrla moja prababica, sicer od mojega očeta babi.
Za drugi primer mi je govorila znanka iz vasi kjer živi moja babi. Pravi, da je večer pred smrtjo gospoda z vas,ki smo ga imeli vsi radi, ta prišel na njeno okno in ji trkal, zopet 5 x. Problem je v tem, da je bil ta gospod hospitaliziran vsaj 4 mesece preden je v bolnišnici tudi umrl.

Pretok energije je stalen, bil je tu pred nami in ostal bo še dolgo za nami.

UŽIVAJTE TO ENO ŽIVLJENJ, KI NAM JE DANO, KAJTI ŽIVETI JE LEPO! (Baje pa da najlepše še pride:)
My country is the World and my religion is to do good :)

*¨)
¸.·´¸.·*´¨) ¸.·*¨)
(¸.·´ (¸.·´ *Leiko - little flower*
Default avatar

FERI

ZELO DOBRO JE TO,DA ČLOVEK O TEM NE VE NIČ. MENI JE POPOLNOMA JASNO,DA BI TAM GORI BILA ŽE VELIKA GNEČA. ČE DELAŠ V ŽIVLJENJU DOBRA DELA ŠE SIGURNO PO SMRTI DOLGO ŽIVIŠ V SRCIH LJUDI.
Default avatar

*Nika*

No... Tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega. Stara sem le 15 let in na te stvari gledam drugače kot vi. Leta 2010 mi je umrl dedek, čez točno eno leto pa še babica. Na obadva sem bila zelo navezana saj smo stanovali zelo blizu in sem bila najmanj 4x na teden z njima. Že kot majhna deklica sem se z babico veliko pogovarjala o tem ker me je ta tema zelo zanimala... Cel čas sem jo spraševala kaj se zgodi z nami ko umremo, kam gremo ipd. Vprašala sem jo tudi če me bo zapustila ko bo umrla in se mi je le nasmejala in rekla da nikoli in bo vedno ostala z mano in me čuvala ter me imela na očeh ker sem njena mala navihanka. Potem pa je prišlo to usodno leto... Najprej je umrl dedek in babica se ni mogla sprijazniti... Videlo se je da ga zelo pogreša čepraj je to zelo dobro skrivala... Ko sma bili sami je rekla da da je že bolje ker ve da bo dedek prišel po njo. In res je... Čez eno leto jo je popeljal s seboj... Ko sta mi starša povedala novico me je sesulo... Potem sem se pa odpravila v posteljo in dolgo premišljevala. Spomnila sem se njenih besed! In kljub temu kar se je zgodilo sem se smejala... Niti ene solzice več nisem potočla... V sebi sem čutila nekakšno srečo in nevem zakaj... Imela sem občutek da je ob meni, me boža po laseh in pravi da je vse vredu, naj se umirim in da ji nič ne manjka... Padla sem v spanec in jo sanjala... Gledala me je in se smejala! Potem me je objela in naenkrat izginila... Še zdaj imam večkrat take sanje. Največ krat takrat kadar sem v stresu in žalosta... Tudi dedka sem že sanjala vendar manjkrat kot babico... Čeprav se zdi RES zelo čudno jaz vem da je ob meni! Ko sem bila zelo žalostna in sem cel dan jokala in pozno zvečer le zaspala sem na svoji nočni omarici zjutraj našla majhno leseno lutko ki mi jo je dala za 10 rojstni dan in sem jo imela shranjeno v stekleni omari... Vsak si to lahko razlaga po svoje. Jaz vem da je bilo tako in verjamem v življenje po smrti!
Default avatar

mm12

tudi sama sem kar dvakrat doživela nepojasnjeno dogajanje: prvič po smrti najboljše prijateljice, ko je nekdo pozvonil tako, kot je zvonila le ona - trikrat na kratko, pa ni bilo nikogar pred vrati in drugč po smrti matere, ko je budilka - takšna starinska, za navijanje, ki je bila že dolgo pokvarjena zatiktakala le nekajkrat in se ustavila; to isto noč- ob istem času je moja teta slišala njene korake pod oknom in stric luč v podsteršnem stanovanju, kjer svaživeli leta pred smrtjo, in ki je ostalo prazno odkar sva se odselili.
če sem pred tem dvomila v posmrtno življenje sedaj ne več- trdno sem prepričana da sta se prišli obe poslovit.
mm2
Default avatar

aiiiiiiiiiiiiiiiiiiii

To pričevanje je bilo prevedeno v nemški jezik po izvirnih predavanjih v španščini. Tekst se lahko svobodno širi, kopira in uporablja za poročila, časopise in revije, TV in radio kot tudi po internetu...
UVOD

Če kdo od vas dvomi ali misli, da BOGA ni, in da je onostranstvo snov za snemalce filmov, ali če je kdo mnenja, da je s smrtjo vsega konec, naj vzame v roke tole knjižico. Toda preberite jo od začetka do konca. Gotovo se bo vaše mnenje spremenilo, četudi je še tako skeptično.

Gre za dejstvo, za dogodek, ki je dobro dokumentiran in se je zgodil leta 1995. Gospa dr. Gloria Polo je Kolumbijka. Zobozdravnica, ki je pri nesreči »umrla« - bila je tako težko poškodovana, da je nekaj dni ležala v »komi« in so jo ohranjali pri življenju le medicinski aparati. Če bi aparate izključili, bi takoj umrla. Zdravniki so že popolnoma obupali nad njo in so že hoteli odklopiti aparate. Le njena sestra. ki je prav tako zdravnica, je vztra-jala, naj jih še pustijo delovati.

Med svojo komo je stala na drugi strani resničnosti, v onostranstvu, in se je smela spet vrniti. da bi bila pričevalka tistim, ki ne morejo verovati. Torej nam je od tam prinesla sporočilo. Ampak preberite ga v nasled-njih straneh rajši sami in to neposredno iz njenih ust ..
-----------------------http://www.molitev.net/gloria-polo/---- ... ----------
Default avatar

PRINCE

Ne sanjajte...Realnost je taka, da ko oseba umre, je več ni. Ne delajte si nekih utvar. Zelo je težko v taki situaciji, ko izgubiš ljubljeno osebo, sploh ko pomisliš, da je VEČ NI....
Lp in brez sprenevedanj,
Matej
Default avatar

jenny jago

Pozdravljeni...

malo berem...življenje po smrti je ali ni....no tudi jaz sem bila nejevreni tomaž in sem rekla večkrat naglas BOGA NI !!! ....potem pa tistega leta 2000 sem bila v komi in klinično mrtva... in sem potovala gor čez tunel s mojim vodnikom...pojma nisem imela kdo je to kaj se dogaja a bilo je tako lepo tako sem se počutila ljubljeno in tam gori sem imela na izbiro ali se vrne ali ne in sem se lahko odločila ali gem ali ne grem nazaj...v tistih dneh kome ko sem bila gor so mi pokazali del življenja ki me čaka če se vrnem bilo je kot delčki filma če se odločim in vrnem...in sem se vrnila in potem se je v teh 12 letih odvijalo tako kot sem videla...precej in nekatre stvari popolnoma eneko..

tudi jaz sem v komi stala zraven mojega telesa in zraven mojih bližnjih....od takrat nisem več ista...

pogovarjam se z mrtvimi in komuniciram z dušami, vem za stvari ki se bodo zgodile, itd...mogoče sem večini ljudi malo usekana...a vendar pridejo ko rabijo nekej več ....in poglej poglej....nejeverni tomaži niso več tako nejevreni....pustimo času čas in putimo vsakemu naj misli kot želi, ali stavri se zgodijo ko smo zreli mi in naše življenje...zato tisti ki ne verjameta ok, in tisti ki verjamente tudi ok..tukaj imamo možnost izbire tukaj na zemlji ....zato smo tu da zbiramo vsak dan znova....ja odločitve so zanimiva stvar...

ampak življenje je lepo....
Default avatar

mjaw1

Spoštovana gospa jenny jago,

zelo me zanima vaša izkušnja. Kako ste dojemali dogajanje okrog vas, ko ste bili v komi, kako ste dojemali svojce, ki so bili pri vas, kako je izgledalo ko ste potovali prosti svetlobi. Rada bi namreč vedela, kaj se je dogajalo z mojo zlato mami, kako se ima sedaj, ali resnično obstaja še nekaj več, ko zaključimo naše bivanje na zemlji. Globoko v sebi čutim, da nekaj je, dobila sem tudi določene potrditve od mami, ampak še vedno ostaja dvom in strah, da ni ničesar več.... Omenjate tudi, da zmorete navezovati stike z umrlimi, le z vašimi bližnjimi ali komerkoli?
Vesela sem vašega pričevanja, ker potrjuje tisto kar čutim o moji mami...
Default avatar

mimi3

Zapisala bi rada, kaj se je zgodilo moji mami. Mogoče je res bilo le naključje...

Pred tremi mi meseci je umrl oče. Ker mama svojih rednih mesečnih dohodkov ni imela, sva vse pogrebne stroške plačala midva z možem. Mama nama je vse želela poravnati, a sva jo prepričevala, da so stvari urejene. Po približno 1-em mesecu pa je mama začela paničariti in jokati, da naj poveva, koliko je točno vse skupaj stalo, da bo ona to plačala, ker da bi tako želel tudi moj oče (bil je res tak človek, da nikomur ni ostal nikoli nič dolžan niti centa in je vsak svoj dolg takoj poravnal). Videla sem, da je prišlo do nečesa, kar je mamo popolnoma vrglo iz tira, zato smo tudi te denarne stvari uredili.

Čez nekaj časa sem izvedela, zakaj se jemama tako obnašala...namreč na mobitel je dobila klic z neznane številke in ko se je oglasila, se na drugi strani nihče ni oglasil. Kar precej časa je bilo na drugi strani vse tiho, potem pa je bilo prekinjeno.

Mama je bila prepričana, da se je od nekod javljal moj oče in jo hotel opozoriti, da naj poravna stroške pogreba (sta imela prihranjenega kar precej denarja).

Takega klica mama ni prejela nikoli prej in nikoli več pozneje in prepričana je bila, da zdaj, ko ni pustil za sabo čisto nobenega dolga, res počiva v miru.
Default avatar

škr..

spoštovana gospa jenny jago za vas imam vprašanje

to vprašanje je zelo butasto
jz že pd majhnega si želim da bi od mrtvih sporočau sporočila živim ljudem
in jim stem pomagau da ga lažje prebolijo
vemda je to najšniška domišlija sai sm star 17 samo ta moja želja je res velika
začeu sem tutdi klicanje duhou preko OUIJA PLOŠČE

skratka ljudem ki ne vrjamjo v te stari posmrtno žiuljenje bi jim rad rrazlagau kakao je to in pomagau ljudem ki bi radi da kaj sporočijo svojemu vmrlemu sorodniku
ali pa posredovau od vmrlih sporočila živim

uprašanje je tako
če si to močno želim a bom tutdi to dobiu
Default avatar

zverko

Jaz bi dal za več maš za dušo, ki je pred kratkim umrla in po smrti katere se to pojavlja.
Default avatar

TruthMan

Js vrjamem 100% :)) v drugo življenje , drug svet kjer se preselijo duše ... pekel ali raj , bog presodi za vsekega posameznika ... Samo čista srca grejo v raj :)))
Default avatar

teaandrensek

Ja, jaz sem bila pri mediju - Teji Melinc! Ja kaj naj povem? Vse, vse je vedela - so ji govorili moji umrli! Moj mož in moj oče ki sta umrla 7 mes. narazen. Ja, svetujem vsem vam, ki žalujete - močno žalujete, da greste k njej! Pri njej dobite dokaz, da sliši umrle, saj ti Teja pove med drugim tudi takšne zadeve, ki ste jih vedeli samo vi in umrli! Nujno k nje, jaz živim noro lažje.
Default avatar

stesigurni

Teaandrensek, ste sigurni?....Tudi sama sem namreč že več kot pol leta v dilemi ali naj se odpravim k mediju ali ne. Zelo me je namreč strah razočaranja, da bi bil nateg, da bi ugotovila, da si samo izmišljuje in bi mi samo nekaj na pamet govorila. Ste res dobili občutek, da se je res povezala z vašimi ljubimi? Zelo bi bila vesela povratne informacije. In še koliko vam je računala?
Hvala
Default avatar

Brina01

Ob smrti mojega angelčka, sem verjela. Verjela sem, da me nekje čaka in ga bom še lahko objela.
ob smrti moje mame, pa ne več. Od takrat se počutim, da smo ljudje narejeni na on/off
zdaj si, potem pa te več ni. ko luč ugasneš, je tema.

vsa pričevanja o doživljanju smrti, interpretiram kot delovanje možganov. Možgani so tako neraziskano področje Bolj verjetno je to, da nam oni to delajo, kot da se naša duša seli iz telesa v telo.

Sprašujem se zakaj nikogar ne poznam, ki bi imel tovrstne izkušnje. Vedno samo berem o drugih ljudeh. In še ti so iz drugih držav.

Zelo, zelo močno pogrešam svojega otroka, svojo mamo in svojo babico. Srčno si želim, da bi jih še kdaj videla in objela.

Včasih rada pogledam kakšno oddajo o medijih, ki se pogovarjajo z umrlimi. Za moje pojme so to oddaje, ki so sicer simpatične, včasih celo zabavne. Ampak nič kaj drugega.

včasih me celo prime, da bi h kakšnemu mediju šla. iz radovednosti. od mojih bližnjih sem edina, ki ne verjamem. Moje mišljenje jih celo jezi. ne morejo verjeti, kako sem lahko prepričana, da smo ljudje na on/off. Želim si verjeti, ampak razum pravi drugače. Žal.
Default avatar

darja1122

Na podlagi določenih dogodkov v naši družini, skozi različne generacije 100% verjamem v življenje po smrti.
V resnici je eno življenje le trenutek v velikem načrtu obstoja.


*Brezčasno v vas se zaveda brezčasnosti življenja in ve, da je danes samo spomin na včeraj in da je jutri le sen današnjega dne. In da to kar poje in razmišlja v vas, še zdaj prebiva v povojih prvega trenutka - ko so se zvezde razsule v vesolje.*

(Kahlil Gibran-prerok)
Default avatar

zverko

Po smrti sta le dve destinaciji; nebesa ali pekel. Vmesna postaja pred nebesami so vice. Če imate po smrti vaših bližnjih kakšne slutnje, darujte za maše, saj to dušam v vicah pomaga, če so tudi za časa življenja mašo cenile.
Odsvetujem obiskovanje medijev, ker tisto tam ni od Boga in od tega nimate nič. Zaupajte v božjo pravičnost in delajte na tem, da boste tudi sami v trenutku smrti v božji milosti.
Kar pride po smrti, je bilo razodeto le malokomu, vendar obstajajo pričevanja teh mistikov, oz. od cerkve potrjena videnja, ki naj vam bodo v pomoč.
Default avatar

marinec.si

Citirano; ...v glavnem dogajajo se nerazložljive stvari, jaz pa upam da je to moja mami ki nam želi povedati, da je še vedno z nami...

Ima kdo podobne izkušnje? Verjamete, da so naši bližnji še vedno z nami?


V zvezi s tem lahko povem naslednje, stari ljudje so temu rekli
znamenje ali po domače, cahn. Ko človek umrje, se sprosti silna
energija in včasih se ta dotakne ljudi, ki so bili umrli osebi zelo
blizu in bili tesno povezani z njo. Vem za nekaj primerov znamenj, ki sem
jih ali sam doživel ali pa mi je zanje povedal človek, ki se ni zlagal
ali si dogodka izmislil...

Zgodilo se je pri nas doma. Iz bližnje vasi je včasih pri nas počakala
na svojo edino hčerko starejša ženska, njena hči je hodila v večerno
šolo in do doma si ni upala iti sama, ker je pot dolga, vodi skozi
gozd in ker je prihajala domov iz mesta z avtobusom šele pozno zvečer.
Pozimi je bil kratek dan, sneg in globoki zameti so bili, burja je
brila in bilo je mrzlo. Ta ženska je tako vsak dan prihajala hčerki
naproti, da bi jo pospremila domov, ta hči je bila vse, kar je imela.
Moja mati je imela rada družbo, pri njej je bil vsakdo vedno
dobrodošel in pri nas je v topli kuhinji počakala na gorkem vsak večer
na zadnji avtobus in na svojo hčer. Ko je čakala, je pila čaj, se
grela ob štedilniku in kramljala z mojo materjo, pripovedovala je
zgodbe, veliko zgodb in jaz sem jo poslušal, vedno sem rad poslušal
starejše ljudi in njihove zgodbe, to mi je bilo od nekdaj neznansko
všeč. Pripovedovala je o vojni, o italijanski okupaciji in o tem, kako
so jo Italijani kot majhno pučko, ki ji je bilo ime Danica, klicali
Pikola Dani. Tako ji tudi moj oče in mati nista nikoli drugače rekla
kot - Pikola Dani, ko sta se kaj pogovarjala o njej. Več let je njena
hči hodila v večerno šolo in enako dolgo je Pikola Dani pri nas vsak
večer med tednom čakala zadnji avtobus. Vsakič, ko je priša, je trdo
zaprla vežna vrata z sabo, obesila torbo, svoj plašč in dva dežnika,
zase in za hčerko, na kljuko obešalnika v veži in se prišla pogret v
kuhinjo, kjer je običajno bila moja mati in je pripravljala večerjo.
Tako je bilo večer za večerom, dokler se enkrat ni nekaj spremenilo...
Nekega večera je ni bilo. Oče in mati sta jo čakala, nato še malo
počakala in ker je ni bilo do desetih, sta odšla spat v hišo, to je, v
veliko sobo poleg veže. Kmalu po tistem so se zaklenjena vežna vrata
trdo odprla, se nato nazaj trdo zaprla, tako je bilo razločno slišati, slišala sta
ta zvok razločno oba starša in tudi jaz, ki sem spal v hiši, nakar je
zašumel plašč na klinu in zaprla so se kuhinjska vrata... Oče je hitro vstal, odprl vrata v vežo, ker
je mislil, da je pozabil zakleniti vežna vrata in da je je prišla
končno Pikola Dani z zamudo in - tam ni bilo nikogar. Oče je šel
pogledat v kuhinjo, tema in nikogar. Pogledat je šel vežna vrata,
pokljukal, bila so zaklenjena. Ni bilo nikogar, le tisti razločni in
povsem prepoznavni zvok je odmeval vsem v ušesih, zato starša nato
nista mogla zaspati in spraševala sta se, kaj bi lahko to bilo in mene
je bilo - groza. Potem Pikole Dani ni bilo nikoli več k nam. Oče je
rekel čez par dni, da bi bilo dobro iti pogledat, če je zbolela, da nekaj
je gotovo narobe... in preden je to storil, morda po enem tednu je prišla
novica, da je njena hčerka odšla od doma pred enim tednom, odšla je k
svojemu fantu in ostala v mestu. Mati, Pikola Dani je bila zato gotovo zelo
žalostna, ker je ostala povsem sama v majhni hiški in našli so jo
sosedje po enem tednu mrtvo na postelji. Tisto je bilo znamenje.
Prišla nam je povedat, da umira, ker sta bila moja starša njena edina
družba vse večere dolga tri ali štiri leta in ker sta ji včasih dala
jesti za večerjo in vročega čaja in se je pri nas pogrela, ko je bila
zunaj zima in mraz... Bilo je to prvo znamenje, katerega sem doživel
že kot otrok.

Do pred nedavnim sem skrbel več let zapored za skoraj 90 let starega
starčka, strica, ki je bil zadnji mesec večinoma v bolnišnici zaradi
kapi, ki so se ponavljale. Na tem svetu sem bil edini človek, ki mu je
bil blizu, njegov edini bližnji sorodnik in skrbel sem za njega 4 leta
tako, kot sem mu obljubil pred skoraj 30 leti, ko sem ga šel obiskat
čez lužo, kjer je živel sam, a vrnit se takrat še ni hotel, vedno je
bilo še kaj za urediti tam... No, štiri leta pred smrtjo se je nekaj
premaknilo v njemu in želel si je vrnitve v domači kraj, poslal sem ponj in ga pripeljal v njegovo rojstno
hišo, kjer sem skrbel za njega.

Sedel sem tako lani, sredi avgusta, neko nedeljo popoldne, okrog
sedmih zvečer, v novem skednju, ki ga zapirajo Hormanova dvižna vrata,
dolga 6 metrov in visoka 3.5 metra, težka skoraj eno tono,
protivlomna, z elektromotorjem preko polžastega prenosa gnana in z
dodatno električno protivlomno zavoro. Še tri taka so vg rajena v objekt v sosednjem prostoru in vseskozi delujejo brez težav. Sedel sem v prostoru na klopci,
s hrbtom obrnjen proti tem dvižnim vratom in gledal neko zadevo,
premišljeval in čakal nekoga, da se oglasi tam, da pogledava skupaj tisto reč in
da dorečeva neko zadevo. Sedel sem meter od teh vrat, ki so bila za
mojim hrbtom. Skozi štiri okna je svetilo večerno sonce pod nizkim
kotom meni v obraz in me grelo, bilo je sredi avgusta, še danes se
spomnim tistega trenutka povsem živo in toplote sonca, ki me je
grela... Naenkrat se mi je zazdelo, začutil sem, kot bi šel za mano nekdo prav
potiho in precej hitro, začutil sem ga kot topel piš, ki me je objel in vrata za mano so se
pričela s hrupom dvigovati, se dvignila do vrha in se potem ustavila povsem odprta. Ne da
bi se ozrl, sem čez ramo rekel; Sin, ne dviguj vrat, naj ostanejo
zaprta...! Ko pa sem se ozrl čez ramo nazaj proti komandni plošči ob
vratih na podboju, ni bilo tam - nikogar. Mislil sem namreč, da je
prišel sin, odprl vrata in potem odšel nekam ven ali pa v sosednji
prostor. Pogledam v sosednji prostor, ni bilo nikogar. Pogledam po
dvorišču, nikogar, za stavbo tudi nikogar. Na vrtu, popolnoma ograjenem z meter in pol visoko ograjo - nikogar. Zunaj se je sprehajal moj
pes, hud kraški ovčar, bil je miren in je pomigal z repom, ko me je
videl, torej, nihče ni prišel od tujih ljudi v bližino. Nihče ni mogel
priti od zunaj preko ograje ali skozi vrtna vrata. Pustil sem torej
dvižna vrata skednja odprta in odšel iz skednja domov, sto metrov
daleč, da bi vprašal sina, če je on odprl vrata. Sin je spal v nedeljo
pozno popoldne v svoji sobi in se je le stežka prebudil, bil je
utrujen. Ni imel pojma o čem govorim. Šel sem nazaj in premišljeval,
kaj bi to lahko bilo in kaj to pomeni. Poklical sem serviserja in monterja Hormanovih vrat po mobitelu. Javil se je in povedal, da se vrata odpro izključno s pritiskom na gumb za
dvig na komandni plošči, ki je bil za mojim hrbtom, na notranji strani
vrat, v prostoru, da ni nobene druge možnosti, da se vrata dvignejo, saj imajo certifikat, vse teste in so deklarirana kot protivlomna in 100% zanesljiva,
ker so vrata elektromotorno gnana in jih v mirujočem položaju dodatno
zaklepa samozaporni polžev reduktor in še dodatna elektromagnetna
sklopka. Tudi z večmeterskim vzvodom jih ni mogoče na noben način
dvigniti niti za nekaj centimetrov. To sva skupaj preverila s sodelavcem, ki je magister strojništva, bnaknadno še enkrat, po stričevem pogrebu. Ni variante, da večkrat varovana vrata, varovana tako mehansko s samozapornim polževim reduktorjem in električno, z elektromagnetno dodatno zavoro, odpre karkoli drugega, kot pritisk na stikalo za dvig. Nekdo je moral pritisniti na
dvižni gumb, ni nobene druge variante, je dejal, a vedel sem, da ni
bilo tam nikogar, ki bi to lahko storil... Razen, če ni bil tisti topli
piš za mojim hrbtom tisto, na kar sem takrat za hip pomislil in je to pritisnilo na gumb za dvig vrat...? Ko sem pomislil na to, so se mi naježile vse dlake po telesu.

Naslednje jutro me je namreč na poti v službo poklical zdravnik iz
bolnišnice, kjer se je zdravil stric in sporočil, da je prejšnji večer
okrog sedmih moj stric umrl. Vedel sem sedaj, kaj je bilo tisto
znamenje od včeraj; stric se je prišel poslovit in je naredil eno in
edino stvar, ki sem jo potem, ko sem izvedel za to novico, povsem
razumel in ni me bilo več groza. Bil sem spet povsem miren in sem vedel nekaj več.

Povedal bom, zakaj se je to zgodilo natanko tako in kaj je pomenilo.
Ko je bil stric včasih že slab in ko so se mu včasih možgani izgubili
v njegovih spominih, ko je želel nekam oditi, pa ni vedel natanko,
kam, v svobodo, kot je rekel, želel je nazaj v Montano, želel je nekam
v svobodo. Včasih je tudi dejansko odšel od doma, z avtobusom v
najbližje manjše mestece in šel sem za njim z avtom, ko so mi
povedali, kje so ga videli in sem ga pripeljal nazaj. Včasih sem zato
takrat, ko so se mu možgani spet izgubili v ameriškem Skalnem gorovju,
ki ga je vsake toliko časa hudo pogrešal, saj je tam preživel večino
svojega življenja, ko je hotel oditi nazaj v Montano čez Bloke in čez
Boncar, zaklenil vežna vrata, da bi se spet ne izgubil in da ga ne bi
zbil kak avto na cesti. Takrat je bil zelo hud in je rekel; Rad bi šel
na svobodo, nekam na svobodo... Ni razumel, kako ga noge več ne
nesejo, kot takrat, ko je imel petdeset let in da ni več siguren v
koraku in da pozabi, kje je doma, da je sedaj v rojstnem kraju in da
je med Skalnim gorovjem in njegovim domačim, rojstnim krajem, cel
ocean razdalje. Včasih je gledal nato na globus in v Atlas in potem
čez čas spet razumel, kje je sedaj. No, ko se je pritožil in se potem
spet zavedel razdalje, sem mu nato potem odprl vežna vrata, jih pustil
na stežaj odprta, stopil vstran in mu rekel; Stric, saj ste svobodni,
ves svet je vaš, lahko greste kamorkoli, ampak, saj veste, da ste sem
prišli z avionom, tu ste doma in veste, da peš ne pridete dlje, kot 50 metrov do glavne ceste, kjer
vas lahko sesuje prvi avto, ki bo prišel mimo. Takrat je rekel;
razumem, kar zaprite vrata, nikamor ne bom šel...

Večkrat sem mu tako odprl vrata na stežaj, se odmaknil in mu s tem povedal, da je
svoboden, da jih zaklenem samo včasih zaradi njegove varnosti in ne zaradi
česa drugega, da je svoboden, to sem mu pokazal in povedal večkrat, ne
le enkrat. Morda je bilo to trikrat, morda petkrat v zadnjih dveh
letih. Nisem želel, da se čuti zaprtega, ampak svobodnega. To
sem mu povedal vsakič, ko se mu je um spet zbistril in je to dejanje
razumel.

Ko je umrl tisto nedeljo sredi avgusta, okrog sedmih zvečer, sem
čutil, kot bi šel nekdo za mano, začutil sem ga kot rahel piš, ki
nastane, če ti gre nekdo meter za hrbtom in vrata, ki se ne morejo
odpreti sama od sebe, nova, tono težka, najmodernejša vrata, so se
odprla do vrha sama od sebe! Pravzaprav, sama od sebe se ne morejo
odpreti pod nobenim pogojem, je zatrdil potem tudi proizvajalec... Odprl
jih je moj stric, tisti trenutek in medtem, ko je v bolnici umiral in ko je umrl in mi
prišel povedat tole;

Sedaj sem končno popolnoma - svoboden!

Vse to je bilo res. Povedal sem za ta dogodek starejšemu župniku, ki
je bil stričev prijatelj in ki je strica pokopaval. Njegova sestra, ki
skrbi za tega duhovnika, je takoj rekla; ja, to je bil res cahen, tudi
midva veva za podoben dogodek. Potem je povedala takole...

Po vojni, ko so pobijali zmagovalci vse, ki jim niso bili povšeči
barve, krive in vmes tudi povsem nedožne, vse povprek in brez sodbe,
je bil zajet tudi njun mladoletni brat in odpeljan v Rog. Bil je star
17 let. Mnogo let nazaj pred dogodkom, ki ga je ta gospa opisala, ko je
bil njun bratec star šele 12 let, pred vojno, je nekoč ta bratec vzel
v roke novo budilko, tako na dve veliki kladivci in jo - povsem razstavil, da
bi videl, kako deluje. Sestaviti je revež nazaj ni več znal in mati je
pospravila sestavne dele v škatlo, prazno budilko, s kazalci
obrnjenimi proti zemlji, brez vsake vsebine, brez enega zobnička v ohišju, brez vseh
vzmeti, pa postavila na omaro. Enkrat jo bomo dali popraviti, ko bo
denar za to, je dejala. Tam na omari je budilka dočakala vojno in nato
konec vojne in ... Tisto popoldne, neko nedeljo po koncu vojne, ko sta
sedela ta duhovnik, takrat je bil še mlad fant, njegova sestra in
njuna mati v izbi, je naenkrat začela tista prazna budilka na ves glas
tiktakati, začela je zvoniti in vsem trem se je naježila koža in
postavili vsi lasje pokonci. Njuna mati je naenkrat rekla; Ne bojta
se, našega Jožeta so ustrelili. Res so jim drugi dan sporočili, da so
v Rogu ustrelili njihovega brata in sina, tega fanta, ki je pred
mnogimi leti razstavil tisto budilko, pa je ni uspel nikoli več
sestaviti nazaj. Prazna budilka je pet minut tiktakala in zvonila in jima povedala,
da se je čas nekega življenja iztekel... Ko je ženska to meni pripovedoval,
je jokala, in stari dughovnik si je brisal oči, čeprav je od tistega dogodka minilo skoraj 70 let.

Znamenja ali cahni so dogodki, ki jih z človeškim znanjem nismo sposobni razložiti, saj presegajo snovni svet, ki ga vidimo ali čutimo s čutili. Zajemajo svet, ki je izven snovnega sveta in govorijo, da svet ni le to, kar vidimo, otipljemo, poznamo in čutimo... Toliko ve povedati marinec o znamenjih. Včasih sem strica vprašal, če
je bil kaj osamljen, sam, ko je živel desetletja popolnoma sam v tuji
deželi. Rekel je, nikoli nisem bil sam, saj sta bila moj oče in moja
mati vedno z mano, četudi sta že davno tega umrla... Ta znamenja
govorijo o tem, da je človek več, kot le pametna telesna gmota z
možgani. povedo tudi, da človekovo bistvo ni to snovno telo, ki umrje, pač pa duh,
duša, kakor koli že to imenujemo, to je tisto, kar človeka oživlja,
lahko temu rečemo tudi Bit človeka. Snovno telo je plašč človeka, le
oblika, v kateri biva duša človeka, telo je šlašč, ki ga človek odloži, ko nejgovo telo umrje. Njegov duh pa ne umrje nikoli
in človekovo življenje se ne izniči, ampak le spremeni. Duša vsakega
človeka je neuničljivi, neumrljivi delček nečesa zelo velikega,
neskončnega, večnega, nečesa, delček Življenja, kar ne umrje nikoli. Vsi smo delček tega
neskončnega Življenja, zato ostanemo povezani med sabo za vedno,
četudi naše fizično telo premine in razpade v zemlji na atome. Ko bi se ljudje
tega resnično zavedali, da smo v svojem bistvu v tem vsi povsem enaki,
potem bi živeli povsem drugače in na svetu bi ne bilo toliko
sovraštva, egoizma in gorja, ne bi bilo neenakosti, revnih in bogatih,
ubogih in zapuščenih, med ljudmi bi bila sloga, razumevanje in
Ljubezen. Vsi ljudje so v tem povezani med sabo, le zavedajo se tega še
ne.

l.p.
marinec
Default avatar

marinec.si

tunel je napisal/a:
Saj je res tako.
Default avatar

Amiga

Vedno mi je bilo zanimivo poslušati zgodbe o duhovih, znamenjih, dušah, duhovnih stvareh... itd.,čeprav sem jih jemala z rezervo. Nekako nisem najbolj verjela v te zadeve... Vse do dneva, ko se mi je v noči/jutru 1.novembra, ravno na dan mrtvih, v grozni prometni nesreči ubila prijateljica... živa, ujeta utonila v avtu... Tisto noč me je ob uri njene smrti iz sanj "zbudil" pred kratkim umrli sosed z besedami "ej ti" in me sunil z roko... Sicer so bile le sanje, ampak tako doživete, da me je bilo še nekaj časa strah... kar se mi še nikdar ni zgodilo... Kot bil bil dejansko poleg mene... Tako resnično je bilo. V bistvu je šlo za sekundo, preblisk, ki me je zbudil iz sanj. Bila me je groza in sem potrebovala še kakšno uro, da sem se umirila in zaspala nazaj... Naslednje jutro pa sem izvedela novico.. Sprva zaradi šoka itak nisem razmišljala o teh stvareh.. Čez nekaj dni pa sem malo razmišljala in sem se spomnila na te sanje... ter ugotovila, da se uri, ko sem se zbudila in ko je ona umrla popolnoma skladata. Kaj naj rečem... Pač preprosto, nekaj mora biti na tem. Nisem nek duhovni fanatik, ampak določene izkušnje preprosto ne morejo biti naključne.

Moderatorji

Zavod Pogreb ni tabu
Elvina Babajić