Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka • Zavod Pogreb ni tabu

Verjamete v življenje po smrti?

Default avatar

poleg tega

Poleg tega, da so doslej znanstveno dokazali argumentirane memorialne potenciale iz prejšnjih življenj.
Default avatar

MILU1

myla je napisal/a:
Škoda, da si tako ozkogledna glede tega. Žalostno je tudi to, da misliš,da po tvoji smrti ne bo ostalo ničesar več, razen strohnelo telo. Ampak "duša", kot jo imenuješ je le laični izraz (tudi jaz jo imenujem tako) za ENERGIJO, ki pa je EDINA neuničljiva sila v kosmosu. Energija vodi možgane in srce, da lahko tudi telo (fizično) funkcionira. A telo je le lupina v kateri se pretaka večna energija, ko telo odmre, energija "izpuhti", poišče novo dimenzijo, morda celo novo telo...
Preberi si kaj literature o tem (Usoda duš, Potovanje duš, in že zgoraj omenjene knjige) in mogoče boš kdaj doumela, da to ni noben "baubau", da to nima veze z nobeno religijo, da to ni le bujna domišljija shizofrenikov,...ampak preprosto "živimo" v različnih dimenzijah, ciklih.
...in kako lepo je vedeti, da imaš nekje "angela" , ki bdi nad tabo...


Mirno življenje ti želim
Default avatar

myla

Živjo!

Ljudje smo različni in če ti verjameš v posmrtno življenje in lahkoverno prebiraš zgoraj navedene knjige, še ne pomeni da to zares drži. Nisem rekla, da ne verjamem v nadaljna življenja našega jazza, samo menim, da ne obstaja takšno posmmrtno življenje, kot ga opisuje katoličanska vera; nekje v nebesih. Glede energije pa se vsekakor strinjam s tabo.
Default avatar

MILU1

myla je napisal/a:

Oprosti,ker sem čisto drugače razumela tvoj prvi post. Saj ne, da hočem kogarkoli siliti v podobno razmišljanje, hotela sem povedati le to, da je lepše, če verjamemo, da smo nekoč že bili oz. še bomo, da smo tu, čeprav nas ni, kot pa, da mislimo na to, da bo naše telo zgnilo in je to - to.
Glede nebes, bi pa rekla samo tole: vsaka religija, ne le katoliška, verjame v svoja nebesa (imenuje jih pač po svoje) , v bistvu pa so ta "nebesa" neka četrta dimenzija, kjer e zbirajo energije - duše, ojoj sem že zatavala....

...kakorkoli že, lepo se mej!
Default avatar

myla

Zdravo!

MILU1 se povsem strinjam s teboj in nisem imela ravno takšnega občutka, da nas o svojem mnenju nasilno prepričuješ.

lp
Default avatar

sanjula

Verjamem, ker me samo to drži pokoci od kar mi je pred 10-imi leti umrla mami.
Živim za dan, ko se bova spet srečali(isto velja za vse meni ljube osebe, ki so bile in so še).
Enostavno ne želim sprejeti možnosti, da se s smrtjo vse konča...toliko čustev in ljubezni ne more samo izpuhteti in miniti ...ne sme....
Default avatar

Rosita

Počasi bo minilo pol leta od nenadne smrti mojega strica.Tisto noč ko je umrl je poslušal rolling stonse, in naslednjo noč po smrti se je sredi noči vklopil radio in se je vrtela točno ista pesem. Poleg tega se je večkrat zgodilo, da so se luči same prižigale, pri stari mami kamor je hodil vsak dan, je pes lajal večkrat na mesto kjer je on ponavadi sedel.

Sodelovki je umrl sin pri 9 mesecih v spanju. en teden pred njegovo smrtjo je umrl tudi sosed ki je sodelovki veliko pomenil- ji je bil kot oče. in na noč smrti otroka je sanjala, da nekdo zvoni pri vratih. ko je odprla je tam stal sosed in ji rekel da je prišel po sinčka in naj nič ne skrbi ker tako more bit in bo on pazil nanj. Zjutraj je bil sinček mrtev.

Pred leti sem nekaj časa preživela v Italiji in tisti čas stanovala v nekem samostanu, kjer so se dogajala čudne stvari. stopinje po stopnišču, čeprav so bile spodaj vrata zapahnjene od znotraj in je do gornjih vrat vodilo samo to stopnišče, nato trkanje na vrata in potem nič- nobenih stopij navzdol. čuden občutek prisotnosti nekoga v prostoru, čeprav ni tam nikogar. nenadni prepih z posebnim vonjem v zaprtem prostoru...in še bi naštevala. kasneje po pogovoru z nuno tam v samostanu, mi je povedala, da je pred leti tu umrl deček (nune v tem samostanu vodijo vrtec), padel je iz višjega nadstropja in da od takrat se to dogaja. presenetila me je mirnost te gospe in ostalih nad tem dogajanjem, to so sprejele kot nekaj normalnega.

Predvsem ti dogodki in še kakšen bi se našel vrjamem da se ne konča vse s smrtjo. kaj je potem- nevem
Default avatar

Miran Vučko

Smrti ni, smrt je LAŽ.
Obstaja samo minljivost naših fizičnih teles.
Je pa zelo pomembno, kako ljudje zapustimo to telo,: a smo pri tem pomirjeni s seboj in s svetom, a se nihče ni toliko navezal na nas, da nas njegova žalost ne veže predolgo na Zemlji, a smo se spravili z vsemi...a smo sebi in drugim res vse odpustili itn.

Zanimivo je tudi, da so v času zapuščanja naši možgani 100% aktivni.

Vse, kar smo slabega in hudega, krivičnega... delali svojim bližnjim, doživljamo na "poti"kot da to počnemo(SODIMO) sebi.

V takoimenovanem oceanu duš nas čakajo TISTI, ki so ta svet zapustil pred nami, nam ljubljeni ljudje...
V času našega bivanja v tem telesu, nas lahko obiščejo v "sanjah",opozorijo na naše napake ipd.Ni pa nikakor dobro to, kar počnejo nekateri, ki zavestno navezujejo kontakt z njimi in jih po nepotrebnem vznemirjajo.

Kaj odnesemo s seboj, ko za vedno zapustimo telo?
Znanje, izkušnje,celoten film tega življenja in s tem boljše ali slabše pogoje za naslednje življenje v drugem telesu(kakor si sejal, tako boš žel...) ali pa v breztelesni inkarnaciji kjerkoji v Širnem stvarstvu.

Tukaj, v tem telesu je za vsakega od nas najpomembneje, na se znebi STRAHU oz, strahov, pa ne samo tistih, povezanih s "smrtjo".



LP
Miran Vučko
Default avatar

igorenc1

Tudi jaz berem knjige James van Praagha Zdravljenje žalosti in Pot do nebes.

Pred devetimi leti mi je umrla mami, bila je operirana na srcu kot ena prvih v Sloveniji in je zelo trpela zaradi mojega očeta, ki je zelo grdo in neprimerno delal z njo po operaciji in ko sem bila otrok.
Tudi jaz sem zelo trpela zaradi tega.
zdaj pa mi je hudo zaradi mami, ker je imela tako življenje, revica.
Šele sedaj po njeni smrti vidim, kakšen je oče - pravi vrag je v njem.
Default avatar

malinka

Pred kratkim je umrla naša soseda Cilka. Ležala je dolga leta in vegetirala. Njena nekdanja najbojša prijateljica, ki se je odselila že davno daleč stran, mi je povedala na pogrebu takole: niti pomislila ni na Cilko že nekaj časa, ker pač ni mogla z njo govoriti, tudi če bi jo obiskala, saj je samo spala. Tisto noč, ko je Cilka umrla, pa je sanjala, da je bila pri maši in je Cilka prišla v cerkev in se usedla v klop poleg nje. Ob sebi je imela dve majhni deklici. No, ta najboljša prijateljica je potem šla ven iz cerkve po dežnik (v sanjah seveda) in ko je bila zunaj, jo je Cilka zelo glasno in razločno po imenu zaklicala.. Tako živo je slišala Cilkin glas, da se je prebudila, vstala in šla odpret vhodna vrata, misleč, da je nekdo zunaj in jo kliče. Zjutraj je zvedela, da je Cilka umrla.
Default avatar

marjanca01

Jaz sem pred dnevi /22. julija/ pokopala mamico - mojo najboljšo zaupnico in prijateljico (prekleti rak). Zato je moja bolečina še tako sveža, da se sploh nisem mogla spraviti k pisanju.

Ja, jaz verjamem v neko energijo po smrti, kajti en dan po pokopu, ko sem se usedla v jedilnico, je od nekje prišel tisti zoprn vonj po rožah, vendar me ni bilo strah, kajti vedela sem, da je ona.
Še prej pa, ko smo za smrt že vedeli in sem šla v nabavo teh oblačil, sem imela občutek, kot da je pri meni, na moji desni rami - nekako sem imela občutek samo njene glave, ne telesa - kot bi me spremljala in vzpodbujala pri nakupu.

Upam, da se me ne meša.

Drugače pa jo vseeno grozno pogrešam, njen sončni karakter, smeh, hojo,. vse.

Mami, hvala ti za vse.
Default avatar

jutika

Tudi jaz sem pred pol leta izgubila ljubljeno mami. Tako zelo jo pogrešam.
Čeprav sem zelo realen človek, verjamem, da po smrti nekaj obstaja, še zlasti potem, ko je nekega večera doma v zaprti sobi dobesedno zapihalo in je sin, ki se je igral v sosednji sobi prišel k meni, ker se mu je zdelo, da sliši babin glas... Pa sva bila doma sama.
Default avatar

šmonca

Že pred 20 leti sem brala knjigo Življenje po življenju.
Ne vem sicer, če je ta knjiga še dosegljiva ampak takrat v dobi mojega pubertetništva mi je odprla oči. Kadarkoli mi sedaj umre meni zelo ljub človek, se spomnim, kaj je pisalo v tej knjigi.
In zmeraj si mislim - on-a se ima sedaj super fajn, njegovi-njeni bližnji pa trpijo hudo žalost.
Pred parimi meseci so sosedo komaj rešili ( infarkt), šlo je za minute.
Ko so jo srečno? rešili in odpustili iz bolnice in je prišla domov se je malodane jezila in razburjala: tako mi je bilo lepo, ZAKAJ SEM SE MORALA VRNIT?
To naj bo v tolažbo vsem, ki izgubijo nadvse ljubljeno osebo.
Razmišljajte, ne samo, da se je bližnji rešil ( bolezen) ampak, da se ima prekrasno lepo- tako lepo, da si mi z našo zemeljsko pametjo in telesom ne moremo niti zamislit.
Morda bo tudi to pomagalo, da boš malo manj žalosten.....
Default avatar

žalujoča

sinu se je vnesreči ubil prijatelj,ki smo ga tudi mi imeli zelo radi. v času pred pogrebom nam je zazvonil telefon z ispisano številko000, oglasil se ni nihče.če bi bila sama doma bi rela da sem nora ,tao pa so slišali tudi ostali. nobeden do zdaj nam ni pojasnil te števile.po pogrebu .o.smo se poslovili od njega telefon ni več izpisal te številke,pred njegovo smrtjo pa tudi ne
Default avatar

dečko

Meni se je v nesreči pred nekaj meseci ubil brat :(... takrat sem bila tako pretresena, da najbrž vsega niti opazila nisem, nekaj pa je bilo 'znakov': natanko ob uri nesreče je dobesedno iz postelje vrglo mojo mami, mene pa 3 minute kasneje..... moja mala hči mi je dva dni skupaj trdila, da je stric z nami v sobi, se ji smeji in maha adijo.... ko pa sem nekoč ob dveh zjuraj že 3 ure neprekinjeno jokala ob njegovih slikah na cd-ju, pa je cd totalno zablokiral, začelo je smrdeti in morala sem ugasniti računalnik, po več poizkusih mi ga ni uspelo oživeti, šele naslednje jutro je spet vžgal .... kolegici pa se je dva dni po nesreči javil v sanjah in ji rekel naj ne jokamo več zaradi njega, ker njemu je tako lepo, kot še nikoli v življenu ......
Kakorkoli že, zaradi vse tega mi ni kaj dosti lažje ob dejstvu, da nisem imela možnosti reči zbogom... in dala bi marsikaj za en sam objem v slovo ..... :( :(
Default avatar

kolibri tara

Ali zna to kdo razložiti?Gre za mamo mojega prijatelja,s katrim sva se po tem dogodku že razšla.Ta gospa naj bi me v najini zvezi ne marala.Vendar zgodilo se je,da sem ji ravno jaz v hudi stiski priskočila na pomoč.Ko je umrla,sem v njeni vežici stala pred njeno sliko in naenkrat se mi je zdelo,da mi je gospa pomežiknila.Skoraj bi prisegla,da sem to res videla.Ne znam si razložiti,ali je to dober ali slab znak.
Default avatar

beybika

[quote=""kolibri tara""]
Ali zna to kdo razložiti?Gre za mamo mojega prijatelja,s katrim sva se po tem dogodku že razšla.Ta gospa naj bi me v najini zvezi ne marala.Vendar zgodilo se je,da sem ji ravno jaz v hudi stiski priskočila na pomoč.Ko je umrla,sem v njeni vežici stala pred njeno sliko in naenkrat se mi je zdelo,da mi je gospa pomežiknila.Skoraj bi prisegla,da sem to res videla.Ne znam si razložiti,ali je to dober ali slab znak.[/quote]


tudi meni se je zgodilo podobno..ko sem stala w wežici in smo se poslawljali od mojega očeta sem gledala njegowo sliko widela sem kako mi je pomežiknil wendar me je bilo strah to powedati mami ker mi ne bi werjela ..
Default avatar

antea

Pozdravljeni,

vidim, da ste še nekateri brali knjige od Jamesa Van Praaha, pa me zanima kakšno je vaše mnenje oz. še več, zanima me ali je kdo poskušal vzpostaviti stik s kom od svojih umrlih, tako kot opisuje ta gospod v svoji knjigi.

Sem namreč zasledila, da bi se naj s tem v Sloveniji "ukvarjala " Teja Melinc.. Pa me zanima, če je že kdo imel izkušnjo oz. če se je srečal z njo?

Bom vesela, če kdo pove svojo izkušnjo, saj me zanima če je kaj na tem, da je dejansko to možno in da medij, ki vzpostavi stik z umrlim, res potem vse "ugane" in ni vse skupaj le potegavščina.

pozdrav.
antea
antea
Default avatar

marjanca01

Lep pozdrav!

Draga antea, jaz sem bila pri Teji Melinc približno 2 meseca po tem, ko sem izgubila mamico. Veliko, veliko sem pričakovala, glede na njeno internetno stran, pogovore na TV in še... Na žalost pa sem bila razočarana, kajti povedala mi nič oprijemljivega, takšnega, da bi jaz vedela, da preko nje res govori moja mami. Res je govorila o kuhalnicah (seveda, sedaj kuham jaz-zdrava logika), potem mi je govorila naj bom pozorna na brisače v kopalnici (do sedaj nisem opazila nič posebnega, novega, nenavadnega.).Sedaj je od pogreba moje mami minilo skoraj 5 mesecev, pa verjemi mi, da me še vedno vleče (ker bi si želela kakšno mamino mnenje ali karkoli ), da bi še enkrat poiskusila pri njej, vendar me nek zdrav razum vleče nazaj. Želim si, da bi mi povedala nekaj takšnega, kar sva vedeli samo midve in nihče drug, pa sem res bila razočarana nad povedanim. To, da moram iti naprej, da ji moram pustiti oditi, da moram poskrbeti za družino in ostale fore, to vem tudi sama.
Pravi, da ljudje od nje odhajajo drugačni, da se drugače sprijaznijo s smrtjo ljubljenega. Ne vem. Jaz tega nisem občutila. Niti moj oče, ki je bil tudi takrat z menoj. Notri sva bila vsak posebej - tako da en za drugega nisva vedela, kaj sva govorila. oz. kaj naj bi nama povedala mami. Nikakor je nočem blatiti ali govoriti slabo o njej, samo povzemam svoje občutke o tej seansi.

Tudi jaz sem prebrala knjige od Jamesa, vendar je bilo tam nekaj konkretnega, tu pa žal ne.
Default avatar

miya

Tudi jaz bi rada mnenja o Teji Melinc..še premlevam ali je to goljufija ali je res... sicer nisem naiven človek..
Marjanca01, koliko pa Teja Melinc to zaračuna?

Moderatorji

mag. Polona Ozbič , univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka
PolonaOzbic
Zavod Pogreb ni tabu
Elvina Babajić